Če izstopaš iz sivega povprečja, si vedno čudak

Če izstopaš iz sivega povprečja, si vedno čudak

Če izstopaš iz sivega povprečja, si vedno čudak

avtor 3. septembra, 2021

Spoznala sem jo … uf, mislim, da bo minilo že dobrih 30 let, ko sem kot mlada prestrašena novinka začela delati v računalniškem podjetju. V mojih dvajsetih se mi je s svojim pribitkom štirih let in izkušeno pozicijo računovodkinje zdela sila resna in zahtevna gospa. Zunanja računovodska pomoč, so mi razložili. V tistih časih ni bilo Zooma, še maili so bili v povojih, za delo z večjimi podjetji se je bilo treba pripeljati v firmo, počistiti tisti kup papirjev, ki so čakali na mizi, pa se odpeljati še do naslednje stranke in morda v istem dnevu še do tretje. V pisarni je ostajala pozno popoldne, večkrat tudi v kasne večerne ure. Res je delala veliko, a počitnice si je privoščila, kot se šika. Mi z brisačo na skalah v Medulinu ali Zlatih stenah, ona – Vesna Kosi – pa na kakšnem zanimivem potovanju po Evropi in na jadranju z najeto jadrnico.

Zakaj imajo na tem otoku tako velike lonce

Najine poslovne poti so se razšle, odšla sem v drugo podjetje, Vesna je ostala tam, a s prihodom maila in družbenih omrežij sem spremljala njena pohajkovanja po svetu. Postajala so vse bolj eksotična in vse daljša, nekega dne pa so počitnice postale njen način življenja. Z možem že 30 let plujeta po tujih morjih. Z jadrnico. Prvih nekaj let z najeto, zadnjih 10 let, ko imata svojo Malo pa kot kaže pred njima ne bo več ostal skrit noben košček sveta.

 

Veliko zanimivega je na tem svetu

V teh letih sta preplula oz. plula po Atlantiku, Pacifiku in Indijskem oceanu, od petih svetovnih oceanov sta jima nepoznana le še skrajno južni in severni, Arktični in Antarktični ocean. Posamičnih krajev in držav pa je preveč za naštevanje. Obiskala sta vse, kar jima je prišlo na pot, večinoma ob ekvatorju. Vesna pred odpravo rada načrtuje in pregleda, kaj bi bilo zanimivega na poti, ki sta jo začrtala in potem jadrnico pustita počivati, svoje raziskovanje novih kultur pa nemalokrat nadaljujeta tudi z letalom, avtobusom, vlakom ali najetim avtomobilom. Jug Južne Amerike in celinska Avstralija so velike dežele, vredne podrobnejšega raziskovanja tudi po svojih trdnih in suhih poteh.

Skoraj že pakiram kovčke.

Trenutno sem ju ujela v Grčiji. Žal ne v živo. Pravzaprav Vesne sploh ne bi bilo potrebno spraševati, vse njune morske dogodivščine skrbno zapisujeta in urejata na njunem jadralskem spletnem dnevniku, ampak …ej, oprostite, kdo pa ima toliko časa, da prebere vse, kar se jima je dogajalo v zadnjih desetih letih?! Že fotografij je toliko, da se človeku pri tretjem dnevu pocedijo sline, najraje bi zaprl računalnik in začel pakirati kovčke.

Koliko je 65.000 navtičnih milj?

Mala ima vse, kar imajo velike

Z jadrnico Mala sta v letih od 2011 do 2017 preplula  65.000 navtičnih milj. Meni to ne pomeni veliko, a Vesna pravi, da je za jadralce, ki plujejo večinoma po Jadranu, to precej visoka številka. Zakaj mi je povedala podatek le do 17. leta? Najbrž sta imela štetja polno kapo in sedaj samo še uživata, četudi se v kakšni luki zabubita za teden ali dva.

Ali gre v 11 metrov res le 36 ženskih čevljev?

Tudi velikost jadrnice v 36 čevljih mi nič ne pove, a tokrat mi je Vesna to prevedla v naš prizemljeni jezik, nekaj cm manj od 11 metrov.

Zakaj za vraga pomorščaki za merjenje svojega morskega ponosa uporabljajo tako tipično žensko enoto? Čevlji?! Valjda v 11-metrsko barkačo ženska spravi kaj več kot 36 čevljev?! Vesna tega zagotovo ni preizkusila, namesto dodatnega para čevljev ima s sabo raje plavutke in masko. Snorklanje je tisto, kar jo navda z adrenalinom, napolni dušo s čudovitimi barvami in jo hkrati z zibanjem na valovih po prekrasno preživetem dnevu zaziblje v spanec.

Vesna Kosi kot Forest Gump?

Kdo si?

Zanimalo me je, kdaj se človeku porodi ideja o neskončnem potovanju okrog sveta. Se s tem rodiš? Ti tak način privzgojijo starši ali se nekega dne v tebi zbudi mali upornik, ki zaveže culico in jo “gumpovsko” mahne v svet?

Vesna se je vedno rada potepala. V smehu pove, da tudi iz osnovne šole ni znala iti naravnost domov. Na prvo bolj resno potovanje sta se (s takratnim fantom, zdajšnjim možem) odpravila po opravljeni maturi z avtom iz Ljubljane do Amsterdama. Vsa njuna naslednja dopustovanja niso bila tipično poležavanje na plaži, ampak predvsem raziskovanja dežel. Naprej ju vodi ljubezen do morja, želja po spoznavanju novih kultur, kulinarike, pa tudi ljudi in narave.

In kako sta cesto in vonj po bencinu zamenjala za širno morje in veter v jadra?

50 odtenkov modre

Najprej sta jadrala tako na kratko, potem pa sta prvič za dalj časa, za 7 mesecev, z najeto jadrnico izplula aprila 2008. Od Portoroža do Gibraltarja pa do Črnega morja in seveda nazaj. Zanimalo ju je, kako je živeti na jadrnici. Tisto pravo življenje, ko veš, da se po dveh tednih ne vračaš z dopusta in doma sodelavcem razlagaš o gneči na plažah in sosedih v kampu, ki so preglasili celo rjovenje vaše kvartopirske klape.

Ko internet še ni zakorakal v vsako afriško vas, sta preizkušala, kako se obnese delo na daljavo. Kaj pomeni življenje z manj časovnimi omejitvami in kako se obnese služba, ne da njuni zadnji plati dejansko grejeta stola v ljubljanski pisarni. To je bil neke vrste test in nekaj novega v njunem življenju.

Včasih je treba posedati po kafičih

Ni mi bilo potrebno spraševati, če je test uspel.

Morske prijateljice

Vem, vem, nekdo bi rekel, da si tak test zagotovo lažje privošči lastnik tovarne avtomobilov, kot delavka, ki na koncu tekočega traku čisti levi sprednji žaromet. Vesna je imela in še vedno ima svoje majhno računovodsko podjetje, mož je računalniški programer … seveda … spokata in gresta. Sliši se enostavno. Ko gledaš nazaj. Na tistem prvem potovanju jo je pretežni del službeno nadomeščala hči, še vedno pa je imela ves nadzor Vesna, kar je bilo v tistih povojih interneta zelo težko.

Včasih je namesto raziskovanja po nekaj dni presedela v kakšnem lokalu z internetom.

Še danes sta oba poslovno aktivna in se zaenkrat še držita pravila: najprej služba, potem zabava. Pove, da je bilo najtežje usklajevati delo in potovanja ob večjih časovnih razlikah, npr. Pacifik 12 ur. Zvečer, utrujen od celodnevnega raziskovanja, se je bilo treba usesti in službovati. Internet sta si omogočila z nakupom SIM kartic v vsaki državi posebej, na pasažah in tam, kjer interneta, ni bilo, pa sta si pomagala s satelitskim internetom.

Vsak ima svoje življenje. Tudi naši najbližji. Smo le majhen del v njihovem.

OK, najbrž je še nekaj takšnih kerlcov, ki jih služba ne bi omejevala, ampak kaj pa družina, prijatelji? Zagotovo bi kaj hitro našli kak izgovor v domotožju. Pa ne tožje po hiši, vrtu in ulici, ampak starših, otrocih, prijateljih in tistih par dobrih sosedih.

Vesna na to gleda trezno in pravi, da je potrebno v življenju vedno sprejemati kompromise. Starši, tvoji otroci pa tudi vnuki imajo svoje življenje. Mi smo le del tega. Še toliko bolj to velja za prijatelje in znance.

Nihče ni niti pomislil, da bosta zaokrožila svet.

Domači ju nikoli niso zadrževali. Vedno je vse teklo tako počasi in postopoma, da o vsem niti niso debatirali.

Ko sta junija 2011 izplula z njuno Malo, nista glasno razmišljala o plovbi okrog sveta. Tja do Grčije, tam pa naj bi se odločila ali zavijeta v Egipt ali proti Gibraltarju. Vsi bližnji so menda razmišljali, da ostaneta v Mediteranu, nihče ni niti pomislil, da bosta zaokrožila svet. Zato tudi nikoli ni bilo nobenih vprašanj, potem pa se na to menda navadijo.

Kakšno ceno bi pa ti plačal za en dolg sanjski dopust na morjih sveta?

Čemu vse se mora človek odpovedati za takšno življenje? Kanarčku, petju v pevskem zboru, kozarcu laškega piva, kreganju zaradi umaknjene gajbice na skidanem parkingu pred blokom? Kateri je tisti največji kompromis, ki ga je Vesna sklenila sama s sabo?

Vnuki, izstreli. Ko sta leta 2011 izplula, je imel njun prvi vnuk dve leti in res težko se je bilo odlepiti od njega. Leto kasneje sta dobila še enega in seveda te žalosti, da nisi pri njunem odraščanju, a spet ponovi, da je življenje polno kompromisov, vedno se moraš nečemu odreči. Vse ima svojo ceno.

Kaj pa naj to in naj ono? Najboljše, najslabše, najstrašnejše …?

Ko se pogovarjaš s svetovnimi popotniki, bi bilo težko izpustiti najbolj klišejska vprašanja … npr. o najlepšem koncu sveta in najboljši hrani.

Vprašanje, ki so jima ga že nič kolikokrat zastavili. Nekateri sprašujejo o točki, ki bi ji lahko rekli RAJ …

Vesna pravi, da je raj tam, kjer se dobro počutiš in si zadovoljen. Najlepše spomine ima na Fiji v Tihem oceanu, s prekrasnim podvodnim svetom. Seveda, ko pa tako rada snorkla. Pa tam je tudi kulinarika kul, možnosti nabave hrane pa ustrezne.

Tudi pacifiške dežele so res lepe, a večinoma ne premorejo kaj več od kokosa in ribe. So pa ljudje na Pacifiku izredno prijazni, vsaj do jadralcev.

Oblečena, da je kdo ne zgazi

Tudi najslabše dežele ni. Obstajajo le kakšni neprijetni dogodki, ki pa so danes vseeno čisto prijeten spomin. Edini slab priokus ji je pustila Šri Lanka. Pravi, da tam živijo ljudje, ki te prav agresivno nagovarjajo k “poslu” in jih moraš dobesedno postaviti na »mirno!«. Po celotni poti, tudi po notranjosti, kjer sta potovala z avtom, je bilo podobno. Narava je lepa, marsikaj zanimivega lahko vidiš, a najbrž si lahko bolj miren, če potuješ z agencijo in v skupini, tako individualno pa je bilo težko.

 

Azijska hrana je Vesni najljubša. Tako morska kot mesna. Filipini, Tajska in vse francoske dežele. Najslabše pa so dežele, kjer so Angleži pustili svoje sledi.

Penicilin in jod imajo povsod, kaj več pa se že težje najde.

Ujela sva takoooooooo veliko ribo

Strah? Redkokdaj. Nikoli nista rinila v slabo vreme, rajši počakata na ugodno plovbo. Le enkrat samkrat sta hitela in zaradi lovljenja letala za katerega sta že kupila karti, plula v izredno slabem vremenu. Ampak, ker ima dobrega kapitana, ki mu zaupa in ve, da bo storil vse, da ju pripelje živa in cela na cilj, je tudi takrat ni bilo strah. Tudi bolezni se ne boji. Vesna ima od 27. leta revmatoidni artritis in pravi, da so bolezni del življenja. Včasih le nekaj časa traja, da jih sprejmeš. Na poti je včasih obiskala tudi kakšnega zdravnika, drugače pa se je več ali manj zdravila sama.

Na pot ne nosi nobenih čirulečarule predmetov. Le en čuden predmet, ki potrebuje veliko energije in se mu reče računalnik. Pa seveda ima s seboj vedno celo lekarno, saj marsikje po svetu ne premorejo kaj več od penicilina in joda.

Na oceanu lahko kričiš, kajne?

Jaz sem nekaj let delala z možem v istem podjetju, pa so se vsi držali za glavo in me spraševali kako zdrživa. Ampak ej, jaz sem po hudi “verbalni akciji” zaloputnila z vrati in se na prvo bencinsko postajo odpravila po banjico sladoleda. Kako pa je biti sredi oceana 24/7 zaprt z možem v 11-metrski škatli?

Z možem se skregata kot vsi drugi ljudje. Nisem spraševala, kako močno jima morje pomaga, da lahko neomejeno glasno sprostita vse svoje frustracije. Mi je pa zaupala, da v obratno smer ne gresta nikoli. Tihi tedni pri njiju ne obstajajo. Mule ne kuha, ker je že v mladosti uvidela, da s tem ne doseže nič.

A niso računovodje tisti v sivih oblekah in s pepelniki na očeh?

Za konec sem morala postaviti tisto vprašanje, ki bi ga postavil že na začetku nekdo, ki Vesne ne pozna.

Računovodje si predstavljamo kot dolgočasne v papirje zatopljene čudake. Nič drugače ni z računalničarji. Kako za vraga to paše k avanturizmu, kot bi lahko mi dolgočasni ‘kavčarji’ imenovali to njuno potovanje po svetu?!

“Pa saj smo vsak po svoje čudaki, kaj nismo? Če izstopaš iz sivega povprečja, si vedno čudak.

Se strinjam, da se moj poklic čisto nič ne ujema z mojim karakterjem, ampak tako so se mi odpirale poti. V nekem trenutku sem izbrala tisto, ki mi je več dinarčkov prinesla, ki bi jih potem lahko porabila na potovanjih. Cilj življenja mi je bil vedno potovati, potovati … Že moj oče me je vedno spodbujal, naj potujem, če uživam v tem.”

60 je novih 30

Se vidimo!

Najin pogovor sva začeli o penziji in letih, a sem to pustila za konec. V penzijo bi ona že lahko odšla. A bo šla, ko se bo upokojil tudi mož. Do takrat pa bosta skupaj v delu in zabavi. Pravi, da let po številu šteje preveč. A pravzaprav glede na to, kaj vse ji je uspelo videti, doživeti, je številka 60 ravno pravšnja. Jaz pa mislim, da je še mlada. Ne le po srcu. Mlada za doživetja, ki jih ima še pred sabo pa naj bo to z jadrnico po morju, ali pa morda kdaj v prihodnosti tudi z avtodomom po kopnem. Še veliko sveta je za odkriti in zakaj ne bi “jadrala” tudi po kopnem.

 

****

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Vesne Kosi

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.