Ob dolgih zimskih večerih posedemo okrog ognjišča. Da nam čas hitreje mine, začnem pripovedovati eno izmed dolgih zgodb o mojih potepanjih po svetu. Ko večini poslušalcev, tam nekje proti uri duhov, pričnejo kinkati glave in se spuščati očesne veke, zgodbo zaključim s prastarim slovenskim pregovorom:
»Povsod je lepo, a doma je najlepše.«
Če verjamete!
Kdo pa še danes poseda zvečer ob ognjišču in posluša pripovedi starejših?
Prav zaradi tega razloga so nastali ti zapisi. Da navdušijo vsaj tistih nekaj bralcev, ki jih lahko skoraj preštejemo na prste rok, ko ob dolgih zimskih večerih namesto televizije ali računalnika raje listajo in prebirajo knjige. Mogoče tudi vas!
Če jih boste brali poleti, na plaži, vas prav tako iskreno pozdravljam. To je danes že skoraj pozabljena počitniška/dopustniška aktivnost. Vsi raje nekaj tipkajo po svoji tablici ali po telefonu. (Se opravičujem: … po žepnem računalniku z možnostjo fotografiranja in telefoniranja!) Saj, danes ta majhna naprava, ki nam občasno prepeva ali žvižga v žepu, po moči za tisočkrat presega računalnik, ki je leta 1969 pomagal ljudem pristati na Luni.
Sam nisem nikoli potoval tako daleč. Najdlje je bilo do Chicaga, kar je, če sem prav izračunal, več kakor 7.600 kilometrov v eno smer. Če bi lahko poleteli neposredno, bi polet trajal okrog 10 ur. V resnici jih je bilo krepko več, a o tem več v zgodbi. Vsekakor smo s prijatelji potovali čez osem časovnih pasov. Ali še drugače, pot je potekala čez eno tretjino planeta.
A prej pojdimo na Poljsko in na Škotsko! Je mnogo bližje.
ZGODBA številka 1 – LUBLIN, POLJSKA
OKOLI RITI V ŽEP – ALI KAKO SEM POTOVAL NAJPREJ NA POLJSKO, DA SEM POTEM LAHKO ODPOTOVAL ŠE NA ŠKOTSKO
Pet minut za internetni vprašalnik
V Edinburgh sem prispel zato, ker sem bil najprej v Lublinu. Zanimivo, ne res? Najprej potuješ na Poljsko, da bi potem odpotoval na Škotsko.
Večina mojih poslušalcev me na začetku te pripovedi vedno povpraša:
»Kje pa je Lublin?« Vzdihnem in si mislim:
»No, vsaj za Edinburgh so že slišali!«
A zakaj sem sploh potoval v Lublin na Poljskem?
Prav, pa naj začnem z nedolžno informacijo, ki mi jo je nekega jesenskega popoldneva leta 2012 zaupala moja žena. Dejala je, da je govorila s svojo znanko iz Univerze za tretje življenjsko obdobje v Mariboru. Ta ji je omenila, da neka poljska organizacija vabi starejše prebivalce Evropske unije, torej tiste nad petdeset, brezplačno na nekakšno predavanje. Ona sicer nima časa, da bi šla tja.
A sam sem zastrigel z ušesi.
»Brezplačno!?« sem presenečeno vprašal.
»Ja, samo neki vprašalnik na internetu je potrebno izpolniti! Če te zanima, pa ga ti izpolni!«
Rečeno, storjeno! Brž sem sedel za računalnik, našel stran poljske prostovoljne organizacije Fundusz Inicjatyw (angleško: Initiative Fund), kjer so vabili udeležence iz vse Evropske unije in so v tretjem življenjskem obdobju (torej nad 50 let starosti) na delavnico »Kreativni Božič« (angleško: Creative Christmas) v začetku meseca decembra 2012 za šest dni v okviru evropskega programa Gruntdvig.
Pet minut sem potreboval, da sem izpolnil vprašalnik. Potem sem na koncu pritisnil na tipko Enter. Ha, rečem vam, to je bila doslej moja najboljša uporaba te tipke na tipkovnici!
Čez nekaj dni je na moj e-naslov prispel odgovor, da sem sprejet. Ob tem so poslali celoten program in pogoje za udeležbo. Res so bili mož beseda! Plačali so vse potne stroške in bivanje v Lublinu. Odpravil sem se na potovanje, ki me je navdihnilo in mi prineslo eno od mojih najboljših življenjskih izkušenj.
Evropski Babilon
Drugega decembra 2012 sem tako v Gradcu sedel na letalo, poletel v München in od tam z naslednjim poletom v Varšavo. Nato pa z vlakom do Lublina, kamor sem prispel pozno popoldan in se namestil v hotelu Victoria v središču Lublina, kjer so potekala tudi naša srečanja in delavnice.
Naslednji dan smo se udeleženci delavnice prvič srečali v hotelski sejni sobi. Zbralo se nas je petnajst udeleženk in udeležencev iz osmih dežel. Iz severne Irske sta prispela Anna in Nick, iz Škotske je prišla Aiveen, iz Irske so pripotovale Veronica, Peggy in Katherine, Norveško je zastopala Marianne, Nizozemsko pa Philippine, z juga Evrope iz Portugalske sta pripotovali Isabel in Kimberley, iz tople Španije pa Josefina, Carmen in Maria (imenovana tudi Charomoro), domačo Poljsko sta zastopali Irena in Ana, Slovenijo pa Marija in Andrej, moja malenkost.
Plac Zamkowy – ovalni trg pod lublinskim gradom (panorama)
Seznanili smo se programom, ki je obsegal predstavitev vseh držav in mest od koder prihajajo udeleženci, predstavitev Božičnih tradicij in načinov praznovanja novega leta v različnih delih Evrope, praktične delavnice izdelave božičnih in novoletnih okraskov in razvoj kreativnosti ter ročnih spretnosti. Vsak udeleženec je že doma v naprej pripravil svojo PowerPoint predstavitev rojstnega mesta, države in božično novoletnih običajev. Tam pa je vsak od nas izdelal lasten okrasek, obiskal staro mestno jedro Lublina in muzej poljske stare vaške arhitekture na prostem (skansen).
Vendar smo kasneje opravili takšne naloge, ki jih nihče od nas ni pričakoval in tudi prejeli veliko navdiha za nadaljnje življenje. Pa še veliko več, kakor to …
Novoletna čestitka, ki sem jo pripravil na delavnici.
SNEG POJE
Naslednje jutro smo se zbudili v nenavadni tišini. Mesto je čez noč prekrila deset centimetrov bela odeja.
»Sneg!« so veselo zaklicali udeleženci programa, ko smo se zbrali v hotelski jedilnici.
»Sneg? Pa koliko ga je! Je res tako mrzel, kot pravijo?« je vprašala Isabel.
»Seveda je mrzel. Zakaj sprašuješ?« sem se pozanimal.
»Nikoli v življenju še nisem videla snega. Tako, zares! Ne samo na televiziji.« je odvrnila. Počasi sem doumel, da je Isabel, ki je doma z juga Portugalske, prvič pri 52-letih videla sneg v resnici.
»Pridi!« sem veselo zaklical. »Greva na sneg. Ti pokažem!«
Ko je stopila skozi hotelska vrata, se je zaustavila in previdno stopila v sneg na zjutraj še nepočiščenem pločniku. Potem je nogo umaknila, da je videla svojo stopinjo.
»Udre se pod težo!« je strokovno ugotovila.
»Seveda! To ni led!«
»Sem mislila, da je sneg podoben ledu. Vendar je mehek in puhast!«
S strehe parkiranega avtomobila sem potegnil nekaj snega in ga spremenil v kepo. Vrgel sem jo proti njej.
»Primi!« sem zaklical. Ujela jo je, vendar se ji je zdrobila v roki.
»Ni trda!« je rekla.
»Trda je toliko, kolikor jo narediš!«
Zdaj je tudi sama naredila svojo kepo in jo vrgla proti meni.
Med tem so tudi ostali prišli iz hotela. Na ulici se je med nami kmalu razvila prava zimska bitka. Mimoidoči so se nam smejali in se izogibali prhkim izstrelkom. Čez nekaj časa smo se upehali. Veselo smo se oddihovali in nekdo je predlagal, da naredimo snežaka.
Isabel je nenadoma zastala med hojo.
»Sneg poje!« je rekla. Najprej nisem razumel, kaj misli. Stopila je naprej in naredila dva ali tri poskoke.
»Slišiš! Poje!« Zdaj sem razumel, da je slišala škripanje snega. Ker angleško ni znala reči, da škripa, je uporabila besedo »poje«.
»Seveda, poje. Ko je dovolj mrzlo, se snežni kristali drgnejo med seboj in škripajo!« sem pojasnil. Poskakovala je kot štiriletna deklica in ob vsakem koraku rekla:
»Poje! Škripa!«
Ob hotelu je majhna zelena trata in na njej smo začeli kotaliti kepo. Naredili smo majhnega snežaka. Namesto korenčka za nos je dobil suho vejo. Isabel pa mu je posodila svojo kapo. Potem smo jo morali fotografirati ob snežaku, pa pri izdelavi kepe, pa pri čiščenju snega z avtomobila, in še …
Tisti dan smo šli še do muzeja na prostem. Pred muzejsko hišo, kjer je bil vstop v muzejski kompleks, so bila tla lepo očiščena. Ob strani je bil kup snega in v njem je bila zasajena snežna lopata. Isabel se je naslonila na snežno lopato, kakor da je pravkar končala s čiščenjem snega. Spet smo jo morali fotografirati.
Isabel Maria Lopes Samoes z juga Portugalske je »očistila« sneg pred hišo.
Žongliranje in božanski vonj
Že prvi dan, ko sem prišel v Lublin sem opazil, da je na ulicah veliko mladih. V Lublinu sta dve univerzi, katoliška, poimenovana po poljskem papežu – Janez Pavel II, in državna, ki nosi ime prve ženske nobelove nagrajenke – Marie Curie Skłodowska (dekliško: Marya Salomea Skłodowska). Ob tem je bilo po ulicah veliko žonglerjev. Mnogi so nosili šolske nahrbtnike in žonglerske kije ali celo posebne posode za žongliranje z ognjem. Kasneje so mi pojasnili, da je na fakulteti tudi cirkuška katedra in da imajo poseben program za žonglerje.
Naš predavatelj je bil Marek, ki je tudi hodil na domačo fakulteto. Prav tako je član lokalne žonglerske družine. Pohvalil se je, kje vse so že nastopali, tudi v Sloveniji. Že drugi dan naše delavnice je vsakemu prinesel papirnato vrečko s petimi raznobarvnimi ruticami.
»Kaj pa bomo s tem?« sem vprašal. Bolje, da ne bi!
»Zdaj bomo žonglirali,« je sledil odgovor, ki mu moja ušesa niso mogla prav verjeti. Pa smo! Z ruticami. Odvisno od ročnih spretnosti posameznika, smo se v naslednjih uri do dveh vsi naučili žonglirati.
Priznam, še vedno imam doma tisto vrečko in časa do časa za vajo žongliram – z ruticami. Če pa sem dobre volje, pa z žogami, ki sem jih kupil v kitajski trgovini. Nisem še primeren za nastop v cirkusu, a sčasoma bom tudi to uspel!
Vendar Marek še ni izčrpal vseh možnosti, da nas preseneti. Za zadnji dan je pripravil presenetljivo nalogo.
Še pred tem sem ga sam presenetil. S seboj sem za darilo vzel majhno stekleničko najboljšega štajerskega bučnega olja. Od začetka nisem vedel, komu jo bom dal. Vsekakor si jo je na koncu zaslužil prav Marek. Ob zaključku njegovih predavanj sem mu jo podaril.
Naslednji dan me je vprašal:
»Le kaj ste mi to podarili! To je neverjetna stvar. Z ženo sva stekleničko zvečer odprla. Vsebina je tako lepo dišala, da sva si jo nakapljala na krožnik in vanjo pomakala kruh!«
Zasmejal sem se:
»Seveda, tudi tako lahko uživate bučno olje. A najboljše je zagotovo na solati!«
Nadaljeval je:
»Ponoči sem se zbudil in odšel v kuhinjo. Vzel sem olje iz hladilnika in vonjal ta božanski vonj!«
Med smehom sem rekel:
»Ni ga potrebno hraniti v hladilniku. Celo bolje je, da je na sobni temperaturi, saj je tako vonj še bolj izrazit.«
Nato sva razpravljala o tem, kako je mogoče bučno olje porabiti in kako pripraviti solatno polivko.
Smejalna akademija
Četrti dan smo imeli spoznavni večer v hotelu. Med dobro večerjo in izvrstno pijačo smo debatirali o vsem mogočem.
Anna iz severne Irske je v stranski avli opazila klavir. Sedla je zanj in pričela igrati. Izvedel sem, da je bila pianistka in da je igrala v gledališču. Igrala je stare irske napeve, ki so kmalu povzročili, da so nas zasrbele pete. Kot naročena je bila med nami Kimberley iz Portugalske, učiteljica plesa in nekoč baletna plesalka, ki nas je hitro pričela učiti nekaj osnovnih korakov fandanga, starega portugalskega plesa.
Učimo se fandango: levo, zadaj je Anna iz severne Irske, ki je igrala klavir. Spredaj Kimberley, ki nas je učila stari portugalski ples fandango. Desno Aiveen, ki je učiteljica na »smejalni akademiji«.
Ko smo se upehali, smo se znova pogovarjali. Katherina iz Irske je bila stara 82 let, ko smo se srečali v Lublinu. Med hojo se je opirala na palico. Zanimalo me je, kako to, da se je udeležila delavnice v Lublinu.
»Veš, ko mi je umrl mož …« je začela. Premolknila je za trenutek in nadaljevala:
»Naslednje jutro, po pogrebu sem si zjutraj pripravila čaj. Sedela sem sama v kuhinji. Otroci so že pred leti šli po svoje. Tako sem srebala tisti čaj in razmišljala, da mi je mož zapustil lepo bogastvo. Potem sem se nenadoma odločila. Ne bom čepela doma! Grem na potovanje. Pa sem šla! Včlanila sem se v društvo popotnikov in sedaj že skoraj deset let potujem po vsej Evropi. Ko so tam pri nas objavili, da v Lublinu vabijo na kreativno delavnico, sem se takoj prijavila. Društvo mi je pomagalo okrog vozovnic in ostalega. Moja naloga je bila le, da pripravim svojo torbo.«
Philippine iz Nizozemske je nato rekla:
»Ja, mladi mislijo, da mi starejši nič več ne zmoremo sami.«
»Zakaj tako misliš?« smo jo vprašali.
»Sem šla na potovalno agencijo, da uredim vse okrog potovanja v Lublin. Tam je na drugi strani sedela mlada dama. Kasneje … me je ta domišljava goska vprašala, kje je Lublin. Ko sem rekla, da na Poljskem, me je neumno vprašala, če grem tja sama. Seveda grem sama! Vedno potujem sama! Kaj pa naj drugega! Ona pa naj kar tam prestrašeno kot miška čemi za svojim pultom!« Kar jezna je postala, ko se je spomnila na to.
»Veste, najraje bi preskočila tisti pult in ji primazala eno ali dve okrog ušes. Saj nisem nebogljena deklica ali senilna starka!« Videl sem, da ji je kar odleglo, ko se nam je izpovedala.
Med pogovorom je pristopila k naši skupini Aiveen iz Škotske.
»Veste, tudi sama sem razmišljala, kaj bom počela, ko se bom upokojila. No, do tja mi še malo manjka. Ampak sem se že sedaj dobro pripravila. Postala sem trenerka na ‘smejalni akademiji’.«
»Prosim! Smejalni akademiji!?« Kaj takšnega še nihče med nami ni slišal.
»Veste, smeh je zdrav. Krepi naše telo. Upam, da se strinjate?« je vprašala. Prikimali smo.
»No, tudi prisiljen smeh koristi. Smeh povzroči spremembo dihanja. Pljuča napolni z zrakom in obogati telo s kisikom. Istočasno sprosti in razbremeni misli.«
Umolknila je in vsi smo premišljevali o tem, kar je rekla. Čez nekaj časa je vprašala:
»Bi poskusili?«
Odkimal sem:
»Ne zdaj, jutri predlagaj Mareku, da poskusimo!«
Tako je tudi bilo. Marek se je takoj strinjal in svoje predavateljsko mesto prepustil Aiveen za dve šolski uri. Prva vaja je bila, da smo morali povedati vsak svoje ime. Ostali pa so imeli nalogo, da se ob tem na ves glas zakrohotajo. Rezultat te vaje je bil, da smo se že pri tretjem udeležencu, ko je omenil svoje ime, režali, krohotali in rezgetali na ves glas popolnoma neprisiljeno in spontano. Karkoli je kdo med nami naredil ali rekel, je povzročilo salve smeha.
Zadnja vaja je bila ‘gibalna’. Plosko smo položili dlani pred obraz, podobno kakor da bi molili. Potem smo jih razprli narazen in se smejali. Bolj, ko smo širili roke, glasnejši je bil smeh. Ko smo roke pripirali nazaj, je moral smeh zamirati.
Rezultat mini tečaja smejalne akademije je bil … Ko smo tisti večer in naslednje jutro potovali s hotelskim dvigalom, smo se pri odprtih vratih dvigala smejali na ves glas in se nehali smejati, ko so se vrata zaprla. Hotelski gostje so se ozirali za nami in mrmrali nekaj o norcih. A nas to sploh ni prizadelo!
Ne morete si misliti, kako nas je to povezalo v skupnost!
Stara mestna hiša v Lublinu z novoletno okrasitvijo.
Nekaj, kar se je zdelo nemogoče
Zadnji dan je Marek s seboj na delavnico prinesel košaro s pomarančami in bananami.
»Vitaminska bomba za nas?« sem veselo dejal.
»Ne, ne!« se je zasmejal Marek. »Tole so rekviziti za vašo zadnjo nalogo v Lublinu!« Našpičili smo ušesa.
Marek se je zadovoljno namestil na predavateljski stol. Naslonil se je na mizo in počasi začel:
»Najprej se bomo razdelili v tri skupine po pet. V vsaki mora biti eden, ki bo dokumentiral dogajanje s fotoaparatom.«
To je bilo hitro opravljeno, saj smo se takoj dogovorili. V moji skupini smo bili Marija, Charomoro, Josephina, Ana (ker je bila Poljakinja, je morala biti ves čas tiho) in jaz kot fotograf.
»Tako, skupine imamo!« je zadovoljno rekel Marek.
»Naloga pa je naslednja. Vsaka skupina dobi en sadež. Potem gre na ulico in sadež skuša zamenjati za nekaj drugega. Da bo zadeva bolj zabavna, bom nalogo časovno omejil. To pomeni, da morate v pol ure stvari desetkrat zamenjati. Je to mogoče ali je nemogoče?«
Po njegovem retoričnem vprašanju, je nastala tišina.
»Se vam zdi naloga nemogoča?« je znova vprašal čez čas.
Seveda smo menili, da kaj takega ni mogoče.
»No, pojdite na ulico in preverite, če zadeva funkcionira!« je dejal po razpravi. »Zapomnite si – deset menjav v pol ure!«
Pa smo šli. Že takoj pred hotelskimi vrati smo napadli nedolžno ‘žrtev’ – mlajšo mimoidočo gospodično. Znala je dobro angleško in je hitro razumela, kaj hočemo od nje. Takoj je pristala na sodelovanje in med smehom banano zamenjala za paketek s papirnatimi robčki.
Obrnili smo se naokrog in za nami je stal mlajši moški in radovedno pogledoval, kaj počnemo. Tudi ta je hitro pristal na sodelovanje in paket robčkov zamenjal za obliž za rane, ki ga je nosil v svoji denarnici. Hm, čudne so človeške navade!
Hitro smo razumeli kakšen mora biti naš pristop in en-dva-tri smo obliž za rane zamenjali za kemični svinčnik, tega za navadni svinčnik, pa spet za kemični svinčnik, pa še enkrat kemični svinčnik.
Sedaj mimoidočih ni bilo več na ulici. Zato smo zavili v trgovino. Že takoj prva prodajalka je med smehom zamenjala kemični svinčnik za čokoladnega Božička. Ena izmed strank je plačevala pri blagajni in ko je stopila proti izhodu, smo z njeno pomočjo čokoladno figurico zamenjali za vžigalnik. Na ulici je naš naslednji sogovornik zamenjal vžigalnik za kemični svinčnik.
Od daleč nas je opazoval varnostnik pred lokalno bančno hranilnico. Pristopil je do nas in rekel:
»Slišal sem, kaj počnete. Tudi sam bi kaj zamenjal z vami. Vendar imam le službeno pištolo. Te pa ne smem menjati!«
Smejali smo se in mu pojasnili, kaj tujci iz vse Evrope počnemo v Lublinu in kakšna je naša naloga. Bil je zelo zadovoljen in nam zaželel veliko sreče.
Ker smo imeli dovolj zamenjav, smo se odločili, da se vrnemo nazaj. Ko smo ogovorili naslednji par, pa je fant potegnil dekle stran in rekel:
»Ne zaupam jim. Tile beračijo! Pojdi stran!«
Malo smo bili ponižani. A ni bilo dolgo, ko smo naleteli na naslednjo sprehajalko in ta je brez veliko pojasnil naš kemični svinčnik zamenjala za njen kemični svinčnik. Med vračanjem v hotel smo šli mimo prodajalne s sadjem in zelenjavo. Predlagal sem, da stopimo notri in zamenjamo kemični svinčnik za banano, Mareku pa rečemo, da nismo mogli nič menjati.
Nisem si mislil, da bo prodajalka to naredila. Pa je! Dobili smo banano za kemični svinčnik. Dvanajst menjav v … pogledal sem na uro … 25 minutah! Nemogoče je postalo mogoče!
Druga menjava: papirnati robčki za obliž za rane – Šesta menjava: kemični svinčnik za čokoladnega božička – Dvanajsta menjava: kemični svinčnik za banano. V manj kakor pol ure!
Na kratko naj ponovim vrstni red menjav: banana – papirnati robček – obliž za rane – kem.svinčnik – navadni svinčnik – kem.svinčnik – kem.svinčnik – čokoladni božiček – vžigalnik – kem.svinčnik – kem.svinčnik – banana. V manj kakor pol ure!
Seveda Marek ni padel na našo ‘finto’. Morali smo mu pokazati fotografije. Vse tri skupine smo naredile vsaj po deset menjav v predpisanem času.
Marek je pojasnil:
»Tole se je začelo kot neumna ideja med študenti na nekem kampu. Šlo je za stavo, za pivo! Potem sem to poskusil na enem od mojih motivacijskih predavanj. Uspelo je! Vedno uspe! Doslej sem nalogo zastavil več kakor desetkrat in ne glede na mesto ali deželo, je uspela!«
Pričeli smo govoriti drug čez drugega. Na koncu sem preglasil ostale:
»Če je to mogoče, potem je še mnogo drugega mogoče! Le upati si je treba!«
Marek je rekel:
»Odlična misel za konec naše delavnice!«
NASLEDNJA ZGODBA:
EDINBURGH, MESTO IZ VULKANSKIH KAMNOV (stay tuned)
O Andreju: Je pisatelj, založnik, esejist, urednik, novinar in oblikovalec spletnih strani, filatelist, ljubiteljski fotograf, predsednik Društva ustvarjalcev spekulativnih umetnosti ZVEZDNI PRAH ter urednik in oblikovalec fanzina za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor ter svet Drugotnosti JAŠUBEG EN JERED – NOVICE IZ DRUGOTNOSTI. Napisal je otroški fantazijski roman Čudovita potovanja zajca Rona v štirih knjigah, dva znanstveno fantastična romana Svetodrev in Rheia, epsko mitološko pesnitev Vilindar in kratke fantazijske zgodbe zbrane v knjigi Na robu sveta. Nekatere so bile izdane tudi v angleškem, hrvaškem in srbskem jeziku.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Fotografije: osebni arhiv Andreja Ivanuše
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.