ZAKAJ MORAMO UPORABLJATI DESNO ROKO?
Kaj je osnova za to čudno prepoved?
V preteklosti so otrokom strogo prepovedali uporabljati levo roko. Levoročne so nasilno usmerjali, da so morali uporabljati samo desno roko. Postavlja se vprašanje, zakaj so bili nekoč prepričani, da je to tako pomembno?
Osnova je verovanje, da je svet sestavljen iz sveta živih in sveta duhov, torej demonov. Naš svet je racionalen, realen in je na desni strani. Svet demonov je iracionalen, virtualen in je na levi strani.
Če uporabljamo levo roko, je to zanje znak, da so dobrodošli. S tem jih kličemo in vabimo, da pridejo v naš svet. Demoni prehajajo v nas z naše leve strani in zbolimo.
Če levo roko uporabljajo nedolžni otroci, pa obstaja zelo velika verjetnost, da bodo sami postali demoni. Prav zaradi te bojazni so včasih otroke silili, da uporabljajo desno roko in jih tako obvarujejo pred zlobnimi silami.
Zaradi istega razloga se demona obraniš s pljuvanjem preko leve rame. Če pa že moraš občevati z demonskim svetom, pa je potrebno uporabiti levo roko. Tako se ob mizo trka s členkom na kazalcu leve roke.
ZAKAJ TRKAMO NA VRATA?
Kaj dejansko naredimo, ko potrkamo na vrata?
Trkanje na lesena vrata ne pomeni, da najavljate svoj prihod. Prav tako s trkanjem ne sporočate domačim, da vam odprejo vrata, ker ste pozabili ključ. Trkanje ima popolnoma drugačen pomen.
Pojdimo, torej, po vrsti. Nekoč so verjeli, da v drevesu živi dobri duh Leš. Pomaga nam, da si ohranimo zdravje in dobro počutje. Beseda »zdravje« izvira iz besedne zveze »z-drevja«. Razumljivo, saj so nekoč dobili zdravila v naravi iz rastlin in z dreves.
Duh Leš ne umre, ko drevo posekamo in iz njega naredimo lesen izdelek. V našem primeru so to vrata. Duh z zadovoljstvom sprejme novo domovanje v vratih. Saj, včasih ga lahko celo slišite, kako se preteguje v njih in se premika – takrat lesena vrata pokajo ali škripajo.
Ko s členkom kazalca na levi roki potrkamo na vrata, takrat pokličemo dobrega duha Leša in ga poprosimo, da temu domu in domačim nakloni srečo, zdravje in veselje.
ZAKAJ JE ŠKRATOV SEDEM?
Večina meni, da je to zato, ker je sedem pravljično število.
Jasno, število sedem je res pravljično. Vendar bi lahko bili škratje tudi trije, lahko bi jih bilo devet ali celo dvanajst. Vse to so pravljična števila. Torej je pravilen odgovor drugačen.
V preteklosti so ljudje poznali sedem nebesnih teles in sedem mineralov. Minerale in nebesna telesa so povezali med seboj. Sonce je bilo povezano z zlatom, Luna s srebrom, Merkur z živim srebrom, Venera z bakrom, Mars z železom, Jupiter s kositrom in Saturn s svincem.
Vsi vemo, da škratje kopljejo različne rude pod zemljo. Tako je bilo potrebnih sedem škratov, da je bil vsak “strokovnjak in kopač” za svojo rudo.
Slovenska beseda škrat (tudi škratelj, škratec) izvira iz staroindijskega jezika sanskrt, kjer so ga imenovali »skrat«. Isti koren si deli s starovisokonemško besedo »scrato«, kar pomeni »gozdni demon«.
Na Goriškem so ga včasih imenovali kapič zaradi koničaste kape, v Terski dolini škarifič, škrat ali fantič v Nadiški dolini, Valvasor omenja berkmandeljce v idrijskem rudniku, kar prihaja iz nemške besed »bergmann«, torej »rudar«. Ponekod so mu zaradi sive barve las rekli dimek. Če je bil drevesni škrat, so ga imenovali lesnik. Na Dolenjskem verjamejo, da se škrat ziba (guglje) na drevesu in so mu rekli gugljaj. Hišnemu škratu ponekod pravijo gospodarček ali šetek. Pri nas pogosto škrate zamenjujejo s palčki. Je pa med njimi bistvena razlika v rasti in še v drugih lastnostih.
Škrate ločimo po plemenih, ki živijo v različnih okoljih.
Gozdni škrati čuvajo gozdove, drevesa, divjad in gozdne zaklade.
Planinski škrati velikokrat prestrašijo in presenetijo pastirje, ki pasejo živino v gorah. Ti škratje so tudi odlični poznavalci zdravilnih rastlin. Med nje sodijo gorski pritlikavci, ki jim pravijo tudi berkmandeljci ali perkmandeljni (Idrija). V Rožu in na Koroškem pa jim pravijo škuberli. Škrati te vrste so odlični rudarji in poznavalci rovov ter gorskih zakladov. Ljudem občasno celo pokažejo pot do njih. Če so bili rudarji nesramni, so jih škratje kaznovali tako, da jim niso hoteli pokazati nobene rudne žile več. To pa je vodilo v zaprtje rudnika.
Hišni škrati ali hišni duhovi veljajo za dobre duhove domačega ognjišča. Med njimi je najbolj znan kanih, ki živi v bližini človeških domačij. Je majhen možic, velik kot šestletni deček, kar pa le prikriva njegovo resnično moč. Ta naj bi človeka napeljeval k dobremu, vendar pa je tiste, ki so ga razdražili ali se norčevali iz njega, kaznoval.
Drugi zelo znan je domovoj. Največkrat so ga ljudje izdelali v obliki goloba narejenega iz majhnih lesenih deščic. Obesili so ga nad mizo in z vrvico povezali z vrati, da je nihal gor in dol, ko so se vrata odpirala in zapirala. Ob prihodu krščanstva so ga poistovetili s sv.Duhom.
Ostali Slovani so se iz vraževernosti izogibali njegovemu imenu in so ga klicali “stari oče”, “gospodar hiše” ali celo “on”. Prikazoval naj bi se v podobi starca z dolgo brado in poraščenega po vsem telesu z mehkimi dlakami. Včasih je imel rogove ali rep, ponekod se je prikazoval celo v podobi domače živali ali kopice sena. Le težko ga je bilo videti, zato pa je bil njegov glas prisoten in zaznaven, predvsem kot stokanje in dušeče ječanje. To je bilo zato, ker je domovoj tako ljubil hišo v kateri je bival, da je nasprotoval selitvi.
Prebivalce hiše je vedno posvaril pred težavami, ki jih bodo doletele. Pred smrtjo katerega izmed članov družine je jokal, ženo je povlekel za lase, da bi jo opozoril pred moževim nasilnim obnašanjem, itn.
KAJ POMENI DVIGNJEN SREDINEC?
Ta gesta pomeni nekaj drugega, kot si predstavljate.
Saj veste, če nas nekdo močno moti, potem mu pokažemo dvignjen sredinec. Če lepo povem, danes to pomeni, da naj se »nekam spelje«. Ali pa »tu gor se usedi in se vrti«. Moj prijatelj Maks pravi, da ima oseba do njega SPO ali »srednje-prstni odnos«. Večinoma razumemo nekaj na »seksualni« osnovi. Mister Bean (Rowan Atkinson) je v komediji celo pomislil, da je to nekakšen ameriški pozdrav. Vendar je vse to razumevanje popolnoma napačno.
Dvignjen sredinec pomeni »jaz sem zmagovalec«. Ali tudi »boljši sem od tebe, zato se lahko kar predaš«. Gesta se je prvič pojavila med lokostrelci z dolgim lokom (long bow) v stoletni vojni (1337-1453) med Anglijo in Francijo. Ta vrsta loka je visoka toliko kot njegov strelec in ima obliko črke D. Zato lahko lokostrelec močno raztegne tetivo loka vse do čeljusti oz. obraza. Takšen lok človeštvo pozna že zelo dolgo. Najstarejšega so našli leta 1991 ob najbolj znameniti alpski mumiji Ötziju. Je iz tisovine in dolg 1,82 metra. Njegovo starost ocenjujejo na okrog 5300 let.
Dejstvo je, da lok napnemo s tremi srednjimi prsti na roki. S sredincem pa lahko še posebej natančno meriš. Ko so torej dvignili srednji prst, so s tem dali nasprotnikom vedeti, da so ga premagali zato, ker so z njim najbolje merili.
Če so Francozi ujeli strelca z dolgim lokom, so mu odsekali sredinec. Na ta način so ga popolnoma onemogočili, da bi orožje še kadarkoli uporabil proti njim.
Ta dolgotrajna vojna je še vedno v zavesti obeh narodov, pa čeprav se je končala pred več kakor 560 leti. Iz te vojne še vedno izvira današnja nestrpnost in tekmovalnost med obema narodoma.
VELIKA NOČ IN POBARVANA JAJČKA
Kdaj se je velika noč oblikovala kot največji krščanski praznik?
Velika noč se veže na starejši judovski pastirsko-pomladni praznik pasho, v katerem je združen tudi spomin na beg iz Egipta. Zato je to istočasno najstarejši krščanski praznik. Ker se je nanj potrebno pripraviti (štiridesetdnevni post, veliki teden) in z njegovim sedmimi velikonočnimi nedeljami do binkošti, je tudi najdaljši.
Velikonočna doba sega od pepelnice do velikonočne nedelje, velikonočni čas pa traja od velike noči do binkošti ali petdeseterodnevja. Je premični praznik, povezan z nastopom prve pomladanske polne lune in po njej se orientirajo tudi številni drugi cerkveni prazniki. Sveto velikonočno tridnevje (petek, sobota, nedelja) je Cerkev postavila v središče cerkvenega leta.
O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni podatkov, saj so verjetno kristjani iz judovstva obhajali veliko noč s svojimi rojaki, čeprav z novo vsebino. Spomin Jezusovega odrešilnega trpljenja in vstajenja, ki je za kristjane ključni dogodek, je veliko noč določil za največji cerkveni praznik. Najstarejše priče za praznovanje veselja, ki je po veliki noči prevevalo vernike, pa so že od začetka 3. stoletja. Ko se je ta praznik osamosvojil, pa so kristjani zelo skrbeli za to, da so ga praznovali v nedeljo, ki je dan Kristusovega vstajenja.
Ko je praznovanje velike noči z Vzhoda prišlo v Evropo, je Cerkev naletela na prastare pomladne praznike in obredja. Povezana so bila z raznimi vegetacijskimi kulti, čaščenjem otrok (nedolžnost in pomladanska rast) ter devic (čistost, s katero je treba začeti novo leto), ognja in vode ter drugimi elementi, ki so značilni za to pomladno obdobje.
Prastarih praznovanj pomladi, novega letnega cikla, rasti in razplodnje v naravi (primer je novo življenje, ki se izvali iz jajca in kasneje pirha), upanja, novih načrtov pa tudi arhaičnih bogov preroda, ki so že pred Kristusom jeseni umirali ter se spomladi z vegetacijo spet prebujali in vstajali od mrtvih, Cerkev ni mogla izkoreniniti. Skušala jih je bolj ali manj uspešno zgolj prekriti. Zato ima krščanska velika noč za seboj dolg razvoj, v katerem so sodelovali različni mitologije in simboli, se določeni elementi opuščali in nastajali novi ter z njimi nove vsebine. Že najstarejši narodi, na primer Indijci, Babilonci, Grki, Feničani, Rimljani, so v različnih pomladnih obredjih nosili v procesijah zelene okrašene veje, cvetje in podobno. Z zelenjem so spomladi in posebno ob ekvinokcijskem novem letu krasili templje, hiše, stanovanja. Verjetno velikonočne butare izvirajo iz tega časa.
Naša, slovenska, butara predstavlja prastaro dediščino, hkrati pa ima tudi svoj razvoj in posebnosti, kakor sta na primer ljubljanska butarica ali lubenska potica. Izrazi za butare, kot sta prajtelj ali presmec, kažejo, da so prvotno na butare ovešali preste, pecivo, kruhke. Nihče na svetu ni v zadnjih časih butar razvil do tako skrajnih meja kakor Slovenci. Že več kot desetletje v raznih krajih izdelujejo največje in najtežje butare na svetu, ki so že zabeležene v Guinnessovi knjigi rekordov.
Velikonočni prazniki so tudi polni simbolike – od potice, velikonočnega kruha, pirhov. Od kod izvira beseda pirh? Kdaj v zgodovini se je prvič pojavilo barvanje jajc?
Pobarvana jajca so poznali Kitajci, Perzijci, Grki, Rimljani, Kelti, Slovani in drugi. V starih ruskih in švedskih grobovih so na primer odkrili glinena jajca, Rimljani so v grobove dajali poslikana gosja jajca, s pobarvanimi jajci pa so se tudi obdarovali. Simbolika je bila povsod enaka: nesmrtnost, prerajanje, življenje, pomlad. Krščanstvo je to prevzelo. Pirhi so simbol pomladi, življenja, vstajenja, vendar tudi Kristusa in Marije. Rdeči pirhi označujejo Kristusove rane in kaplje njegove krvi. Jajca so bila prvotno pobarvana rdeče (življenje, sonce, kri). Tako tudi pirhi, kar nakazuje že stara beseda zanje. Slovensko pireti je pomenilo ‘tleti’, pereč je ‘žgoč’, ripeč je ‘pordel’, ‘zaripel’, ripiti pa je ‘rdeti’. Madžarsko piros pomeni ‘rdeča barva’, grško pyr, pyros je ‘ogenj’.
Pirha pomeni pri nas recimo rdečkasto, svetlorjavo kravo, pirgaste so češplje, kadar imajo rdeče lise ali rumene pike. Pirhi pa so bili tudi rumene barve, kar je simboliziralo sonce in luč.
Kristjani so sicer že v 4. stoletju nosili v cerkve jajca, da bi jih duhovniki ‘polili s sveto vodo’, vendar zaradi poganskega izvora čaščenja jajc tega početja Cerkev kasneje ni več odobravala. Splošno je vpeljala blagoslov jajc šele v 12. stoletju. To se je zdelo potrebno zato, ker je bilo v postnem času prepovedano jesti jajca in ker se je simbolika jajca prenesla na Kristusa in Marijo ter sploh na krščanske predstave o večnem življenju. Na naših tleh listina iz nekdanjega samostana dominikank v Radljah ob Dravi poroča, da so leta 1339 razdelili na veliko soboto jajca vsem redovnicam. Prvo poročilo o barvanju jajc pri nas je šele iz 17. stoletja. Kontinuirana poslikava pirhov pa nastopi s koncem 18. in začetkom 19. stoletja. Najstarejša ohranjena poslikana jajca imamo pri nas iz 19. stoletja. Poznamo več tehnik krašenja jajc, ki se razen pirhi imenujejo tudi pisanice, drsanke, lesjaki in tako naprej.
NOČ ČAROVNIC – HALLOWEEN
Simbolika izvotljene buče
Noč čarovnic je bolj znana po angleškem izrazu Halloween. To je praznik, ki ga praznujejo predvsem v zahodnem delu sveta iz 31. oktobra na 1.november. Sama beseda je okrajšava za »All Hallow’s Eve« in pomeni »večer pred vsemi svetimi«.
Običaj je zelo star in ima svoje korenine v verovanju antičnih Keltov in Galcev in je povezan s festivalom Samhain. Ta je bil vedno v obdobju, ko so se končala vsa dela povezana z dozorevanjem in nabiranjem plodov. Prav takrat so tudi pastirji pripeljali živino iz višje ležečih pašnikov v doline. V tem času so tudi klali živali in začeli pripravljati hrano za čez zimo. To je čas, ko nastopi prehod iz sončne in toplejše polovice leta v temačno in hladnejšo. Verjeli so, da takrat ob polni Luni mrtvi vstajajo iz svojih grobov, se vrnejo na Zemljo in obiščejo svoja bivališča. Zaradi tega so se ljudje, da se ne bi srečali z mrtvimi, skrivali za različnimi maskami in ustvarjali velik hrup. Kurili so ognje, za katere so verjeli, da imajo moč očiščenja in zaščite pred demoni zime.
S prihodom Rimljanov, je Halloween dobil stalen datum. V noči na 1. november je črni bog lova Samain prevzel oblast nad svetom, ubil boga Sonca in odpeljal boginjo vegetacije v podzemlje. Tu je morala ostati do pomladi in skrbeti za mirujoča semena, za živali, ki spijo zimski spanec in za duše umrlih. Simbolično so ugasnili vsa ognjišča in na prag svojih hiš nastavili hrano. Saj so verjeli, da mrtvi pridejo znova domov. Že takrat so dolbli repo ali peso in vanjo nastavili svečo, ker bodo tako plameni pregnali grešnike, dobrotnikom pa bodo pokazali pot domov.
Buča je za izrezovanje postala popularna šele v 16. stoletju v Ameriki, kasneje pa po vsem svetu. Danes je glavni simbol praznika in angleško govoreči jo imenujejo »Jack-o’-lantern«. Praznik se slavi predvsem v angleško govorečem svetu, npr. na Irskem, v Združenih državah Amerike, v Kanadi, Angliji, Avstraliji in na Novi Zelandiji. V teh deželah se je oblikoval običaj, da se predvsem otroci preoblečejo v različne kostume, najraje v čarovnice in pošasti ter hodijo od vrat do vrat, kjer prosijo za sladkarije. Iz ZDA je ta običaj prišel tudi v druge dežele po svetu in se prelevil v zelo komercialno obliko.
Običaj izrezovanja buč izhaja iz irske legende o skopuškem kovaču Jacku (Stingy Jack), ki je slovel tudi po svoji lenobi in domiselnosti. Verzij legende je več, vendar je osnovna ideja zgodbe dvoboj med njim in vragom. Ta je nekega dne prišel po njegovo dušo.
Prebrisani kovač ga je prosil, da mu dovoli, da pred smrtjo poje jabolko z jablane. Kovač je zaigral, da nikakor ne more splezati na drevo. Vrag je želel pospešiti proces in je sam splezal v krošnjo jablane. Ko je bil na vrhu, je Jack vrezal križ v skorjo drevesa in vrag zaradi strahu pred križem ni mogel z drevesa. Vrag ga je moledoval, da naj mu pomaga priti z jablane. Jack se je naposled strinjal, a pod pogojem, da mu ne vzame duše.
Ko je Jack naposled v visoki starosti umrl, so ga zaradi njegovega grešnega življenja poslali v pekel. Vendar mu vrag ni dovolil niti tja, saj mu je obljubil, da mu ne vzame duše. Sedaj ni mogel iti nikamor. Prav tako v temi ni videl nobene poti. Vrag se ga je usmilil in mu prinesel majhen plamenček iz pekla.
Jack je imel v žepu repo, ki je bila sicer njemu zelo ljuba hrana. Repo je izdolbel in vanjo vstavil žerjavico. Od takrat naprej Jack, ki nikoli ne najde poti domov, brez miru in spokoja tava naokoli v mraku z izvotljeno repo, ki seva majhen peklenski plamen. Jack O’ Lantern (Jakec Lučkar) je s tem postal simbol duše, ki je prekleta in tava med svetovi.
Ko danes izvotlimo bučo in vrežemo obraz ter vanjo vstavimo svečo, simbolično Jacku povemo, da tukaj ni njegov dom in da naj nadaljuje svojo pot do naslednje hiše. Nekoč, ob koncu sveta, bo morda le našel svoje bivališče in svoj mir.
OD KOD PREGOVOR, DA DENAR NE SMRDI?
Vzrok je »vectical urinae«
Latinski besedi »vectical urinae« pomenita »davek na urin«. Vpeljal ga je rimski imperator Vespasian (Titus Flavius Caesar Vespasianus Augustus, 9 – 79). Na prvi pogled je uvedba davka na »lulanje« videti popolnoma odbita, nemogoča in smešna. Vendar so v starem Rimu trgovali z živalskim in človeškim urinom. V javnih straniščih (Cloaca Maxima) so zbirali urin, ki so ga »proizvedli« na licu mesta in tudi tistega, ki so ga revni prinašali v nočnih posodah. Zanj so celo dobili denarno nadomestilo. Urin je bil namreč dragocena surovina, ki so ga uporabljali v celi vrsti proizvodnih procesov, na primer za strojenje živalskih kož ali kot osnovo za proizvodnjo amoniaka za čiščenje in beljenje volnenih tog (oblačil). Promet z urinom je bil zelo razširjen. Z njegovim obdavčenjem je obubožan in finančno vedno lačen imperij dobil veliko potrebnih sredstev.
Rimska zgodovinarja Suetonius in Dio Cassius v svojih zapisih navajata, da se je Vespasianov sin pritožil čez davek, da je »ogaben in smrdeč«. A oče je iz mošnje potegnil zlatnik, ga podržal v zrak in rekel: »Povohaj! Denar ne smrdi!« (Dio Cassius, Zgodovina Rima, knjiga 65, poglavje 14). Ta izrek še danes vsi poznamo.
V nekaterih državah je Vespasianovo ime še vedno povezano z moškimi javnimi stranišči, v Franciji jim pravijo »vespasiennes«, v Italiji »vespasiani« in v Romuniji »vespasiene«.
KAJ POVEZUJE SLOVENSKEGA KATOLIŠKEGA MISIJONARJA IN INDIJANSKO PRINCESO?
Kako smo zahodnjaki spoznali Pocahontas?
Friderik Irenej Baraga (1797, Knežja vas, Slovenija – 1868, Marquette, Michigan, ZDA) je kmalu postal sirota. Zato je odraščal v hiši doktorja Jurija Dolinarja, laičnega profesorja v škofijskem semenišču v Ljubljani. Po končani osnovni šoli je na Dunaju študiral pravo. Kasneje se je odločil za duhovniški poklic in leta 1823 postal duhovnik.
Leta 1830 je prispel v ZDA misijonarit med Indijance. Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava (Ottawa). Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva (Ojibwe, Ojibwa, Chippewa, Ochipwe). Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so imenovali »duhovnik na krpljah«. Leta 1852 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, od leta 1866 naprej pa Marquette. Umrl je januarja leta 1868. V kripti stolnice v mestu Marquette je tudi pokopan.
Baraga je Indijance v Ameriki poučeval kako saditi in vzgajati sadna drevesa. Tako jim je pomembno izboljšal življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se učili branja, pisanja in računstva. Njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.
Napisal je več različnih knjig. Leta 1832 je v Detroitu dal natisniti molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. To je bilo prvič, da je bil izdan molitvenik v kateremkoli indijanskem jeziku. Pleme Očipva je po njegovi zaslugi dobilo prvo slovnico in slovar, saj do takrat še nihče ni tako proučeval indijanskih jezikov.
Napisal je še nekaj nabožnih knjig. V nemščini je izdal knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev). Ta knjiga je tista, ki ga povezuje z indijansko princeso. Namreč, v njej je prvič zapisana legenda o indijanski princesi Pocahontas.
Tako je slovenski misijonar vsemu svetu predstavil zanimivo zgodbo, ki jo je kot risanko upodobil tudi Disney studio.
Friderik Irenej Baraga, Slovenija, je zahodnemu svetu predstavil Pocahontas
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.
Fotografije: wikipedija.org
No Comments so far
Jump into a conversationNo Comments Yet!
You can be the one to start a conversation.