Enkrat delaš ko črna živina in jamraš, kako fajn bi bilo imeti kak dan ali dva za oddih, hkrati pa sanjaš o časih, ko boš v penziji celo dopoldne v miru užival jutra ob vonju sveže skuhane kave, kramljal s partnerjem, medtem ko te bo na mizici čakala ravnokar kupljena knjiga, z branjem katere se ti nikamor ne bo mudilo, kajti vsak tvoj dan bo dolg kot ponedeljek. Tisti trenutni, delovni ponedeljek. A medtem ko ti še vedno jamraš, se ti zna “penzija” zgoditi, še preden resnično zapadeš v leta, ko te vreme kljuva po kolenih in prvič odkloniš ponujeno mesto v domu upokojencev. Takšna nenapovedana penzija se je zgodila prav meni. Tista penzija, ki samo diši po njej in ki nima veliko skupnega s čuvanjem vnukov in vsakodnevnimi čvekavimi kofetkanji z ostalimi penzionerskimi prijateljicami.
Smo se štempljali.
Vedno sem bila hiperaktivna. Vihrava, na vseh koncih me je bilo veliko, dela in idej mi ni nikoli zmanjkalo. Časa pa vedno. In v tem duhu sem po faksu začela svojo prvo službo. Takšno napol socialistično službo. To je bilo takrat, ko si v mestu dobil parking v prvem krogu, ko še ni bilo računalnikov in interneta, nadure pa so bile v slovarju napisane pod poglavjem “tujke”.
Moja prva služba je bila v podjetju za uvoz in izvoz tekstila. Ob 7h zjutraj smo množično drli skozi vhod, medtem ko je receptor v majhno škatlico za njegovim hrbtom, s hitrostjo Bojana Križaja (on je tistočasni Roglič) vtikal kartončke za označevanje našega prihoda in odhoda.
Tako sem se trudila biti vedno do minute točna, kot da je kdorkoli kadarkoli pred sabo nametal vseh tistih 400 kartončkov in s kalkulatorjem v rokah preračunaval, koliko minut komu manjka do 42-urnega tedenskega delavnika (ha, res je, naš takratni urnik je bil naravnost brutalen – 2 uri več kot dandanšnji).
Okrog 12h smo vsi drli v dvigalo in z njim v firmino menzo, takoj za tem pa v internem kafiču preko vrste mahali natakarici za une “naše kofete”. In ja, ob 2h smo si dame že šminkale usta in postavljale torbice na pospravljene mize. Naša splošno znana kultura dela je bila, da se nadminut ne dela (kakšne nadure le). Nadure si v moji takratni službi lahko opravljal le ob vnaprejšnjem načrtovanju, oddaji prošnje in seveda njeni potrditvi. Pa ne pozabimo, da te procedure niso imele guglovega koledarja in dveh klikov v aplikaciji.
Kakšen komfort, za nadurno delo ni bilo treba niti prositi.
Dolgčas, sem si rekla in kmalu prestopila v mlado okretno računalniško firmo. Tam se gara in dela, službe pa pri privatnikih nikoli niso sigurne, je odkimavala moja mama. No, ja, tisto podjetje še vedno posluje, medtem ko onega “neprivatnega” že kakšnih 35 let ni več. Blagodejno je bilo na privatnem – nobenega štemplanja in prav nihče se ni obregnil vame tudi tiste trikrat letno, ko sem zaradi kakšne hude zapore ceste, zamudila kakšno minutko ali dve. In pazi to, dvakrat mesečno sem močno kršila pravila normalnega delovnega časa in počitka … začela s petelini, končala pa s peki. Je bilo pač treba narediti svoje najprej za “normalno” delo, potem pa še nekaj za Američane, ki so pač začeli takrat, ko gre povprečen Slovenec domov kuhat kosilo. In verjeli ali ne, nobene potrebe po oddajanju obrazcev. Ni bilo časa za takšne neumnosti. Je bilo treba delat. A sem uživala. Tudi v nadurah. Delo osvobaja. Dobra plača pa sploh.
Z mobilnikom na en kofe na eks …
Sem po nekaj letih spet menjala. Še več svobode. Še več dela … tistega, ki osvobaja. Tokrat nisem z Ameriko delala le občasno, … ne, tokrat sem z njimi delala vsakodnevno. Ampak, ajde, v torbi sem imela tisti strašni osvobajajoči inštrument – mobilni telefon. Z mobilnikom v torbi sem lahko ob 8h zjutraj mirno (ok, dokaj mirno) zapeljala sina v vrtec, si mimogrede še pred službo kar na nogah privoščila en kofe na eks, sredi dneva skočila v trgovino, zvečer pa med čakanjem na sinovem treningu brala službene knjige in se pripravljala na naslednji delovni dan. Svobodna! Popolnoma svobodna, saj se nisem štempljala in nihče, prav nihče, me nikoli ni vprašal, kdaj sem prišla na šiht in kdaj odšla z njega.
Spet bi se rada štempljala.
Tam pri svojih štiridesetih, ko je bilo preštevanje let do upokojitve čista banalnost, sem začela sanjariti o tistih dolgih jutranjih kavicah, neskončnem listanju neumnih revij, branju romantičnih ljubezenskih zgodb in sproščenih pasjih sprehodih s fotoaparatom v rokah. Vse bi dala za kak mesec službe v tistem prvem štempljastem delovnem ritmu.
Pazi kaj si želiš, kajti lahko se ti uresniči!
Zaradi hude izgorelosti sem pustila službo in ostala doma. Jupi, končno čas za čistko in pospravljanje! A je minilo nekaj mesecev, preden sem sploh zbrala moč za pometanje, pomivanje in sortiranje. In še veliko več, ko sem časa imela neskončno veliko, veselja do pospravljanja pa bistveno manj. Kaj če mi vsa ta svoboda, ko pa vsak dan znova prekladam iste lonce, z metlo maham po istih tleh, ki se naslednjo uro spet zamažejo, nihče ne opazi mojega dela, nihče ni vesel pomite posode in impresioniran nad zlikanim perilom.
In ob dolgih pasjih sprehodih, ki pravzaprav nikoli niso bili tako veseli in brezskrbni kot prej v mojih starih sanjarijah, sem začela bloditi o kakšnem hudem projektu, ki bi mi vzel ves prosti čas, kjer se bom izživela, pokazala, da pri petdesetih še nisem za staro šaro in da je penzija le datum, ki ga nekoč … nekoč … daleč v prihodnosti, v računalnik zapiše nek uradnik, ki najbrž preklinja svoje vsakodnevno žigosanje ob prihodu in odhodu s službe.
Kaj bi človek javkal in mevkal.
Ker sem velika punca, ki ve, da jok prinese le veliko porabljenih papirnatih robčkov, sem po enoletnem brezuspešnem iskanju službe sklenila delati od doma. Ne, ne, tokrat nisem imela v mislih tistega v paket zakona prinešenega neobdavčenega in neplačanega dela gospodinjske pomočnice. Tokrat sem imela v mislih tisto fantastično, kreativno in svobodno ustvarjanje. Kure bom risala … to najraje delam … nihče mi ne teži, kakšne barve naj bodo, nihče ne pametuje, kdaj naj jih začnem farbati in kako debela naj bo plast nanosa. Čista radost!
Ustvarjamo kure-darje
Samo, vam povem, da po nekaj mesecih nošenja razvlečene trenirke, gnetenja droženega testa, ko med občasnimi odmori z veseljem raztegneš noge in razmigaš zategnjen vrat … pa med vsakodnevnimi … pravzaprav dvakrat dnevnimi enournimi pasjimi sprehodi (ker, kao “ti si doma in imaš čas”), si spet zaželiš kakšnega konkretnega pisarniškega prerekanja o tem, kdo je včeraj spet pustil umazano posodo v koritu in porabil zadnjo dozo kave. Pa ajde, tudi na zadnji razprodaji kupljeno krilo bi z veseljem komu pokazala, da ne omenim, da mi branjevka na tržnici za lesene broške in kuredarje ne da niti 5 dek peteršilja, pa naj bo moj še tako navdušen nad mojo kreativo in naj meni delajo še toliko veselja.
Vse v rok penzije.
In eto, meni se res ves čas nekaj dogaja – dobila sem službo. Sedaj psa sprehaja tudi naš tastar, kruha ne pečem več in posledično seveda ne zmažem unega prvega toplega svežega in slastnega kosa in seveda mi je uspelo nekaj kil odvreči. In zdaj imam končno priložnost, da razkažem vse svoje kikle in torbice. A že čutim nervozo. Nimam časa za pospravljanje hiše, nabira se prah, knjige ležijo neprebrane, za ustvarjanje kur zmanjkuje časa in čopiči suhi ležijo na moji pisalni mizi.
Ampak, saj bo, saj bo, vem da stvari pridejo ravno ob pravem času.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.