Od vojaškega specialca do mentorja afriških čuvajev parkov

Od vojaškega specialca do mentorja afriških čuvajev parkov

Od vojaškega specialca do mentorja afriških čuvajev parkov

avtor 1. marca, 2021 0 komentarjev

Luka Zorenč je oseba, ki pritegne pozornost. S svojim včasih malce pikrim hudomušnim nasmehom in neverjetno dobrovoljnostjo ruši stereotipe o vojski, vojakih in še posebej o pripadnikih specialnih sil. Zagnan, deloven, odločen, motiviran, dobrosrčen in zvest moški, ki pomoč sočloveku, pa tudi živalim, postavi vedno na prvo mesto. Zaznamovalo ga je zanimivo otroštvo, ki ga je prek »grbin« odpeljalo do »službe« specialca. Po končani karieri in odhodu iz vojske je svoje poslanstvo našel v pomoči ljudem, ki jo nujno potrebujejo, a je ne morejo dobiti drugje. Svoje izkušnje iz časov delovanja v Slovenski vojski je pred kratkim objavil v svoji knjigi. Ne preseneča torej, da se utaplja v delu in da sva pogovor selila iz Slovenije v Afriko, kjer trenutno deluje.

Sem oseba mnogih obrazov

Kdo je Luka Zorenč?

Kmalu odhajam v Južnoafriško republiko, trenutno pa sem še v Keniji, kjer »čuvaje parkov « učim vrsto taktične medicine. Nanje prenašam znanje, kako preživeti kar se da dolgo z bore malo opreme. Ti čuvaji se bojujejo proti divjim lovcem, izobražujejo se in pomagajo lokalnemu prebivalstvu. Trudimo se zaščititi naravo, rešujemo jo ter s harmonijo in redom želimo obvarovati rastlinske in živalske vrste.

Sem bivši vojaški specialec, specialist za medicino, veterinarski tehnik, sin, brat, kreten, svetnik. Odvisno za koga in kaj, vse je relativno.

Sem zgolj navaden človek, ki nisem prepričan, da je res vse, kar vidim. Sem samski, brez otrok in letos bom dopolnil 32 let. Trudim se razumeti, ampak na koncu se zavedam, da ničesar ne vem. Prilagajam se svetu in dogodkom, ki se odvijajo okoli mene, prilagajam se času, situaciji in pogojem. Kdo sem, je odvisno tudi od tega, kdo vpraša in kaj takrat delam.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo in kako si preživljal mladost? 

Imel sem relativno disfunkcionalno otroštvo. Odraščal sem bolj kot samorastnik, mladost sem preživljal pri stricu na kmetiji v naravi. V družbi se nikoli nisem počutil sprejetega in pravzaprav tudi nisem želel biti sprejet.

Vojska me je naučila vse: dobro, slabo, grdo

Kdaj si sprejel odločitev, da boš vstopil v vojsko?

Začelo se je z banalno stvarjo – gledal sem staro reklamo Slovenske vojske: »Samo v eni

službi služiš domovini!« To me je dobilo na limanice in odločil sem se iti na prostovoljno služenje vojaškega roka. Po zaključenem roku sem v vojski nadaljeval poklicno pot, ker mi je ta način dela ustrezal. Na odločitev je vplivalo tudi kar nekaj dogodkov; npr. res strastno navijanje na nogometnih tekmah, ki bi lahko kmalu prešlo v še kaj hujšega in takrat sem se zavedal, da potrebujem pot »vojaške discipline«.

V civilnem svetu sem bil nekoliko izgubljen, vojska pa mi je v pravem trenutku dala potrebno vodstvo. Predvidevam, da bi se drugače znašel na drugi poti in v globljih težavah. Takrat sem potreboval ustrezno disciplino in to, da nekdo mojo energijo kanalizira v dobro. Vojski je to definitivno uspelo.

Česa te je naučila vojska in kakšen je postopek od odločitve, da boš vojak, do takrat, ko postaneš pripadnik specialnih enot?

Vojska me je naučila vsega – dobrega, slabega in grdega. Težko vse nauke strnem v en stavek, ker bi delal krivico sebi in vam. Ampak če poskusim – naučila me je dobrega, slabega in grdega.

Sicer glede samega sprejema lahko govorimo o običajnem administrativnem postopku z vmesnimi psihofizičnimi preizkušnjami. Najprej sem napisal prošnjo in nato prišel na »informativni dan«. Predizborni postopek za specialno enoto je potekal v smislu razgovora, psiholoških in zdravniških testov. To so bili pogoji za opravljanje selekcije, ki je trajala 12 dni. Če ti uspe narediti selekcijo, nisi še nič posebnega; nisi še specialec. Najprej te čaka 6 do 7 mesecev osnovnega usposabljanja, potem pa šele prava specializacija, ki te res oblikuje v »posebnega«. Ne glede na vse preizkušnje, ki jih opraviš v procesu, te mora medse sprejeti tudi enota. Postati moraš del krdela. Selekcija ni samo našitek na uniformi, baretka na glavi ali pa kratica na papirju. Je ideja in mišljenje, metastazirano v krvi, mesu, možganih in srcu.

»Mindset« v ozadju je isti

Kakšen je prepad, razlika (če sploh) med Luko – osebo – in Luko – vojakom, pripadnikom specialnih enot?

Načeloma je vsak v naši enoti poseben na svoj način. Vsak je vreden svojega greha in dobrote. Jaz imam precej napak, nisem jutranja oseba, preveč si ženem stvari k srcu, preveč sem zaščitniški, ne maram marcipana in vampov, na dnevni bazi povem preveč neprimernih šal, včasih tudi v nepravih trenutkih. Nisem nič drugačen kot ostali. Vsi smo degenerativci, svetniki in grešniki. Miselnost je enaka, kjerkoli delujem, samo maska se spreminja. Razlika je samo v tem, kako se kažemo v svetu, kakšne šale povemo, »mindset« v ozadju pa je isti.

Kaj je najtežje pri tvojem delu in kaj je najlepše?

Najtežja je papirologija! Najlepša pa je sinergija ljudi, ki delajo za skupno višje dobro. To ni navadno delo, to je timsko delo, kolegialnost …

Zaradi vojske sem postal boljši človek

Kaj si se naučil na misijah? Katere modrosti, vodila, nauki te spremljajo na tvoji poti?

Če strnem v en stavek: »Nikoli se ne jemlji preveč resno.«

Enkrat sem sredi afriške divjine obstal v blatu skupaj z domačini. Ure in ure smo se trudili izvleči vozilo, ves čas je deževalo, blato je postajalo vedno hujša brozga in vozilo se je ugrezalo vedno globlje. Ker se je bližala noč, sem moral sprejeti odločitev in poklical v bazo na pomoč. Priznati sem moral, da sem nasrkal in da situacije nisem zmožen rešiti. V slovenščini  sem preklinjal pred domačinom, ki me je samo čudno gledal in mi potem v angleščini rekel: »Pomiri se, Luka, take reči se tukaj dogajajo. To je Afrika. Še komarji so se navadili pikati komarje. Sprosti se.«

Drugače pa so za menoj številne izkušnje in misije in trenutno je na mojem seznamu službenih misij slaba polovica ZDA, Mali, Irak, Japonska, Gana, Kenija, Nemčija, Hrvaška, Španija …

Najlepša in najbolj srčna izkušnja vojske?

Najlepša izkušnja se mi je zgodila na koncu, po končani vojaški karieri. Odkril sem, da je bilo vredno biti v vojski, čeprav sem jo zapustil. Zaradi vojske in vsega dela, ki sem ga tam opravljal, sem postal boljši človek. Znam ceniti malenkosti.

Ves čas sem povsem predan – ko delam in ko uživam

Skozi tvojo osebno in karierno pot si doživel marsikaj. Kaj je tisto, kar te »drži pokonci«, ti daje nov zagon in vnemo?

Rad dokazujem ljudem, da je možno narediti marsikaj, samo če je volja dovolj močna. To mi daje zagon tudi takrat, ko drugi obupajo, sam pa nadaljujem naprej. Na koncu vedno pride zmaga! Ljudje se tega mišljenja nalezejo, naučijo se, delajo podobno in kujejo zmage drugje. Spreminjati svet na bolje – to mi daje največji zagon.

Na kak način »odklopiš« vsakodnevne težave in si napolniš baterije? 

Sprostim se v hribih, rad grem na pivo s prijatelji, božam mačka, ki me ne mara. Z energijo se napolnim, ko sem odklopljen od dela in uživam v trenutku – tam in samo tam. Ko božam mačka, se ukvarjam samo s tem in sem vesel, da prede. Ne mislim na delo. Ko odklopim in se zabavam, počnem to isto predano, kakor predano delam.

Bodi prisoten, tukaj in zdaj

Verjetno se kdaj prikradejo ”temni dnevi”, oglasijo se demoni iz preteklosti. Kako jih utišaš in si povrneš notranji mir?

Kdaj je treba spiti kakšno pivo, nazdraviti s svojimi demoni in jih sprejeti. Kdaj je dobro poklicati prijatelja in se pogovoriti. Komunicirati moraš sam s seboj in z drugimi, važno je samo, da se demoni ne potlačijo.

Je bilo morda na tvoji poti kaj, kar te je zaznamovalo in iz tebe oblikovalo moškega, kakršen si?

Izdaja prijateljev hinavcev, smrti prijateljev, ekstremen napor in stres … Kar nekaj reči je pretreslo moj notranji mir. Spoznal sem, da sem minljiv, da so dnevi šteti vsem. Delati je treba sedaj, ne pa da se prelaga stvari na jutri. Vse, kar delaš, moraš delati profesionalno in predano. Če se dela, se dela. Če se pije s prijatelji, se pije s prijatelji. Preminil bom, drugi bodo preminili. V glavi ne smeš imeti vprašanj in obžalovanja: »Joj, zakaj sem takrat gledal v telefon, zakaj sem takrat mislil o drugih rečeh.« Bodi prisoten, tam, kjer si, 100-odstotno.

Še vedno se bom dan za dnem učil od drugih

Kaj si želiš v prihodnje? Kam te vodi srce in pot življenja?

Želim biti srečen. Zdravje tudi pomaga. To je pa tudi vse. Ne vem, kam me vodi življenje, nimam toliko znanja in modrosti, da bi to vedel. Predvidevam, da se bom znašel v kakšni osamljeni deželi in pomagal ljudem na takšen ali drugačen način. Še vedno se bom dan za dnem učil od drugih.

Trenutno največ delam v Afriki, mogoče bom svojo pot nadaljeval tam, ker mi ta pot ustreza.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Luka Zorenč in https://loki-lynx.com/

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.