vodi.me

Mirjana: Vztrajna pozitivka s trmasto energijo

by Natalie Cvikl Postružnik 21. februarja, 2019

Mirjano poznam že veliko let, res dobro pa sem jo začutila v procesu coachinga; tudi zato sem jo povabila k sodelovanju na portalu navdihni.me; ni pa bilo to najino prvo sodelovanje. Poti so se križale pri projektu za MOM Wings Wide Open, za IRDO, pa za Narodni dom … Vedno išče (in najde) rešitev, za vsakogar ima besedo podpore (ali brce, odvisno od potrebe). Vdova, mama treh otrok, čeprav je do- in pre-živela ločitev staršev, smrt moža, finančno brezno, bolezen otroka in brezposelnost, zase pravi, da je nasmejana, energična in strpna do vseh možnih različnih drugačnosti.

Kaj je bila največja sprememba v zadnjih 365 dneh, ki si jo ti osebno doživela?

Največja sprememba je, da imam minus 15 kilogramov, do katerih ni prišlo samo zaradi hujšanja, čeprav se je začelo na ta način, ampak podkrepljeno z diagnozo sladkorne bolezni, kar je pomenilo res tisti »must do«. Res je, da sem bila – po sistemu ‘naključij ni’ – že naravnana v pravo smer, da spravim »dol« tistih 20 kil. Zdaj sem na zadnjem mejniku; vem, da bo teh zadnjih pet najtežjih, ampak vse te spremembe, ki jih je izguba kilogramov potegnila za seboj, so bile zame zelo pozitivne.

In to so?

Boljše počutje, boljša kondicija, večja moč, boljša spretnost. Potrebujem občutek, da obvladujem stvari, se pravi, da ne visim rada v nekem vakuumu, v nejasni situaciji. To mi je največja muka. Ko sem se odločila, da bom vraga prijela za roge in se ne bom pustila tej diagnozi, sem začela stvari obvladovati. Vidim, da gredo v pravo smer, da delujejo. Spet se počutim dobro v svoji koži.

Stres priložnost za »čiščenje«

Veliko lepih stvari si povedala, pozitivnih; a meni odzvanja tvoj »ne želim izviseti v vakuumu«, to je nek tvoj strah?

Da, od nekdaj se zelo slabo počutim vedno, ko ne vem, pri čem sem. Raje najslabša možna informacija, kot občutek, da ne vem, kaj se dogaja. S katerega konca bo sedaj priletelo? Počutim se nemočno, nesigurno. To ne pomeni, da bi zablokirala, da ne bi mogla živeti. Je pa to, ko tako visim, eden mojih največjih stresov.

Ampak stresov je bilo v tvojem življenju kar precej. Katere bi izpostavila?

Eden mojih večjih stresov je bil brezposelnost, čeprav sem jo pričakovala in je bila dogovorjena. Moja predstava, kaj bom počela v času, ko ne bom v službi, je bila povsem drugačna od tega, kar se je potem dejansko dogajalo.

Še večji stres je bila moževa bolezen, kasneje njegova smrt in zraven še finančna luknja, na katero sem naletela takrat, ko je zbolel in sem bila naenkrat sama za vse. Vse ostalo, kar se je v tistem času dogajalo, sem kar nekako obvladala – bolnico, zdravnike, obiske, iskanje alternativnih zdravil, organiziranje posebne prehrane, pozitivna podpora možu… Priznam, da nisem najboljša finančnica, da dobro funkcioniram tudi na »meji«, pa postanem kar inovativna pri iskanju rešitev. A ko naenkrat ugotoviš, da je sto jurjev pufa … bila sem v šoku kar kakšnih 14 dni. Kaj hudiča bom pa zdaj??!!!

In kaj si naredila?

Najprej sem naredila čeking stanja. Iz omar je padlo še nekaj okostnjakov. V dveh tednih sem ugotovila, kje sem, kakšno je stanje, kaj lahko ter kaj bom naredila. In sem enostavno to začela izvajati korak po korak. Obračati sem se začela na ljudi, za katere sem mislila, da mi bodo lahko tako ali drugače pomagali. Na srečo sem imela tudi kje vzeti, je bilo dovolj.

Ob vsem tem sem skrbela za moža, ga obiskovala v bolnišnici, organizirala skrb in nego zanj doma, urejala vse potrebno z njegovo osebno zdravnico, nabavljala alternativna zdravila… pač vse, kar je treba postoriti, ko je nekdo res težko bolan… in še hodila v službo, vodila gospodinjstvo in bila mama trem fantom, najstnikom. Najstarejši je vmes odšel na študij v tujino. Vrnil se je žal 3 dni po očetovi smrti, saj v času, ko sva se dogovorila, da pride domov, ne on ne jaz nisva vedela, da se bo bolezen tako hitro poslabšala.

Čustveno največji pretres pa je bil zame razkol z očetom. Morda tudi zato, ker se je zgodil kmalu po moževi bolezni in smrti, ko sem bila še zelo ranljiva. Občutek, da ti nekdo tako bližnji ne verjame in ne zaupa (več), da se s tabo ni pripravljen strpno pogovoriti, kot odrasli z odraslim, je zame pomenil veliko razočaranje. Potrebovala sem kar nekaj časa, samoanalize, »dajanja stvari ven«, da sem vse skupaj predelala.

Očetovi odzivi so bili – vsaj po moje – pretirani, zelo s pozicije ega. Sedaj to zame sicer ni več stres, ker je že mimo, tudi ko sem ponovno brala najino korespondenco in moja zapisana razmišljanja po njej. (op.: v času nastajanja zapisa tega intervjuja se je zgodilo tako rekoč neverjetno in predvsem zelo nepričakovano, z očetom sva na njegovo pobudo ponovno navezala stik)

Ko me najde sanjska služba

Pogledali sva največje strese, ampak vse si oddelala. Brezposelnost je bila, sedaj si …

Ja, zelo dobro zaposlena.

In zelo zaposlena. Kaj te je pritegnilo v to podjetje? Ko sva skozi najin coaching postavljali seznam podjetij, v katerih bi ti želela delati, je bilo to na prvem mestu.

Od nekdaj so mi bili všeč in vzor. Prijateljica mi je rekla: »Po vsem piarju, ki si jim ga naredila, niso mogli drugega, kot da te vzamejo v službo« (smeh). Ampak dejstvo je, da ko sva midve imeli to temo, vem, da sem rekla: Eh, saj ne rabijo takšnega profila. Nisem videla možnosti, da bi me zaposlili, da me rabijo. Tisto, kar se je potem zgodilo, je bilo še boljše od tega, kot če bi si sama skušala poiskati mesto v podjetju. Razposlala sem informacijo, da sem na trgu in sem prosila za pomoč, kdo bi potreboval takšnega človeka, kot sem jaz. V sporočilo sem dala v nekaj alinejah, kdo sem, kaj sem in kaj so moje aspiracije.

Ta seznam je sicer spodbudila jeza, predvsem na takratnega šefa, ki mojega dela ni dovolj cenil…

…a te je v bistvu osvobodil.

Da, lahko rečeva tudi tako. Že isti dan – bil je en petek – sem spisala mejl in v glavi imela misel, matr bi bilo fajn, da bi dobila eno tako sanjsko službo.

In točno to se mi je zgodilo. Šla sem na pogovor v podjetje, ki je bilo v prejšnji službi moja stranka – in sem mislila, da je povabilo na sestanek povezano s tem. Izkazalo se je, da je šlo za pogovor o službi. Direktor me je vprašal, če še iščem službo in mi povedal, kaj bi potreboval. Odvrnila sem, da to verjetno ni za osem ur, da bi pa jaz počela še to in to … in je odgovoril, da naj si pripravim opis del in nalog (smeh). Koliko bi pa imela plačo? Moj odgovor na to je bil in to še vedno zagovarjam: denar nikoli ni bil moj motivator, je pa moje izhodišče, da želim imeti enako plačo kot ljudje, ki delajo primerljive stvari kot jaz. Tak je bil potem tudi najin dogovor.

Jamranje ni moj šport

Glede na vse, kar si povedala, bi lahko čepela v nekem kotu in se smilila sama sebi.

Ampak nikoli nisem bila takšna. To je meni zelo tuja pozicija.

Ali si imela kakšen vzgled? Prideš na svet in imaš celo paleto opcij, od tu do tu.

Kaj pa vem. Moja mama je tudi zelo dinamična in proaktivna. Imela je obdobje, ko se je zelo smilila sama sebi, ko sta šla z očetom narazen. Takrat sem ji bila v oporo; pri svojih enajstih sem bila vržena v pozicijo, da sem bila stroga ali pa tolažnica …

Potrebno je malce osvetliti in razložiti to mojo izkušnjo. Takrat sem bila zelo navezana na očeta. Bila sem »njegova«. Enkrat sem ga vprašala, zakaj, pa je rekel, da mu je šlo kar malo na živce, kako so vsi plesali okrog moje sestre. Bila je pač luštna pupika, dolgi črni kodri … no, saj jaz sem bila tudi čedna – po njegovo – (smeh), ampak bolj trpežna. Po karakterju sem mu bolj »ležala«. Ko pa sem ugotovila razlog za ločitev, sem se postavila na mamino stran. Kar sicer ni vplivalo na odnos z očetom.

Morda izhaja iz te izkušnje. Ne vem, vedno sem bila tak dobrovoljček. Okrog se obrneš, vržeš čez ramo in greš dalje.

Čas za uživanje

Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosna?

Prvi hip me je prijelo, da bi rekla: na svoje otroke. Ampak oni so svoji. Najbolj sem ponosna na to, da znam preživeti. Da se znam, ko je težko, ukopati, pognati korenine in se ne vdati v usodo. Da sem »survivor«.

Kaj pa za naprej? Zdaj si komaj začela živeti. Otroci so dovolj stari, da znajo poskrbeti zase, da so svoji, službo si poštimala, očeta si spoznala v drugi luči in šla naprej, mama je aktivna … in kaj zdaj?

Zdaj želim uživati življenje.

In kaj je to zate?

Da delam tisto, v čemer uživam. Da imam čas zase. Da grem na kakšno potovanje. Da se družim z ljudmi, ki jih imam rada. In pa to, da se še kar naprej razvijam. Veliko in hitro berem, vsaj leposlovje. Pojem. Uživam v tem, da pojem, tudi solo. Pred kakšnimi 20imi ali še več leti sem možu povedala – naloga je bila, da partnerju povemo nekaj, česar o nas še ne ve – da si res želim peti na odru in ga je skoraj kap. Niti sanjalo se mu ni, da kaj takšnega razmišljam (smeh).

Kaj ti je najbolj pomembno v življenju. Bom drugače vprašala: rangiraj svoje vrednote:

Svoboda

Harmonija

Osebni razvoj

Trajnostna usmeritev

Skrb za ljudi, ki so mi dragi, predvsem za moje najdražje

Kaj pa special other v življenju?

Prav zadnjič sva z mamo govorili o tem in me je povprašala, če bi si želela, da v moje življenje pride nekdo prav poseben. Da, rada bi imela nekoga, ki me spoštuje, ki ga bom imela rada, s katerim bom lahko počela stvari skupaj … vendar ne pod isto streho. In ne za vsako ceno. Ne več. Pa me mama vpraša, ‘ja kaj ti boš sama na stara leta?’ Ne, to ne pomeni, da si želim biti sama, ampak ne pomeni, da si moram za to najti moškega. Bistveno bolj realno je, da se nas bo nekaj žensk, prijateljic, na stara leta našlo, živelo skupaj, podpiralo ena drugo, delilo finančne stroške …

Rada navdihujem – to zmore vsak med vami

Zakaj sodeluješ pri Navdihni.me?

Zelo rada pišem. Še vedno si želim izdati knjigo, kar precej sem že zapisala o vzgoji otrok … če ne bi šla takrat v službo, bi knjiga bila že napisana, izdana pa vsaj e-različica. Zelo rada se izražam pisno, skoraj raje kot ustno, sploh če je kakšna bolj zahtevna ali konfliktna tema. Se mi zdi, da se znam boljše izraziti in zelo se potrudim, da – ko pišem – nisem napadalna, da nikoli ne grem prek meje. Ko se pogovarjam o takšnih stvareh, pa prav zaradi tega, da ne bi koga prizadela, ker ne bi mogla vzeti »nazaj«, kar sem rekla, včasih zmrznem in sem sama nase jezna, ker nisem verbalizirala tega, kar bi želela. Ko pišem, mi to ni problem. Ena od mojih stvari, tistih mojih, skladna s tem, ko sem rekla, da sem pozitivka, je navdihovanje, kar portal in revija Navdihni.me nosi v svojem poslanstvu.

Kaj bi bilo tvoje sporočilo našim bralkam, bralcem?

Zavestno gojite tisto pozitivno v sebi, kar pomeni, da se načrtno izogibajte čisto vsemu negativnemu, kar vam tako radi servirajo vsi naokrog, tudi mediji. S tem boste lažje živeli. In nikoli se ne vdajte.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Foto: Osebni arhiv Mirjane Mladič