vodi.me

Spoznati sebe pomeni postati to, kar v resnici smo

Avtor: Rok Kralj 6. junija, 2026

V četrtem delu naše serije Spoznaj samega sebe skušajmo vse doslej povedano strniti v celoto. Na temeljno vprašanje »Kdo sem jaz?«, ki bi si ga moral zastaviti vsakdo, ni lahko odgovoriti. Danes imamo na voljo veliko literature, ki jo lahko imenujemo ezoterična ali teozofska. Če se ob tem naslonimo še na religiozna izročila in misli številnih filozofov, se morda lahko nekoliko približamo odgovoru. Žal pa zanj ne moremo podati trdnih dokazov, zato ostajamo na področju verjetja. A vendar je vredno poskusiti.

V prejšnjih treh prispevkih smo razmišljali o človeku, kot ga vidi ezoterika. Najprej smo opisali fizično-etrsko telo, nato astralno telo, nazadnje pa še mentalno telo oziroma razum. Ti trije vidiki skupaj tvorijo »najnižji« vidik človeka, osebnost. Razen fizičnega telesa niti teh ravni človeka ne moremo objektivno dokazati, a vsaj subjektivno poznamo čustva in misli. Ne vidimo jih, ne moremo jih neposredno izmeriti, a vendar vemo, da na neki način obstajajo.

Monada, duša in osebnost

Ko pa se v raziskovanju podajamo še naprej, recimo temu v metaforičnem smislu »v skrite globine bitja, ki ga imenujemo človek«, moramo najprej poudariti, da je človek eno samo bitje. To eno bitje pa tvorijo trije temeljni vidiki: monada, duša in osebnost. V krščanskem pojmovanju lahko govorimo o Očetu, Sinu in Svetem duhu, v indijskem izročilu pa o Šivi, Višnuju in Brahmi. Monada je čisti duh, volja in namen, ki se izraža prek duše; ta predstavlja vidik ljubezni in modrosti. Osebnost pa predstavlja vidik dejavne inteligence, ki postopno izraža kvalitete duše in monade ter s tem preobraža materijo nižjih ravni.

Ti vidiki hkrati predstavljajo tudi objektivno realnost, ki se razprostira na različnih ravneh bivanja. Za vsako raven sta značilni določena materija in energija; kot smo že poudarili, gre pri tem za dva vidika ene same stvarnosti. Čim višja je raven, tem finejša, bolj urejena, stabilnejša, svobodnejša in vibracijsko višja je njena materija-energija. Na teh ravneh ima človek svoja telesa, prek katerih se izražajo posamezni vidiki njegovega bitja.

Razvoj človeka je kot vzpenjanje po lestvi

Ali če povemo bolj preprosto: človekova osebnost se razteza prek ravni, ki smo jih že opisali, medtem ko duša biva na še višjih in subtilnejših ravneh. Razlika pa je, da duša, notranji oziroma pravi človek, na teh ravneh ni izpostavljena cikličnim utelešenjem na enak način kot osebnost. Zato lahko rečemo, da je duša trajnejši, nesmrtni vidik človeka. Duša prek svojega »orodja«, osebnosti, oblikuje materijo nižjih ravni, jo prežema s svojimi kvalitetami in se prek teh izkušenj tudi sama razvija. Življenje ni nikoli statično in nespremenljivo.

Kot smo že dejali, se človek razvija postopno. Svojo pozornost oziroma zavest sprva osredotoča predvsem na fizično raven, nato na etrsko, astralno in mentalno raven ter postopoma napreduje k še višjim ravnem bivanja. Razvoj človeka lahko zato metaforično primerjamo z vzpenjanjem po lestvi: človek je sicer celota, vendar le postopno odkriva, odstira, ozavešča in razvija svoje »višje« ravni bivanja.

Človek kot bitje globlje duhovne narave

Podobno je o človeku razmišljal tudi grško-rimski filozof Plotin, ki je živel v 3. stoletju, približno med letoma 205 in 270. Plotin človeka ne razume zgolj kot telesno bitje, temveč kot bitje, ki ima globljo duhovno naravo. Zato se Plotin sprašuje:

»Ali smo posamezniki nesmrtni? In [če nismo], ali vsak izmed nas propade v celoti, ali pa se razpršijo in uničijo samo nekateri deli njega, medtem ko drugi, ki so on sam, ostanejo večno? Če se v svojem raziskovanju opiramo na naravo, lahko odgovor na to izvemo takole: človek po vsej verjetnosti ni nekaj enostavnega, temveč je v njem duša, ima pa tudi telo, ki je bodisi naše orodje ali pa spada k nam na kak drug način.« (Plotin: Izbrani spisi I, str. 80)

Kaj je v človeku minljivo in kaj je trajno?

Ta Plotinova misel se lepo povezuje z ezoteričnim pogledom na človeka. Človek ni nekaj enostavnega in ni zgolj telo oziroma osebnost, kot jo razumemo v ezoteričnem smislu. Je tudi duša, osebnost pa je njeno orodje oziroma sredstvo izražanja v »zunanjem« svetu. Če to misel povežemo z našim razmišljanjem, lahko rečemo, da osebnost s svojimi telesi deluje na nižjih ravneh bivanja, duša pa predstavlja globlji in trajnejši vidik človeka. Še »višje« oziroma globlje pa je monada, izvorni duhovni princip, iz katerega človek izhaja.

Plotin nas tako usmerja k bistvenemu vprašanju: kaj je v človeku minljivo in kaj je v njem trajno? Telo, čustva in misli se spreminjajo, nastajajo in izginjajo. Vendar se zdi, da v ozadju teh sprememb obstaja nekaj globljega, nekaj, kar opazuje, povezuje in daje smer človekovemu razvoju. Prav k temu notranjemu središču nas vodi starodavno »naročilo«: Spoznaj samega sebe.

Telo kot sredstvo izražanja, duša kot določitven element

Kdo je torej človek v samem jedru? Plotin odgovarja, da človeka ne smemo istovetiti zgolj s telesom. Telo je prej orodje oziroma sredstvo izražanja, duša pa je tisti bistveni, notranji princip, ki človeka zares določa:

»Toda poglavitni del, ki je človek sam (če je to tisto, kar je), se v svojem odnosu do telesa ravna po odnosu, ki ga ima oblika do snovi ali mojster do orodja, ki ga uporablja; v vsakem primeru pa je duša tista, ki je [on] sam.« (Plotin: Izbrani spisi I, str. 81)

Ta misel se neposredno navezuje na naše razmišljanje: človek kot osebnost deluje prek telesa, čustev in misli, vendar njegovo globlje jedro ni v teh spremenljivih oblikah. Plotin bi zato rekel, da je človek v svojem bistvu duša; ezoterični pogled pa temu dodaja, da se duša sama »napaja« iz še globljega duhovnega izvora, ki ga imenujemo monada.

Mojster in orodje, ki ga uporablja

Tako vstopamo na področje, kjer še manj kot prej lahko karkoli dokažemo. Zato ohranjajmo odprtost razmišljanja v smislu Plotinove misli: »če je to tisto, kar je«. Ko skušamo ugotoviti, kdo je človek, oziroma ko sledimo napotku »spoznaj samega sebe«, je naše ključno orodje razum. A pri tem se takoj zastavi vprašanje: kdo je tisti, ki razum uporablja kot orodje?

Če sledimo tej misli, lahko odgovorimo, da je duša mojster, ki uporablja osebnost kot svoje orodje, predvsem njen najbolj učinkoviti del: razum. V prejšnjem delu smo razmišljali o posebni vlogi razuma kot sintetičnega čutila, ki zbira zaznave iz okolja. Lahko bi rekli, da razum zaznava vtise z nižjih ravni in s »svoje« ravni, hkrati pa je lahko dovzeten tudi za vplive z višjih ravni, torej z ravni duše. Obenem ima razum zmožnost vplivanja na vse ravni osebnosti in na svoje okolje, o čemer govori tudi verz iz Dhammapade, ki smo ga omenili v prejšnjem prispevku:

»Misel vodi vse stvari,
misel jih rodi in oblikuje.«

Poskusimo torej pojasniti še preprosteje: ne moremo reči, da nismo to, kar vidimo oziroma občutimo, torej fizično-etrsko telo skupaj s čustvenim oziroma astralnim in razumskim oziroma mentalnim delom, ki skupaj tvorijo osebnost. Lahko pa rečemo, da je ta del človeka začasno »orodje«, ki ga pravi človek, duša, uporablja z določenim namenom. Ta namen je, da duša prek svojega orodja, osebnosti, postopoma preoblikuje te ravni in jih prežema s svojimi kvalitetami, ki jih že nosi v sebi. S tem spreminja svet in hkrati tudi samo sebe.

Kvalitete duše

O tem, iz kakšne »snovi« je duša, lahko razmišljamo le zelo posredno. O njej govorijo filozofi, teologi, mistiki in ezoteriki, do neke mere pa jo lahko slutimo tudi sami, če zmoremo dovolj pozorno opazovati svoje notranje življenje. Plotin na primer govori o lepem in dobrem, kar lahko razumemo kot odsev globlje, duhovne resničnosti v človeku.

Duša je vidik kvalitete v človeku. Je tisto, kar človeka zares dela človeškega in ga ločuje od živalskega kraljestva, čeprav si človek z njim deli nekatere ravni bivanja, predvsem fizično, etrsko in astralno raven. Duša v človeku postopoma prebuja višje lastnosti, kot so ljubezen, modrost, odgovornost, notranji mir, radost, sočutje in sposobnost služenja širšemu dobremu.

Kvalitete oziroma značilnosti duše lahko povzamemo po ezoterični literaturi, čeprav bi večino teh značilnosti lahko našli tudi v religioznih in filozofskih zapisih različnih tradicij.

Vključevalnost, ljubezen in radost

Psihé, oživljena z Amorjevim poljubom. Za razlago glej spodaj.

Ena izmed najpomembnejših značilnosti duše je vključevalnost. Duša ne ločuje, temveč povezuje. Teži k sintezi, k povezovanju delov v celoto, tako v smislu osebnosti kot v odnosih z drugimi in svetom. Kjer osebnost pogosto vidi razlike, nasprotja in ločenost, duša prepoznava povezanost, sorodnost in enost življenja.

Narava duše je ljubezen in volja do dobrega. Pri tem ne gre za (astralno) čustveno navezanost, naklonjenost ali sentimentalnost, temveč za globoko, nepristransko in univerzalno ljubezen. Takšna ljubezen lahko prežema osebnost in se hkrati »izliva« v okolje kot razumevanje, sočutje, pomoč in skrb za druge.

Duša je povezana tudi z radostjo. To ni površinska veselost, temveč globlji občutek notranje izpolnjenosti, zaupanja in smisla.

Medsebojna delitev, svoboda in notranji mir

Ena izmed pomembnih kvalitet duše je tudi medsebojna delitev. V duhovnem smislu pomeni prepoznavanje, da dobrine, znanje, sposobnosti in priložnosti niso namenjeni zgolj posamezniku, temveč služijo celoti. Zato je medsebojna delitev tudi temelj pravilnih ekonomskih odnosov.

Duša je nenavezana v smislu notranje svobode. Idealna drža človeka, ki se približuje duši, je drža opazovalca. To pomeni, da se ne istoveti popolnoma z dogajanjem na fizični, čustveni ali mentalni ravni. Človek sicer deluje, čuti in misli, vendar se zaveda, da ni samo telo, čustvo ali misel. Njegov um lahko tako postane jasen odsev notranje resnice.

Duša prinaša svobodo od nadzora osebnosti, njenih želja, strahov, navezanosti in sebičnih teženj, hkrati pa človeka vse bolj zavezuje služenja drugim. Prava svoboda se zato izraža kot odgovorno delovanje za dobro celote.

Z dušo sta povezani tudi spokojnost in notranji mir. Spokojnost pomeni globok mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. To je stanje, v katerem človeka ne vodijo več predvsem čustveni nemir, strah, jeza ali zmedenost. Spokojnost duše je tiha, stabilna in jasna.

Vztrajnost, odgovornost, modrost in intuicija

Z dušo sta povezani tudi potrpežljivost in vztrajnost. Duša pozna širši tok razvoja in se ne vznemirja zaradi trenutnih ovir. Vztrajnost je ena izmed njenih značilnosti, saj duša ve, da je v svojem bistvu nesmrtna in da se razvoj odvija postopno.

Občutek odgovornosti je ena prvih in najpomembnejših značilnosti duše. Ko se človek začne zavedati duše, se začne zavedati tudi svoje povezanosti z drugimi ljudmi, naravo in celoto življenja. Zato ne more več delovati zgolj iz osebnih interesov, temveč čuti odgovornost za posledice svojih misli, besed in dejanj.

Modrost presega zgolj znanje. Znanje je pogosto ločevalno, analitično in usmerjeno v zunanje predmete, modrost pa je povezovalna, sintetična in notranja. Znanje razčlenjuje, modrost povezuje. Znanje razlikuje, modrost združuje. Resnična modrost zato ni kopičenje podatkov, temveč globlje razumevanje smisla, odnosov in celote.

Intuicija je neposredno, sintetično razumevanje, ki pripada duši. Ne gre za slutnjo v običajnem pomenu besede, temveč za jasen notranji uvid. Razum običajno postopoma razčlenjuje, primerja in sklepa, intuicija pa lahko resnico zazna neposredneje, kot celoto.

Splošno lahko rečemo, da se duša v človeku izraža kot sposobnost povezovanja, ljubezni, modrosti, medsebojne delitve, odgovornosti, radosti, miru in služenja drugim. Osebnost je njeno orodje, prek katerega se te kvalitete postopoma uresničujejo v vsakdanjem življenju posameznika in njegovih odnosih z okoljem. Človekov razvoj je zato v veliki meri proces postopnega preobražanja osebnosti, da bi ta izražala kvalitete duše.

Učenci in učitelji

Če je torej človek razvijajoče se bitje, ki se postopoma uči obvladovati različne ravni bivanja, se lahko vprašamo: kaj je pravzaprav cilj tega dolgega procesa? Zakaj življenje pogosto prinaša toliko preizkušenj, naporov in trpljenja? Ima vse to globlji smisel?

Ezoterično izročilo odgovarja, da je življenje velika šola. Človek se skozi izkušnje, odnose, napake, uspehe, bolečino in radost uči spoznavati samega sebe ter vzpostavljati pravilne odnose z drugimi in z okoljem. Postopoma odkriva, da ni zgolj telo, čustvo ali misel, temveč duša, ki se izraža skozi osebnost. Ko osebnost postaja vse bolj prečiščena, usklajena in nenavezana, lahko vse jasneje izraža kvalitete duše: ljubezen, modrost, odgovornost, radost, mir in služenje.

Mojstri učenja vabijo: odkrijmo temeljne zakone življenja ♥️

V tem procesu človek ni sam. Po nauku večne modrosti obstajajo bitja, ki so to pot že prehodila pred nami. Imenujemo jih mojstri modrosti. Mojstri modrosti so torej ljudje, ki so v dolgem procesu razvoja dosegli stopnjo, na kateri ne potrebujejo več običajnih izkušenj zemeljskega bivanja. Skozi številna utelešenja so se naučili oziroma izmojstrili obvladovati fizično, čustveno in mentalno raven ter osebnost preobrazili v popolno orodje duše.

Mojstri modrosti so predvsem učitelji, svetovalci in mentorji človeštva. Delujejo v ozadju in navdihujejo ljudi na vseh področjih življenja: v politiki, ekonomiji, znanosti, umetnosti, medicini, filozofiji, religiji in vsakdanjih odnosih. Njihovo delo ni vsiljevanje, temveč tiho usmerjanje k večji pravičnosti, sočutju, sodelovanju, medsebojni delitvi in odgovornosti.

Prvi med njimi je Maitreja, svetovni učitelj. Ne prihaja kot ustanovitelj nove religije, temveč kot učitelj za vse človeštvo. Njegovo sporočilo je univerzalno: človeštvo mora ponovno odkriti temeljne zakone življenja, predvsem ljubezen in modrost, ki naj se izražata na vseh področjih človekovega bivanja in delovanja.

Poštenost, iskrenost in nenavezanost

Z vidika posameznika so v temelju Maitrejevega učenja poštenost, iskrenost in nenavezanost. Poštenost se nanaša predvsem na človekov razum oziroma mišljenje. Danes pogosto mislimo eno, govorimo drugo, delamo pa nekaj tretjega. A že v prejšnjem prispevku smo spoznali izjemno moč misli, ki oblikujejo naše življenje, odnose in s tem tudi naše okolje.

Iskrenost se nanaša predvsem na čustveno življenje. Čustva so lahko vir topline, sočutja in bližine, lahko pa postanejo tudi sredstvo manipulacije, sebičnosti, pohlepa, jeze in sovraštva. Poštenost in iskrenost sta zato dva temeljna pogoja za usklajeno življenje osebnosti. Človek, ki misli pošteno in čuti iskreno, lahko tudi deluje pravilneje, bolj odgovorno in bolj v skladu z dušo.

Nenavezanost pa je v osnovi povezana s celotno osebnostjo. Zakaj bi se navezovali na nekaj minljivega? Zakaj bi se poistovetili z nečim, kar v resnici nismo mi sami? Zakaj bi se navezovali na fizično telo, čustvena stanja, bodisi pozitivna bodisi negativna, ali na miselne strukture, ki jih ustvarjamo sami ali jih prevzemamo od drugih?

Nenavezanost ne pomeni, da zanikamo telo, čustva ali razum. Prav tako ne pomeni, da se umaknemo iz življenja ali postanemo brezbrižni do drugih. Pomeni predvsem to, da teh vidikov osebnosti ne zamenjamo za svoje pravo bistvo. Telo, čustva in razum so dragocena orodja, vendar niso naš najgloblji jaz. Ko se z njimi pretirano poistovetimo, postanemo ujetniki njihovih potreb, želja, strahov in predstav. Ko pa jih začnemo uporabljati kot orodja duše, se odpira pot k večji notranji svobodi.

Šele ko prepoznamo svoj pravi jaz, lahko resnično vidimo druge

Kaj v resnici pomeni zapoved »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«? Ljubiti samega sebe ne pomeni sebičnosti ali osredotočenosti nase v običajnem pomenu besede. Pomeni prepoznati svoj pravi jaz, svojo dušo, in se postopoma poistovetiti z njo. Šele ko v sebi prepoznamo dušo, lahko tudi druge vidimo v njihovi globlji resničnosti, ne le kot osebnosti v različnih podobah, vlogah ter čustvenih in miselnih stanjih. Ljubiti drugega kakor samega sebe zato pomeni: v sebi in v drugem prepoznati isto duhovno jedro.

V prispevku Namaste smo zapisali, da ima v hinduizmu ta pozdrav tudi globlji duhovni pomen, saj izraža prepričanje, da je božansko, pravi jaz, sebstvo oziroma duša, navzoče tako v tebi kot v meni. S tem pozdrav označuje: »Priklanjam se božanskemu v tebi.« Sociologinja Holly Oxhandler pa izraz namaste opredeljuje kot hindujski izraz, ki pomeni: »Svetost v meni prepoznava svetost v tebi.«

Služenje in meditacija

Lokvanj oziroma vodna lilija simbolno ponazarja človeka na poti razvoja

Na dušo lahko torej gledamo kot na nekaj božanskega, kar je blizu religioznemu pogledu. Z ezoteričnega vidika pa je v najširšem smislu vse božansko, le da se božanskost razodeva postopoma, skozi različne ravni bivanja in razvoja. Zato duhovno ni samo tisto, kar običajno povezujemo z religijo, obredi ali molitvijo. Duhovno je vse, kar prispeva k razvoju človeka, k večji zavesti, pravilnim odnosom, pravičnosti, ljubezni in služenju celoti.

V tem smislu je danes služenje drugim v veliki meri povezano tudi z ekonomskim in političnim področjem. Če naj se človek razvija, mora imeti najprej možnost preživetja, dostop do osnovnih dobrin, varnosti, izobraževanja, zdravstvene oskrbe in dostojnega življenja. Človek, ki se bori za golo preživetje, težko razvija svoje notranje potenciale. Zato je skrb za pravičnejšo porazdelitev dobrin, za mir, za dostojanstvo vseh ljudi in za odgovorno ravnanje z naravo prav tako izraz služenja – torej po svoji naravi duhovno.

Služenje drugim tudi pomeni, da osebnost postopoma izgublja svoj osrednji pomen. Sebičnost, tekmovalnost, želja po nadzoru, ugledu in kopičenju se počasi umikajo širšemu občutku odgovornosti. Človek se ne sprašuje več samo: kaj lahko dobim zase? Temveč tudi: kaj lahko prispevam za skupno dobro? Kako lahko moje misli, besede, delo in sposobnosti koristijo drugim in celoti?

Na osebni ravni ima pri tem pomembno vlogo tudi meditacija. Meditacije ne smemo razumeti le kot posebno tehniko, temveč v najširšem smislu kot proces umirjanja telesa, čustev in misli. Ko se telo umiri, ko se čustva poležejo in ko se misli nekoliko utišajo, se lahko začne prebujati stik z notranjim človekom. Takrat osebnost za trenutek ne zaseda več vsega prostora zavesti in lahko pridejo bolj do izraza kvalitete duše: mir, jasnost, ljubezen, modrost in pravilna usmeritev.

Meditacija je zato pot k notranji uskladitvi. Ne gre za beg iz sveta, temveč za notranjo usmeritev k pravilnejšemu delovanju v svetu. Človek, ki se uči umiriti svojo osebnost, lažje prepozna, kaj je v njem resnično in kaj je le trenutna želja, strah, čustvena reakcija ali miselni vzorec. Tako lahko postopoma postaja poštenejši v mišljenju, iskrenejši v čustvovanju, bolj nenavezan in pripravljen služiti življenju kot celoti.

Spoznati sebe pomeni postati to, kar v resnici smo

V današnjem izrazito materialističnem in navzven usmerjenem svetu se tisočletja religiozne in filozofske misli pogosto zdijo kot pravljice. V svetu, kakršen je, krutem, sebičnem in neusmiljenem, se zdi, kot da ni več prostora za ljubezen, dušo in božansko. Ali pa smo vse to morda le odrinili na rob? Morda je prav zato zdaj čas, da se vrnemo k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem jaz?«

Odgovor smo podali previdno, saj zanj ne moremo ponuditi neposrednih dokazov. A tisočletja religiozne in filozofske misli ter številna umetniška dela nam vendarle nakazujejo, da človek morda ni samo tisto, kar vidimo, čutimo in mislimo.

Človek je osebnost, ki deluje prek fizično-etrskega, astralnega in mentalnega telesa. A človek morda ni samo osebnost. V njem je tudi duša, trajnejši in globlji vidik njegovega bitja, ki osebnost uporablja kot svoje orodje izražanja. Še globlje oziroma »višje« pa je monada, duhovni izvor, iz katerega izhajata namen in volja človekovega bivanja in razvoja.

Duša se naj izraža v vseh vidikih našega življenja: mislih, govoru, čutenju, delovanju …

Prava človekova identiteta se začne razkrivati skozi kvalitete duše: ljubezen, modrost, vključevalnost, radost, odgovornost, nenavezanost, služenje in medsebojno delitev. Toda to spoznanje ni samo teoretično. Ne zadostuje, da o duši razmišljamo, beremo ali govorimo. Če je duša resnično naše globlje jedro, se mora postopoma izražati v našem življenju: v načinu, kako mislimo, govorimo, čutimo, delujemo, ustvarjamo odnose in oblikujemo družbo.

Spoznati samega sebe zato pomeni postajati vse bolj to, kar v resnici smo. Pot samospoznanja je tako pot od ločenosti k povezanosti, od sebičnosti k služenju, od navezanosti k notranji svobodi, od razdrobljene osebnosti k duši. Ni hitra in ni preprosta, a je globoko smiselna. Vsaka izkušnja, vsak odnos, vsaka preizkušnja in vsak trenutek notranje jasnosti nas lahko približajo temu cilju.

Človek je mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Je bitje, ki živi v svetu oblik, čustev in misli, a v sebi nosi tudi možnost globljega prebujenja. Ko osebnost postaja vse bolj usklajeno orodje duše, se ljubezen, modrost in služenje ne izražajo več le kot lepe misli, temveč kot način življenja. V tem smislu starodavni poziv Spoznaj samega sebe ni le filozofska misel, temveč vabilo k življenju, v katerem postopoma prepoznamo svoje pravo bistvo in ga začnemo izražati v dobro vseh.

Viri

• Plotin: Zbrani spisi I. Slovenska matica, Ljubljana, 2016.
• Spoznaj samega sebe
• Spoznaj samega sebe, 2. del
• Spoznaj samega sebe, 3. del
• Namaste
• Poštenost, iskrenost in nenavezanost
• Zgodba, ki jo velja slišati
• Lucis Trust: Online Books
• Share International

Sliki

• Psihé, oživljena z Amorjevim poljubom je ena najbolj znanih skulptur italijanskega kiparja Antonia Canove. Nastala je med letoma 1787 in 1793, danes pa je njena prva različica v Louvru v Parizu. Skulptura prikazuje Psihé, ki jo Amor prebudi s poljubom. Delo lahko razumemo tudi simbolno: kot prikaz stika duše z osebnostjo oziroma kot trenutek, ko se osebnost prebudi ob dotiku duše, ob moči ljubezni, ki prihaja iz globljega duhovnega vira. By Jean-Pol GRANDMONT – Own work, CC BY 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=89452273
• Lokvanj oziroma vodna lilija simbolno ponazarja človeka na poti razvoja. Njegove korenine so zasidrane v fizičnem svetu, steblo se dviga skozi vodo, ki lahko predstavlja astralno oziroma čustveno raven, cvet pa se odpira navzgor, k svetlobi. V tem smislu cvet izraža človeka, ki sicer živi v svetu oblik, čustev in misli, vendar je njegovo najgloblje bistvo usmerjeno k višjemu izvoru, k monadi. Podobno kot v budistični in hindujski simboliki tudi tukaj lokvanj predstavlja čistost, prebujenje in možnost, da se iz globin življenja rodi nekaj svetlega in duhovnega. (Avtor: Rok Kralj)

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.