Skozi ples do sebe

Skozi ples do sebe

Skozi ples do sebe

avtor 28. decembra, 2017

To je zgodba mojega življenja. Zgodba moje preobrazbe iz »deklice za vse« v močno, samozavestno, zrelo žensko. In zgodba o plesu, ki me je naučil postaviti sebe na prvo mesto. Bližal se je moj štirideseti rojstni dan. Ni me motila številka, ki se je tako vneto bližala, temveč dejstvo, da nisem bila srečna. Življenje, ki sem ga živela takrat, me enostavno ni izpolnjevalo. Vloga mame, poslovne ženske in žene me je tako globoko posrkala vase, da nisem več živela tako, kot bi si jaz želela, ampak kot so to narekovali drugi. Kaj pa moje želje, moja hrepenenja? Nekje so se izgubili …

Že od malih nog sem sanjala, kako bom postala baletka. Še kot majčkena punčka sem se znala povzpeti čisto na konico mojih drobcenih prstkov, da sem hodila kot baletke. Žal (ali pa na srečo, kdo ve?) se mi te sanje niso uresničile. Še danes se spomnim razočaranja, ko mi je mama povedala, da v našem kraju ni dovolj vpisanih otrok za eno skupino baletk. Da bi me vozili v 10 km oddaljeni kraj, kjer jih je bilo dovolj, pa v času mojega otroštva pač ni bilo mogoče. Če samo pomislim, kam vse mi zdaj vozimo naše otroke?! Takrat sem se namesto k baletu vpisala v glasbeno šolo, želja po plesu pa je vedno ostala globoko zakoreninjena v meni.

Pozabila sem, kdo sem, kaj si želim, po čem hrepenim. 

Vmes se je zgodilo “življenje”: študij, služba, družina, obveznosti, vzponi in padci. Še zelo mlada sem poslala podjetnica in pri 26-tih letih sem že imela čisto svoj računovodski servis. Bila sem pridna, marljiva, natančna in zelo naklonjena svojim strankam – še preveč, če me danes vprašate. Nekatere stranke so znale to naklonjenost namreč zelo dobro izkoristiti. Kar hitro sem postala »deklica za vse«, saj sem za svoje stranke poleg računovodstva opravljala še razna administrativna dela ter vse, kar je dišalo po »papirologiji«. Delo sem nosila domov in ga ponovno prijela v roke v poznih večernih urah, ko sta otroka že spala. Kar naenkrat se je moje življenje vrtelo samo še okrog dela, otrok, pospravljanja po hiši. Bila sem utrujena. Nesamozavestna. Razočarana. Jezna. V tej »podganji dirki«, kako bi ustregla drugim, sem popolnoma pozabila nase, na svoje želje. Pozabila, kdo sem, kaj si želim, po čem hrepenim.

Ne zadržujem več svojih čustev, ker se tako spodobi.

Na srečo je v pravem času v moje življenje prišla plesna tehnika NIA. Prva ura je bila zame nekaj prečudovitega, nekaj, kar sem že dolgo čakala. Čudovita glasba, plesne koreografije in FreeDance (op. ples brez forme). Uživala sem kot majhna punčka, ki je po dolgem času ponovno skakljala na čudovitem zelenem travniku. Začutila sem svobodo, otroško igrivost in to, da sem spet lahko samo to, kar sem. Včasih igriva in zapeljiva, včasih žalostna, jezna in vse vmes. S plesom sem prišla ponovno v stik s samo seboj. Lahko sem se izrazila, povedala vse – pa ne z besedami, ampak s svojim lastnim telesom, s plesom.

NIA je čudovita plesna tehnika, ki združuje elemente plesa, borilnih veščin in tehnik samozdravljenja v koreografiji in glasbi.

Nia mi je počasi pomagala odkrivati in ozdraviti vse tisto, kar je bilo globoko zakoreninjeno v meni. Naučila sem se ponovno smejati, okrepila sem moško energijo, ki mi jo je primanjkovalo, naučila sem reči: »NE!« in »DOVOLJ!« Reči NE, je bil moj največji izziv, kajti navajena sem bila biti vedno na razplago. Zato sem sprva imela slabo vest, ko sem koga zavrnila ali mu postavila meje. Včasih celo občutek krivde. Ampak s počasnimi koraki sem pričela sprejemati dejstvo, da ni nič narobe, če se postavim zase. Če dam sebe na prvo mesto, če spoštljivo povem svoje mnenje. Če kdaj prosim za pomoč in če kdaj na glas jočem. Danes ne zadržujem več svojih čustev samo zato, ker se tako spodobi.

Zdaj živim življenje v trenutku »zdaj«

S pomočjo plesa sem odvrgla ogromno zavor, blokad in “negativnih” občutkov ter čustev. Danes sem to, kar sem. Živahna, igriva, nagajiva, samozavestna, ljubezniva, čutna, srčna in predvsem spoštljiva. In ravno zaradi ogromne palete raznih izkušenj, na vseh mogočih življenjskih področjih, lahko zdaj kot NIA učiteljica nudim podporo in varno okolje tudi drugim, ki z Nio odkrivajo svoje blokade, zavore, hrepenenja. Opogumljam, predvsem ženske, da skozi ples in gibanje odkrijejo sebe, prebudijo vsa čustva in si dovolijo, da jih vsak trenutek posebej ujame v svoje kremplje tako močno, da občutijo, kot bi se čas ustavil. Čudovit občutek je, ko se naučiš živeti in uživati v trenutku »zdaj«.


Fotografije: Mateja Štefančič, učiteljica plesne tehnike NIA

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.