vodi.me

Vse je Eno in vse je živo

Avtor: Rok Kralj 3. septembra, 2026

V seriji zapisov Spoznaj samega sebe ter tudi v nekaterih prejšnjih prispevkih smo se ukvarjali s človekom, kakor ga razume tako imenovana ezoterika oziroma notranje znanje, ki je bilo v preteklosti dostopno predvsem ožjim krogom, danes pa se postopoma razkriva širšemu človeštvu. Med pomembnejše predstavnike tega izročila sodijo Helena Petrovna Blavatsky, Alice A. Bailey, Helena Roerich in Benjamin Creme.

Drobci teh spoznanj pa se že od nekdaj pojavljajo tudi v svetovnih religijah, filozofskih delih, mitih in duhovnih izročilih. Lahko bi rekli, da imamo danes na voljo dovolj različnih virov in spoznanj, da lahko na nov način razmišljamo o skrivnosti človeka in bivanja ter o vprašanjih razvoja, smisla in namena življenja. Poskusimo zdaj te posamezne drobce povezati v širšo celoto.

Eno Življenje

»Za vsemi oblikami je eno Življenje.« (Alice A. Bailey)

»Bivajoče pa ne more biti bivajoče v vseh pogledih: kar mu je potrebno za bivanje, mora torej priti iz njega samega. Bivajoče je ‘vse skupaj’ in [to] vse je eno.« (Plotin)

Prvo temeljno spoznanje je, da je Življenje eno. Ničesar ni, kar ne bi bilo živo. To eno Življenje pa se izraža skozi neizmerno število pojavnih oblik. Govorimo lahko o temeljni trojnosti: življenje, kvaliteta in pojavnost oziroma oblika ali, povedano drugače, duh, duša in telo.

Eno Življenje se izraža skozi neštete oblike, ki naj bi postopoma vse popolneje izražale njegove notranje kvalitete, na primer ljubezen, modrost in voljo do dobrega. Oblike se razvijajo prav zato, da bi lahko postale vse primernejša izrazna sredstva Življenja in zavesti.

Z vidika oblike oziroma teles (osebnosti) se življenje zdi končno, minljivo in ločeno od celote. Z vidika Življenja samega in njegovega posrednika – zavesti oziroma duše – pa ni ne dokončnega konca ne resnične ločenosti. Telesa so začasne pojavne oblike, ki nastajajo, se razvijajo in nazadnje razpadejo, Življenje pa se skozi vedno nove in popolnejše oblike izraža naprej.

Samo življenje

»Obstaja samo Življenje. Smrt je le ime za drugo raven izkušanja življenja, ki je neprekinjeno in nepretrgano, razen v človekovi omejeni zavesti. Prihaja čas, ko se bo človek v polni zavesti spominjal izkušnje, ki ji pravimo smrt, vmesnega obdobja in vrnitve v zunanjo pojavnost.« (Alice A. Bailey)

Naslednje spoznanje, ki izhaja iz enosti življenja, je, da smrti ni. Velik del človeštva danes živi v globokem strahu pred smrtjo. Frazo »samo enkrat se živi« slišimo skoraj vsak dan. V ozadju te misli je predstava, da se naše življenje z dokončnim prenehanjem telesa konča. Ta temeljni strah lahko močno vpliva na naše ravnanje, na odnose z drugimi ljudmi in živimi bitji, na odnos do okolja ter navsezadnje do življenja samega.

Na strah pred dokončnim izničenjem se lahko odzovemo na različne načine. Nekateri skušajo življenje čim bolj uživati, ne glede na posledice zase ali za druge. Zlasti v poznejših letih se lahko življenje začne zdeti kot breme brez globljega smisla. Drugi se oklepajo materialnih dobrin in jih kopičijo, kakor da bi jim premoženje lahko zagotovilo trajnost in varnost. Prav tako nas lahko prevzame brezbrižnost do prihodnosti: kar se bo dogajalo po naši smrti, naj nas ne bi več zadevalo.

Če pa sprejmemo možnost, da se življenje s smrtjo ne konča, temveč se nadaljuje na nefizičnih ravneh in pozneje v novi inkarnaciji, se lahko naš pogled temeljito spremeni. Takšno razumevanje najdemo v številnih svetovnih religijah in duhovnih izročilih. O nadaljevanju zavesti po smrti pričujejo tudi številni ljudje z obsmrtnimi izkušnjami, čeprav te same po sebi še niso neposreden dokaz reinkarnacije.

Življenje v tej luči dobi globlji smisel. Posamezna inkarnacija ni osamljen in dokončen dogodek, temveč eno izmed poglavij na dolgi poti razvoja zavesti. Po smrti naj bi se življenje nadaljevalo na nefizičnih ravneh, predvsem na astralni ravni, o kateri smo razmišljali v drugem delu, nato pa naj bi se človek po določenem obdobju ponovno rodil – inkarniral.

Spoznanje o ponovnem rojstvu pomembno vpliva tudi na naš odnos do sveta. Če danes uničujemo naravno okolje, obstaja možnost, da se bomo nekoč ponovno rodili v svet, ki bo zaradi našega sedanjega ravnanja osiromašen in opustošen. Enako velja za družbo. Lahko se rodimo v okolju, v katerem vladajo mir, pravičnost in blaginja, lahko pa tudi v družbi, ki jo zaznamujejo nasilje, neenakost in hudo pomanjkanje.

Prihodnost zato ni nekaj, kar pripada samo drugim. Tudi sami smo del nje. Kar danes ustvarjamo, bomo morda nekoč ponovno izkusili.

Reinkarnacija nas tako ne odvrača od sedanjega življenja, temveč mu daje večjo težo in odgovornost. Vsak trenutek je priložnost za učenje, razvoj in popravljanje preteklih napak. Lahko razvijamo svoje sposobnosti, pomagamo drugim, skrbimo za skupno dobro ter prispevamo k svetu, v katerem bo vredno živeti – tako za prihodnje rodove kot morda tudi za nas same.

Karma – ne kazen, temveč učenje

Kakor si boš postlal, tako boš spal.
Kar seješ, to žanješ.
Dobro se z dobrim vrača.
Zlo rodi zlo.
Kdor seje veter, žanje vihar.

»Karma je zakon vzroka in posledice, véliki zakon, ki v celoti obvladuje naše življenje na tem planetu. Vsaka misel, ki jo imamo, vsako dejanje, ki ga storimo, sproži vzrok. Posledice, ki izhajajo iz teh vzrokov, oblikujejo naša življenja v dobrem ali slabem. Mi sami smo odgovorni za svoj lastni evolucijski proces. Prek zakona karme, zakona vzroka in posledice, ustvarjamo vse, kar se nam dogaja. Vse, kar rečemo, prinaša srečo, in vse, kar rečemo, prinaša nesrečo.« (Benjamin Creme)

Tako pridemo do še enega temeljnega spoznanja, ki ga izraža zakon vzroka in posledice oziroma karme. Njegovo bistvo izražajo številni svetopisemski in ljudski pregovori. Če ga povežemo še z zakonom reinkarnacije oziroma ponovnega utelešenja, lahko svoje sedanje in prihodnje življenje razumemo v povsem drugačni luči.

V prvem delu smo zapisali, da je materija (zgoščena) oblika energije ter da lahko različne ravni bivanja razumemo kot različna stanja oziroma načine njenega izražanja. V skladu s takšnim pogledom vsaka naša misel, vsako čustvo in vsako dejanje sproži določene posledice, ki ostajajo povezane s svojim vzrokom oziroma povzročiteljem.

Karma po svoji naravi ni kazen. Če razumemo, da ima vse, kar počnemo, posledice za nas in za druge, postane zelo pomembno, kako mislimo, čutimo in ravnamo ter kaj se lahko iz svojih izkušenj naučimo. Če smo nenehno slabe volje, žaljivi, sebični ali nepripravljeni pomagati, s svojim ravnanjem ustvarjamo okoliščine, ki se nam lahko vrnejo v podobni obliki – morda takoj, jutri ali nekoč v prihodnosti.

Enako velja za dobra dejanja. Prijaznost, pomoč, razumevanje in sočutje vplivajo na ljudi okoli nas ter ustvarjajo odnose in okoliščine, v katerih je več možnosti za sodelovanje, zaupanje in dobro. Karma zato ne pomeni, da je vsaka neprijetna izkušnja kazen za neko preteklo dejanje, temveč da živimo v kompleksni mreži medsebojno povezanih vzrokov in posledic.

Karma ima poleg individualne tudi širšo, skupinsko oziroma kolektivno razsežnost. Če smo del potrošniške družbe, v kateri poceni in v velikih količinah kupujemo izdelke, nastale z izkoriščanjem ljudi in narave, smo soodgovorni tudi za posledice takšnega sistema. Revščina, uničevanje okolja, migracije, družbene napetosti in politična nestabilnost niso nujno ločeni pojavi, temveč so lahko različne posledice istih načinov proizvodnje, trgovanja in potrošnje, pri katerih tudi sami sodelujemo.

Vse je eno vse je živo

Govorimo torej lahko o individualni in kolektivni karmi. Posamezniki s svojim ravnanjem oblikujemo lastno življenje, skupaj pa ustvarjamo tudi družbene, ekonomske in okoljske razmere, v katerih živimo. Te razmere nato vplivajo na vse nas, tudi na tiste, ki se svojih povezav z njimi morda ne zavedajo.

Če razumemo zakon vzroka in posledice, lahko s svojimi mislimi, čustvi in dejanji zavestneje ustvarjamo dobre posledice. Morda jih bomo občutili še danes, čez leto dni ali v katerem izmed prihodnjih življenj. Pri tem pa ne gre za pričakovanje nagrade, temveč predvsem za učenje pravilnega odnosa do sebe, drugih ljudi in sveta.

Karma je pravzaprav okvir življenja kot šole. Posledice naših dejanj niso niti maščevanje niti večna obsodba, temveč priložnost za spoznanje, popravljanje napak in nadaljnji razvoj. Skozi izkušnje se učimo obvladovati svoje misli, čustva in dejanja ter vse jasneje izražati kvalitete svojega notranjega jaza oziroma duše – sočutje, ljubezen, modrost in voljo do dobrega.

Pot: ljubiti, deliti, služiti

»Ljubi vse, služi vsem.«

»Vedno pomagaj, nikoli ne škoduj.« (Sai Baba)

Če je življenje eno, potem smo vsi del tega življenja. Čeprav na ravni minljive osebnosti občutimo ločenost, je na ravni našega pravega jedra, notranjega jaza ali duše, resnična povezanost z vsem življenjem. To ne pomeni, da izgubimo občutek individualnosti, temveč da sebe prepoznamo kot del širše tkanine življenja.

Kako lahko to notranjo povezanost izrazimo na ravni osebnosti oziroma v vsakdanjem življenju? Drugo ime za takšno povezanost je ljubezen. Izražamo jo tako, da drugim ne škodujemo, da z njimi delimo dobrine, da jim pomagamo, da delamo dobro in tako naprej.

Ljubezni pri tem ne razumemo samo kot čustvo, ki povezuje partnerje, zakonce, starše in otroke, temveč kot mogočno povezovalno silo, ki lahko presega navidezno ločenost naše vsakdanje resničnosti. Ljubezen je notranja kvaliteta duše, ki se mora izraziti navzven: v mislih, besedah, odnosih, odločitvah in dejanjih.

To lahko počnemo na katerem koli področju: v politiki, ekonomiji, izobraževanju, zdravstvu, novinarstvu, umetnosti, znanosti in vsakdanjih odnosih. Povsod, kjer človek deluje, lahko izraža ločenost, sebičnost in tekmovalnost ali pa povezanost, sočutje in voljo do dobrega.

Ljubezen lahko razumemo kot spoznanje enosti življenja. Če je vse, kar nas obdaja, izraz enega Življenja skozi različne pojavne oblike, potem je pravi odnos do narave, drugih živih bitij in ljudi lahko predvsem vključujoč, povezovalen, sočuten in skrben – z eno besedo, ljubeč.

Ljubezen je tudi način, kako razumemo svoj odnos do celote. Če drugega človeka ne dojemamo kot ločenega od sebe, temveč kot drugačen izraz istega Življenja, potem skrb zanj, pomoč, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin niso zgolj moralna dolžnost, ampak naraven izraz tega spoznanja.

Če je življenje eno, potem ljubiti pomeni izražati njegovo enost, služiti drugim pomeni to spoznanje uresničevati v medsebojnih odnosih, deliti dobrine pa ga udejanjati na vsakdanji, materialni ravni.

Doslej zapisano lahko torej strnemo: obstaja samo Življenje, ki se izraža skozi številne pojavne oblike. Tisto, čemur rečemo smrt, je le konec določene začasne oblike, medtem ko se notranje življenje nadaljuje in se izraža skozi vedno nove oblike. Te naj bi postopoma vse popolneje izražale njegove kvalitete ter s tem preobražale tudi samo raven materije oziroma energije, na kateri se izražajo.

Misli, čustva in dejanja so orodja izražanja zavesti na različnih ravneh bivanja. Vsako od njih ima posledice za nas same, za druge ljudi in za okolje. Te posledice so lahko blagodejne ali škodljive in tako postajajo del našega učenja, razvoja in postopnega izražanja kvalitet duše.

V tem smislu starodavni poziv Spoznaj samega sebe ni le filozofska misel, temveč vabilo k življenju, v katerem postopoma prepoznamo svoje pravo bistvo in ga začnemo izražati v dobro vseh. Spoznati sebe pomeni prepoznati življenje v sebi; prepoznati življenje v sebi pa pomeni prepoznati ga tudi v drugih, v naravi in v celoti bivanja.

Viri in navezave na prejšnje prispevke

Ta zapis se navezuje na predhodne dele serije Spoznaj samega sebe, kjer so bili obravnavani fizično-etrsko telo, astralna oziroma čustveno-željna narava, mentalna raven oziroma razum ter človek kot osebnost, duša in monada. Prvi del serije uvaja starodavni poziv »Spoznaj samega sebe« in predstavi osnovni ezoterični pogled na človeka. Drugi del obravnava astralno raven, čustva, želje, polarizacijo ter povezavo med notranjim stanjem človeka in širšimi družbenimi problemi. Tretji del se posveča mentalni ravni, razumu in moči misli, ki oblikuje človekovo doživljanje sveta in njegovo delovanje. Četrti del pa skuša vse doslej povedano povezati v vprašanje, kdo je človek v svojem globljem bistvu, ter poudarja pot od osebnosti k duši.

• Plotin: Izbrani spisi II, Slovenska matica, 2018, str. 121
• Alice A. Bailey, The Light of the Soul: Its Science and Effect: A Paraphrase of the Yoga Sutras of Patanjali, Lucis Publishing Company, Book IV, Sutra 5, p. 387.
• Alice A. Bailey, Esoteric Healing: A Treatise on the Seven Rays, Vol. IV, Lucis Publishing Company, Part II
• Benjamin Creme. Share International, julij-avgust, str. 74, https://us.list-manage.com/TzpIYX8rIRV?e=650d52b10c&c2id=ac8c0a1e388921396789d89a9c37702d
• Sri Sathya Sai Baba: “Love All; Serve All. Help Ever; Hurt Never.”
• Sri Sathya Sai International Organization; glej tudi Sri Sathya Sai Speaks, Vol. 22, govor z dne 18. julija 1989.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Foto: avtor prispevka, Rok Kralj