Dom dobiš, ko najdeš mir v srcu

Dom dobiš, ko najdeš mir v srcu

Dom dobiš, ko najdeš mir v srcu

avtor 24. avgust, 2019

Skoraj 20 let je minilo, odkar je 36-letna glasbenica Nataša Lueger Slovenijo zamenjala za tujino. V Avstriji je pridobila akademsko izobrazbo, družino, prijatelje in si ustvarila lasten dom. Prvič in še drugič po naporni ločitvi, tokrat s pomočjo prijateljev. Namesto pogovora o glasbi (ukvarja se z različnimi stili glasbe, najraje pa na harmoniki zaigra tradicionalni tango ali pa jazz melodije) se je zadnjih let večino časa ukvarjala z zasebno družinsko dramo. Kakšno pa je res življenje v drugi državi, kulturi, mentaliteti in tujem okolju, je spoznala šele preko (grde) ločitve, kjer se je dobesedno borila za stike s svojimi tremi otroki. Takrat je dojela, da si dom ustvarimo najprej v srcu, ko začutiš in najdeš lasten mir. Od tega trenutka, kot pravi, lahko šele zares zadihaš in zaživiš polno življenje.

V Avstrijo je Nataša odšla leta 2001 po končani Srednji glasbeni in baletni šoli (sedanji Konservatorij za glasbo in balet). Kot pravi, gre zahvala njeni takratni glasbeni profesorici Mateji Prem Kolar, ki jo je spodbujala k nadaljevanju študija glasbe (harmonike). »Na Akademiji za glasbo v Ljubljani takrat še ni bilo oddelka za harmoniko, zato smo morali pač vsi dijaki oditi na študij v tujino. Gradec in Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost (Universität für Musik und darstellende Kunst, Graz) je bil mojemu rodnemu mestu najbližji,« razloži Nataša, kako je zaradi ljubezni do glasbe in žeje po znanju odšla v Avstrijo.

Po študiju je Nataša dokončala še podiplomski študij na kraljevi danski akademiji za glasbo v Kopenhagnu (The Royal Danish Academy of Music, Kopenhagen). Čeprav je vzporedno z podiplomskim študijem in po njem, še nekaj časa delala na Konservatoriju v Ljubljani, se je Nataša odločila ustvariti družino in dom v Avstriji. V času tretjega porodniškega dopusta se je vpisala tudi v magistrski študij EU- Studies ob delu v visoki šoli v Eisenstadtu (Fachhochschule Burgenland in Eisenstadt), kjer si je želela pridobiti več znanja o trenutni evropski politiki in gospodarstvu. Tam je tudi do pred kratkim, v sklopu kulturne ustanove Styrian Summer Art pri deželi Štajerski (Land Steiermark), delala kot asistentka za načrtovanje in izvedbo evropskih projektov.

Namesto v pravljici pristala v osebni grozljivki

»Na avstrijskem podeželju (Hartberg) sem bila ob prihodu zelo pozitivno sprejeta, ne glede na to, da je mojo nemščino vedno spremljal slovenski naglas. Bivanja v tujini sem bila že vajena in mi novo okolje nekako ni delalo težav. Kot novopečena mamica sem se tudi hitro integrirala v okolje mamic in dojenčkov. Ko so bili moji otroci še malčki, sem tudi izvajala glasbene delavnice za otročke in mamice, ki so bili zelo navdušeni nad mojimi vsebinami,« razlaga Nataša.

»Do tukaj bi bilo vse lepo in prav, če me ne bi čakala ubijajoča ločitev, ko me je moj nekdanji mož popolnoma diskreditiral, mi vzel otroke in me spravil na cesto. Čeprav gre za »pravno« dokaj urejeno državo in okolje, moja pot do lastnih pravic ni bila niti malo enostavna. V najtežjih trenutkih sem po natančnem planu, s pomočjo laži in intrig bivšega moža in njegove ožje družine na koncu res pristala na psihiatriji,« odkrito pove Nataša.

Ločitev  velika osebna kriza

»Moja ločitvena zgodba je bila poglavitna prelomnica v mojem življenju, ker je bil to v mojih očeh umor – na vseh ravneh, razen na fizični,« iskreno nadaljuje Nataša. »Moj takratni mož (takšne profile ljudi seveda lahko najdete v vsakem družbenem sloju in v vsaki državi) se me je hotel znebiti tako, da je izvajal psihično nasilje (na koncu tudi fizično), vključno z manipulacijo otrok, in lažmi vseh vrst, predvsem pri uradih in drugih državnih organih« razlaga Nataša.

Zaradi takšnih pritiskov svojega nekdanjega moža in njegove družine je Nataša na koncu res pristala v deželni psihiatrični bolnišnici Sigmund Freud v Gradcu zaradi emocionalne, psihične in fizične izmučenosti. En teden po sprejemu na psihiatrijo je bila na sodišču vložena vloga za odvzem skrbništva materi, ker je nasilna in nesposobna za vzgojo otrok, dva tedna kasneje pa še vloga za ločitev. Pred končno izvršitvijo načrta odstranitve matere iz družine ji je nekdanji soprog ponudil tudi denar za to, da gre nazaj v Slovenijo, da se pisno odpove otrokom ter da se nikoli več ne vrne nazaj. »Po uspešno izvedenem načrtu so potrebovali samo še potrdilo, da je »tale z Balkana« nora,« izpostavi Nataša.

Na psihiatriji se odločim za boj za otroke

»Ko me je rešilec odpeljal v Gradec, sem staršem poslala sporočilo, da je konec in da ne vem, kaj se bo od zdaj naprej dogajalo,« pravi Nataša. Vse to dogajanje so otroci spremljali in gledali skozi okno, kako bodo »bolno« mamico odpeljali v bolnišnico. Natašino izginotje je pri mnogih prijateljih povzročilo tako močno zaskrbljenost, da so ljudje začeli poizvedovati, kaj se z njo dogaja. »Prav ti ljudje so mi ponudili pomoč, ker so sami prepoznali, da je cela zgodba enostavno nemogoča,« pojasnjuje Nataša.

»V psihiatrični bolnišnici sem najprej v miru in ob spremstvu kompetentnih ljudi reflektirala svojo absurdno in nesprejemljivo situacijo. Ob spremstvu psihiatrov sem se iz materinskega nagona odločila, da grem nazaj in se borim za otroke,« nadaljuje Nataša. Čez noč je bila brez doma, brez družine, brez osebnih stvari, brez pravice do stika z otroki, s kazenskim procesom na ramenih. Kot sama pravi, je bila čez noč vržena ven na cesto iz lastnega življenja. Kot brezdomki ji je bilo za mesec dni dano na razpolago krizno stanovanje v Hartbergu, da bi si spet opomogla v teh težkih in mnogim tudi nerazumljivih okoliščinah.

Pristala sem na točki nič

Izvid iz psihiatrične bolnišnice Sigmund Freud v Gradcu je postal Natašina nova osebna izkaznica, kjer je pisalo, da njena osebnost ne kaže nobene patologije in da ne jemlje nikakršnih zdravil. Ta dokument je obrnil celoten skrbniški, ločitveni in kazenski proces na glavo. Sama brez odvetnika je pisala vso sodiščno dokumentacijo in mnenja, ker odvetniki niso hoteli prevzeti njenega primera.

»Počutila sem se, kot da bi bila priklenjena na železniške tire, in se ne morem rešiti. Čutim in slišim, da se vlak približuje, ampak se ne morem rešiti. Imela sem tudi nočne more, kjer sem sanjala, da so mi umrli otroci. Iz dneva v dan je bilo huje in nevzdržno. Tak človek, ki nekaj takega terja od matere treh otrok, sam res ne ve, kaj je materinska ljubezen«, je pojasnila Nataša. Vmes je vseeno našla še moč za pisanje seminarskih nalog za svoj študij, ki ga ni prekinila. Čeprav so ji ponudili, da študij prekine zaradi izrednih razmer v družini, je vseeno vse izpite opravila v rednih rokih. (Na podiplomskem študiju EU- Studies jo čaka še zaključni magistrski izpit op. av.).

S čistim srcem prejmem pomoč

Z majhnim proračunom si je Nataša v enem mesecu opremila stanovanje in si omogočila kapacitete za bivanje s tremi otroki. Veliko so ji pomagali tudi prijatelji. Zato pravi, da še danes čuti neizmerno hvaležnost, ko pomisli, da so se ljudje med seboj prostovoljno povezali in ji prinašali vse vrste opreme (pohištvo, posteljno garnituro, posodo, igrače in oblačila za otroke, in še tisoč drugih stvari).

»Tega si z nobenim denarjem na tem svetu ne moreš kupiti. To si zaslužiš s čistim srcem. Enostavno neverjetno, bila sem na točki nič, kjer sem imela samo sebe. Ko pa sem doživela vso to pomoč od ljudi, ki so takrat bolj verjeli vame, kot sama vase, sem bila izredno ganjena,« pravi Nataša.

Uvidela sem, kdo sem v resnici

»Čeprav sem bila »odstranjena« z intrigami, lažmi in nasiljem s strani bivšega moža in njegove družine v njegovem rojstnem kraju, so mi ljudje iz istega okolja pomagali, da sem se spet postavila na noge. To in pozitivni obrati pri uradih in v sodnih procesih so mi znova dali moč, da sem se vsako jutro vedno znova postavila na noge in šla naprej,« pripoveduje Nataša.

Pravi, da ji je vse, kar je doživela, odprlo vpogled vase in jo naučilo, kdo v resnici je. »Istočasno sem začela meditirati in spoznavati kako ego in podzavestne ujetosti v škodljive vzorce ljudem uničujejo življenja. Zelo veliko so mi pomagale različne knjige, kot sta: Osho in J. Dispenza in tudi prav posebni ljudje, ki ti jih vesolje pošlje naproti, ko si pripravljen poslušati in se učiti,« razlaga Nataša.

Svoboda živeti zdaj in v prihodnosti

Svoboda je prva pravica ob rojstvu, ki nam je skozi vzgojo, družbo, kulturo in različne sisteme pretkano odvzeta, in ki si jo lahko, če imamo pogum in se podamo na pot v svoje srce, spet pridobimo nazaj, je prepričana Nataša.

»Izjemno rada se zapeljem v rodno Slovenijo na dopust in sprostitev, ampak pravi dom je mir v srcu,« razmišlja na glas Nataša, ki trenutne načrte veže na zapiranje odprtih poglavij. Potem se bo, kot pravi, podala v nove (tudi razigrane glasbene) vode in bo enkrat tudi popisala celotno »kriminalno« zgodbo. Trenutno se je zavoljo miru in otrok proti nekdanjemu možu odrekla nadaljnjim sodnim procesom, in se trenutno bori zgolj za stoodstotno skrbništvo otrok.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto:

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.