Na prvi pogled povsem običajno dekle. S povsem običajnim življenjem. Mnogo ljudi, čeprav me poznajo, sploh ne ve, kaj se skriva »zadaj«. Vse skupaj se je začelo, ko sem bila še majhna deklica, stara nekje pet let. Takrat sem zaradi bolezni izgubila skoraj ves vid. Ravno pred vstopom v prvi razred, je bila situacija najslabša, ostalo mi je le nekaj odstotkov vida. Prepričana sem, da je bila to za moja starša največja in najtežja življenjska preizkušnja. Borila sta se in s trudom izborila možnost, da sem lahko obiskovala klasično osnovno šolo, da bi ostala doma, čim bližje njima.
Kolikor se uspem spominjati svojega otroštva, sem bila kljub temu pogumen, neustrašen in samozavesten otrok, ki ni poznal besedne zveze »tega ne zmorem«. Mimogrede, na srečo sem takšna še danes. Nato pa so prišla najstniška leta. Leta, ko ti postane pomembno mnenje drugih, in leta najbolj bolečih opazk, zbadanja, žaljivk. Že če ne izstopaš, si lahko hitro tarča vrstnikov, kaj šele, če slabo vidiš, škiliš in malce šepaš. Lahko si mislite, kaj vse sem morala poslušati. Takrat je bilo grozno, danes pa sem jim, verjamete ali ne, za vse to hvaležna, saj so me izbrusili v dekle, ki ji ne pride do živega skoraj nič več.
Zaupam življenju, kajti ima načrt
V tistih letih je bila moja velika želja postati vzgojiteljica, pa sem se nekako po nasvetih zdravnikov, socialne delavke in učiteljev odločila, da bo zame najbolje, če izberem ekonomsko srednjo šolo, saj bom tako najlažje dobila najprimernejšo službo. Danes se tej odločitvi čudim, saj mi številke res niso blizu. Pri petnajstih letih pa konec koncev težko sam sprejemaš tako pomembne odločitve, kot je kariera oziroma poklic. Zato sem z občutkom, da je to najbolje zame, stopila na novo pot.
Če odštejem vse matematične predmete, sem že takrat oboževala podjetniško usmerjena področja. V tretjem letniku pa se je zgodil prvi veliki »aha trenutek«, padla je odločitev o izboru študija in bila je dokončna.
Odločim se za pravo in …
Za vse je bilo to neznansko presenečenje, lahko bi rekla celo šok. »Kako pravo? Zakaj pravo? To je eno samo branje, ti pa praktično ne vidiš brati.« Ne rečem, da je bila odločitev enostavna, da me ni bilo strah in da se nisem ničkolikokrat vprašala, če bom zmogla.
Čeprav sem imela vso podporo vseh, ki so bili zame pomembni, sem v njih čutila skrito negotovost. A izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Leta 2016 sem diplomirala, tri leta kasneje še magistrirala. Osrednja tema obeh nalog so bili otroci. Zanimivo, kajne? Očitno je imelo življenje drugače načrte za kariero, povezano z otroki. Pravijo, kjer je volja, je tudi pot. Ko slediš sebi, ni nič nemogoče. Mnogokrat si ponovim misel Sanga H. Kima iz knjige 1001 način, kako motivirati sebe in druge:»Nemogoče pomeni le, da vam bo vzelo nekaj več časa, kot ste pričakovali.«
Lahko bi iskala krivce, a sem se odločila drugače
Študentska leta so bila zame začetek intenzivnega obdobja iskanja sebe, transformacije in osebne rasti. Začela sem se zavedati, da je naše življenje odvisno samo in izključno od nas. Da sami ustvarjamo svojo prihodnost, okoliščine, odnose,… Ozaveščati bistvo lekcij, da imajo življenjske preizkušnje smisel in da se vse zgodi z določenim namenom. Tega se vedno znova zavem, ko pogledam nazaj na vsa »naključja« ali »napačne izbire«.
Lahko smo prepričani, da je svet slab in da nimamo možnosti, ali pa, da je »naš« in smo nepremagljivi. V obeh primerih imamo prav. Lahko nas moti tema ali pa občudujemo zvezde. Ljudje smo kot sončnice, imamo možnost, da se obračamo za soncem. Skratka; vedno imamo izbiro. In tudi jaz, lahko bi se smilila sama sebi, iskala krivce in igrala žrtev, a sem izbrala drugače.
Verjamem v najvišje dobro in sem hvaležna
Z optimizmom se soočam z vsem, kar mi pride na pot. Težko je, v bistvu je nemogoče, da bi ves čas imela na obrazu nasmešek, zato se držim pravila, da si ga vedno znova narišem nazaj. Preprosto je, prikrade se kar sam, ko začutim hvaležnost. Zato poleg vsakodnevne meditacije, vadbe za vitalno fizično telo, postavljanja dnevnih, mesečnih in (več)letnih ciljev, vsak večer zapišem vsaj tri reči za katere sem hvaležna (= recept za srečno življenje). Hvaležnost ne prinaša le nasmeha, preverjeno prinaša še več tistega, kar nas osrečuje in za kar smo hvaležni.
Drugo, kar me drži v pozitivni naravnanosti, pa je zaupanje, da se vse dogaja v moje najvišje dobro. Še posebej kadar me je strah, je to misel, ki me pomiri. Ko pogledam v preteklost, vidim, da me življenje ne bo pustilo na cedilu, čeprav je včasih videti, da se dogaja prav to.
Doprinos družbi osrečuje in izpopolnjuje
Študij prava mi je dal izjemno širino, vendar sem s tem, ko sem spoznavala sebe, vedno bolj čutila, da želim delati z ljudmi, predvsem pa za ljudi, neposredno. Tako sem po »spletu okoliščin« postala gasilka. V lokalnem prostovoljnem gasilskem društvu sem – ne da bi vedela kaj o vodenju, še manj o gasilstvu – pristala na mestu tajnice in članice upravnega odbora. Tako sem se prvič znašla v svetu neprofitnih organizacij, hkrati pa postala aktivna v lokalnem okolju.
S časom sem znanje o vodenju društva in zamisli, kako doprinesti kraju, v katerem živim, uspela združiti. S prijateljem sva povsem spontano zasnovala idejo o sodelovanju in povezovanju med lokalnimi podjetji, nevladnimi organizacijami in občani. Projekt je dobil ime Podpiramo sodelovanje, nato pa smo to idejo še malce razširili in leta 2020 ustanovili Medgeneracijsko društvo Vransko, ki je moj prvi velik projekt in ki mi prinaša toliko veselja, timskega dela s srčnimi ljudmi, novega znanja, izkušenj, po drugi strani pa seveda zahteva mnogo energije, časa ter odgovornosti.
Naslednji korak – podjetništvo
Moja starša sta podjetnika, sestra prav tako, če sem iskrena, si sploh ne znam predstavljati, da bi vse življenje, vsak dan za osem ur hodila v (isto) službo, tam počela tisto, kar mi naložijo in se pozno popoldan vračala domov. Očitno imam kreativen podjetniški duh zapisan v genih. Verjamem, da lahko le tako živim, kot hočem. Najraje imam, kadar vem, da sem za svoje življenje, tako uspehe kot neuspehe, odgovorna izključno jaz. Moje mnenje je, da je biti ves čas malce zunaj cone udobja, edino, zaradi česar lahko rastemo.
Načrtujem ustanovitev podjetja, ki bo manjšim nevladnim organizacijam pomagalo pri razvoju, rasti in uresničevanju poslanstev, saj sem na lastni koži občutila, kako zahteven zalogaj zna biti to za manjša društva in klube. Prav pravna podpora in strateško načrtovanje sta področji, na katerih tovrstne organizacije potrebujejo največ podpore.
Udejanite svoje potenciale
Kot prostovoljka, mentorica, pravnica, mediatorka, imetnica certifikata Vodja družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja in bodoča učiteljica meditacije, želim opolnomočila čim več ljudi. Zato je v tem letu začela nastajati tudi knjiga, v kateri bom skozi poglavja o motivaciji, optimizmu, nasmehu, iskrenosti, karizmi ter ambicioznosti predstavila podrobnejši vpogled v preteklih trideset let življenja. Knjiga bo skupek opisov na prvi pogled pomembnih in manj pomembnih dogodkov in okoliščin, razmišljanj, spoznanj, navdihov ter preizkušeno učinkovitih praktičnih napotkov, kako čez ovire plezati (in priplezati) do vrha izbrane gore.
Skozi preizkušnje sem ugotovila predvsem to, da tisto, kar vidimo kot svojo največjo pomanjkljivost, je lahko v resnici največje darilo in naša največja priložnost. Ne gre za zunanje okoliščine, pač pa za notranjo moč, vero vase ter pogum. Nemalokrat puščamo svoj potencial neizražen samo zaradi tega, ker želimo biti takšni, kot so drugi, kot se od nas pričakuje – povprečni ali celo drugačni v smislu »ne dovolj dobri«. Povem vam, če lahko jaz, lahko tudi vi.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv in Foto Rega
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.