Ko se ti po 40 v življenju marsikaj zbistri in si nekako narediš bilanco za nazaj in načrte za naprej, se končno spraviš sam s sabo. Imaš kopico lepih, uokvirjenih papirjev z avtogrami na steni ali v predalu, denimo tistega, ki potrjuje univerzitetno izobrazbo iz ekonomije, ali specializacijo iz odnosov z javnostmi. Za povrh si članica skrivnega kluba, kjer srečuješ same vplivneže in uspešneže. In se čudiš in sprašuješ, kaj imajo ti ljudje »tistega«, da jim je uspelo?
Imaš ideje, pa ti vseeno ne rata
Ti pa imaš zanimive ideje, odpiraš nova podjetja in potem jih zapiraš, ker ti ne znese zaslužiti za burek. Kot predstavnica svojega časa se delaš, da je vse kul. Da ustrezaš pričakovanjem okolice. Da si lahko privoščiš počitnice, da lahko potuješ, da pelješ otroke smučat in drsat, surfat …
Pa ni vse tako. Če si lastnik »svojega posla«, potem si moraš plačo ustvariti sam. Poskrbeti moraš, da najprej plačaš davke (btw v Sloveniji plačaš davke na zaslužek, še preden kaj v resnici zaslužiš), nato moraš ustvariti dodano vrednost in roko na srce, danes to res ni več mačji kašelj. Potem še poravnati vse fiksne stroške obstoja, napolniti hladilnik, nahraniti otroke in nazadnje razmišljaš o t.i. luksuzu a lá počitnice, smučanje, surfanje in potovanja.
Zame so pomembni otroci, odnosi, ŽIVLJENJE
In kaj se zgodi, če namesto konstantnega razmišljanja o materialnem posvečaš veliko pozornosti nematerialnemu? Skrbiš za zdrav razvoj svojih 3 otrok. Ti je pomembno, da si tu za njih, jih objameš večkrat na dan, skrbiš, da se zdravo prehranjujejo, da dovolj berejo, da niso preveč izza različnih zaslonov. Se z njimi pogovarjaš in jim daš vedeti, da so pomembni, tudi kadar si zaradi službenih obveznosti, v tistem trenutku, čisto v drugem svetu. Jih voziš na različne dejavnosti in jih čakaš v avtu. Jih učiš, da so spoštljivi do vseh živih in neživih bitij. In glede na to, da so trije, moraš to enakomerno razporediti, čez cel dan, ker otroci hitro začutijo nesorazmernost. In potem je tu še tvoj partnerski odnos, ki ni samo družina, ampak sva midva. Moški in ženski princip. Tudi na tem je potrebno delati.
Zadnje čase velikokrat omenjani pater Karel Gržan pravi: »Legalno in dopustno je edino to, kar je prijazno, pravično in spoštljivo do sleherne oblike življenja. Mi smo tukaj le kot delček velike stvariteljske moči in zato dolžni v medsebojnih odnosih izjemnega spoštovanja in pravičnosti.«
Na koncu koncev se ti zdi, da so tvoji otroci v družbi neprilagojeni, ker konfliktnih situacij ne zdravijo z agresijo in so čudni, ker so rahločutni in vidijo »skozi«. In naj bi bili ogledalo staršev.
In potem razmišljaš, če je s tabo kaj narobe. Kako to, da še nisi »uspel« v tem svetu. Kaj sploh pomeni uspeti?
Imaš preveč empatije? Ti je nepomembna zunanja forma, predvsem kar je noter in skrito?
Svet je globalno prepleten v dobrem in slabem smislu. Kot »prava ekonomistka« sem dvomila v svoje podjetniške kompetence, ki so nezdružljive s tem nepravičnim svetom. Pa vendar.
Ekonomija po meri človekovih potreb vs. ekonomija za pridobivanje preobilja izbrancev
Že Aristotel v svoji Politiki loči dve vrsti ekonomije. Prva temelji na oikosu – to je ekonomija po meri človekovih potreb, ekonomija, ki je skrb za dom – za slehernika v domu. To ne pomeni, da imajo v njem vsi enako, vsi pa imajo dovolj! Doma je za vse poskrbljeno: nihče ni lačen, brez strehe na glavo, brez zdravniške oskrbe, ljubeče pozornosti … Druga ekonomija pa je hrematistika – bogatenje, ki je namenjeno samemu sebi – kopičenju za posameznike, kar pa je mogoče le, če so ostali izrabljani za pridobivanje preobilja izbrancev. Žal je zavladala svetu izrojena ekonomija – hrematizem. Nekdanji grški finančni minister, Janis Varufakis, je v knjigi, v kateri je skušal hčeri razložiti gospodarstvo, zapisal, »da se ustvarja na eni strani ogromno bogastva, a hkrati nepopisno nesrečo, gromozansko neenakost in uničujoče krize.«
»Pomembno se mi zdi vprašanje, ali se študentje ekonomije usposabljajo za resnično ekonomijo ali hrematizem. Kako naj sicer razložimo dejstvo, da imamo po eni strani na svetu na sto tisoče doktorjev ekonomskih znanosti, po drugi pa tako poglobljeno in utrjeno temeljno krivičnost. Menim, da je treba, tudi na ravni znanosti, ponovno ovrednotiti temeljne principe ekonomije ter jih posredovati v čas in prostor,« še pravi pater Karel Gržan.
Mislila sem, da me čaka zgodba s srečnim koncem
Naj se tu vrnem s v svojo mladost, ko sem mislila, da imam pred sabo eno veliko zgodbo s srečnim koncem, pa je življenje polno odtenkov vseh barv. Osnovno šolo sem opravila z odliko.
Bila sem perspektivna športnica, rokometašica. Sledil je študij ekonomije in prestop k Ljubljanskemu klubu. Rezime prvega letnika študija pa poleg opravljenih izpitov predstavljajo strgane kolenske vezi in poškodba meniskusa. To je bil moj prvi velik mejnik in konec športne kariere.
V prometni nesreči umre brat. Jaz pa v svoji duši
In ko ima hudič mlade, jih ima več naenkrat. Tako sem v prometni nesreči izgubila še brata. Mojega »big brotherja«, zaščitnika, mojo varnost in stabilnost. In pojavil se je vakuum. Dnevi in noči so se vlekli kot polžja slina, bolečina v trebuhu se je razraščala po celem telesu dokler ni zajela sleherno celico mojega bit.
Upala sem, da se bom nekega jutra zbudila iz nočne more. Poleg brata sem izgubila družino in dom, nazadnje pa še sebe. Lovila sem vlak življenja, ki mi je stalno uhajal. Minute, ure, dnevi, tedni in meseci so minevali, ne da bi sploh vedela, da živim.
Depresija se je stopnjevala v prenajedanje, anksioznost, občutek osamljenosti, odtujenosti.
Narava me reši obupa
Pričela sem zahajati v naravo. Moj cilj je bil, prilesti na goro nad našim krajem vsak dan. Brez izjeme. Ob vsakem vremenu. V varnem zavetju narave, sredi surove zime, sem osvajala vrh in v sebi vsakokrat občutila drobno zmago nad sabo. Gozd je postal moj tempelj in zdravilišče. Našla sem jaso, kotiček sreče, kjer sem začela z dihanjem in meditacijo. Takrat še nisem vedela, kaj vse ti naredi to sedenje in strmenje v daljavo v tišini ob poslušanju svojega dihanja in bitja srca.
Počasi, a vztrajno, sem se prebujala iz nočne more.
Potem se je zgodilo veliko lepega, dobila sem otroke, partnerja Petra in dom, o katerem sem samo sanjala. In končno našla svoj mir. Hvaležna sem za vse to.
Otroci se rojevajo, poslovna ideja umre
Preselila sem se na Obalo, službe nisem dobila, zato sem odprla marketinško agencijo. Želela sem ustvariti lastno podjetniško zgodbo. Moja hčerka Gaja je imela pet let. 2008 je na svet pokukala še Živa za njo pa 2009 Lev. Materinski nagon je premagal menedžerskega in posvetila sem se družini. V barki življenja se je premetavanje po valovih ponovno začelo. Nastopila je gospodarska kriza in posledica je bila prenehanje marketinške kariere.
2011 sva s Petrom odprla turistično agencijo za »incentive turizem« in DMC. Delali smo predvsem s španskim trgom in korporacijami. Po začetnih uspehih z zares velikimi mednarodnimi podjetji se je zgodil pogrom: stečaj partnerske agencije in konec zgodbe. Pa tako dobro nama je kazalo, zato sva se s polno mero optimizma lotila gradnje hiše. Kredit je bilo potrebno plačati in preživeti družino. Odvisna od lastne iznajdljivosti sva spet pljunila v roke.
Minestra.si zadiši – in prismodi
Organsko zelenjavo, pridelano na domačem vrtu Petrovih staršev, sva hotela zapakirati v zaboje in prodati, ker pa se nama je zdela ideja neizvirna, sva razmišljala naprej in zelenjavo skuhala v zdrav obok na žlico in ustvarila blagovno znamko »Minestra.si.« Požela sva kar nekaj nepričakovanega, a dobrodošlega uspeha in pozornosti v slovenskem medijskem prostoru. Zgodba se je nadaljevala z odprtjem Bistroja v Kopru in tam tudi končala.
Ko imaš romantično predstavo o požrtvovalnem in velikokrat nehvaležnem gostinstvu, se vidiš kot Zakonca Novak, ki kuhata za prijatelje in ljudi, ki cenijo trud in dobro hrano, ki si jo pripravil s toliko ljubezni.
Ljubezen v loncu je sicer marsikdo okusil, a je davek, ki ga je terjala od naju, postajal vse večji. Otroke sva samo še pospremila v posteljo s poljubom, jih zbudila in pustila pred šolo. Če potegnem črto, žrtvovala sva več, kot sva nameravala, za premajhen izkupiček, poleg tega pa neprestano dobivala polena pod noge. Skratka, ko ne vidiš več pravega smisla oz. cilja v tem, kar počneš, spremeniš sebe ali zgodbo. Odločila sva se, da spremeniva slednjo oz. jo zaključiva s kakršnokoli bilanco.
Sem podjetnica, a nisem »ekonomistka«
V dveh letih po zaprtju bistroja sem se lotila raznih občasnih projektov. Prekarstvo je postal moj življenjski slog. Pridobila sem malo več časa zase in za potovanje svoje duše. Sedaj pa se moja nemirna bit izprašuje, če sem morda rinila v napačno smer.
Sem podjetnica, a nisem »ekonomistka« po duši. Koža se mi je odebelila, a me krivice znova in znova prizadenejo. A nič zato, ko padem, se poberem, otresem prah in grem naprej, da bi našla tisto dobro.
Obupati nikoli
Čeprav imam občutek, da gradim peščeni grad na plaži, verjamem, da imam energijo za narediti karkoli.
Začenja se novo leto, novo desetletje in pogled na Svet ni obetajoč. Zavedam se svoje sreče in privilegija, ki ga uživam v objemu svoje družine. A se kot večina danes sprašujem, kam vse to vodi? Koliko časa nam je še ostalo? Kako bodo živeli naši otroci. In njihovi? Negotova prihodnost je čedalje bolj siva.
Hrematistika se je dobro zakamuflirala
In odgovor je vedno isti. Vsaka pot, še tako dolga in negotova, se začne s prvim korakom. Pri sebi. Na nas je – na slehernem izmed nas je, da se prebudimo in jasno ločimo, kaj je delovanje za javno dobro in takšno ravnanje jasno ločimo od zločestih principov, zaradi katerih je toliko gorja.
Hrematistiko, ki se je tako spretno prikriva in izdaja za ekonomijo, da izraza hrematizem ne najdete več niti v slovarju tujk, bo potrebno razkrinkati in se povrniti v model delovanja, v katerem bo zavladala resnična ekonomija v pravični skrbi za slehernika.
Mindset s srcem
Pripravljena, v nizkem štartu pred svojo novo podjetniško potjo. To je organizacija »Retreeat« aranžmajev. Nekajdnevnih odmikov iz vsakdanje rutine, stresa, obremenjenosti, dela, pritiskov, utesnjenosti, depresije, skrbi, hitre hrane…, nazaj k naravi, h koreninam, k zdravi kmečki pameti. K temu, kar mi je nekoč pomagalo iz slepe ulice.
Živimo v Sv. Petru, majhni slikoviti istrski vasici, prepredeni s čarobnostjo oljčnikov in vinogradov, ko jih pobožajo zadnji sončni žarki noro lepih sončnih zahodov, ki bi jih rada delila s svetom. Da bi se ljudje znova čudili kot otroci in se navduševali nad divjo paleto barv, nad mimohodom srnje družine, bežečim zajčjim mladičem. Vse to prepojeno z vonjem sivke, ob pesmi vetra, ki spodbudno naznanja spremembe, medtem ko s pohodnimi palicami v rokah in urnim korakom utiramo pot.
Rada bi ustvarila skupnost ljudi, kjer prvo načelo ne bi bilo to, kaj lahko vzamem, ampak kaj lahko dam. K širši skupnosti, s tem da začneš pri sebi.
Rada bi delila svoje izkušnje, znanje, rada bi, da vsak pri sebi dvigne nivo svojega zavedanja. Da spoznamo, kako mogočni smo smo. In začnemo pri misli. Če nam misel, ki postane del našega vsakdana, lahko prinese bolezen, nam lahko povrne tudi zdravje. »Vse se začne in konča v glavi!«
»Mindset« loči zmagovalce od ostalih, pa ne glede na panogo, pravijo. Jaz pa dodajam še srce. »Mindset« s srcem.
Fotografija: Gaja Postružnik, Insights d.o.o.
Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.