Izgorelost ali zakaj ta teta nima laskov?!

Izgorelost ali zakaj ta teta nima laskov?!

Izgorelost ali zakaj ta teta nima laskov?!

avtor 16. avgust, 2019

Spet sem zaslišala malo kodrasto deklico, ki je cukala svojo mamico za rokav. Se dogaja pogosto in res je, predvsem to počnejo deklice. Očitno ta moška frizurna slepota začne napadati že v mladih letih. Fantje ženskih frizur (ali nefrizur kot v mojem primeru) niti ne opazijo, zato sem jaz pri svojih skoraj petdesetih morala poseči po tako drastičnih spremembah in postati plešasta, da je moj sploh opazil kakšno naglavno spremembo. Hec, hec. Seveda ni bilo čisto tako in prisežem, da za mojo plešo ni kriva frizerka.

Sicer pa kdo bi zameril moškemu svetu, plešast dec, plešasta baba, pač … ljudje smo si različni eni suhi, drugi debeli, visoki, nižji, rjavo- in modrooki, in rekla bi, da je nastopil čas, ko bomo povsem normalno gledali tudi na gologlave. No, na gologlave ženske, saj moške pleše tudi pri mladih deklicah že dolgo ne sprožajo podobnih presenečenja polnih izjav.

In kaj počnejo mamice med glasnim zvedavim otroškim spraševanjem?! Le-te osramočeno vlečejo svoje otroke čim dlje od mene, jih šššuškajo, pri nekaterih slišim “ššš, ta teta je zelo bolna, ima raka!”, bolj sofisticirane pa začnejo dolgo razlago o kemoterapiji.

Če mene kdo vpraša …

Pa da ne boste mislili, da me. Ne, raje sprašujejo tistega strica na svetovnem spletu, ki bojda vse ve in kar je najbolj zoprno, si tudi vse zapomni. Zato danes, ko odtipkaš Saša Ger že sam izpiše dve opciji. Prva je moje celo ime, druga pa dobi še besedico rak. Dušnahamol, no!!!! Ga nimam in ga nisem imela, a me kar malo zmrazi, da mi ga tisti stric na spletu non stop ponuja.

A da povem, kar sem začela. Torej, če bi mene kdo vprašal, bi povedala, da je moja pričeska rezultat izgorelosti. A najbrž bi s takšnim odgovorom tiste mlade kodraste zlatolaske še bolj zmedla in morda celo prestrašila. Kaj le takšni kratkohlačniki vedo o izgorelosti. Izgorelost, burn-out, celo stres, so bili pojmi, s katerimi si pred desetimi leti celo jaz nisem bila blizu.

Bolj ali manj krasno

Živela sem delavno, dinamično in dogodivščin polno življenje. Na videz krasno in brezskrbno življenje.

Od svojega osemnajstega leta sem skupaj s svojim bolj ali manj (saj razumete, kajne … tudi tisti dnevi pridejo, ko je “manj” bolj ustrezen opis) prekrasnim možem. Imava bolj ali manj (ah, ne, ta je večkrat “bolj”) krasnega prestolonaslednika, ki trenutno živi, dela in zaključuje magistrski študij na Nizozemskem. Veliko dobrih prijateljev. Že dolgo imamo rešen stanovanjski problem, tudi glede vseh potrebnih, manj in nepotrebnih prevoznih sredstev imamo vse odkljukano. Oba starša sta živa in (bolj ali manj ;-)) zdrava. Vsako leto kakšne zanimive počitnice. Kup hobijev. Imela sem službo (tu namerno izpuščam tisto o bolj ali manj krasni), za katero bi si marsikdo lomil nohte, dobro plačo, bolj ali manj krasne šefe, s katerimi smo se v zadnjem obdobju našega sodelovanja pogovarjali le še na vsake kvatre. Moji šefi so sedeli v Ameriki in z njimi sem tistega “izgorenega” leta 2010 delala že 15 let. Torej nič novega na Balkanu.

Podjetje sem vodila utečeno. Zaupali so mi, saj sem ga zanje ustanovila, postavila na noge, organizirala delo, potem odprla zanje še eno in par let kasneje še tretje podjetje. Z ekipo odličnih sodelavcev smo vseh petnajst let krmarili preko krasnih in manj krasnih dogodivščin.

Ker se tako spodobi

Niti sama ne vem, kdaj jutra niso bila več tako sončna in kdaj si na poti v službo ob poslušanju radia v avtu nisem več pela. V službo sem nekaj zadnjih let hodila le še, ker se je bojda tako spodobilo, ker so me vzgojili, da je delati treba in ker bi vsako stokanje pomenilo le, da se afnam in kregam z belim kruhom.

In se je začelo!

Najprej nekaj manjših občasnih bolečin v trebuhu. Aha, preveč kave! Potem zoboboli. OK, slabi geni pa najbrž bo treba kakšno sekundo dlje drgniti po zobeh.

Kaj hujšega od tega pa se v letih pred avgustom 2010 ni dogajalo. Aja, seveda pa izpadanje las. Polna hiša jih je bila. Po tleh, na oblekah, med opranim perilom. Frizerka me je ob mojih prvih komentarjih tolažila, naj bom zadovoljna, saj moje goste dolge grive zdaj vsaj ne bo treba več redčiti.

Avgust 2010. Spodneslo mi je tla pod nogami. Hud zobobol, zobozdravnik na dopustu … dolgem dopustu, jaz pa z analgetiki in toplimi obkladki nekaj tednov upajoč, da bolečina mine. Ko se je vnetje razširilo še na dlesni, so mi kakšno resnejšo zastrupitev ustavili z antibiotiki, od tam pa je šlo samo še navzdol.

Driske, slabosti, napadi tresavice so se zvrtinčili v krog neustavljivih in meni strašljivih dogodkov, ki niso mogli peljati drugam kot v nespečnost in neješčost. In zdravniško omenjanje stresa mi je povzročalo le še večji stres. Dolgo sem bila prepričana, da ga zdravniki omenjajo le takrat, ko ne vedo, kaj bi drugega povedali.

Izgorelost, strahovi, nov začetek

Lasje mi niso izpadli preko noči. Ne, ne, takšne “izjemne” pričeske človek ne dobi na hitro. Dve leti sem se borila s strahovi pred izgubo službe, ki je že dolgo nisem več ljubila, strahom pred smrtjo, pred bolečino in pred prihodnostjo. In ves ta čas sem počasi izgubljala tudi simbol ženskosti – tiste svoje čvrste, dolge in goste lase.

Najbrž sem potrebovala prelomnico – trenutek, ko sem v roke vzela brivnik in z njim pokosila še tisti preostanek pokupčkanih naglavnih kocin, ki so se še upirali in oklepali moje glave. S tistimi zadnjimi dlakami je odšlo tudi samopomilovanje. Prišla je odločnost, prišlo je slovo od starega življenja, slovo od stare službe, tečaj risanja, ki me je vodil do študija grafičnega oblikovanja, začasnega bivanja v tujini, moje nove moto avanture (naučila sem se voziti motor in postala prava moto-mačka) ter v našo družino pripeljala kužka. Skratka novo življenje, obujanje mladostnih želja in spoprijemanje s strahovi.

Dlake moj simbol cenjenja življenja

Danes nimam niti ene samcate telesne dlake. Sem brez tistih potrebnih (sploh ne veste, kako je, če v zimskih dneh nimate v nosu niti ene dlake!), brez tistih zateženih (ha, nič več bolečega voskanja in britja pod pajsko) pa tudi tistih želenih (katera si ne želi poželjivega plahutanja z dolgimi trepalnicami).

A frizuro, če pogrešam?! Veste, plešo zlahka skrijem pod lasuljo. Danes imajo že takšne, s katerimi se lahko plava, surfa in skače bungee jumping. A jaz sem sebi zelo všeč čisto brez njih. Brez las sem tista posebna Saša, ki si jo vsakdo zapomni. In ko še moja glava ne bo več vzrok za zadrego mladih mamic, ki mislijo, da sem si v jutranji naglici pozabila na glavo povezniti klobuk ali lasuljo, bo svet še lepši.

Jap, včasih moraš za to, da ceniš življenje, izgubiti tudi kakšno dlako več.

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.