Različne usode in življenjske zgodbe, ki so se letos zaradi nove realnosti spremenile in zasukale v drugo smer, bodo povod za ustvarjanje pestrih zgodb in umetniških del. Prav filmsko se bere zgodba naše sogovornice, na katero epidemija ni radikalno vplivala. Ali mogoče vendarle je. Odločitev o spremembi življenjskih prioritet je Jasmina Kozinc sprejela tik pred izbruhom epidemije v Evropi. Dala je odpoved v dobro plačani službi v Ljubljani in se odločila, da se odpravi v Gambijo – deželo nasmejanih ljudi – ter pomaga revnim otrokom. Ta načrt še živi, izpeljala ga bo takoj, ko se vzpostavi letalski promet in se situacija s korona virusom pomiri.
Stik z Afriko prek prostovoljstva
Jasmina Kozinc je v zgodbo prostovoljstva, humanitarnega dela z otroki v Afriki, ki jo je popeljala v nove življenjske zgodbe in odločitve, stopila kot študentka pred šestimi leti. Kot pravi, jo je Afrika od nekdaj zelo privlačila: všeč ji je njihova klima, čudovita drevesa, različna plemena, dinamična glasba. »Kolegice pravijo, da sem že v osnovni šoli govorila, da bom posvojila otroka iz Afrike, v srednji šoli in na fakulteti pa je postajala želja po spoznavanju z Afriko še močnejša. Ko sem se približevala absolventskemu stažu, sem vse bolj intenzivno iskala humanitarne organizacije, ki delujejo v Afriki in ki se jim je mogoče pridružiti kot prostovoljka,« razlaga Jasmina, ki je, kot pravi, hrepenela po avtentičnem stiku z domačini, z njihovimi zgodbami in kulturo.
Ker se je na afriško celino odpravljala prvič, je bila bolj izbirčna pri iskanju organizacije, preko katere bi potovala. Po naključju je prebrala Intervju z Urško Faal, predsednico humanitarne organizacije, ki deluje v Gambiji. Kmalu za tem je oddala prijavnico za prostovoljno delo.
Kot da grem na zmenek
»Res sem si močno želela postati del te zgodbe,« pove Jasmina, ter razloži, kakšen je bil njen prvi stik z Afriko. »Čisto prvi stik je bil kakšno leto ali dve pred Gambijo, ko smo se s sošolkami odpravile v Maroko. Sever Afrike je sicer izrazito arabski, medtem ko je mene veliko bolj vleklo v podsaharsko Afriko,« pravi naša sogovornica.
Naslednje srečanje z Afriko je bila za Jasmino, diplomirano geografinjo, po poklicu svetovalko za podporo uporabnikom programskih rešitev, že Gambija, kamor si želi iti sedaj. »Pred izstopom iz letala sem bila živčna, kot da grem na zmenek. Strah me je bilo, ali mi bo peščena vročina sploh všeč ali se mi bo podrla iluzija. Ko me je na letališču pričakala Urša (vodja Društva, op.a.), sem se je razveselila kot sestre, ki je nisem videla 10 let. Vse se mi je takoj zazdelo domače, prijetno.« Pravi, da so jo navdušile majhne stvari, ki jih sedaj niti ne opazi več. »Na primer to, da ti kruh v trgovini zavijejo v časopisni papir, da se orientiraš po drevesih, da že mali otroci uživajo pikantne jedi, da se dojenčkom ne podpira glave, da so otroci na ulici brez nadzora staršev ali da se olje kupi v vrečki,« razlaga Jasmina.
Iz potovanja sem se veliko naučila o sebi
Že med prvim potovanjem v Gambijo je Jasmina spreminjala način razmišljanja. »Zavedala sem se, da sem premalo hvaležna za stvari, ki jih imam. Da je veliko stvari nepoštenih, da ne moremo rešiti celega sveta, da pa ni nič narobe, če se trudimo delati dobro. Ugotovila sem, da smo zahodnjaki preveč egoistični in da je zelo težko biti drugačen v okolju, ki te sili v življenje v matriki. Podobne ugotovitve ima vsak prostovoljec, ki se nam pridruži. Problem je v tem, da na to zelo hitro pozabiš, ko se vrneš v “realni svet”,« je iskrena Jasmina.
Doda, da se je zaradi prostovoljstva v Afriki zadnjih nekaj let kar precej spremenila. »Trudim se biti čim manj potrošniška, ne obremenjujem se za stvari, na katere nimam vpliva in se trudim biti pozitivna. Ne rečem, da mi vedno uspeva, ampak delam na tem.«
Mi smo tipični egoisti, v Gambiji pa je nauk: delite.
“V deželi nasmejanih ljudi se počutim domače – filozifija delitve mi je mnogo bližje kot egoizem naše Slovenije.”
Po prvem obisku Gambije je bila Jasmini vrnitev v Slovenijo velik šok. »Dva meseca sem se počutila povsem nerazumljeno. Pogrešala sem ljudi, sproščenost, optimizem, preprostost. Pogrešala sem občutek, da so ljudje pozitivni neodvisno od težav, ki jih imajo. To je recimo ena od stvari, ki jih v Sloveniji le redko zaznam. Pri nas je tako, da godrnjaš, če je bila zjutraj kava preveč sladka, če nimaš denarja za boljši avto, če moraš na počitnice v hotel s 3 namesto 4 zvezdicami, če v trgovini nimajo tvoje številke hlač itd.
V Gambiji navadno nimajo sladkorja za v kavo ali pa nimajo niti kave, avtomobila, počitnic sploh ne poznajo, za obleke pa so veseli, če od svojih sorodnikov dobijo kakšen kos že ponošenih. V bistvu ne vedo, ali bodo naslednji dan zaslužili 2 evra, da nahranijo svojo družino vsaj z enim obrokom riža in zelenjavne omake, ali ne. Pa imajo kljub temu ponosno držo in nasmešek na obrazu. Poleg tega me je še bolj presenetila njihova nesebičnost in kakšen vpliv ima lahko vera na vrednote. Medtem ko smo pri nas vzgojeni v egoiste, ki se morajo boriti za dobre ocene, za dobro službo, za prvo mesto, je glavni nauk v Gambiji: delite. In tega se Gambijci strogo držijo. Delijo si hrano, obleke, pomoč, lepe besede, skrb za otroke, stroške, prevoz, skratka vse in to je samoumevno. Nekomu, ki je reven, ne boš podaril svoje ponošene obleke, temveč svojo najboljšo obleko. Bi se to lahko zgodilo pri nas? Da. Ampak redko,« poudari Jasmina.
Afrika zleze pod kožo in te ves čas tiho, a vztrajno kliče nazaj
Zanjo je bila humanitarna izkušnja z Afriko ključna, da je začela premišljevati o odpovedi. »Gambija me je tako prepričala, da sem začela resno razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi lahko tam preživela več kot le tri tedne na leto. Med drugim obiskom Gambije sem se v določenem trenutku ustavila in začutila, da sem iskreno srečna. To je bil znak, da začnem malo bolj intenzivno razmišljati o tem, kako bi lahko vsaj polovico leta preživela v Gambiji,« nadaljuje Jasmina.
Odločitev o odhodu v Gambijo je zorela več časa. »Odločitev je v moji glavi rasla že kar nekaj let. Da bom pustila službo in zamenjala življenjski slog, sem se odločila lani, letos v začetku leta pa sem to tudi v službi in doma uradno napovedala. V Gambijo bi morala odpotovati sredi aprila, tako da mi je epidemija konkretno prekrižala načrt, na katerega sem se tako dolgo psihično pripravljala. Po nekaj mesecih čakanja, ali se bodo meje odprle in lahko končno grem, sem se vdala. Žal ne morem vplivati na to, kdaj bo mednarodni promet zopet normalno potekal, zato čakam. Vedno si rečem: vse se zgodi z razlogom. Sicer tokrat razloga še nisem našla, ampak verjetno je že za nekaj dobro, izpostavi Jasmina.”
Če ni sreče, tudi finančna varnost nič ne pomeni
Jasmina doda, da je k odločitvi pripomogla tudi stresna služba. »Ko se zaveš, da je od tvojega zasebnega življenja ostalo zelo malo, tvoja glava pa je vsak dan polna skrbi, povezanih s službo, se vprašaš, če je vredno? Finančna stabilnost je pomembna, to je tudi vse, kar so si moji starši želeli zame, ampak če ni sreče, je tudi to brez pomena,« pojasnjuje Jasmina svojo morda nenavadno odločitev.
Na vprašanje, kaj na to pravi okolica ter da se zagotovo takšni načrti nekaterim zdijo čudni – zamenjati varno službo za novo, pa čeprav z določenim posebnim poslanstvom – Jasmina zamahne z roko.
Starši upajo, da me bo korona obdržala doma
»Ah ja. Okolica. Veliko ljudi si misli, da sem čudakinja. Starši še vedno upajo, da bo epidemija trajala večno in da ne bom mogla oditi. Sicer si prizadevajo, da bi me podpirali, a je moja želja in odločitev za njih nekaj nerazumljivega, nesmiselnega in morda celo nekaj otročjega. Zakaj tako mislijo, mi je povsem jasno, kljub temu pa je to včasih težko kar tako sprejeti. Moji prijatelji me iskreno podpirajo, ampak tudi želijo, da ostanem. So edini, ki me ne sprašujejo, kako bom finančno preživela.”
Kakšen pa bo ta finančni vidik? »Dejstvo je, da ne vem. Imam nekaj prihrankov, vajena sem trdo delati in ni me strah novih izzivov. Če se po pol leta izkaže, da nisem sposobna tega zalogaja, se bom vrnila domov. Kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi? Včasih se je težko distancirati od mnenja okolice, a mi še nekako uspeva.«
Čeprav je zaradi virusa še doma, je fokus na odhodu
Zaradi nepredvidljive situacije z epidemijo je Jasmina zamrznila odpoved, nadrejeni so spremembo situacije sprejeli in podprli, tako da še naprej dela in hkrati preverja informacije v svetu. »Ko bo letalski promet začel normalno potekati, spakiram dva kovčka, pustim službo in se odpravim v Gambijo, kjer me že težko čakajo, saj je dela ogromno, prostovoljcev pa premalo. Delo bo dinamično, razgibano, verjetno bo potekalo ves dan, vendar ne bo občutka utrujenosti (razen zaradi vročine), ker bom počela to, kar me veseli. Če si se pripravljen učiti in izpopolnjevati, lahko opravljaš marsikaj, tudi če za to nimaš izobrazbe,«, sklene skoraj 30-letna Jasmina.
Če si nekaj močno želiš, se to uresniči
Vprašanje, če dobrodelnost jemlje kot svoje poslanstvo, se zastavlja kar samo. »Na začetku tega seveda nisem jemala kot poslanstvo, danes pa bi lahko rekla, da so cilji, ki sem si jih zastavila v zvezi z napredkom društva, tudi moji osebni cilji, in da si ne predstavljam življenja brez prostovoljstva. Gambija in Društvo za otroke sveta sta besedni zvezi, ki ju na dan izgovorim vsaj petkrat, ker (včasih celo nehote) vse zgodbe in situacije, ki se mi dogajajo tu, preslikam v Gambijo in v prihodnost. Tako kot si nekdo želi družine, si jaz želim podariti spodbudo in podporo otrokom, ki je niso ali je ne morejo biti deležni.«
Jasmino, ki je končala študij geografije ter zadnja leta opravlja zahtevno in natančno delo v IT podjetju, bo, kot kaže, življenjska pot peljala popolnoma drugam. Ali se ji stvari dogajajo po naključju, se ne sprašuje. » Se mi zdi, da je vse nekje zapisano in da lahko vplivamo le na del svojega življenja. Verjamem pa tudi, da če si nekaj močno želiš in se prepričaš, da boš to dosegel, se to zgodi. Sama sem že po naravi oseba, ki jo zanima milijon različnih stvari. Vedno rada spoznavam kaj novega in se preizkusim v tem, pa ni važno, če je to košnja s kosilnico ali šivanje. Včasih je to problem, ker bi rada vse naenkrat. Kar se tiče moje poti, pa je tako, da imam vedno v glavi neki cilj, za katerim grem. Je pa res, da se je ta cilj že večkrat močno spremenil. Vendar ničesar ne obžalujem. Vse je moralo biti tako, kot je bilo, saj drugače danes ne bi bila tu, kjer sem,« sklene zgodbo Jasmina Kozinc.
***********
V društvu skrbijo za prihodnost več kot 500 gambijskih otrok
Jasmina Kozinc v Društvu ZA OTROKE SVETA s svojimi kolegi in drugimi prostovoljci_kami pomaga več kot petsto otrokom. »Naše delo pripomore k temu, da ima več kot 500 otrok svojega botra, ki jim finančno pomaga pri šolanju. Ne ustavi pa se tu. Letos smo v naš vrtec vpisali še 30 otrok, ki bodo naslednje leto, poleg 64 že vpisanih otrok, brezplačno obiskovali šolo. Vsako leto ponudimo možnost izmenjave znanj približno 100 prostovoljcem_kam študentom_kam, ki se v Gambijo odpravijo na študijski obisk. Aktivni smo predvsem na področju izobraževanja, veliko prostovoljcev pomaga tudi v bolnišnici in laboratoriju. S prostovoljstvom podpiramo tudi turizem in tako predvsem v zeleni sezoni (off-season) spodbujamo prodajalce spominkov, sadja, sokov, oblek. Prav tako organiziramo izlete, ki jih ni v klasičnih turističnih ponudbah, saj želimo nekaj zaslužka omogočiti tudi v oddaljenih in neznanih predelih, izlete pa tako za prostovoljce_ke narediti še bolj zanimive in avtentične. Sama sem botra dvema fantkoma in eni punčki,« razloži svoje delo Jasmina.
***********
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Jasmine Kozinc
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.