Veliki mag slovenske besede Prešeren je pred skoraj dvesto leti, v nam tako težko predstavljivem času, zapisal želj,o »da prepir iz sveta bo pregnan«. Danes o tej plemeniti misli – in upanju – razmišljamo s časovne razdalje, zato jo lahko vidimo kot sporočilo, poslanstvo in oporno točko za naše ravnanje v vsakdanjem življenju.
Pa vendar še vedno živimo v svetu, v katerem je prepir vsakdanji gost, ne glede na civilizacijsko, kulturno, prosvetljensko ali pač kakršnokoli že drugo razvitost. Kako je to mogoče, zakaj ne živimo naših vsakdanjih življenj brez tega neljubega gosta?
Pred kakšnim poldrugim desetletjem, morda še celo malo prej, sem se praktično popolnoma odvadil razmišljati in delovati v negativnem smislu, z vrednotami, ki človeka pripeljejo in pripravijo do tega, da slabo misli in deluje, če poenostavim. Pravzaprav moram povedati še drugače: takrat sem se tega v celoti zavedel, spoznal in prepoznal kot način delovanja, kot – če hočete – mojo življenjsko filozofijo, pred tem pa sem več ali manj tako tudi deloval.
Pravkar predstavljeno pomeni, da za mene besede, kot so zavist, škodoželjnost, spletkarjenje, oviranje, maščevalnost in njim podobne, nič ne pomenijo. V mojem bivalnem, miselnem in vsakdanjem svetu jih ni. To pomeni, da ne razmišljam z njimi v glavi, da jih ne uporabljam v svojem delovanju; zame jih ni. To seveda ne pomeni, da jih ni, da ne bi vedel in se zavedal, da obstajajo. Prav gotovo vem, da vse to obstaja. Vendar ne v mojem svetu in delovanju. Dodatno ne uporabljam besed, ki imajo negativen prizvok in pomen, kot so npr. problem, težava, katastrofa in podobne. Takšne pojave poskušam opisovati v čimbolj nevtralnem smislu. Zakaj? Zato, da hitreje in lažje, predvsem pa s čim manj odvečnih misli vidim, kaj je potrebno storiti, da se zadeva reši. Pozor – nisem rekel problem, ampak zadeva.
Z vsem opisanim sem se na daleč izognil temu, da bi sam vase, v svoje telo in psiho, v svoje življenje, vnašal razdiralne silnice. Tiste, ki škodujejo in se zarežejo vate, da ob tem čutiš fizično bolečino. Ne vem, zakaj naj bi tako počel, res ne. To je škodljivo za vsakogar, ne samo zame. To v menedžerskem smislu verjetno pomeni, da sem neke vrste tehnokrat, v filozofskem pa morda, da delujem kot zen. Ne vem. Vem pa, da se od takrat počutim bistveno boljše, da sem bistveno bolj sproščen in ustvarjalen (seveda sem bil že prej, kakopak) in (mi) gre lažje. Ne samo, da mi drugi to pravijo, ampak že kar sam čutim pozitivno energijo in vibracije, ki mi dajejo energijo – in jo tudi oddajajo drugim.
Da ne bo pomote: seveda sem bil v svojem življenju deležen vrste hudih spletk, hudobij in packarij. Če bi se vse izšle, kot so drugi mislili, bi pošteno ‘nasankal’. Pa na srečo nisem. In tudi zato sem tak, pozitiven. Poskusite sami npr. en dan govoriti brez besed z negativnim prizvokom. Boste videli, da se boste bolje počutili. In vsi v vaši bližini. Ko se npr. starši pogovarjajo in ugotavljajo, kako so majhni otroci majhni problemi, veliki pa veliki, smo lahko prepričani, da otrokom to ni všeč. Če drugega ne, se jim v podzavesti izoblikuje ugotovitev, da so problem. Kdo je problem? Otroci? Kje pa.
Podobno velja za odnose med ljudmi. Prepričan sem, da je vsako zadevo mogoče urediti s pogovorom, četudi s povišanim, a ne s pretečim in grozečim glasom. Vse je odvisno od pripravljenosti, odnosa do drugega in lastne prizadevnosti. Razdiralna energija in obnašanje ne koristita nikomur in škodujeta vsem. Pozitivno ravnanje pa koristi vsem in ne škoduje nikomur.
Pravzaprav ni tako težko priti do tega, da je prepir pregnan iz naših življenj. Seveda nisem naiven idealist, tudi zaradi kakšne lastne izkušnje – kdo neki je pa nima – toda da se. Možno je. Treba je poizkusiti.
Skratka, mislimo in delujmo pozitivno, odprto in zavzeto. Širimo dobre energije in žlahtne vibracije. Boljše se bomo počutili in živeli, lepše nam bo. Bodimo dobri in prijetni. Mislimo dobro.
Prof. dr. Milan Jazbec je slovenski veleposlanik v Republiki Makedoniji, avtor več knjig; njegova zadnja je Iskanje izgubljene duše.
Fotografija: osebni arhiv
1 Comment so far
Jump into a conversationPozdravljeni gospod Milan,
popolnoma se strinjam z vami. Pozitivne misli pri slehrnem človeku povzročajo pozitivna dejanja in na ta način oddajamo pozitivno energijo navzven. Če si znamo na dan “pričarati” dovolj srečnih trenutkov bomo na koncu zadovolji – prišli bomo v stanje zadovoljstva. Zadovoljen človek je to kar ste že zapisali. Žal se tega večina ne zaveda. Dodal bi še, da tudi mimika ali gestika pove veliko o tem kako (kdorkoli) razmišlja vaš sogovorik, sosed, sodelavec, mimoidoči ipd.