Mirno diha. Spi. Sanja. Nasmiha se. Močno se me oklepa z rokami, da jo spustim. Njen obraz počiva na mojih prsih. Čuti me, čuti bitje mojega srca močno in odločno, kot tisti dan. Čuti vsak moj vdih in izdih. Sedim na kavču, »cartanje« je večerni ritual.
Misel odtava v čas, ko je bilo neverjetno težko. V čas, ko je bilo navzven vse odlično, navznoter pa slabo. Pokrčeno. Temno. Zmedeno. Neuslišano. Živela sva dobro, imela sva službi, urejeno stanovanje, kariero. Potovala sva. Poročila sva se. Odšla na poročno potovanje. Se vrnila.
Želja se je spremenila v vseobsegajočo bolečino
Nič se ni spremenilo navzven. Navznoter pa – rasla je želja. Preraščala je. Zasedala je vse. Prevzela je dušo, srce, um in telo. Obsedla me je. Bolela je.
Bolečina se je stopnjevala iz dneva v dan. Začela se je ob jutranji kavi z vprašanjem, »zakaj jaz«. Nadaljevala z vprašanjem, »zakaj midva«. Odgovor sem iskala na poti v službo, med službo in po njej. Ugotovila sem, da vprašanje ponikne, ko delam. Ko v moje misli vstopijo vsebine, ki jih ljubim bolj kot sebe. Vsebine kontaktnega centra. Vrgla sem se v delo, delala sem in delala. Ob osmih zjutraj sem bila v pisarni, ob osmih zvečer me je iz pisarne pregnala čistilka. Vmes sem si dovolila le čas za kavo ali dve, to je bilo to. Izčrpana. Nemočna sem vsak večer zaspala z vprašanjem, »zakaj jaz«. Brez odgovora.
Krutost obtožb notranjega in zunanjega sveta
Pogovora ni bilo. Bolečina je rasla. V meni, njem in nama. Delovni čas je bil uradni krivec, da se nisva srečala, pogovarjala in poglobila. Tako; na nitki so viseli odnos, zdravje in kariera. Na vrata so trkale žalost, krivda in bolečina. Izčrpanost. Notranji svet.
Zunanji, prav tako krut. Etikete so se vrstile: samo za kariero ti gre in uživanje. Potovanja in mir … ti se nočeš ukvarjati z jokom in neprespanimi nočmi. Na svoji koži sem občutila vso grobost in norost sodb, ki jih ljudje meni nič tebi nič sejemo.
Poiščeva skupno notranjo moč
Kornati, kjer se zgodi najin premik
Zadnji poskus. Kornati. Rezerviram hiško. Dopust. Prisilim naju, da sva samo midva. Morje. Oljke. Bori. Škržati. Veter in morje. Prisilim naju v »biti«. Sprejmeva izziv in se po dolgem času veseliva, kot otroka. Odkrila bova nekaj novega. Dušo zapolnijo vprašanja: kako bova preživela deset dni na morju, brez telefona in računalnika. Signala praktično ni.
Junijski dan. Mrzel. Dež. Murter. Odrinemo. Via Kornati. Prihod v hišico ob obali. Nasmeh. Ne fake, tisti iz duše. Tisti, ki pravi, da je to dušno potovanje. Kraj, kamor sem morala priti. Morje in sonce brusita najini duši. Razvežeta najine jezike. Čas zaključkov. Tistih zaključkov, ko rečeš: začnem drugače. Ne, duši nista bili zaceljeni. Srci sta še vedno pokali od bolečine. Vendar sva našla moč za naslednje skupne korake.
Postavim mejo in rečem NE delu
Po prihodu domov mi je bilo kristalno jasno, kaj moram spremeniti. Kaj si moram podariti za rojstni dan. Darilo se včasih skriva v tem, da rečeš NE. Mirno in ponosno sem rekla NE svoji veliki ljubezni. Delu. Zapustila sem delovno okolje. Nisem vedela, kaj in kako bom naprej. A bila sem pomirjena. Zaupala sem, da je to pravi korak.
Moževih besed, ko sem prispela na kraj, kjer sva bila dogovorjena po urejenih formalnostih, ne bom pozabila do konca življenja: »Petra, kakšen nasmeh imaš. Kot da ti je odpadlo največje breme z ramen!« V sebi sem vedela, da je ta nasmeh povezan s prihodnostjo.
Zaupam v čudež
Poskusila sva. Dobila termin na kliničnem, za srečanje. Sledili so pregledi. Čakanje na pošto. Vmes pa čas, namenjen le meni. Mir. Sproščanje. Branje. Rast. Nova poslovna priložnost. Potovanja. Naučila sem se skrbeti za svoje telo. V nekem trenutku, ko sem se počutila tako močno, sem prisluhnila svojemu notranjemu glasu, ki je sporočal: »Ko si zaupaš in verjameš, se zgodijo čudeži.« Odločila sem se, da do pomladi počakava s postopkom umetne oploditve. Verjela sem v naju. V najino »drugačno« pot, kateri sva se zavezala na Kornatih.
V novem delovnem okolju sem se počutila dobro. Spoznala sem čudovito ekipo, s katero še danes premikam meje. Pred vrati je bil april. Mesec, ko sem načrtovala štiri potovanja v tujino.
Končno – solze sreče
Pomahava si v slovo. Fernetiči. Nevedoč, da greva v pomemben ciklus ali novo dobro. Priletim v Dallas. Skupaj s sodelavci cel dan delam na sejmu, predavam, zvečer me čaka še druženje. Utrujena sem. Lačna. Hrana je tu tako sladka, tako drugačna. Zjutraj, še pred zajtrkom, me rešujejo sadne rezine iz potovalke. Let domov. Dolg. Zaznamuje ga nadležen vonj po kavi.
Prvi maj. Končno doma. Zakaj sem drugačna? »Naredi test, Petra,« pravi Samo. Ne, ah kje? Vztraja. Vidim plus. Ne! Test je star! Grem po novega. Ponovim. Ponovno plus. Solze. Potok njih. Reka. Poplava. Objem! Zmaga. »Ko si zaupaš in verjameš, se zgodijo čudeži.«
Naš Camino d’Amor
Z ljubeznijo
Leto dni po tem, ko sem podpisala odpoved, sem v svoje življenje sprejela največje darilo. Ljubezen, ujeta v besedi hčerka in mama. Ljubezen, ujeta v besedi hčerka in oče. Ljubezen v besedi družina. Ponovno bi prehodila najin »Camino d’ Amor«, pot ljubezni. Bil je naporen. Hodila sva po robu. Skoraj padla čez. Zmogla sva. Naš »Camino d’ Amor« se nadaljuje.
Gladim njene lase. Pomirjena. Izpolnjena. Vesela. Tu in sedaj. V naročju imam največji dar, ki mi ga je poklonilo življenje. »Pupo,« ki, kot pravi Bruno Šimleša v Umetnosti življenja, »Ne bom te ščitil pred življenjem, ampak te bom nanj pripravil tako, da ga boš živela s polnimi pljuči.«
Oda ljubezni
Vračamo se tja, kjer se je vse začelo
Ja, danes vem! Vem, da je bilo vse prav tako. Danes poznam odgovor na »zakaj«. Danes vem, da se zgodi vse ob pravem času. Moja sedemletnica se je prebudila. Z veseljem grem z njo v nov dan.
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa in vse prestane.« Tako sva se drug drugemu zavezala v poročnem obredu in tako čutiva še danes.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: arhiv avtorice
1 komentar
Vpišite vaš komentarZelo ganljiva zgodba,ki ti seže do srca.Naj vam sije sonce sreče še naprej