ni za od.me.t

Pri 70. letih 100 dni po svetu in s kajakom v »službo«

avtor Andreja Basle 3. januarja, 2018

Matija Krnc bi pri svojih 70-ih letih lahko dneve preživljal predvsem na svojem bujno zelenem in idiličnem vrtu ob Ljubljanici, kjer v ljubki hiši živi skupaj z ženo. Lahko bi se posvečal predvsem opravilom okrog in po hiši, kar tudi rad počne, saj ves čas nekaj preureja ali dograjuje (to poletje sta bili na vrsti dnevna soba in nova fasada). A je njegovo življenje tudi po upokojitvi enako dinamično kot je bilo, ko jih je imel 40 ali 50. Še vedno je energičen. Njegove misli šibajo kot strelice. In predvsem, ko si nekaj zada, to tudi izpelje.

Med številnimi športnimi in trenerskimi dosežki, izdanimi knjigami in (tretjo) pesniško zbirko, delom novinarja in urednika revije Bela žogica (izhaja že 60 let), nagradami, organizacijo vsakoletnega Managerskega koncerta v Cankarjevem domu (kar res počne najraje od vseh hobijev) in Slovenske gazele in še in še, bo letos sredi septembra kot prvi in edini Slovenec v Luksemburgu prejel tudi veliko mednarodno priznanje – Badge of Honour. Podelila mu ga bo evropska federacija za namizni tenis. Prav temu športu je zapisan že skoraj 60 let – v zadnjih desetletjih predvsem kot mednarodni vrhovni sodnik.

Sojenje finala na OI

In ko sva se ob vsem tem dogovarjala za srečanje, da bi naredila tale pogovor, je bilo prost termin v njegovem urniku kar težko najti. Krmarila sva med celo vrsto njegovih obveznosti: snemanji filmčkov po celi Sloveniji za nacionalni izbor Slovenska gazela, varstvom sedemletne vnučke Karoline in njegovimi potmi v tujino. Na koncu me je povabil kar k sebi –  na soboto popoldne, ko sta bila z ženo, kot on temu reče »babi in dedi servis«. Le nekaj dni po najinem pogovoru je že letel v Tajpej na 29. poletno univerzijado, kjer je bil namestnik glavnega sodnika. Eden od vrhuncev in posebna čast njegove sodniške kariere pa je bilo gotovo sojenje finala na Olimpijskih igrah v Riu, kar je med vsemi slovenskimi sodniku doslej uspelo le njemu.

Pesmi, ki se rojevajo na poti

Veliko bolj zahtevno je, doda, ko kot mednarodni vrhovni sodnik na velikih tekmovanjih usklajuje urnike in nadzira sojenje od 60 do 150 sodnikov. »Prvi pridem na prizorišče in zadnji grem, ko je vse že končano in ko vse pripravim za naslednji dan. Včasih nimam časa niti za kosilo, kavo, kdaj pozabim celo na wc,« opiše svoj hud tempo na tekmovanjih. Na poti tja in nazaj pa se sprošča z branjem knjig in reševanjem sudokuja. In tudi marsikatera njegova pesem se rodi prav na poti, prizna.

Kljub temu da ves čas kaj počne, ga krasi še ena izrazita odlika – vedno najprej poskrbi za vse svoje drage in prijatelje okrog sebe. Sam pa je skromen. Verjetno to izvira še iz otroštva, ko je moral kot mlad fantič hitro odrasti in pomagati mami, ker je družina izgubila očeta. To ga je oblikovalo.

Prva je zdaj Karolina in dinozavri

Vse to zmore, je prepričan, ker ga to, kar počne, navdihuje in ničesar ne jemlje kot obveznost. Prizna pa, da so prioritete, od kar je upokojen, vendarle drugačne, kot prej, ko je bil v službi.

»Na prvem mestu je zdaj zagotovo vnukinja in družina, potem je šport in nato hobiji,« razloži med tem ko sedeva v prijetno senco na vrtu. »Zdaj, ko je poletje, je Karolina veliko tu. Običajno smo na vrtu, v bazenu ali na gugalnici, veliko tudi rišemo.« Vnukinja obožuje dinozavre, pse in konje, razlaga s svojo zavzeto srčnostjo in ljubeznijo. Psa imajo pri hiši. Konja Karolina obišče pri teti Ireni. Da se iz leta v leto širi zbirka njenih dinozavrov, pa posebej izdatno skrbi prav dedi Matic.

»Ker je tako navdušena nad dinozavri, sem ji od povsod kjerkoli po svetu sem bil, prinesel dinozavra,« prizna. In ko se mu je v Shenzhenu primerilo, da je na carini ob pregledu prtljage, ko za hip ni bil pozoren, izginila vreča z dinozavrom, ki hodi in bruha ogenj, je kar sam vzel stvari v roke (ker tak pač je) in tekel za eno od varnostnic, ki je odnesla njegovo vrečko, policija pa za njima. Ko jo je dohitel, se je izkazalo, »da je varnostnica menila, da je to škatlo nekdo pozabil«. In vnukinja je na koncu vendarle dobila tega prav posebnega dinozavra.

Pri 70. letih 100 dni po svetu in s kajakom v »službo«

Od predsednika do čistilke in nazaj

»Ko Karoline še ni bilo in ker sta bila moja otroka že odrasla, sem bil zaradi ping ponga zdoma tudi po 150 dni na leto,« prizna. Zdaj se trudi, da je na poti le še nekje 100 dni v letu. »Bi pa to v prihodnje želel zmanjšati na največ 70 dni,« pove. A ker je kot vrhovni sodnik zelo priljubljen in vabila kar dežujejo z vseh koncev, bo to zanj kar osebni podvig.

Ljubezen do namiznega tenisa se je rodila leta 1956. Začel je kot igralec, se leta 1962 preizkusil tudi na mednarodnih tekmovanjih, nato pa postal igralec trener in kot sam pove, je bil dobrega pol stoletja, odkar je član Namiznoteniškega kluba Olimpija, »deklica za vse« – od predsednika do čistilke in od čistilke do predsednika. »Največ časa sem bil blagajnik, da sem zbiral denar, da je klub sploh preživel,« se spominja. In ne pozabi dodati, da je Ljubljana dobila Halo Tivoli prav po zaslugi namiznega tenisa. Zgradili so jo za prvo svetovno prvenstvo, ki ga je gostila nekdanja Jugoslavija.

V službo za hobi

Še vedno se večino dni v tednu, običajno kar s kolesom – kdaj pa kdaj pa tudi s kajakom,  ker ima ta privilegij, da živi ob Ljubljanici – odpravi »v službo«.  Sploh v avgustu ima polne roke dela, ker je organizacijski vodja enega od večjih slovenskih poslovnih projektov Slovenska gazela, vseslovenskega izbora najuspešnejših slovenskih hitro rastočih podjetij. Projektu je z dušo in telesom predan že vse od nastanka pred 16 leti. Do leta 2009 je bila to njegova služba. Kot organizacijski vodja projektov je delal na Dnevniku.

»Upokojil bi se lahko že prej, če bi dokupil leta vojaščine in študija, pa nisem. Oddelal sem 40 let in 6 mesecev. In ker so me prosili, če lahko še naprej sodelujem kot organizacijski vodja projekta, je zdaj tretjina mojega časa še vedno namenjena projektu Gazele,« razloži. Le da to zdaj, kot pove, počne za hobi. A seveda še naprej z vso resnostjo in predanostjo. Sodelavce na Dnevniku s svojo sistematičnostjo in natančnostjo nemalokrat reši pred marsikaterimi napakami in spodrsljaji, ki bi se jim sicer primerili.

Gazele rad dela zato, ker je to, kot rad reče, »njegov otrok« in pa seveda zaradi podjetnikov, ki jih srečuje. Zgodbe hitro rastočih podjetij, ko so podjetniki dobesedno iz nič ustvarili podjetja, ga neizmerno in vsakič znova navdihujejo. »Kažejo mi, kaj vse je mogoče, če si predan in vztrajen,« razkrije svoj še en velik vir polnjenja baterij.

Fotografije: Osebni arhiv in Andreja Basle.