Na začetku je bila beseda. Še prej zamisel. Potem oblika oziroma podoba. Morda pa je bil tudi drugačen vrstni red ali pa se je vse začelo s stripom, arhetipom, ki združuje zamisel, besedo in podobo. Stripi so me kot otroka naravnost navduševali: Zagor, Blek Stena, Alan Ford, Smrkci itd. Potem sem postal »resen« in »odrasel« in za strip nekako ni bilo več prostora. Zdaj se vračam k stripu. Za to pa je kriv – Ivan Mitrevski; avtor, ilustrator, stripar, okoljevarstvenik, pedagog in še kaj.
Ivan se je rodil 1979 v Ljubljani. Zdaj je moj someščan, Kamničan (vendar so statusi v Kamniku pogosto povezani s starodobnostjo bivanja na tem področju, zato za oba bolj velja, da sva priseljenca), družijo naju skupni projekti, predvsem okoljskega značaja, ne dolgo tega sva na primer sodelovala pri zbiranju podpisov, pa pobirala smeti in podobno. Ivan je zaključil študij filozofije in sociologije kulture. Lahko bi mu rekli, da je svobodni umetnik, kar pa danes skorajda avtomatsko pomeni tudi, da je prekarni delavec. Zato dobro razume družbene in ekonomske probleme, prav tako pa tudi okoljske. Nenazadnje pa so vsi ti problemi tesno prepleteni.
Čeprav njegova dela govorijo sama zase, sem mu postavil nekaj vprašanj: o stripu, življenju, družbi in sploh vsem.
Družboslovje mi da širino kritične misli
Kako si kot filozof in sociolog kulture našel svoj izraz v ilustracijah, stripih?
Zelo sem vesel, da sem študiral filozofijo in sociologijo. S študijem družboslovja in filozofije sicer ne dobiš garantirane dobro plačane službe, pridobiš in usvojiš pa koncepte in druga orodja za kritično misel, s katerimi se lažje orientiraš v svetu. Vsakomur priporočam, da se poglobi v družboslovje, če se le lahko.
Ne vem, kje se to odraža v stripih. Najbrž povsod. Pisateljica, s katero sva naredila več poučnih knjig za otroke in mladino, mi je enkrat rekla, da imam za ilustratorja nenavadno natančna mnenja o številnih zadevah. Najbrž je to rezultat moje izobrazbe.
Je pa morda škoda, da nisem nikoli pridobil nobene prave likovne izobrazbe. Najbrž se to pozna v risbi. Meni je pomembno, da bralcu povem zgodbo. Če risba včasih zaostaja … pa naj.
Strip kot orodje izražanja zahtevnejših tem
Je mogoče zahtevne družbene teme sporočati preko medija, kot je strip, ki ni ravno kategoriziran kot »vrh« umetnosti?
Ne samo, da je možno, slovenski strip to počne od samih začetkov. Prvi slovenski strip Bu-ci-bu je leta 1927 narisal tržačan Milko Bambič. Strip ni bil všeč fašistični oblasti, ki jo je strip zasmehoval, zato je avtorja aretirala in izgnala v Jugoslavijo. V zgodovini slovenskega stripa najdete celo vrsto stripov, ki obdelujejo zahtevnejše teme. Na primer: lani je nagrado Zlatirepec za najboljšo izvirno stripovsko izdajo leta dobil strip Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu, ki sta ga ustvarila Ivan in Zoran Smiljanić. Tudi v tujini je tako. Zdi se, da so najboljši stripi ravno tisti, ki se ne bojijo poseči v bolj zahtevne teme.
Podobno sem poskušal v svoji knjigi Volkulja Bela in čarobni gozd. Onesnaženje vod in zraka, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, izginjanje biotske raznovrstnosti. Saj to niso teme za strip! Ali pač?
Morda je nekatere težavnejše teme še celo nekoliko lažje obdelati, če jih obdelujemo v stripu. Meni se včasih zdi, da živimo v stripu. Prižgite televizijo in poglejte novice. Nikoli še ni bilo toliko bizarnih likov na oblasti. Kot da bi pobegnili iz stripa.
Stripi omogočajo kombinacijo podob, besedila in lastnih predstav
Ali lahko strip spreminja svet? Oziroma, ali ga?

Ivan Mitrevski: Strip o Bralni znački za Slovenski knjižnično muzejski MEGA kviz
Da bi umetniška dela spreminjala svet, se mi zdi neverjetno. Odločitve se sprejemajo v zaprtih krogih daleč od oči javnosti. Sprejemajo pa jih ljudje, ki so po mojem povsem nedovzetni za umetnost. No, to je moje mnenje. Zdi se mi, da odločitvam botrujejo zelo enostavne kratkoročne računice in nikoli neki dolgoročnejši načrti in vizije. Pri enostavnih računicah pa je umetnost odveč.
Sveta ne bomo spremenili, to vem; a rad bi vseeno nasmejal in navdušil svoje bralce in bralke. Pomembno se mi zdi, da imajo mladi bralci na voljo tudi kvalitetne stripe. Stripi ponujajo otrokom nek zelo specifičen način branja, ki od njih zahteva, da kombinirajo in usklajujejo branje podobe z branjem besedila in da si zraven do neke mere predstavljajo potek zgodbe in zapolnjujejo vrzeli med kadri. Stripi se nam zaradi svojega specifičnega načina branja močno vtisnejo v spomin. Ste kdaj sedeli z odraslimi prijatelji in se je nekdo spomnil kake fore iz stripa, ki ste ga brali kot otroci ter se naenkrat vsi zakrohotali? Že spomin na branje stripov nam vzbudi prijetne občutke. Mislim, da je to predvsem posledica tega, da ga beremo na zelo specifičen način, pri katerem si sami predstavljamo potek zgodbe.
Mladim želim približati akcijo in življenjskost
Komu so namenjena tvoja dela? Katera je tvoja najljubša publika?
Moja publika so otroci in mladina. Občasno resda narišem kaj tudi za odrasle, a večinoma delam za otroke in mladino. Zdi se, da so nas ilustratorje in striparje iz resnih medijev nagnali. Malo je to posledica krčenj vsebin v časopisih, malo pa najbrž tudi nerazumevanja.
»Čeprav sem sam precej zamotan, mi najbolj ustreza enostavna likovna zvrst – perorisba. Risba je glavna, barva je kot smetana na torti.«
Marjan Manček
Strip je nastal v istem času kot časopisi. Časopisi so bili njegov prvi dom, danes pa ga najdemo v knjigah, učbenikih, reklamah, navodilih za uporabo, skratka povsod, le v časopisih ga srečamo precej redko.
Otrokom bi rad ponudil ilustracije, ki jih zaznamuje akcija, gibanje, življenjskost. Rad bi jim ponudil stripe, ki so zabavni in smešni, ampak ki si obenem upajo poseči tudi po pomembnih in zapletenih temah. Včasih mi to celo uspe.
Z vsakim nakupom knjige omogočate razvoj slovenskega jezika
Kakšno je življenje ilustratorja, striparja, avtorja? Ima družba posluh za ta dela? Ga ima družina?
Ko sem se odločil postati ilustrator in stripar, sem si predstavljal, da bo vse skupaj precej bolj lahkotno … zabave, koktejli, slava, take zadeve. Izkazalo se je, da je življenje striparja precej enolično. Večino dneva presedim za mizo in rišem. Delovniki so dolgi in včasih neverjetno naporni. Če bi radi imeli veliko prostega časa, vam močno odsvetujem kariero profesionalnega umetnika.
Ali ima družba posluh za ta dela? Do neke mere zagotovo. Menim, da otroci in starši razumejo, da je pomembno, da obstaja izvirna slovenska mladinska knjiga. Hvala vsem, ki kupujete naše knjige in s tem omogočate, da še naprej izhajajo. S tem podpirate nadaljnji razvoj slovenske knjige in slovenskega jezika, otrokom pa omogočate, da razvijajo in urijo svoje miselne sposobnosti. To mantro ponavljamo ves čas, a le zato, ker je res.
Družina? Mogoče bolje, da njih vprašaš. Ko se roki za oddajo neusmiljeno približujejo, sem menda totalna tečnoba. Ampak se vseeno potrudim, da jim tudi na te dni skuham kosilo in otrokom pred spanjem preberem par poglavij knjige.
Mladi so blazno angažirani – za stvari, kjer verjamejo v spremembe
Si družbeno angažiran. Katera področja te posebej zanimajo? Kako motivirati mlade, starejše … jih je mogoče preko umetniškega izraza?
Mladi so danes vrženi v precej neusmiljen svet in znajti se morajo kot vejo in znajo. Pogosto brez pomoči varnostnih mrež, ki so jih prejšnje generacije imele za samoumevne. Največji ekscesi prostega trga so bile njihovim staršem večinoma prihranjene.
»Bolje živjeti 100 godina kao milijunaš, nego 7 dana u bijedi.«
Bob Rock
Tudi zato ni fer, da mlade razumemo kot lene in neiznajdljive. Niso ne eno ne drugo. Skrbi jih, kje bodo našli stanovanje, kakšno službo bodo uspeli dobiti, kakšen svet nastaja pred njihovimi očmi. Mladi se mnogim zdijo precej ravnodušni. Ampak mislim, da niso. Nedavna referendumska pobuda Za pitno vodo je to jasno pokazala. Večina aktivistov je bila mladih. Mladi po mojem niso ravnodušni, le volitve se jim zdijo nesmiselne. In to se zelo jasno odraža tudi v rezultatih volitev.
Ko postane politika resničnostni šov
Mislim, da je razlog za njihovo odsotnost v strankarski politiki predvsem v tem, da je parlamentarna demokracija v tridesetih letih postala popolnoma neučinkovita v tem, kar naj bi bila njena največja vrlina – predstavljanju ljudstva. Parlamentarna demokracija danes uničuje družbo – privatizira zdravstvo, šolstvo in ostale javne storitve, mladino sili v prekarne oblike zaposlitev in nasploh razbija družbeno solidarnost. Če pa ne naslavlja naših skupnih problemov, če ne prispeva k izgradnji solidarne družbe, postane strankarska politika zgolj nekakšno tekmovanje v priljubljenosti.
Parlamentarna demokracija danes spominja na resničnostni šov. Ves čas spremljamo, koliko je kateri od tekmovalcev priljubljen, na vsake toliko se pojavi nov obraz, nek drug obraz pa izpade iz igre, zmagujejo pa ponavadi najbolj glasni tekmovalci. Nič nenavadnega, da se mladim ne zdi smiselno iti na volitve. A mislim, da je nevarno prepustiti ukvarjanje s politiko profesionalcem. Kjer se ljudstvo ne ukvarja s političnimi zadevami, vajeti kmalu prevzamejo psihopati in bedaki. Če ne želite, da se politika ukvarja le sama s sabo, pojdite na volitve, kandidirajte na njih.
Po mnogih stripih so naredili uspešne filme.
Filmi so zelo pomembni pri estetizaciji avtomobilov in cigaret in orožja in podobnih škodljivih in dragih artefaktov. Ko si glavni junak po koncu prižge cigareto in se z avtomobilom odpelje v sončni zahod, v resnici ne gledate več filma, ampak gledate reklamo.
Ko ugrizne volkulja Bela
Ta strip (Volkulja Bela in čarobni gozd) je nastal na pobudo prijatelja. Nekega poletja so se volkovi razmnožili in poselili območja, kjer jih prej ni bilo. Volkovi so takrat s svojo prisotnostjo povzročili nemalo nejevolje, ko so napadali koze in ovce. Kmetje niso bili vajeni njihove prisotnosti in so bili na nove obiskovalce popolnoma nepripravljeni, kar so volkovi s slastjo izkoristili. Kmetje so se hudovali, da je pihalo od njih. Kmalu so svoje pristavili nekateri politiki. Med politiki so tudi taki, ki zelo radi izkoriščajo jezo in strah državljanov za pridobivanje volilnih glasov in jim je popolnoma vseeno, če pri tem govorijo traparije. Tako so ti politiki razglašali, da so volkovi velikanska nevarnost in jih je treba vse nemudoma postreliti. Kar seveda ni res. Ena volkulja se je naselila v hribe blizu Kamnika. In bali smo se, da tudi v Kamniku ne bo prišlo do eksplozije jeze. Prej omenjeni prijatelj mi je zato predlagal, da naj narišem strip o tej volkulji. Če jo bodo ljudje videli v stripu, se jim bo mogoče priljubila in je ne bodo mogli tako hitro zasovražiti. In mogoče jo bo ravno to rešilo pred razgretimi ljudskimi glavami. Tako je menil. Meni je bila zamisel všeč in sem se stripa lotil. A da bi lahko narisal strip o volkulji, sem moral izvedeti malce več o njej in se pogovoriti z gozdarji, lovci, biologi, uradniki in drugimi. In v teh pogovorih sem izvedel, da v naših hribih, ki si jih je Bela vzela za dom, mrgoli okoljskih težav. Rastlinske in živalske vrste izginjajo, vode so onesnažene, gozdove izsekavajo netrajnostno in tako dalje. Vsi ti problemi pa so medsebojno prepleteni in vključujejo številne akterje – politike, poslovneže, okoljevarstvenike, medije in druge. Pravzaprav se je zgodba sestavila sama od sebe. Še enkrat: včasih se mi zdi, da živim v stripu.
Predvsem pa sem s to knjigo želel otrokom in mladini predstaviti okoljske probleme, brez da bi bil pri tem pokroviteljski ali osladen. Če pogledate mladinske knjige o okolju, boste naleteli na naslove kot so Kaj lahko storim za okolje, 10 navad za lepše okolje in podobne. Večina mladinskih knjig na to temo je polna nasvetov, kaj lahko otroci naredijo za okolje, kako naj spremenijo svoje navade, da bodo bolj okoljsko nevtralni in tako dalje. Potrošniške navade pa po moje ne bodo spremenile svet. Skupnih problemov enostavno ni mogoče reševati z osebnimi rešitvami. Zdi se mi, da moramo biti do otrok bolj pošteni. Onesnaževanje ni posledica malomarnosti posameznikov, ampak je rezultat prepleta politične in gospodarske moči. In ravno ta preplet politike in gospodarstva sem jim hotel v stripu pokazati. Zato pa v stripu nastopajo prefrigani poslovneži, pretkani politiki, evforični ekologi in seveda cel kup gozdnih živali.
Ko nas ogrizejo Bolhe
Moja nova knjiga se imenuje Bolhograd, zgodba o prav posebnem mestu. Pravzaprav pa to ni zgodba o mestu, ampak zgodba o avtomobilu. Jaz sam uporabljam avtomobil izjemno redko. Uporabljam pa zato veliko več javni prevoz (kot zaveden Kamničan se veliko peljem z vlakom), kolo ali pa noge. Ampak jaz sem v manjšini. Avtomobilov je danes toliko, da se nam zdi samoumevno, da so povsod razmetani. Avtomobil je tako vseprisoten objekt, da skorajda ne moremo narediti fotografije mesta, brez da bi vanj ujeli avtomobil ali dva.
Seveda ni bilo vedno tako. Uporaba avtomobila se je razrasla v zadnjih desetletjih. Namesto da bi gradili in spodbujali javni prevoz, smo se osredotočili na gradnjo cest in parkirišč, javni prevoz pa zanemarjali ali ga celo načrtno uničevali. Avtomobilom pa smo dali prosto pot. Upali smo, da bomo tako postali bolj mobilni in bolj svobodni, a zgodilo se je, da so naša mesta postala grda in zasičena z avtomobili, prevoz pa je postal umazan, počasen, nepraktičen in tudi neverjetno drag. V večjih mestih so sicer prepovedali avtomobile v središčih mest, jih preuredili in prebarvali ter iz njih naredili nekakšna potrošniška središča. V manjših mestih in predmestjih pa so pustili, da so se avtomobili svobodno razpasli in požrli ves bivalni prostor stanovalcem. Ne v prvem, ne v drugem primeru mesto ni namenjeno meščanom. Spet smo pri prej omenjeni politiki. Namesto da bi naslavljala skupne probleme, se od njih umika in nam pušča, da se vsak znajde sam. Na koncu imamo v strnjenih naseljih povsod parkirišča, ko pa bi bilo ceneje in bolj zdravo in manj stresno, če bi imeli vzpostavljen javni prevoz.
To sem želel povedati v svoji knjigi, a obenem tudi prikazati … kako bi ji rekel … estetizacijo avtomobila. Avtomobilska industrija se zelo trudi, da nam avtomobile prikazuje kot podaljške naše osebnosti, kot izraz naše svobode, kot nekaj najbolj naravnega, kar pač moramo imeti. Čeprav so v resnici velikanski onesnaževalci, ki požrejo ogromno prostora in še več dohodka. Povprečno slovensko gospodinjstvo dela slabe tri mesece samo za stroške prevoza. Avtomobili pa niso edina škodljiva in draga reč, ki nam jo preko oglaševanja prikazujejo kot lepo in fino in popolnoma nedolžno in samoumevno. Alkohol, tobak, orožje, nasilje, nezdrava hrana, sladkarije … skorajda je ni nevarne in strupene stvari, ki nam jo oglaševanje ne bi estetiziralo in na ta način približalo.
Knjiga bo izšla avgusta. Načrtovano je bilo, da izide konec maja, a sem zamudil rok za oddajo saj sem se ukvarjal z referendumsko pobudo Za pitno vodo. Moja knjiga je ena prvih žrtev tega slabega zakona.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Osebni arhiv Nikole in Katjuše ter Drago Videmšek
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.