Karin in njena čudovito drugačna hči

Karin in njena čudovito drugačna hči

Karin in njena čudovito drugačna hči

avtor 30. decembra, 2021

Sem Karin Kahl, rojena sem leta 1967 v mestu Eisenach v NDR. Moj mož živi in dela v Berlinu, jaz pa večino časa preživim v svoji hiši v Treffurtu, majhnem mestu v zvezni deželi Turingija, tik ob nekdanji notranjo-nemški meji. Po poklicu sem samostojna prevajalka, urednica in avtorica tehničnih vsebin. Oktobra 2005 sem postala mama čudovite, a zelo posebne deklice Svenke, za katero v Nemčiji ni mesta v šolskem sistemu. Prešli sva diagnoze od alergij, ADHD, motnje v motoričnem razvoju, izgorelosti … dokler nisva našli izobraževalnega okolja, ki nas v celoti podpira. V tem članku bom pripovedovala najino zgodbo.

V svojem spominu se vrnem nazaj v januar leta 2006. Sem v zdravniški čakalnici z dojenčkom v naročju. Svenka še ni stara tri mesece. Rodila se je pet tednov predčasno, vendar je za svojo starost že normalne velikosti in teže. Medicinska sestra ima v roki budilko, na kateri nastavlja točni čas. Mojo malčico to takoj zanima. Medicinska sestra ji pusti, da posluša tiktakanje in se dotakne budilke, nato jo položi na omaro. Mesec dni kasneje vstopimo v isto zdravniško ordinacijo. V prvih treh sekundah pogled mojega otroka zaide na budilko na omari – in se nasmehne.

Ugotovimo taktilno preobčutljivost

Svenkin prvi dan v šoli

Pri šestih mesecih se je prepoznala v ogledalu in razumela vse, kar smo ji rekli. Ko je bila v vozičku, je pogosto jokala, ker ni videla avtomobiljev, ki jih je slišala. Ni mogla zaspati, dokler nisva prišli domov. Ko so drugi dojenčki začeli blebetati, je moja hčerka posnemala živalske zvoke.

Po drugi strani je bil njen motorični razvoj nekoliko zakasnjen. Kobacala je šele pri enajstih mesecih. Pri enim letu se še ni poskusila dvigniti na noge. Zdravnica je bila malo zaskrbljena, ker ni vedela, zakaj. Moja prijateljica, ki se ukvarja z ergoterapijo za otroke, je ugotovila, da je moja malčica taktilno preobčutljiva. Priporočila je, da ji masiramo stapala s čopičem, da se postopoma navadi na dražljaje, ki jih bo doživljala, ko bosta morali njeni nogi prenesti njeno težo. Tudi kasneje je Svenka zaradi razvojnega zaostanka, motoričnega nemira in nezadostne telesne ozaveščenosti potrebovala veliko terapij.

Za terapije porabim na tisoče evrov, a Svenka sama odpravi težave

Ugotovljeni so bili tudi kriptopirolurija in različne alergije na hrano. Nisva se mogli držati predpisane prehrane, ker so drugi odrasli mojemu otroku dajali hrano, ki jo v tem trenutku ni smel jesti. Za to sem skozi okno vrgla 2000 evrov.

Vzroke za težave je odkrila zdravnica v Berlinu šele nekaj let kasneje. Pri 11 letih je Svenka sama odpravila svoje težave, brez kakršne koli terapije. Šele takrat sem ji lahko dala zaupanje, da bo sama najbolje vedela, kaj potrebuje. Do takrat sem za terapije porabila že vsaj 15.000 evrov in izgubila veliko denarja, ker 10 let praktično nisem mogla delati.

Čeprav shodi pozno, pri dveh govori kot raztrgan dohtar

A nazaj v Svenkino zgodnje otroštvo. Hoditi se je naučila pri 17 mesecih. Takrat je že govorila stavke kot “Moja omica ima same neumnosti v glavi!” ali “Mama naj si obuje čevlje.” in znala pripovedovati zgodbice. Preden je zvečer zaspala, se je pogosto pogovarjala s sabo kar dve uri.

Ko je bila stara dve leti, je začela hoditi v vrtec. Že drugi dan je prišla domov zelo razočarana: “Mami, otroci me ne marajo!” — “Zakaj tako misliš?”, sem jo vprašala. “Povedala sem jim, da moj ati dela za pokojninsko zavarovanje v Berlinu. Tam ima ogromno dvorano z veliko računalniki, ki izračunavajo pokojnino. Moj ati mora paziti, da drugi sodelavci ne vtipkajo neumnosti, sicer se bodo računalniki pokvarili in babica pa dedek ne bosta dobila denarja. Vprašala sem ostale otroke, kaj počnejo njihovi atiji, pa so mi samo odgovorili, da ati dela – nič več! – Nočejo se pogovarjati z mano!” Razložila sem ji, da so otroci različni in da nekdo pri dveh letih že zna veliko dolgih besed, drugi otroci pa se morda najprej učijo voziti tricikel.

Že kot vrtčevka potrebuje kognitivne izzive

V vrtcu ni bilo veliko težav. Vendar pa je Svenka sebe dolgo videla kot pomočnico vzgojiteljice in ne kot otroka, ki spada v skupino. To se je spremenilo šele, ko so bili ostali otroci jezikovno razviti do te mere, da je Svenka lahko z njimi delila svoje znanje in uvide. Od takrat naprej je imela tudi prijatelje.

Kljub temu so ji manjkali ustrezni izzivi na kognitivnem nivoju in pogosto ni hotela v vrtec. Svenka ni bila tako vesela kot ostali otroci, včasih se je celo pred njimi skrivala. Vzgojiteljice so to seveda opazile in jim je bilo žal. Rekle so mi: “Vaša Svenka je čudovita in zelo pametna deklica, vendar nam je žal, da se ne vključuje v skupino. Ne vemo, kako ravnati z njo.” Ravnateljica vrtca je iskala strokovno pomoč in Svenkina vzgojiteljica je žrtvovala cel vikend in šla na tečaj o nadarjenih otrocih.

Učitelji spodbujajo, drugi starši nasprotujejo

Svenkin hobi – 13 let, klub mladih inženirjev

Po posvetovanju s strokovnjaki je bila Svenka maja 2011 za nekaj dni povabljena v šolo. V mešanem razredu z otroki v prvem, drugem in tretjem razredu je bila v koraku s tri leti starejšimi otroki po znanju, pri angleščini in pri računanju. Vendar je imela še vedno težave pri branju in pisanju. Vedno je najprej prebrala drugo črko v besedi, nato prvo in potem vse ostale. Zamešala je b in d, t in f. Njene črke so bile vse krive in različnih velikosti. Tudi mirno sedenje je bilo zanjo zelo težko.

Ko so šolarji doma povedali staršem, da je bila Svenka nekaj dni na obisku v razredu, se otroci niso več smeli igrati z njo. Mama bodočega prvošolčka je Svenko na igrišču vprašala, ali je res, da jo bom vpisala v šolo leto prej. Seveda ni pozabila povedati mojemu otroku, da je to narobe. Ravnateljica šole je bila pripravljena sprejeti Svenko takoj. Ker takrat še nisem vedela, kaj je z njenimi očmi, se nisem odločila. Poleg tega je Svenka takrat imela nekaj prijateljev med svojimi vrstniki. V zadnjem letu v vrtcu je prav uživala, ker je dobila tudi ustrezne naloge.

Dve testiranji nadarjenosti, dve povsem različni izkušnji

Priporočili so mi tudi, da Svenki dam testirati IQ in so naju napotili k psihiatrinji za otroke in mladostnike v mestu Jena, kar je 140 km od doma. Tam naju je čakala psihologinja, ki je imela samo 50 minut časa za mojega otroka. Na koncu je povedala, da čeprav moja hči ni nadarjena, ima nadpovprečen IQ in kaže vse značilnosti ADHDja. Nisem prejela strokovnega mnenja ali nasveta, kako bi lahko mojega otroka dodatno podprla. Niti IQ mi niso zaupali, ker so mislili, da sem helikopterska mama. Na listu papirja, ki ga je imela psihologinja pred sabo, sem pa zagledala IQ 129. Pri 130 točkah velja otrok za nadarjenega.

Šolski psiholog naju je povabil na pogovor. Bil je strokovnjak za nadarjene učence. Opravil je tudi test CPM (Barvne progresivne matrice po Ravenu), ki ga je Svenka pri 6 letih opravila na ravni 12-letnice. Dejal je, da je Svenkin IQ v resnici zagotovo nad 140 in da bo zaključila osnovno šolo (v Turingiji do 4. razreda) z odličnimi ocenami. Ponudil nam je pomoč v primeru kakršnih koli težav. Slutila sem že takrat, da se bo gospod motil. Na žalost so ga naslednje leto premestili v drugo šolsko upravo in Svenkin rezultat testa je izginil brez sledu, ko se je šolska uprava preselila v drugo mesto.

Težave z očmi, težave z motoriko

Čas do vpisa v šolo sva izkoristili za razjasnitev in zdravljenje težav z očmi in ostalih primanjkljajev. Dva oftalmologa nista mogla ugotoviti, zakaj moja hči med branjem izgublja fokus pri posameznih besedah v vrstici. Rekli so, naj grem z otrokom k psihiatru, če do tretjega razreda ne bo bolje. V tem primeru bi lahko diagnosticirali disleksijo. Na očesni kliniki so ugotovili, da ima Svenka na enem očesu samo 15 odstotkov vida, na drugem 40. Predpisali so ji močna očala. Njeno boljše oko sva morali pokriti z obližem. Prav tako so predlagali operacijo zaradi strabizma. Svenka si je sama odstranila obliž, ne samo zato, ker je bila nanj alergična njena koža, marveč tudi zato, ker je skozi očala videla še slabše kot prej.

Nekaj mesecev pred vstopom v prvi razred sva obiskali zasebnega otroškega zdravnika. Povedal je, da je moja hčerka v motoričnem razvoju na nivoju triletnice. Svenka je imela še vedno veliko težav z ravnovesjem. Zato jo je zdravnik napotil k strokovnjaku za manualno terapijo v Dortmundu. Za oči je priporočil funkcionalno-optometrično vadbo pri optiku z ustrezno kvalifikacijo. Na srečo sem našla optičarko v Erfurtu, kar je samo 95 km od našega mesta. Po treh mesecih napornega treninga je moja hčerka brala kot odrasla oseba! Trening je trajal eno leto in je pomagal tudi pri motoričnem razvoju, ampak kratkovidnosti nam ni uspelo izboljšati.

V šoli se začne mobing

Svenka je od začetka dobivala naloge drugega razreda in dodatne uganke iz matematike, le pisati se je morala naučiti od začetka. Pri športni vzgoji se je bala vsakič, ko je priletela žoga, ker jo videla prepozno. Prav tako ji manjka moči v rokah in trupu zaradi nevroloških težav. Učiteljica jo je pogosto zmerjala in tudi meni rekla, naj se Svenka bolj potrudi.

Že po nekaj tednih v šoli je Svenko začel jeziti dve leti starejši fant iz razreda – brcal, žalil jo in z glavo udarjal ob zid. On in njegov prijatelj sta jemala Svenkine stvari iz šolske torbe in jih skrivala ali lomila. Nekoč sta se fanta igrala policista in Svenko vklenila z lisicami ter jo spravila v paniko. Ko je poiskala pomoč pri učiteljici ali vzgojiteljici, so ji rekli, naj se gre igrat.

Raje »zboli«, kot bi hodila v šolo

“Flugboot” – prva Svenkina slika, julij 2021 na iPadu

Ravnateljica mi je rekla, naj hčerki ne verjamem. Češ otroci v tej starosti še ne morejo presojati, kaj je res in kaj je laž. Poleg tega še ne vedo, kaj je igra in kaj je zares. Prvošolci sploh ne bi smeli poznati besede mobing, saj tako majhni otroci še ne ustrahujejo drug drugega. Takrat so v Nemčiji v javnost prišle številne zgodbe o mobingu v vrtcu.

Že takrat je imela Svenka psihosomatske težave in je bila pogosto bolna. Le doma je imela mir in tišino, da je vadila pisanje in se naučila nekaj, kar jo je zanimalo. Vsakič, ko se je vrnila nazaj v šolo, je razredničarka govorila otrokom, da je za nemir v razredu kriva Svenka. V pogovoru z mano je ugotovila, da to ni v redu. Morala sem jo spodbuditi, naj se opraviči mojemu otroku, in učiteljica je to tudi storila. Od takrat naprej nista imeli več težav druga z drugo.

A mobing se nadaljuje

Mobing se pa ni ustavil. Ob večerih sem dobila celo grozilne klice od fantovega očima. Svenka, ta fant, njegov prijatelj in jaz smo imeli pogovor z ravnateljico. Svenki je uspelo dokazati, da fant laže. Dejala je, da ne bo več prihajala v šolo, če se bodo drugi otroci tako obnašali do njej kot ta fant. Ravnateljica ji je zagrozila, da jo bo v tem primeru pobrala policija in jo odpeljala v šolo.

V okrožnem mestu sem poiskala pomoč pri šolski psihološki službi. Potem je bil končno mir in lahko sva si oddahnili. V Svenkinem drugem razredu tega fanta ni bilo več. Njegov nov razred je bil v drugi stavbi, tako da se nista videla. V razred je prišel zelo nadarjen prvošolček. Preživeli sva sproščeno šolsko leto, ki ga je Svenka zaključila z odličnimi rezultati.

Svenka pred odhodom v šolo joče

V tretjem razredu je učiteljica športne vzgoje postala razredničarka in nenadoma so morali vsi otroci delovati in ubogati kot mali vojaki. Svenka se je počutila vedno slabše. Na eni strani je bila učna snov premalo zahtevna, na drugi strani pa je bilo preveč nalog. Razredničarka je skoraj vsak dan osramotila Svenko pred drugimi otroki. Posledično se je mobing začel znova in tokrat ni bil vpleten le ta fant, marveč tudi Svenkin nov razred.

Vsako jutro je Svenka 10 minut pred začetkom pouka še sedela za mizo v pižami in jokala: “Mami, prosim, pusti me, da danes ostanem doma, res se želim učiti in naj me ne mučijo. Raje bi bila mrtva, kot da bi šla v to šolo.“ Ni mogla več spati in je lahko jedla le zvečer. Obe sva bili popolnoma izčrpani.

Grozljive grožnje in fizični napadi sošolcev

Učitelji so si vse bolj zatiskali oči pred Svenkino stisko. Fant, ki je vodil nasilneže, ji je enkrat rekel: „Ti si duševno prizadet izrodek, jebaš se s svojim očetom. V pizdo bi ti dal granato.“ Seveda je Svenka vedno želela natančno vedeti, kaj te besede pomenijo. Doma se tako ne pogovarjamo.

Nekega dne so Svenko brcnili. Ko je ležala na tleh, sta jo dva fanta s šestilom zabodla v hrbet in zadnjico. Ves razred je stal naokoli in ju spodbujal: “Ubijte jo, ubijte jo!”

Ko je Svenka tistega dne prišla domov, sem se odločila, da nikoli več ne bo šla v to šolo. Naslednji dan sva šli k zdravnici po bolniško. Nisva vedeli, kaj naj storiva in sva se zelo bali, da bi po Svenko v nekem trenutku res prišla policija in bi jo odpeljala v šolo. V Nemčiji je to namreč povsem normalno.

Ko želiva oditi v Berlin, nezgode pri hiši

Svenka

Že dlje časa sva imeli idejo, da bi pobegnili k Svenkinemu očetu v Berlin. Tam je demokratična šola, kjer bi lahko Svenka našla mesto. Ampak takrat si je babica zlomila obe roki, dedek pa je dobil nov kolčni sklep. Zato sem morala negovati oba starša. Preden sva se lahko preselili v Berlin, sem morala obnoviti kopalnico in stopnice, tako da je bila hiša dostopna za invalide.

Med gradbenimi deli, ki so trajala štiri mesece, je morala Svenka na psihiatrično dnevno ambulanto, da se ne bi zapletli s šolskimi oblastmi in policijo. Tam so mojemu otroku vsako sekundo predpisali, kaj naj počne in česa ne sme. Tam je bila med otroki iz zelo težkih okolij. Nekega dne je Svenka od utrujenosti zaspala ob kosilu. Za kazen so jo zaprli v oblazinjeno celico in trije negovalci so jo opazovali in se smejali.

Pripišejo ji ADHD, v resnici pa je bila IZGORELA

Na koncu je dobila diagnozo ADHD. Takoj so me prosili podpisati, da Svenka lahko jemlje metilfenidat. Seveda sem to zavrnila in namesto tega določila datum odpusta in selitve v Berlin. Tam sva našli zelo izkušeno zdravnico, ki je bila psihiatrinja, nevrologinja in pediatrinja. Pri Svenki je tekom dveh mesecev opravila veliko pregledov in preiskav. Dokazala je, da Svenka nima ADHDja, ampak nevrološke težave in da je IZGORELA!

Kazni za neobiskovanje šole

Žal se mož ni strinjal z demokratično šolo, zato sem morala iskati šolo, kjer bi se Svenka končno lahko kaj naučila in bila tudi dobrodošla. Vsi ravnatelji so mi govorili, da si ne želijo problematičnega otroka. Svenka je bila še na bolniški. Oba z možem sva prejela pismo iz urada za šolstvo, da sva morala vsak plačati kazen 2500 evrov, ker naš otrok ni hodil v šolo.

Tako smo morali dati Svenko v osnovno šolo, ki je bila odgovorna za naše stanovanjsko območje. Tam so nas toplo sprejeli. Svenka je celo lahko izbrala svoj razred. Po 8 mesecih brez šole je hodila na pouk dve uri na dan, našla nove prijatelje in imela dobre ocene. Preostanek dneva je spala od izčrpanosti.

Ko že mislimo, da smo našli pravo šolo …

V začetku 5. razreda sta njena razredničarka in socialna delavka zanosili, učitelj angleščine si je zlomil nogo in ravnatelja so premestili v drugo šolo. Vsak dan so prihajali novi nadomestni učitelji. Svenka je v 5. razredu dobila naloge za 2. razred. Te naloge je zavrnila in zahtevala, da se lahko česa nauči. Zato je za vsako nalogo, ki je ni opravila, dobila šestico (najslabša ocena v Nemčiji). Povedali so nam, da če Svenka teh nalog ne bo opravila, bo morala ponoviti razred. Tudi njeno vedenje je bilo ocenjeno s šestico. Nato je moj mož končno pristal na demokratično šolo.

Končno šola za Svenko!

Že tri dni kasneje se je začela Svenkino dvotedensko poskusno obdobje. Drugi dan so me povabili, da podpišem šolsko pogodbo, ker je bilo Svenkino vedenje tako zgledno. V demokratični šoli imajo vsi učenci in zaposleni enake pravice, vsak je odgovoren za svoje učenje in vedenje. Svenka je trdo delala na sebi in postala priznana članica šolske skupnosti. Njena psihoterapevtka mi je dva tedna po menjavi šole povedala, da je Svenka psihično popolnoma zdrava. Hitro je nadoknadila tudi pomanjkljivosti v motoriki. V šoli se je vsak dan rolala nekaj ur ob poslušanju zvočnih knjig.

S hčero ustanoviva podjetje v pomoč staršem in otrokom

Karin – svoboda, svobodna

Danes je stara 16 let in še vedno hodi v to šolo. Glede na to, da od 3. razreda naprej skoraj ni imela pouka, si ne upa postati konstruktorka letal, kot si je pravzaprav želela. Zato je odkrila svoj umetniški talent. Poleg šole je za 10 ur na teden zaposlena v mojem podjetju, kjer se izobražuje kot medijska oblikovalka in riše ilustracije za moje knjige.

Sama že vrsto let pomagam družinam s podobnimi težavami, kot sva jih imeli medve. Po izobraževanju kot kovčinja za otroke in mladostnike sem letos pri svojih 54 letih skupaj s hčerjo ustanovila podjetje MenschensBILDUNG (Izobrazba po človeško). Poleti sva bili prvič v Sloveniji in prejeli veliko povabil za sodelovanje na izvenšolskih izobraževalnih projektih.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.