srž za.me

22

avtor Natalie Cvikl Postružnik 1. marca, 2023

22 … ne kot kavelj 22 (famozni Catch 22).
Ne kot dan v mesecu.
Ali stran v knjigi.

22 let. Danes mineva 22 let od mojega slovesa od neke Natalie, ki je več ni. Zato sem zjutraj prižgala svečke, zaprla oči ob eterični vonjavi vrtnice, rože z najvišjimi vibracijami. Zato sem še posebej požulila vse, kar je živega ob meni. Zato sem si privoščila kopel. Zato … sem si dovolila jokati in se zjokati brez slabe vesti. Zato. Ker je že 22 let tega, kar je ugasnilo življenje, še preden se je rodilo.

“Jutri morate nujno priti na še en pregled, gospa. Da boste res prišli,” mi je zabičal dr. Japelj. Nisem jemala preveč resno. Le ni bila prva nosečnost. Vse bo dobro, morda malo manj napora v službi. Morda spet visok pritisk, kot pri D., pa bo treba počivati, hoditi v naravo … no, saj to ne bo tako slabo, kaj?

In pride jutri. Nek čuden občutek, intuicija, če želite. “Pridi z menoj,” rečem G-ju. Ni časa. Pa saj je samo rutinski pregled. Vse bo dobro.

Nič ne bo dobro. Kot na razstavi, množica študentov okrog mene. Nihče mi ne pove, za kaj gre. Tak medicinski fenomen, tako redko je to, kar ima nerojena hči. Da bi me kdo vprašal, če mi ustreza vsa ta množica? Če mi je okej, da gledajo in se učijo na mojem trpljenju, trpljenju tega drobnega bitjeca? Ne, seveda ne … vse v imenu znanosti. Razčlovečena, dehumanizirana. Rariteta. Kurioziteta. Pač ena. Ko dojamem, kaj vsto to medicinsko razlaganje pomeni, mi tečejo solze. Končno zberem dovolj moči in rečem: konec, ven, to ne gre tako … začudeni pogledi. “Ja, kje se bodo pa naučili? Veste, to je zelo redko stanje. Nimate izbire, veste. Morate to storiti. Če ne, ne bo dočakala devet mesecev, pa tudi vi lahko umrete.” Ne dojemam. Kaj mi govori? Kaj to pomeni? Lahko še premislim? Začutim, prebolim, vsaj malo? “Ne, ne, gospa, kar jutri boste šli, bom uredil vse papirje, ste le že daleč …”

Sploh ne vem, kako pridem domov. Kako sem že to povedala G-ju? Ne vem, ne spomnim se.

In pride jutri. V bolnici. Hladne stene. Mrzlo, neosebno. Neprijazno. Kot da sem sama hotela. Ne, vpijem, ne!!!! Tekoči trak. “Pridite, gospa. Štejte od 20 nazaj. No no, zdaj si ne morete premisliti, ne jokat zdaj …” Krava. Kot da bi si lahko premislila. Kot da bi si smela. “Lahko pokopljemo to bitje?” “Ah, kje, to se ne dela, najbolje, da čim prej greste naprej in pozabite.” Naj komentiram?

Večer. V sobi z ostalimi, ki otroka niso želele, hotele. Takrat sem jim zamerila. Nisem mogla sprejeti, da se vsaka od njih sooča z neko svojo zgodbo, odločitvijo, žalostjo. Takrat… Ena je bila tam že petič. “Kaj ne veš, kaj je kontracepcija?” ji pravi sestra. Jaz pa jočem in jočem. Kliče S. “Kako si, mamica?” vpraša veselo, veselo zame. Ne ve, kaj se je vmes zgodilo. In jaz spet jočem, komaj izdavim … Ni besed. Ni jih.

Dolgo jih ni bilo. Dolgo so bile nočne more in kriki. Dolgo.

Dokler si enkrat nisva pogledala v oči in si rekla: v naslednjem življenju. Si oprostila, se objela tam gor v nebo in si dovolila iti s svojim življenjem naprej.

Nisem pozabila. Nikoli ne bom. Bolečina če je manjša? Ja, zagotovo. In s hvaležnostjo gledam še dve, ki sta prišli za NJO, nerojeno, izgubljeno.

Podarila sem si današnji dan. Si privoščila kopel. Se ponovno zjokala. Si prižgala svečke. Si kupila bele vrtnice.

Z ljubeznijo do sebe, do NJE tam zgoraj, do vseh žensk s podobno izkušnjo splava, do človeštva.

Foto: Canva

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.