Od kar pomnim, so me klicali po vzdevku »Beyc«, ki pa je plod domišljije leto starejše sestre. Ta je s svojo nerazvito otroško govorico izgovarjala besedo »bej-bej«. Tako so me vsi prijatelji in družinski člani preprosto klicali po imenu Beyc in kasneje sem se tako tudi predstavljal. S sestro sva se pogosto družila in igrala igre, kot se jih otroci pač igrajo. Že zelo zgodaj se spominjam težav z očetovim popivanjem in izživljanjem nad mamo. Zaradi njegovega alkoholizma smo trpeli vsi v družini. Že zelo zgodaj je razpadel družinski odnos in vzdušje. Veliko je bilo prepirov, kričanja in strahu. Občutek odraščanja je bil dostikrat turoben in poln očetovega fizičnega nasilja, zaničevanja in kletvic, kar je na meni pustilo ogromno posledic ter globoko čustveno neuravnovešenost. Zato sem težko razumel dane situacije, postal sem zelo plah. Začelo se je resnično spoznavanje sebe in zelo zahtevno iskanje svojega prostora pod soncem.
V začetku najstništva sem veliko skejtal, imel sem tudi sponzorja in posneli smo film s celotno skate Confused ekipo. Kmalu sem se začel zavedati, da imam resnično zelo velik problem, ki pa se mi takrat ni zdel tako pomemben, saj sem bil še v osnovni šoli. Opazil sem, da me privlači isti spol. Kaj to pomeni še nisem dobro razumel, vendar sem kmalu po osnovni šoli dobro vedel, da je to med ljudmi šteto za bolezen, ki je resnično ne odobravajo ali pa ljudi celo zasmehujejo, ker so tako naučeni tudi sami.
Tistega leta se je zgodilo vse. Ne pravim, da je bilo dobro ali slabo. Kaj je bilo dobro, spoznaš šele veliko pozneje. Ko se ozreš nazaj, razmisliš o stvareh in jih lahko premlevaš. Včasih v tistem trenutku sprejmeš odločitev, v srcu pa veš, da bo to spremenilo vse. Ljudje trdijo, da ni nič važno, da bo kmalu konec sveta. A ti ljudje na življenje gledajo na napačen način. Ni treba, da nekaj traja večno, da bi bilo popolno.
Ali je to bolezen, napaka ali zavestna odločitev? Večina ljudi misli, da se o usmerjenosti odločamo sami, vendar temu ni tako. Tak sem se rodil. Neštetokrat sem si belil glavo, zakaj ravno jaz. Dobro sem že vedel, da nikoli ne bom spregovoril o tem, saj sem tudi sam imel slabo predstavo o tem, kot so mi jo naslikali. Začel sem se zavedati, da nikoli ne bo drugače, da nikoli ne bom mogel imeti žene in otrok brez resnične ljubezni. In to me je vodilo v obup. Vse skupaj me je zelo dušilo, zato sem kmalu padel v depresijo in jemal zdravila, ki mi jih je predpisal psihiater. Vedno težje sem shajal s to skrivnostjo, še posebej, ker sem slišal govoriti ljudi in prijatelje okoli sebe, kako so o tem izražali slabo mnenje. Kmalu se je preko prijatelja, ki sem mu zaupal, skrivnost razširila kot plamen. Začel sem opažati, da se me izogibajo, grdo so me žalili; ostal sem skoraj sam. Na srečo sem imel ob sebi najboljšo prijateljico Špelo, ki me je podpirala takšnega, kot sem. Ves čas sva tičala skupaj in lažje premagovala šolske dni. Dnevi, preživeti s Špelo, so bili polni smeha, radosti, lepote, učenja in kvalitete.
Kako sprejeti svojo drugačnost in preživeti
Homoseksualnosti pa takrat v sebi še nisem razrešil, saj sem jo zelo kritiziral in se počutil slabo zaradi vseh minusov, ki jih prinaša. Vse to me je pripeljalo do poskusa samomora. Bil je neuspešen in končal sem v psihiatrični bolnišnici Polje, kjer so mojo depresijo še poslabšali, saj so neprimerno ravnali z menoj in s pacienti s podobnimi težavami. Neprestano sem bil pod močnimi zdravili brez enega samega pogovora. Še kar dolgo po tem, ko sem dobil odpustnico, se nisem počutil normalno, postavljali so mi različne diagnoze, od shizofrenije do čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, za katere terapije so: še veliko več psihoaktivnih zdravil.
Na začetku časa je ura odbila ena. Padla je kapljica rose, ko je ura odbila dve. Iz rose je zraslo drevo in ura je odbila tri. Iz drevesa so nastale duri, ko je ura odbila štiri. Potem se rodil je človek, ko jeura odbila pet. Ne štej, ne zapravljaj časa na uri. Le pri vratih postoj in potrkaj.
Zaradi stalne misli na samomor sem se začel zatekati k stimulativnim drogam. Želel sem se uničiti, saj v meni ni bilo več nobene iskrice do življenja. Še huje, pri 21 letu starosti je imela Špela prometno nesrečo, ko sta s fantom spregledala vlak. Oba sta umrla. Dejstva, da je ni več, nikakor nisem mogel sprejeti; pahnilo me je v globoko brezno brez dna. Droge sem zlorabljal še pogosteje in si jih naročil kar sam. Odkril sem psihadelične droge, kot so LSD, psilocibin, ajuaska, 3-meo-pcp. Te spiritualne substance so mi odprle “tretje oko”, videl sem svet takšen, kot je, in si uredil misli in predstave o svoji duhovnosti. Počasi sem začel prebirati knjige o numerologiji in zdravljenju s karmično diagnostiko. Še posebej v pomoč mi je bila knjiga Tukaj in zdaj – Eckhart Tolle. Počasi sem se začel postavljati na noge, v zameno pa sem začel verjeti v nekaj na oni strani, prostor kjer je Špela. Verjamem, da je postala angel.
Moji spomini so drugačni, gotovo se je vsak spominja v svojih različicah, ki jih ne bi niti prepoznal. Spomin: to je vse, kar od nekoga ostane. A ravno tu se zaplete. Nihče nima popolnega spomina, izgubimo občutek za čas in pomešamo stvari. Najprej smo na enem mestu, nato na drugem in zdi se kot dolg neizogiben trenutek. Vrtiljak se nikoli ne neha vrteti. Preteklost zame ni minila, ves čas je z mano. Če se še tako trudim, ji ne morem ubežati. Nenehno gloda v meni, obarva vsako doživetje in me včasih čisto obvlada. Danes se zavedam in sem hvaležen, da sem lahko tukaj in sedaj: na zemlji je lepo in ljudi, ki so mi največ pomenili, nosim v srcu. Brezpogojno imeti nekoga še ne pomeni, da mora biti ob tebi.
Moj »Prvi veter v laseh« in svoboda
Mentalno sem postal bolj priseben in nedvomno sem osebnostno zelo zrasel. Preko znanca sem izvedel za program Projektno učenje mlajših odraslih in se vpisal. Bilo je zelo zanimivo, poučno, meni po godu in pridobil sem veliko kompetenc in veščin. Mladinska organizacija se mi je zdela zabavna in prijeten način dela z mladimi, zato sem tudi po končanem programu sodeloval v mladinskem centru Zavod Bob in navezal lepa prijateljstva. Tu se je začelo prakticirati delo v skupinah s po več ljudmi, timsko delo. Kmalu je na Bob prišla nova mladinska delavka, s katero sem se zelo dobro ujel in poslušal njene ideje in načrte. Kmalu zatem sem zasnoval projekt “Prvi veter v laseh”, ki je bi bil namenjen pridobivanju informacij s strani mladih in ozaveščanje o mladinskem delu. Naključno se je sestavila tričlanska ekipa, s katero smo se dobro ujeli in dopolnjevali. Z metodami projektnega dela smo iskali rešitve in organizirali celoten dogodek. To delo mi je zelo ustrezalo in postalo mi je všeč. S skupino smo nadaljevali. Podpisal sem pogodbo o prostovoljskem delu in začel sodelovati pri različnih dejavnostih ter projektih. Eden večjih dogodkov, ki ga Zavod Bob priredi vsako leto, je nedvomno Nextival katerega namen je javna in medijska predstavitev različnih, zanimivih, projektov, nastalih v organizacijah.
Najbrž je težko srečati junaka in spoznati, da je resničen in ni mit. Kaj si pričakoval? Junaka v bleščečem oklepu z vzhajajočo Luno v ozadju? Tako je videti, če se dejansko boriš v bitki. Ni sijajno, ni lepo in niti ni junaško. Počneš samo nekaj, kar je prav. To počneš vedno znova in znova.
Poleg produktivno preživetega prostega časa na Bobu, sem se zaposlil tudi pri masovnem pridelovalcu vrhunske ekološke zelenjave. Tako sta trdo kmečko in mladinsko delo vzpostavila ravnovesje skozi učenje in pridobivanje izkušenj.
Mladinsko delo mi je zelo všeč, ker daje prostor mladim, da razvijejo svoje potenciale, ki jih v preteklosti zaradi situacij niso mogli. Mladinsko delo je združba moči starejših in mlajših, predvsem pa pomoč mladim, da se izobrazijo: gradijo na tem, kar sami želijo. Kako sta kompatibilna mladostna energija in odprtost na eni in drugi strani in seveda je zraven še ljubezen ter povezanost.
Danes smo ljudje vpeti v nenehno borbo s časom in samim seboj. V svojem življenju se nemalokrat srečamo z negativnimi izkušnjami, ki zaznamujejo naš celotni obstoj. Zato je pomembno, da znamo svojo preteklost ovrednotiti in ji dati prostor v našem življenju. Da lahko živimo in še naprej rastemo.
Fotografije: osebni arhiv Marjana Starca
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.