»Če najdeš pot brez ovir, verjetno ne vodi nikamor.« Frank A. Clark
Najboljše zgodbe napiše življenje samo. Nekatere so prav neverjetne; polne ovir in izjemnega truda, da bi jih premagali. Zgodbe o velikih težavah, a tudi človeški toplini in sočutju, ki jih spremljajo; o številnih izkušnjah, uspehih in življenjskih modrostih, ki se pri tem porajajo. Prav zato so tudi izjemno navdihujoče. Preprosto jih moramo deliti z drugimi. In takšna je Emina zgodba. Emo Grbić sem spoznal pred leti, ko je bila dijakinja na CIRIUS Kamnik, kjer še vedno poučujem. Zdaj je magistrica javne uprave, dela v družinskem podjetju in pravkar je postala članica balinarske reprezentance.
Ema se je rodila kot ena izmed peterčkov; ena od sestric je kmalu umrla. Zaradi vojne vihre v Bosni in Hercegovini je družina pribežala v Slovenijo. Takrat so bili štirje otroci stari komaj devet mesecev. Težko si je predstavljati, da se nenadoma znajdete s štirimi devetmesečnimi otroki v drugi državi. A domačini so družino Grbić lepo sprejeli in ji pomagali pri vključitvi v novo okolje. Ema je najprej obiskovala vrtec Mojca v Kranju, potem pa osnovno in srednjo šolo v CIRIUS Kamnik, kjer je zaključila program ekonomski tehnik. Šolanje je nadaljevala na Fakulteti za upravo v Ljubljani in se po uspešnem zaključku vpisala na Fakulteto za državne in evropske študije na Brdu pri Kranju ter postala magistrica javne uprave. A to so samo tiste zunanje stvari, ki ne razkrivajo pravih človeških globin.
»Nalepke«, ki jim ne pustimo etiketiranja
Ema ima cerebralno paralizo in je na vozičku. Morda bi morali to povedati takoj na začetku. Vendar bi si bralec prehitro ustvaril neko podobo, ki je sama po sebi omejujoča. In to ni prav. Invalidka, oseba s posebnimi potrebami, cerebralna paraliza – so pravzaprav »nalepke«, ki jih prilepimo na človeka; so naše miselne strukture, ki nam preprečujejo, da bi videli človeka, kakršen je. Običajno nas zanima, ali oseba s takšnimi »nalepkami« živi enakovredno, polno življenje. Kaj pa, če vprašanje obrnemo: ali mi živimo polno, enakovredno življenje v primerjavi z ljudmi, ki jih opredeljujemo kot invalide, osebe s posebnimi potrebami, hendikepirane?
Z Emo sva se pogovarjala o različnih temah. In Ema ni oseba s posebnimi potrebami, temveč človek s svojimi željami, hrepenenji, cilji in seveda težavami. Pa saj to je nenazadnje opis slehernega med nami.
Vsestranska Ema zaobjema življenje
Ema, kaj te najbolj veseli, izpolnjuje, osreči? S čim se najraje ukvarjaš?
Najbolj sem vesela in zadovoljna, ko uspešno opravim delovni dan v službi in se dobro razumemo v družini, saj smo tudi v podjetju, kjer delam, skupaj. Izpolnjuje me, da treniram balinanje (boccia) že dobrih 10 let, enkrat tedensko dve uri ob sobotah v Kranju. Zdaj ko sem sprejeta v reprezentanco, bodo potrebni bolj pogosti treningi. Vendar sem motivirana, saj je to šport, pri katerem sem uspešna. Od leta 2018 sem v svoji kategoriji osvojila sedem srebrnih medalj in eno zlato, na kar sem ponosna.
V prostem času za vikende najraje berem knjigo od Nicka Vujičiča Življenje brez omejitev in še kakšno od Elene Pečarič. Včasih doma prebiram tudi strokovno literaturo; različne odločbe uprave v zvezi z invalidi in sodbe sodišč s področja upravnega prava in človekovih pravic. V času korone sem začela z barvanjem mandal; pobarvank, s suhimi barvicami. Tudi tako si zapolnim čas. Rada grem z osebno asistentko na sprehode, na kavico in v trgovino, ko mi doma kaj posebej naročijo.
Ponosna na doseženo, a z zastavljenimi cilji za naprej
Veliko si že dosegla. Pri enaintridesetih si magistrica javne uprave, uspešna športnica. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Želje? Cilji? Hrepenenja?
Veliko mi pomeni to, kar sem do zdaj že dosegla in sem ponosna na to. Moji načrti in želje za prihodnost so: dobro zdravje, uspeh v službi, lepi medsebojni odnosi. Zdaj spomladi bom postala teta punčki, saj je sestra noseča. Tega se že zelo veselim.
Moja hrepenenja so, da bi kdaj bila v zvezi s fantom, s katerim bi se popolnoma sprejemala, dopolnjevala, razumela. Pred dvema letoma sem že imela zvezo s fantom, ki ima tudi cerebralno paralizo. On samostojno hodi. Ko sva začela zvezo, je bilo lepo, zaljubljenost, naklonjenost, lepi občutki. Vendar sva po enem letu ugotovila, da sva si preveč različna za dolgoročno zvezo in se razšla.
Moji najljubši filmi, knjige in glasba so …
Brodolom, Kraljev govor, Inside I’m dancing; knjige, ki mi pomagajo pri osebnostni rasti, in glasba Danijela Martinoviča, Severine, Olivera Dragojevića, Petra Graša, Abbe, Adele…
Družina mi da oporo in ljubezen
Tako velika družina – kako je to 31 let kasneje?
V moji družini se dobro razumemo in imamo lepe medsebojne odnose in podporo. Zdaj je že drugo leto, odkar sem s starši sama doma. Imam svojo veliko sobo, v kateri mi je lepo. Brat in sestri so se odselili v svoja stanovanja s partnerji. Vsi so ostali v Kranju, kar je lepo. Pogosto se obiskujemo in imamo občasno skupno kosilo. Moja družina je zame najboljša, kjer imam veliko ljubezni in podpore.
Ovire v glavah in okolju
V razgovoru seveda ne moreva mimo ovir. V diplomski nalogi si raziskovala dostopnost objektov za gibalno ovirane osebe v kranjski občini. Katere ovire se ti zdijo zahtevnejše: arhitektonske (dostop v zgradbe, v transportna sredstva itd.) ali družbene?
Najhujše ovire so tiste, ki jih imajo ljudje v glavah do oseb s posebnimi potrebami. Nekateri se bojijo že pristopiti do osebe na invalidskem vozičku in začeti komunikacijo. S sošolkami v Ljubljani na Fakulteti za upravo je bila komunikacija na žalost zelo minimalna, saj sem imela občutek, da imajo nek strah pred pogovorom z osebo na električnem invalidskem vozičku. Prošnje kolegicam za zapiske s predavanj so velikokrat naletela na gluha ušesa in prazne obljube. Učila sem se predvsem iz učbenikov predavateljev, nekatere knjige so bile precej obsežne, včasih je bilo težko iz strokovne knjige izluščiti tisto najpomembnejše za izpit. Vendar je bilo moje zadovoljstvo toliko večje, ko sem na ustnem izpitu prejela oceno 9 ali 10 za študij tako obsežnega izpitnega gradiva.
Arhitektonske ovire za osebe s posebnimi potrebami se izboljšujejo zelo počasi ali pa se sploh ne. Letos bo minilo sedem let od zagovora mojega diplomskega dela, v katerem so navedeni konkretni analizirani javni objekti in opisane težave in predlogi za izboljšanje, vendar si upam trditi, da se od leta 2016 ni veliko oziroma skoraj nič spremenilo pri dostopnosti teh javnih objektov. Transportne ovire so za osebe na invalidskem vozičku zanimive, ker mora, da res prideš na določeno točko, biti vse vnaprej najavljeno, ali pa, če že prideš, so vozniki avtobusov zelo arogantni in nejevoljni.
Mnogi še vedno parkirajo na mesta, rezervirana za invalide
S katerim področjem si se ukvarjala v magistrski nalogi?
V magistrski nalogi sem se prav tako kot v diplomski nalogi ukvarjala s področjem problematike invalidov. Črpala sem iz strokovne literature in raziskav tega področja kot tudi iz svojih lastnih izkušenj. Naslov magistrske naloge je: Problematika parkirnih mest za invalide v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.
Temelj moje raziskave v magistrski nalogi je bila raziskava prof. dr. Aleš Bučarja Ručmana s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru »PARKIRAJ IZGOVORE DRUGAM! Ne na mesta, rezervirana za invalide«. Naredila sem mednarodno primerjavo zakonske ureditve parkirnih kart v Sloveniji in na Hrvaškem ter tudi razširjeno anketo s tega področja v Sloveniji. Zagovor naloge sem imela februarja 2021 preko aplikacije Zoom in 3-člansko komisijo, ki je moj zagovor in magistrsko delo soglasno ocenila z oceno 10.
Osebna asistenca in vztrajna telovadba mi omogočata svobodo
Kako je z osebno asistenco in njenim pomenom za osebe s posebnimi potrebami?
Osebna asistenca je zelo pomembna pravica invalidov. Z njo je razbremenjena družina, jaz imam večjo samostojnost v prostem času, pri osebni negi, na sprehodih, različnih izletih, koncertih, ukvarjanju s športom, saj me pri vseh aktivnostih spodbuja in spremlja moja osebna asistentka, ki je z menoj 8 ur na dan in 2 soboti mesečno. Ko gredo moji starši za tri, štiri dni sami na izlet ali po opravkih, za vse moje želje in potrebe poskrbi osebna asistentka. Skupaj se imava zelo lepo in zabavno. Osebna asistenca je ZAKON!
Kaj pa stanovanje? Težko si je predstavljati samostojno življenje brez stanovanja.
O mojem stanovanju smo se z družino veliko pogovarjali. Prišli smo do zaključka, da se mi ne izplača iti v svoje stanovanje, saj je naše stanovanje popolnoma prilagojeno mojim potrebam. Imamo atrij in klančino, prilagojeno stranišče z ročaji, da sem samostojna, prilagojen večji tuš brez večjih robov in stolček v tušu, kjer varno sedim. Po stanovanju se gibam z recipročno hoduljo. Zelo se trudim, da ohranjam te korake s hoduljo z redno fizioterapijo, stojo v stojki, kupili smo tudi kolo motomed, na katerem večkrat tedensko kolesarim.
Le 10 fizioterapij letno
Kakšna je dostopnost fizioterapije v javnem zdravstvu za osebe, ko enkrat zaključijo npr. izobraževanje v centru CIRIUS Kamnik?
Ko sem zaključila srednjo šolo v CIRIUS Kamnik, se je organizacija fizioterapije prepustila meni in mojim staršem, kar je pomenilo večinoma zasebne fizioterapije. Tako že dobrih 10 let k meni na dom prihaja prijazna fizioterapevtka enkrat do dvakrat tedensko. Zasebne fizioterapije so drage, vendar s tem ohranjam svoje dobro psihofizično stanje.
V javnem zdravstvu mi pripada le 10 fizioterapij na leto, kar je občutno premalo, če želim na dolgi rok ostati fit, v dobri psihofizični kondiciji in samostojna.
Do enakopravnosti oseb z invalidnostjo je še zelo zavita pot
Po izobrazbi si magistrica javne uprave. To je področje, ki se financira iz javnih sredstev. In država načeloma podpira enakopravnost in nasprotuje diskriminaciji. Kako je z zaposlitvijo na tem področju?
Na tem področju smo osebe s posebnimi potrebami diskriminirane že pri samem dostopu v državni organ, javni objekt in potem tudi zaradi velikega števila stopnic v javnem objektu ter nedostopnosti sanitarij. Ni enakopravnosti pri zaposlovanju invalidov. Pri delodajalcih je prisoten velik strah pred zaposlitvijo osebe s posebnimi potrebami.
Če bi imel delodajalec na izbiro zaposliti osebo brez invalidnosti in osebo z invalidnostjo z enako izobrazbo in s strokovnim izpitom, sem skoraj prepričana, da bi službo dobila oseba brez invalidnosti. Tak je žal pristop države, kar me kot visoko izobraženo osebo z invalidnostjo precej žalosti. Moja velika želja je bila, da poskusim z delom na upravni enoti Kranj, vendar to ni bilo mogoče, saj vodilni niso imeli niti najmanjše volje in interesa za to, čeprav imam opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka 2. stopnje. Problem so tudi stopnice do pisarn in nedostopno stranišče za osebo na invalidskem vozičku.
Prava vključenost bo takrat, ko ne bo invalidnost izločitveni kriterij
Kako si predstavljaš resnično enakopravno in vključujočo družbo? Kje smo kot družba? Tvoji predlogi?
To je pa zelo kompleksno vprašanje. Res enakopravno in vključujočo družbo si predstavljam takrat, ko postopek zaposlovanja osebe s posebnimi potrebami ne bo trajal dolgih 7 let. Če sem iskrena, z mojo zaposlitvijo še ne bi bilo nič, če se družina ne bi spomnila, za začnem z delom v našem družinskem podjetju. V okviru zaposlitvene rehabilitacije in še pred vpisom na magistrski študij sem se kot prostovoljka usposabljala v Medgeneracijskem centru v Kranju.
Kot družba smo še zelo daleč od vključujočega zaposlovanja invalidov. Prava vključenost in enakopravnost v družbi bo takrat, ko se bodo invalidne osebe lahko prijavile samostojno na razpise za delo in bile povabljene na intervju za službo. Ne pa tako, kot je zdaj: samo, da delodajalec vidi osebo na invalidskem vozičku, je že takoj izločena in imajo prednost zdravi iskalci zaposlitve brez invalidnosti.
Učitelji, iščite pri svojih učencih močna področja in jih razvijajte!
Še vedno sem učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, ki si jo nekoč obiskovala. Morda zdaj z distance in svojih izkušenj lahko poveš, kaj je zares pomembno v izobraževalnem procesu. Na kaj moramo biti pozorni učitelji? Kaj je najpomembnejše pri našem delu?
Na 12-letno izobraževanje v CIRIUS Kamnik imam precej lepe, pozitivne spomine in izkušnje. Največji stres mi je tekom osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja povzročala matematika. Potrebovala sem zelo veliko primerov in vaj, da sem si zapomnila določen matematični izračun, vendar sem se trudila in se je splačalo. Ampak predmetnik pri vpisu na Fakulteto za upravo ni imel matematike!
Menim, da naj profesorji pri učencu spodbujajo in mu pomagajo bolj razvijati njegova močna področja in interese. Takrat bosta oba precej zadovoljna. Slabša področja pri učencu naj zahtevajo le osnove in počasno napredovanje. Najpomembnejše pri delu učitelja je razvijanje in spodbujanje močnih področij in interesov.
Ema, najlepša hvala za tvoje poučne, razsvetljujoče in tudi navdihujoče odgovore.
Foto: Samir Elezović
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.