Blišč in beda športnih nomadov

Blišč in beda športnih nomadov

Blišč in beda športnih nomadov

avtor 17. marca, 2021

Včeraj sva se slišali s prijateljico Lejo, trenutno živi na Češkem. Vidiva se enkrat letno. Nekoč sva bili vsak vikend skupaj, iz steklenega balkončka sva navijali in spodbujali najine ljubezni. Žene športnikov. Tiste super “spedenane” bejbe, ki so se “bogato” poročile, nič ne delajo in cele dneve uživajo naokrog. Ja, tako nekako ljudje vidijo športnike in njihove družine. Pa poglejmo v zakulisje.

Ko živiš na drugem koncu sveta, si sam, osamljen, ali pa z novo družino in prijatelji. Odvisno, kako se sam odločiš. Na srečo sem sama tako komunikativna in radovedna, da sem se vedno obkrožila z ljudmi, ne glede na to, kje smo živeli. Naš dom je bil vedno poln novih ljudi, novih obrazov in nove kulture. Na takšno življenje se navadiš. Jaz nisem prenesla samote v tujini, predvsem takrat, ko se je rodil prvi otrok, takrat sem hrepenela po druženju s prijateljicami, ki so v Sloveniji. Želela sem imeti mamo ob sebi, ker se z dojenčkom nisem takoj dobro znašla.

Ko izgubim zavest, me reši praktično neznanec, a vseeno najboljši prijatelj

Mož je bil tri do pet dni v tednu odsoten, ker so bila potovanja dolga. Kadar je bil doma, je prespal in pojedel, ves svoj čas športniki preživljajo v telovadnicah. V določeni situaciji je bil moj najboljši prijatelj natakar Nenad v malem rudarskem hladnem mestecu na zahodu Poljske.

Prav ta prijatelj je bil čisti neznanec, ki smo ga spoznali, ko smo iskali tradicionalno poljsko restavracijo. Če se seliš vsako leto, potem takšna prijateljstva postanejo nekaj normalnega. Prav ta natakar je nekega dne prišel čuvati mojega dve leti starega sinčka, ker sem jaz zaradi nespečnosti izgubljala zavest. Ta tujec je poklical reševalno vozilo in ostal v našem domu z mojim otrokom. Mož je bil na drugem koncu Evrope, tako da ni bilo možno, da takoj prileti domov. Ko sem se prebudila v neki neznani bolnici, sem začela vstajati in si trgati infuzijo iz roke, ker me je skrbelo, kje je moj otrok. Ker sem bila nezavestna 24 ur, je Nenad poklical moževega trenerja in sporočil, da sem v bolnici in je otrok z njim. Mož se je odpravil s prvim možnim letalom nazaj na Poljsko.

Počutim se kot neodgovorna mama, a neizmerno hvaležna

Moj sinko je čas preživljal z nekom, ki ga ne poznam, počutila sem se tako zelo neodgovorno in slabo, mislila sem, da sem najslabša mati, ker sem si to dovolila. Moj otrok je s popolnim tujcem. Jaz pa brez moči in ljudi, ki bi mi pomagali v tistih trenutkih slabosti. Srečo sem imela, ker je bil moj sin zaupljiv in ni jokal, ko je ostal sam s človekom, ki ga je videl nekajkrat v življenju. Vse je minilo dobro in pozitivno, tako zelo sem hvaležna za tega človeka, nikoli ga ne bom pozabila.

Mož zaradi odhoda ni bil sankcioniran, ker je odšel sam nazaj brez ekipe, čeprav je kršil pogodbene dogovore, ker ekipa potuje skupaj … jaz pa sem padla v neko čudno stanje osamljenosti.

Ob selitvi v tujino vse lažno odpade

Sem zelo družabno bitje. Zame je bila to največja kazen, biti brez prijateljev in sodelavcev. Pred selitvijo sem imela svojo kariero, stalen dom in na desetine sporočil in pogovorov dnevno. Selitev je prinesla tudi odtujitev. Ko nisi aktiven v družbi, si hitro pozabljen. Redki si vzamejo čas, da klepetajo s teboj, po telefonu, to so tisti pravi, večni prijatelji, za katere sem izjemno hvaležna.

Vsakemu človeku bi svetovala selitev v tujino, imenik se razpolovi in vse lažno odpade. Sorodniki in prijatelji so nas obiskali enkrat letno, odvisno, kje živiš, če si v nekem super mestu, kot je Berlin ali Praga, so obiski bolj pogosti, ker so povezave boljše. Če pa živiš nekje “Bogu za hrbtom”, potem si vesel obiska staršev.

Možev klub postane tvoja družina

Zato je takrat tvoja družina tvoj delodajalec, ljudje, ki delajo v tistem športnem klubu in prijatelji kluba. Družine športnikov, žene, dekleta, starši, kdorkoli je v isti situaciji, si ga vesel. Samo da imaš občutek, da je nekdo tam. Športniki vsako leto dobijo nove soigralce, včasih ostanejo kakšni stari kadri, celo leto so povezani, skupaj trenirajo, se hranijo, spijo, potujejo, se družijo, se veselijo, jokajo, potem grejo narazen in spet na novo … navežejo se, zgradijo posebne vezi, takšne življenjske.

Ekipa je tista, ki praznuje tvoj rojstni dan, prihod tvojega otroka ali žaluje s teboj, ko pride smrt bližnjih. Športni klub je skupnost, je tvoja družina in tako gradiš zaupanje in vse, kar potrebuješ, najdeš tam. Tudi pediatre za otroke ti uredijo v športnem klubu. Vse lahko zaupaš svoji novi družini.

Moderni gladiatorji v rokah mafije

Partnerji, športniki, so večino časa odsotni, potujejo in igrajo, čakajo jih dolga potovanja, hoteli, dvorane, treningi in včasih kakšno druženje, če to dovoljuje pogodba. To so moderni gladiatorji, ki morajo zmagovati in dosegati rezultate, da so lahko njihove pogodbe pozlačene in plačilo redno.

Če si del prestižnega športnega kluba, potem stvari funkcionirajo, če pa prideš v roke “mafijskim” delodajalcem, kot je bil naš nesrečni Napoli v Italiji, potem moliš, da delodajalec sam prekine pogodbo in greš čim dlje stran, ker v takšnih primerih ni poti naprej.

Vsako leto novo okolje, novi obrazi, novo … vse

Dokler sta mlad parček brez otrok te selitve in takšno življenje super “laufa”, ker imaš brezskrben čas za raziskovanje vsega, kar si zaželiš. Kadar so v nomadsko življenje vključeni dojenčki, otroci, potem je vse bolj komplicirano. Najbolj naporne so letne selitve, sezonske, dokler traja športna sezona, okoli deset mesecev si v eni državi, potem greš domov za mesec-dva, pa spet v drugo državo…

In tako vsako leto, nova hiša, nov dom, drugi ljudje, druga postelja, drugo vreme, drugi zdravniki, zobarji, druga hrana, drugačen jezik, drugačna pisava, nove vzgojiteljice, novi ginekologi…. Navadiš se. Vse je stvar navade in oblikovanja močne osebnosti, kvalitetnega karakterja in srčnega sprejemanja vsega, kar te obkroža.

Ostajam z možem, mojo čudovito nomadsko dušo

»Pa saj ti ni treba tega “cirkus” življenja, je rekla tašča. Ostaneš doma in enkrat na tri mesece obiščeš moža.« Vendar moje mišljenje je, da mora biti družina skupaj, če ne, ni družina. Otroci bodo svetovljani, ker jim bo vsaka kultura, narodnost, jezik nekaj normalnega. Vsak človek ima pravico sam odločati in jaz sem se odločila živeti kot nomad. Športni nomadi so čudovite duše. Športniki potrebujejo podporo doma. Tudi ko se vrnejo v hiše, v katerih živijo le začasno, je za njih to dom, če diši po hrani, perilu in ljudeh.

Športniki ne marajo osamljenosti. Za tiste, ki so v tujini sami brez deklet ali družin, je povabilo na kosilo blagoslov in sreča. Zato smo vse proste dni (teh je zelo malo, včasih Božič ali novoletni večer/dan) preživljali doma v hišah, stanovanjih, ob glasbi, hrani in družabnih igrah. Športniki so zelo preprosti in skromni ljudje. Veseli so domače kuhinje, saj so naveličani hotelske hrane.

Vrtiljak otroških dni

Najbolj srečni so takrat, ko so lahko z otroki. Otroci športnikov so navajeni, da je starš športnik odsoten tudi za rojstne dneve, da mamice rodijo same, da je Božič lep tudi brez očeta, da počitnice preživljajo sami, ker so profesionalne športne priprave v času počitnic, da je praznik vsak dan, ko je oče lahko doma.

Selitev domov je za otroke velik dogodek in se veselijo pakiranja, čeprav je to zelo naporno, seliš svoje življenje nazaj domov …

Občudovala sem ameriške družine, ker so čez oceane selile kužke, svojo belo tehniko, avtomobile in celo otroške sobe so si nekateri pripeljali v Evropo. Konec sezone smo žene organizirale dobrodelno akcijo, s katero smo pohištvo, sesalce, posteljnine, igračke, posode … podarile sirotišnicam.

Spakiram 800 kilogramov … in selim življenje

Pohištvo in osebne stvari so selili transporterji, nas pa avioni. Ena takih zabavnih selitev iz enega obalnega mesta po treh letih življenja, ko  je na pomoč prišel kar “šleper” iz Slovenije, je tudi naša.

Takšno količino “življenja” sem spakirala, da mi tudi Američanke niso zavidale. Smešna zato, ker je mož imel poslovilno zabavo s svojo ekipo, ki se je zavlekla pozno v noč … jaz pa pakirala eno tono, natančno 800kg , sama s tremi otroki. To so take sladke zamere, ki jih izkoristim, kadar se mož z menoj ne strinja.

Ne stoj na rdečem semaforju, če je prosta cesta!

Najbolj mi je ostal v spominu Neapelj, mesto nereda. Ker sem že pred poroko s športnikom videla precejšen del sveta, sem bila fascinirana, kako na jugu Italije deluje promet. To je bila zame izkušnja, kot da bi ponovno opravljala vozniški izpit. Nihče ne upošteva semaforjev, vsak avto je malo razbit, na dvopasovnici vozijo štiri vozila, vsi hupajo in si žugajo z rokami, tam obstaja samo desno pravilo… kulturni šok…pravila se tam kršijo na vseh nivojih.

Naš drugi sin je bil star mesec dni, ko sem se odpravila pogledat neke znamenitosti Neaplja. Skrbno ga dam v lupinico, varnostni pasovi, vse po protokolu, triletnika pa ravno tako v sedež. Na cesti pa avtomobili polni otrok, nekateri otroci so sedeli v naročju voznika, drugi stojijo spredaj, visijo čez okna in mahajo. Mož mi pove, da se moram prilagoditi na cesti, da ne stojim na rdečem semaforju, če je prazno križišče, ker me bodo domačini napadli in se zaletavali v moj avto … torej prilagajam se ljudem in njihovi kulturi, ne cesti….skratka čudovita spoznavanja vsega drugačnega.

Dolgove mafijski don poplača kar z umetninami

Živela sem v vili, ki je bila skrbno varovana z ogromno ograjo, varnostnikom in strogo nadzorovanim obzidjem okrog naselja… sama v celem naselju, ki je bilo v lasti južne italijanske mafije, vsak dan v strahu in molitvi, da se premaknemo drugam, ker je stari don preveč hodil na obisk,  nam podarjal neke umetnine v zameno za dolgove, ki jih je klub imel do mojega moža …

Njim je bilo vse to normalno, da stvari ne delujejo, kot dogovorjeno, meni pa vsak dan večji rogovi iz glave, ker mož trpi zaradi njihovega nekorektnega odnosa. Po nekaj mesecih nam je uspelo zapustiti jug Italije in odleteti na sever, kamor nas je poklical sam odrešitelj, uspešen slovenski trener, ki že nekaj let dominira v Aziji. Iz toplega juga na hladni sever v poletnih oblačilih … pa nič zato, pomembno nam je, da smo skupaj. Čez noč sva pakirala, kar sva lahko, in se z osemnajstimi kosi prtljage, dvema otrokoma odpravila na dolgo pot, ker želimo red in mir.

Okradeni na toliko nivojih, športniki ostajajo ljudje ljubezni

Športniki so velikokrat okradeni na vseh nivojih, okradeni na tekmah, okradeni v garderobah, okradeni v hišah, garažah in tisto najbolj boleče, okradeni pri plačilu. Športniki odpuščajo, vse kraje, vse prevare … so veliki ljudje.

Tudi sladkane solate se navadiš in pijanih taksistov, ki namesto gretja uporabljajo steklenico vodke. Najlepše je, ko greš na bolje, kot si poznal do takrat; težko je iti pa na slabše, kot si navajen. V športu je to loterija, ker ne veš, kaj te čaka, se prilagodiš.

Življenje športnikov je velik blagoslov in za najmanj dve knjigi imajo izkušenj in zgodb. Večina po svoji končani karieri težko najde novo pot, nov način življenja, ker tako živijo od svojega otroštva. Zato so pomembne podpore družin, žena in prijateljev. Jaz sem hvaležna za to izkušnjo in veselim se za vse mlade športne upe, ki nam bodo dajali zgled še naprej, kako biti zvezda v vsej svoji skromnosti in živeti za tisto najpomembnejše, za ljubezen …

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.