V petem nadstropju vidimo več kot v pritličju

V petem nadstropju vidimo več kot v pritličju

V petem nadstropju vidimo več kot v pritličju

avtor 6. julij, 2019

Urško Henigman sem spoznala pred skoraj 10 leti, ko sem jo poiskala za nasvet o internem komuniciranju v podjetju, kjer je ona delala pred mano. Čeprav sva se takrat srečali prvič, si je vzela čas in mi dala kopico uporabnih nasvetov ter me opozorila na moje morebitne napake. Takrat ob kavi v tem korporacijskem svetu se mi ni niti sanjalo, da mi bo ta ista oseba, nekaj let pozneje, kot energijska terapevtka, enako zavzeto razkazovala nove horizonte, tokrat drugačne od tistih, o katerih sva se prvič pogovarjali v centru Ljubljane. (op. uredništva – intervju je iz serije dvojnih intervjujev: Predstavljamo sodelavke revije in portala Navdihni.me. Intervju Urške s Sanjo boste lahko prebrali 10. julija)

Kako si odkrila svoj dar, da lahko prevajaš univerzalno kozmično energijo in z njo podpiraš tudi druge?

S tem potencialom sem se že rodila, se ga pa dolgo nisem zavedala, čeprav sem kot otrok čutila marsikaj, česar si nisem znala razložiti. Bila sem zelo senzitivna in sem nase vlekla tudi občutja drugih, zelo dobro sem znala preceniti ljudi, imela močan šesti čut, močne sanje, bila sem prezrela za svoje vrstnike, čutila sem določene nevidne prisotnosti, še posebej, če te niso bile dobre, za neke stvari sem vedela, da so narobe, pa nisem vedela, od kod to vem …

Celo svoje otroštvo sem se počutila, kot da sem na napačnem planetu, in pol svoje mladosti sem se spraševala, kaj je narobe z mano. Ko sem se v najstniških letih želela prilagoditi »normalnosti«, je bilo samo še slabše, ker je en del mene počasi začel umirati … Pri petindvajsetih letih, ko je vse moje vrstnike razganjalo, jaz pa sem znotraj sebe vsak dan bolj hirala, sem si priznala, da potrebujem pomoč. Tako sem šla za pet tednov v Peru k šamanom in sem bila v sebi pripravljena na vse – da naredim obrat, pa tudi, da umrem.

In potem se je zgodila prelomnica …

Prva, ja! Potem jih je bilo še veliko. (smeh) V teh petih tednih se je zgodilo marsikaj. Odprle so se mi vizije, začela sem videti stvari z notranjim vidom, onkraj vidnega sveta, padala sem v svoja pretekla življenja, zelo intenzivno doživela in uvidela svoje strahove, vzorce, ki so me omejevali, čutila vso svojo bolečino, se soočala s svojo temo … Podoživela sem določene travme iz tega življenja in iz drugih inkarnacij in si tako na eni točki zaželela samo še, da končam to agonijo. Tisto noč sem se namenila proti Amazonki, da se poslovim od tega sveta, v katerem sem se toliko let počutila kot tujec, a me je na poti prestregel šaman in mi rekel: »Wait till tomorrow!« (op. Počakaj do jutri!) Prav spomnim se, kako sem si mislila: »Prav, dam si še en dan, potem pa je to, to. Ne da se mi več.«

Ko spustiš duha iz steklenice …

Kaj se je spremenilo naslednji dan?

Naslednji dan se je v meni odprla druga plat. Uvidela sem svojo svetlobo, se zlila z vesoljem, čutila, da sem eno z vsem, prišla sem Domov. Takrat sem se zjokala od ganjenosti, ker se mi je končno odprl svet, ki sem ga nosila globoko v sebi, pa se ga prej nikakor nisem mogla dotakniti. V tistih vibracijah sem lahko dobesedno čutila vsakega in vse. Dojela sem, kaj so mislili šamani, ko so govorili, da v resnici ni časa, ne prostora. Takrat ga res ni bilo.

»Zadnje čase se me je najbolj dotaknilo lastno spoznanje, da ko spustiš vse bolečine, strahove, zamere … vse želje in vsa pričakovanja, kako naj bi stvari bile ali kako bi morale biti … potem ostane samo še čista Ljubezen.«

Potem sem bila v Peruju deležna še veliko uvidov in spontanih iniciacij, ki so bile zelo močne in ker ob tem nisem imela podpore takratne duhovne učiteljice, zame tudi izjemno naporne. Zato, ko me je na koncu višja sila vprašala, če dovolim, da se mi zdaj polno odprejo moja jasnovidnost, dostopi do drugih dimenzij in intuicija, sem dovolila samo slednje. Izkušnje podoživljanja določenih težkih prejšnjih življenj in uvidi v pasti jasnovidnosti so bili še preveč sveži, tega enostavno nisem želela.

Ampak zdi se, da si takrat že spustila duha iz steklenice, ki ga ni bilo več mogoče ujeti nazaj. Ali se motim?

Hja, kaj naj rečem, usodi pač ni možno ubežati … (smeh) Po Peruju se je moje delo na sebi šele zares začelo. Brusila sem se skozi svoje življenjske frustracije, skozi padce in poraze, pri tem preizkusila mnoge metode, zdravljenja različnih tradicij, spoznala veliko duhovnih učiteljev, bila na veliko svetih mestih po svetu … Vse to pa je samo še bolj obudilo moje notranje vedenje, prebujalo mojo modrost, me odpiralo v moji izvorni esenci. Spoznala sem, da imam dostope do drugih nevidnih svetov, da skozi mene teče visoko vibracijska energija, da določene stvari vem, preden se zgodijo, da lahko včasih vidim skozi ljudi. Začela sem čutiti tisto, kar so mi prej mnogi zdravilci govorili, da imam v sebi, jaz pa sem bila prepričana, da se motijo. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da me je moj višji jaz v resnici deset let počasi pripravljal na pot »dušne zdravilke« in prav toliko časa sem se temu tudi upirala.

Podpisala sem pogodbo z novim šefom

Kaj te je potem le pripravilo do tega, da si se končno nehala upirati?

Pred sedmimi leti je za rakom zbolela moja mami in se po treh letih boja z boleznijo tudi poslovila. Zadnje mesece, ko sem spremljala njeno poslavljanje, se je v meni nekaj prelomilo. Predvsem v dojemanju tega, da smrti ne moremo uiti, da pa veliko ljudi v sebi umre že v času življenja, ker si ne upajo slediti sebi, ker si ne upajo biti, kar so, ker si ne upajo narediti kakšnega koraka bolj levo ali desno iz utečene poti. Nisem želela biti med njimi!  Sploh ker sem dva tedna pred njeno smrtjo dobila jasen uvid, da je veliko bolezni, ne samo fizičnih, možno preprečiti ali pozdraviti in da imam sama to znanje že v sebi, samo spomniti se ga moram.

»V naši družbi se premalo odprto govori o smrti in namesto, da bi se pripravili, ko pride čas zanjo, se ji želimo kar izogniti. Pa ne gre, to je edina stvar v življenju, ki ji zagotovo ne moremo ubežati.«

V  tistem času sem imela naporno obdobje tudi v službi in sem bila tik pred tem, da izgorim. Moja duša je želela, da se premaknem, to sem vedela že nekaj časa, in ob poslavljanju od mami je v meni dozorela odločitev za še eno slovo. Dala sem odpoved, brez načrta, kaj in kako bo naprej, šla za en mesec v Brazilijo, da sem se regenerirala, potem pa sem podpisala pogodbo z mojim novim šefom in mu rekla: »Bog, ne bom se več upirala, tukaj me imaš, zdaj pa pokaži, kako ti lahko najboljše služim in me pri tem prosim podpri!« In tako sem pred dobrimi tremi leti začela popolnoma novo pot. In novo učenje … (smeh)

Izvajaš skupinske energijske transmisije v Ljubljani, Mariboru, Ribnici in na Hrpelje-Kozini. Kaj je rdeča nit teh srečanj?

»Skrita« agenda vseh energijskih transmisij je, da nas peljejo bližje k samemu sebi. Na srečanjih uporabimo visoko vibracijsko energijo, ki nam je na voljo v nevidnem univerzalnem energijskem polju in z njo prečistimo naše blokade ter aktiviramo naše potenciale, naše moči. Raztapljamo in spuščamo čustvena bremena in (stare) bolečine, recimo potlačene zamere, strahove, žalost, jezo …  Prečistimo nezdrave karmične ujetosti, počasi spreminjamo naša prepričanja, posledično začnemo delovati drugače, s tem pa začnemo drugače doživljati tudi sebe in življenje nasploh. Postajamo bolj zavestni! Občutek je tak, kot ko se v stolpnici dvigamo v višja nadstropja. V petem vidimo več, kot v pritličju, a ne? V sedmem še več …

Mami me je dvakrat rodila

Nevidni svet je v tvojem življenju bolj prisoten, razvit, otipljiv, kot je ostalim. Ali to jemlješ kot ekskluzivnost, poseben dar, ali ti je včasih tudi v breme?

To jemljem kot del mene, kot del moje biti, kot pomemben del tega, kar jaz sem. Je dar, za katerega sem hvaležna, ni pa to nobena posebna ekskluzivnost, ker ima čisto vsak svoje darove, točno takšne, ki jih potrebuje, da čim lažje in čim boljše opravi svojo »dušno nalogo«, ki si jo je zadal za točno to življenje.

V blogih pišeš o svojih ugotovitvah, spreminjanju svojih pogledov, transformacijah, tudi o smrti … Koliko te je zaznamovalo prezgodnje slovo mame?

Moja mami je bila zame najboljša mami na svetu, bila je izjemna učiteljica brezpogojne ljubezni. Zato je bila njena bolezen in prezgodnje slovo še toliko težje, za vse nas. Celo družino je preobrazilo, vsakega na svoj način. Zadnji tedni z njo so bili zame posvečen čas, podprt z izjemno milostjo, ki je prej nisem poznala, in zelo sem hvaležna, da sem lahko bila z njo ob njenem prehodu. Zato sem o svoji izkušnji napisala blog o smrti. V naši družbi se namreč premalo odprto govori o smrti in namesto da bi se pripravili, ko pride čas zanjo, naš ali od naših bližnjih, se ji želimo kar izogniti. Pa ne gre, to je edina stvar v življenju, ki ji zagotovo ne moremo ubežati.

»Včasih se preobražamo počasi, postopoma, tako kot se preobraža kamen, ki pade v reko in po nekem določenem času postane gladek, okrogel prod. Včasih pa se nočemo zbuditi, nočemo odpreti oči, zato nam življenje prisoli kakšno klofuto ali dve.«

Zase lahko rečem, da me je mami s svojim odhodom drugič rodila, ker sem po njeni smrti svoje življenje obrnila na glavo, pri tem pa čutila njen blagoslov! In ko sem se podala na tisto pot, ki sem se ji prej najbolj upirala, sem ugotovila, da je ta v resnici bližnjica do najboljše različice mene same.

Kdaj se dejansko spremenimo? Pri velikih življenjskih zasukih, šokih, ali tudi počasi iz dneva v dan, ko se skoraj nič ne dogaja?

Ni pravila. Včasih se preobražamo počasi, postopoma, tako kot se preobraža kamen, ki pade v reko in po nekem določenem času postane gladek, okrogel prod. Včasih pa se nočemo zbuditi, nočemo odpreti oči, zato nam življenje prisoli kakšno klofuto ali dve. Pomembno se mi zdi, da se naučimo vse te »klofute« ne vzeti kot kazen, ampak kot budnico, ki nam hoče povedati, da smo nekje zašli in nas pomaga spraviti na pravo pot. Na tak način bomo vse, kar nam bo življenje še prineslo ali odneslo, izkusili popolnoma drugače, z veliko širšim razumevanjem in veliko bolj zavestno.

Nisem bolj “zelena” ali “rumena”, vse je bolj izraženo in integrirano z menoj

Sama praviš, da ne delaš po nobeni metodi, da si razvila svojo. To poleg tega, da prisluhneš sebi in svoji intuiciji, zagotovo zahteva tudi nenehno izobraževanje. Drži?

Zagotovo je pomembno, da si odprt za nova znanja in ta nabiram na najrazličnejše načine. Moram pa priznati, da je mene največ naučila in preobrazila moja lastna pot. Vsi duhovni učitelji, iniciacije, preizkušnje so mi bili poslani samo zato, da so odprli določene dele mene, da sem se lahko »spomnila« tega, kar je že bilo v meni. Dovoljeno mi je bilo (pre)izkusiti veliko zelo različnih stvari, nobene metode pa nisem smela prevzeti za svojo. Morala sem razvijati svoj lasten način dela. Zdaj razumem, zakaj. In zdaj tudi vem, da bistvo ni v metodi, ampak v stopnji zavesti človeka, ki katerokoli metodo že izvaja.

S časom se zagotovo vsi spreminjamo, katera tvoja nova lastnost, ki se je na novo udomačila v tebi, ti je najbolj všeč?

Težko vprašanje! (smeh) Pred dvema letoma sem doživela posebno izkušnjo, v kateri sem s celim svojim bitjem dojela, kdo sem. Od takrat sem drugačna.

»Morala sem razvijati svoj lasten način dela. Zdaj razumem, zakaj. In zdaj tudi vem, da bistvo ni v metodi, ampak v stopnji zavesti človeka, ki katerokoli metodo že izvaja.«

To je težko opisati, ker ne gre za spremembo nekih lastnosti kot takih, gre za spremembo njihovih vibracij. Ne gre torej za to, da sem bila prej rumena, zdaj pa sem zelena, ali da sem v sebi na novo odkrila modro. Vse barve – modra, rumena in zelena so že prej bile v meni, zdaj so samo še bolj ozaveščene, bolj jasno izražene in bolj integrirane z mano. 

Knjige obožujem, moja zori že lep čas

Imaš kakšen rek, misel, ki te spremlja v zadnjem času?

Zadnje čase se me je najbolj dotaknilo lastno spoznanje, da ko spustiš vse bolečine, strahove, zamere … vse želje in vsa pričakovanja, kako naj bi stvari bile ali kako bi morale biti … potem ostane samo še čista Ljubezen. V tej Ljubezni ni nobene navezanosti, ravno nasprotno, Ljubezen vse navezanosti popolnoma raztopi. To spoznanje je prišlo po osvobajanju od ene moje močne navezanosti in ko me je preplavilo, sem dojela, da isto »pravilo« velja za vse situacije. Ta, univerzalna Ljubezen, je vedno prisotna v nas, ne glede na to, kaj se dogaja ali kako se počutimo! In ko se ji enkrat zmoremo odpreti tudi, kadar nas boli, nas je strah, nas kaj jezi … dobimo najbolj učinkovito orodje za samozdravljenje!

Na tvoji spletni strani lahko prebiramo tvoje intimne zapise, vsakdo lahko nekaj potegne zase, jaz določene, priznam, preberem večkrat. Ali si morda premišljevala, da bi jih zbrala in pripravila knjigo kolumn?

O kolumnah (še) nisem razmišljala, o knjigi pa razmišljam že dolgo, ampak se še nisem usedla, da bi jo začela pisati … (smeh)

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Andreja Basle

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.