Jasminka Tomšič, otrok ločenih staršev, mama dveh hčera in sedaj že tudi babica, je »priseljenka« v Slovenijo iz Srbije in Hrvaške. Tukaj v Sloveniji je kdaj pa kdaj spala tudi pod milim nebom. Je strastna glasbenica, Majevska popotnica in tik pred svojim 60-im rojstnim dnem. Zase pravi, da jo ime Jasminka spremlja na poti raziskovanja, spoštovanja, prevzemanja odgovornosti, ponižnosti, radovednosti, igrivosti, nagajivosti, humorja, smeha, traparij, strogosti, vedoželjnosti in neskončne vztrajnosti. Moža je izgubila, ko sta bili hčeri stari šest let ter leto in pol. V letu dni so se poslovili še tast in tašča, pred tem pa tudi njena zaveznica, podpornica in učiteljica baka. O svojem popotovanju, tako fizičnem kot duhovnem, nam pripoveduje v iskrenem, toplem in zvočnem zapisu. Pravi, da zdaj razume, kako je baka mislila: vse je dobro – za nekaj …
(op.ur. prispevek objavljen 1. junija, na svetovni dan staršev, saj je Jasminka poseben Starš).
Tako je govorila moja stara mama in jaz kot majhna deklica nisem nikoli razumela pravega pomena izrečenih besed. In sedaj, že čisto blizu okrogle številke 60, lahko le potihoma sebi v brado zamrmram pomen. Zato, ker je to moja pot, pot ki je oblikovala moje življenje.
Nenehno iskanje rešitev in da nikoli ne odneham, je postal pravi izziv. Že od majhnega sem se počutila nekako drugačno in kot da sem od nekje padla na Zemljo in kaj za božjo voljo počnem tukaj. Kot da ne bi bili popolna družina, kot da bi bila zaznamovana in kot da nekaj manjka.
Zaznamovana sem z nenavadnim poreklom že od rojstva. Večina niti ne ve, kam umestiti Deliblatsko peščaro in moje rojstno mesto Banatski Karlovac, občina Alibunar. Pojavljale so se smešne zadeve okoli tega, nerazumevanja in zmajevanja z glavo. V spričevalu imam včasih napisano mesto Karlovac na Hrvaškem. Dejansko je to v Srbiji, skoraj ob romunski meji. Večino otroštva sem preživela na Hrvaškem, v Zadru, kjer sem končala osnovno in srednjo šolo.
Nikoli ne bom živela v Sloveniji!
Večji del prostega časa sem preživljala na športnih igriščih kot igralka odbojke ter v naravi kot zagrizena tabornica. Že v srednji šoli, pri urah materinskega jezika hrvaščina, sem bila zadolžena za branje slovenskega jezika. Seveda sem se jezila, ker sem dobila za branje najtežji jezik. Lomila sem se pri branju in cel razred se je norčeval iz mene. Takrat še nisem vedela, kam me bo moja pot zapeljala.
Vmes smo se s taborniki iz Zadra podali na tekmovanje na Pokljuko. Moj zaključek ob vseh peripetijah je bil, da nikoli ne bi živela v Sloveniji in kakšni so to slovenski čudaki. Poznate tisto, da se zarečenega kruha največ poje. Pristala sem na študiju ekonomije v Ljubljani, se zaposlila, poročila, rodila dve deklici in slovenščina je že v času študija postala moj jezik sporazumevanja. To učenje je bilo zabavno, med prijatelji in taborniki, tako da ni manjkalo sproščenega vzdušja. Seveda so me včasih tudi namenoma zavajali glede pomena, vendar je bilo učenje potem temeljito.
Z bako se naučim življenja z naravo
Skozi celotno otroštvo in kasneje v času študija sem čutila globoko povezanost in navezanost na staro mamo – klicala sem jo baka. Njeno domovanje je bilo v Gorskem Kotarju, predelu, kjer so zime še posebej mrzlo zaznamovane in kjer je bilo potrebno čez poletje pripraviti veliko drv.
Tukaj sem se naučila reda, discipline, stika z naravo, potepanja po prostranih gozdovih, nabiranja gozdnih sadežev, opazovanja živali, poslušanja šumenja listja, orientacije in zaupanja, da sem na pravi poti, ki vodi k izhodu iz gozda. Hoja je bila vsakodnevno opravilo, do najbližje trgovine so bili štirje kilometri. Štopanja tovornjakov, ki so prevažali les, me je naučila prav moja baka. Vse to je bila neprecenljiva izkušnja, ki so jo moje celice vsrkale in uporabljale v najtežjih trenutnih mojega življenja.
Manjkajoči delčki moje sestavljanke
Življenja v Zadru se spominjam po tem, kot da mi je vedno nekaj manjkalo. Sestavljanka, ki ji manjka košček do celote. Nisem bila celostna, manjkajočega dela nisem znala opisati. Že zelo zgodaj sta se starša ločila in mi je manjkal košček objemov in posebnega mističnega odnosa med očetom in hčerko. Od takrat tudi z mamo nisva imeli odnosa, ki bi temeljil na zaupanju, razumevanju, brezskrbnosti, ljubezni, odpuščanju.
En manjkajoči del se je prikazal takoj ob moji preselitvi v Slovenijo. Hrepenenje po zimi, snegu, mrzlem zraku in hribih je bilo izpolnjeno. Vem, da večina hrepeni po morju, vendar je moja duša izbrskala nekaj starodavnega, mističnega – nekaj, kar me je neustavljivo vleklo v moj drugi dom, tretji, pravzaprav četrti dom.
Potovanja so del moje življenjske poti
Jezikovna pregrada ni bila prehuda, smučarski športi so stekli. Vse ostalo – kmečki običaji, delo na kmetijah, plesi in petje starodavnih slovenskih pesmi – je povezano z navadami in običaji sedanje prelepe dežele, ki daje zavetje moji družini. Še ena skupna točka je, in to je igranje na harmoniko. Prinesla sem jo s seboj in velikokrat je razveselila težke, žalostne in navidezno brezizhodne trenutke. Moja duša je pela ob zvokih Avsenikov in Slakov, ritmih polke. Muzika, petje in ples je bilo vpeto v celotno življenje in še danes je pomemben del druženja, raziskovanja in duhovne poti.
Včasih se v globoki meditaciji zagledam, kako pišem knjigo mojega življenja, da bom lahko mojim zanamcem pustila pisano besedo za morebitni navdih. Da nikoli ne pozabimo, koliko je bilo potrebno prehoditi vsem v celi vrsti naših prednikov, da smo tukaj, kjer smo, in da imamo to, kar imamo. Da smo neskončno hvaležni za vse to. Da je vse to pravi čudež in blagoslov.
Moja duhovna pot ali pot raziskovalke, rdečega nebesnega sprehajalca po Majevskem koledarju se je pričela zelo zgodaj. V prvem mesecu življenja sem bila z avtobusom že na poti iz moje rodne vasi v Gorski kotar in potem v Zadar. V četrtem letu ločitev staršev, ki je resnično boleč spomin in veliko učenje o tem, da je vse dobro. In leta spraševanja in raziskovanja o vzroku in večni »Zakaj« in »zakaj prav jaz?«.
Začetki v Sloveniji
Začetke življenja in bivanja v Sloveniji bi nekako kar izpustila iz mojih spominov. Sama, še ne 19-letno dekle, brez domačega okolja, družine, prijateljev, sem pričela svojo pot popolnoma na novo. Podnajemnica kar dolgo časa, večkrat brez denarja in minimalnih obrokov.
Moje prvo delo je bilo za tekočim trakom. Spoštovanja vredna izkušnja glede zgodnjega vstajanja, discipline, delovnih navad in predvsem ravnanja z denarjem. Včasih spanje pod milim nebom, v naravi, v spalki, ker si nisem uspela urediti novega bivališča ali pa nisem zmogla poravnati stroškov bivanja. Hribolazenje, kolesarjenje, stik z naravo, kuhanje, priprava sladic in tort, neskončno zabavni pogovori dolgo v noč po so me pripeljali do mojega življenjskega partnerja.
Žalost in praznina
Če bi se ponovno poročila, bi to zagotovo bilo v hribih v naravnem okolju, med travniškimi rožami in živalmi. Pravljična leta skupnega življenja so tekla, vseskozi v raziskovanju. Sedaj šele vem, zakaj je bilo vse tako barvito, bogato, strnjeno, iskreno, odprto, zaljubljeno. Kot da bi bila celo življenje skupaj in se nam ne more zgoditi nič slabega.
Februarski snežni dan je zame (36 let) in moji hčerki (1,5 leto in 6 let) prinesel veliko žalost, izgubo, praznino, otopelost, nemoč in nešteto vprašanj, dilem, dvomov, jeze, zaskrbljenosti in veliko strahov. Vseskozi sem mislila, da mi moški del moje osebnosti manjka. Ob smrti mojega moža sem spoznala, da je ta del še kako prisoten in da je tisti ženski del potreben negovanja in zahteva vso pozornost, ne glede na dogajanja s predznakom »slabo«. Eno leto je bilo leto smrti vseh treh članov naše skupne družine, mojega moža, tasta in tašče.
Prebudi se moja intuicija
Nekaj let pred tem je na hitro odšel moj oče in malo pred tem moja podpornica, zaupnica in velika učiteljica – moja baka. Takrat sem prvič, zelo močno, začutila moč intuicije in povezanosti z nekom, z nečim, kar se ni dalo ubesediti. Prišla je v sanjah in povedala, da bo vse dobro. Prav tako kot moj mož nekaj let kasneje, naj zaupam, da bo vse dobro in da bo zame in otroke poskrbljeno.
Takrat je bilo res veliko neznank v mojem življenju, ki jih nisem znala in nisem bila sposobna razvozlati. In v tem obdobju me je potegnilo na delavnice celičnega zdravljenja. Tam sem skozi vsa ta leta, v 20-letnem obdobju, dobila in poiskala vse informacije na večni »zakaj«. Neskončno hvaležna za vse to, z besedami neopisljivo, popotovanje. Prejela sem več, kot sem pričakovala, predvsem pa občutek, da nikoli nisem sama na tej poti in da naj nikoli ne odneham, karkoli se zgodi in s katerim koli izzivom imam opravka. Neprecenljivo!
Premakniti se je naš moto
Zanimivo je, da je ekonomija bila postranskega pomena in očitno le najboljši način, da sem lahko preživela našo družinico. Ves prosti čas pa je bil namenjen dejavnostim, ki sem si jih želela početi na moji poklicni poti. Šport zaseda pomembno mesto v naši družini in to je bila vsekakor rešilna bilka ob vseh izgubah. Lahkotno pohajkovanje po gričih in hribih v otroškem spremstvu me je pripeljalo do mogočnega Mont Blanca.
Veseli ventilčki smo bili, nekaj tukaj in nekaj tam. Ni šlo vedno šlo po načrtih, je pa bilo zato učenje veliko.
Še danes se z velikim spoštovanjem priklonim višinam in vloženemu trudu za dosego vseh vrhov. Tek in kolesarjenje ter popotovanje po bližnjih in daljnih deželah so bile podporne dejavnosti pri vzgoji otrok in preživljanju prostega časa ter vsekakor nezamenljivi, strogi učitelji. Premakniti se je bil moto naše družine. S premikom smo dosegli spremembe, lažje in z manj truda ali vsaj nismo občutili bremena zablokiranosti – obstati na enem mestu.
Poslušati in slišati sta lekciji, ki mi ju podarjata hčeri
Pravi blagoslov je bilo imeti tako učenje. Veliko lažje razumem svoje otroke in njihovo pot. Včasih je naš odnos nekje med mama – hči – prijateljica – zdravilka in včasih je res težko potegniti mejo. Nauk, ki sem ga prejela od mojih otrok, je POSLUŠATI in SLIŠATI, kaj mi želi otrok povedati. Ne rečem, da včasih ni bilo zelo naporno in da sem včasih na meji svojih moči, fizične in psihične vzdržljivosti. Vendar sedaj lahko rečem, splačalo se je.
Vsaka minuta, sekunda namenjena poslušanju, pozornosti ob pripovedih, šolskih, prijateljskih, ljubezenskih in oh tako in drugače povedanih zgodbah. Včasih me je spravljalo na mejo blaznosti. In v tihih nočnih urah, v meditaciji, sem skupaj z nevidnimi bitji urejevala zadeve, se pogovarjala in veliko molila. In odgovori so prišli. Včasih mi niso bili všeč. In potem sem se smejala sama sebi. Trapa, ne moreš spremeniti toka dogodkov. Lahko pa sprejmeš. To je veliko lažje.
Sprejmi … in živi
Sprejemanje stvari takšnih, kot so, je bilo veliko učenje pri vzgoji otrok. Najtežji del, težek del, zelo težek del. Glede na to, da sem po naravi zelo zgovorna, pa tudi učenje tišine. Biti tiho in ne izgovoriti vsega, kar bi moji možgani in jezik v povezavi z egom povedali. In imeti rad, neskončno, sebe in svoje življenje in vse, ki so mi prišli naproti v tem življenju.
Kratek čas učenja v Indiji, Dharamshali, pri Njegovi Svetosti Dalai Lami in spoznavanje tega skritega kotička so napolnila moje srce z drugačnim gledanjem in zaznavanjem ljudi in okolice. Toliko ljubezni in odprtosti je bilo čutiti, da je bilo skoraj nemogoče ne vsrkati to v sebe. In živeti to, zaznavati, občutiti na vsakem koraku svojega življenja. In daljna dežela Nepal in Gautama Buddha na vsakem koraku, ob vsakem vdihu in izdihu, je bilo nepopisno doživetje. Milost in srčnost.
Pričakovanja padejo …
Tako sem se raztapljala, počasi, z leti, vztrajno, in ni bilo več poti nazaj. Sedaj sem lahko pogledala z drugačnimi očmi na odnos z mamo, z vsem spoštovanjem, kar je lahko naredila za mene, kar je bila sposobna narediti.
Raztopila se je predstava o tem, kaj bi morala narediti, pričakovanja so padla, meglica se je razkadila in nič več ni bilo prelaganja odgovornosti za mojo prehojeno pot. Vsak je svoj mojster, mojster svojega življenja, vsak ima platno in svoje barvice. Kaj bom narisala, je odvisno od mene, samo od mene. In že zdavnaj sem se določila, da življenje rišem z barvami čaker – 7 energijskih koles v telesu. Vesele barve za veselo, razigrano življenje. In ta del prenašam že na moje vnuke.
Barvitost življenja in gibanje v plesu
Ples Petih ritmov je postal vsakodnevni ritual druženja z vnuki, bobnanje na bobnih, poslušanje tibetanskih zvočnih posodic, cinglanje z zvončki, drgnjenje dlani in polaganje rok, zvočni izrazi in intuitivno petje. Vsa starodavna znanja Indijancev, Aboriginov, Tibetancev, Maorjev, Keltov, vseh starih ljudstev se združujejo v sveti alkimiji vsakodnevnih opravkov, druženj in objemov.
Zadnje čase se spogledujem z daljno Mongolijo, Sibirijo, gorovjem Altaj in vse to v spremstvu konjev. Seveda še nisem pomislila, da nimam niti urice jahanja za seboj. Verjamem pa, da se bo zgodilo samo to, kar mi je namenjeno in da bo vse dobro. Pravzaprav na koncu je vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec. Tako sem razvozlala mističnost in za mojo pot pomen, ki mi ga je predala moja ženska prednica.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.