Čas je za ljubezen

Čas je za ljubezen

Čas je za ljubezen

avtor 1. junija, 2023
»To vam naročam, da ljubite drug drugega!« (Janez 15,12.17)

Religije vsega sveta imajo vsaj eno skupno izhodišče – ljubezen. Morda se o njej ne izražajo na enak način, a vendarle. Beseda religija je izvorno »izpeljanka iz lat. relegere ‛znova in znova premišljati’, prvotno ‛znova in znova zbirati (misli)’, sestavljenke iz lat. re- ‛ponovno, znova, spet’ in legere ‛brati, zbirati’«. Potemtakem je religiozno, da o ljubezni znova in znova razmišljamo in ji tako dajemo novo moč, energijo, ki se bo slej ko prej manifestirala v vsakdanjem življenju. »Energija sledi misli«, pravi starodavna ezoterična modrost.

Ljubezen je mogočna združevalna energija, ki povezuje matere z otroki, pare, zakonce, družine, prijatelje, organizacije, narode in tako naprej. Ljubezen se torej izraža na različne načine, zato imamo danes pogosto težave, ker ljubezen, predvsem v prevladujoči zahodni kulturi, še vedno častimo predvsem kot idealizirano romantično zvezo dveh ljudi. Stari Grki pa so nasprotno poznali kar šest tipov oziroma izrazov ljubezni, pravi Roman Krznaric v svoji knjigi Kako naj živimo, odlične ideje iz preteklosti za vsakdanje življenje (How Should We Live, Great Ideas from the Past for Everyday Life, 2011). Česa nas torej o ljubezni lahko naučijo Stari Grki?

Eros – strast in poželenje

Prva oblika ljubezni nam je dobro poznana – eros, ki predstavlja (seksualno) strast in poželenje. To je močna sila, ki pa je lahko tudi nevarna, saj se lahko človeka povsem polasti in ga celo pahne v norost. Veliko takšnih primerov poznamo.

Philia – globoko prijateljstvo

Philia je globoko prijateljstvo, ki se spleta med prijatelji v bitkah; takšno prijateljstvo se je na primer razvilo med Ahilom in Patroklosom v znameniti Iliadi. Seveda pri philii ne gre samo za vojne tovariše, temveč na splošno za simbol globokega prijateljstva. Danes imamo na različnih spletnih platformah na stotine »prijateljev«. Je to philia?

Ludus – igriva zaljubljenost

Tretja oblika je ludus, sicer latinski pojem, ki ga sodobni avtorji povzemajo po rimskem pesniku Ovidu, ki je črpal iz znanja Starih Grkov. Ludus je igriva ljubezen oziroma zaljubljenost, ki je značilna za zgodnji del partnerskega odnosa, predvsem med mladimi, ki ga zaznamujejo flirtanje, zafrkancija, skrivna pisma, igrivost itd. Vendar, tako kot druge oblike ljubezni niso strogo zamejene, takšen igriv odnos lahko velja tudi med starejšimi, med sodelavci, prijatelji itd.

Pragma – zrela ljubezen

Naslednja različica ljubezni je pragma, zrela ljubezen, za katero je značilno globoko razumevanje, toleranca, potrpežljivost – lastnosti, ki se razvijejo med dlje poročenimi oziroma skupaj živečimi partnerji. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je psiholog Erich Fromm, kot navaja Krznaric, opozoril na pomembno razliko med zaljubiti se oziroma dobesedno »pasti v ljubezen« (falling in love) in »(ob)stati v ljubezni« (staying in love) ter poudaril, da se preveč osredotočamo na zaljubljenost, namesto da bi vztrajali v ljubezni, kjer je poudarek predvsem na dajanju, ne pa prejemanju. Danes vse manj ljudi vztraja v skupnem življenju; ogromno je ločitev, razhodov, zato niti ne morejo izkusiti te vrste ljubezni. A tako kot smo že poudarili, tudi tu ne gre samo zakonski in partnerski odnos, temveč za medčloveške odnose na splošno.

Agape – nesebična ljubezen

Peta oblika ljubezni, agape, je nesebična, altruistična ljubezen; ljubezen, ki nikogar ne izključuje. Agape je ljubezen do vseh človeških bitij, pa naj gre za družinskega člana ali tujca iz daljne države. Agape je kasneje postal osrednji koncept krščanske ljubezni in je bil v latinski jezik preveden kot caritas, ki je temelj za današnji pojem dobrodelnosti (charity). Duhovni mislec in otroški pisatelj C. H. Lewis je agape poimenoval tudi ljubezen daru (gift love). Primerljiv je tudi budistični izraz metta, »univerzalna ljubeča prijaznost« (universal loving kindness), ki gre še dlje od ljubezni do človeštva k vsevključujoči ljubezni in sočutju do vseh čutečih bitij.

Philautia – ljubezen do sebe

Zadnja oblika je philautia, ljubezen do sebe, ki pa je samo na prvi pogled nasprotna nesebični ljubezni – agape. Danes je ljubezen do sebe na slabem glasu, kar je sicer razumljivo v primeru njene negativne oblike, ko se ta »ljubezen« izraža kot sla po denarju, prestižu, moči in družbenem priznanju. To sebično »ljubezen« do sebe simbolizira še en grški mit – o Narcisu. Danes na splošno živimo v dobi večjih in manjših narcisov. A medtem ko se je mitološki Narcis zaljubil v samega sebe, ko je svojo podobo uzrl v vodni gladini, so danes to vlogo prevzeli družbeni mediji z všečki, srčki, sledilci, »prijatelji«. V »gladini« družbenih medijev oziroma na ekranih pametnih telefonov in računalnikov si ogledujemo svojo idealizirano narcistično podobo. Vse od najvišjih politikov navzdol.

Vendar pa je že starogrški filozof Aristotel opisal pravi vidik ljubezni do sebe: »Vsa prijateljska čustva do drugih, so razširitev človekovih čustev do sebe.« Podobno tudi ena ključnih zapovedi krščanstva pravi, da »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Morda pri tem sploh ne gre za naš mali vsakdanji jaz, ki se pogosto res osredotoča le na zadovoljevanje lastnih želja, temveč za naš notranji, višji Jaz ali, če želite, dušo. Morda šele takrat, ko spoznamo svoj notranji Jaz (»ljubiti samega Sebe«), lahko ljubimo vse druge ljudje in živa bitja na splošno. Kaj pa če je pravi izvir ljubezni kar v nas samih, v našem notranjem (božanskem) Jazu in se šele učimo, kako – z mislimi, čustvi in dejanji – izražati ta mogočni tok ljubezni. Pri tem delamo napake, tudi neumnosti, a to je pač šola življenja.

»Izžarevajte brezmejno ljubezen do celega sveta.« (Buda)

Stari Grki nas torej učijo, da ima ljubezen veliko izrazov, ki se jih učimo izražati v svojem življenju bodisi kot posamezniki bodisi kot skupnosti. Nekateri ne zmorejo dlje kot do erosa, ludusa in morda philie. Spet drugi vztrajajo v pragmi, medtem ko sta agapa in philautia v današnjem svetu dokaj redki. Seveda na te oblike ne moremo gledati kot na nekaj samostojnega, ločenega in dokončnega. Ljubezen se lahko sprva izrazi kot zaljubljenost, erotičnost, igrivost, globoko prijateljstvo in končno kot zrela ljubezen. Morda pri nekaterih ljudeh izražanje ljubezni zastane na določeni stopnji. Saj poznamo številne odrasle ljudi, ki se vedno znova skušajo vrniti k (prvi) zaljubljenosti in erotiki (ludus, eros).

Stari Grki so nam zapustili dovolj »snovi«, da na novo premislimo o ljubezni. Mi sami smo tisti, ki se učimo izražanja ljubezni tako v medsebojnih odnosih, kot na širši, družbeni in univerzalni ravni. Prav je, da v nas »gori ogenj« erosa (strast in poželenje), da nas povezuje philia (globoko prijateljstvo) in da nas poživlja ludus (igrivost, sproščenost; malo norosti oziroma »ludosti«). Vse te oblike pa lahko nadgradimo s pragmo (zrela, trajna, »pragmatična« ljubezen). Zares pa se moramo šele naučiti agape, nesebične ljubezni do vseh ljudi in drugih živih bitij. Morda pa ni po naključju na zadnjem mestu philautia, ljubezen do sebe, ki pa ni sebičnost, temveč poglobljeno spoznavanje svoje prave narave. Tudi v tem primeru lahko prisluhnemo Starim Grkom oziroma napisu na preročišču v Delfih: »Spoznaj samega sebe.« Kako lahko ljubimo nekaj, česar sploh ne poznamo.

»Ljubezen ne more obstati sama po sebi – nima smisla. Ljubezen je treba prenesti v dejanje in to dejanje je služenje.« (Mati Tereza)

Seveda pa se mora ljubezen izraziti tudi v naših dejanjih. Ljubezen je energija, ki vselej išče svoj izraz, manifestacijo, mi pa smo tisti, ki jo usmerjamo, saj »energija sledi misli«. Ljubezen v dobršni meri znamo izražati na medosebni ravni in v manjših ter večjih skupnostih – družina, prijatelji, skupine, narodi. Naslednji korak, ki ga moramo storiti kot človeštvo, pa je izražanje ljubezni na univerzalni ravni – do vseh ljudi in drugih čutečih bitij. Če dopuščamo skrajno revščino in lakoto, če dopuščamo vojne, uničevanje okolje, če širimo sovražni govor in tako naprej – če vse to dopuščamo, potem ne izražamo ne ljubezni do vseh drugih ljudi in bitij (agape) ne ljubezni do samega sebe (philautia).

Če pa si resnično prizadevamo za mir, z drugimi sodelujemo, jim pomagamo, z njimi delimo nujno potrebne dobrine in ustvarjamo skupno blaginjo, potem smo na pravi poti izražanja univerzalne ljubezni in nenazadnje ljubezni do Sebe.

Čas je za ljubezen.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta. Prispevek je nastal v sodelovanju s partnerjem Navdihni me – podjetjem Press Clipping d.o.o.

Foto: unsplash christopher beloch

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.