Ema Bašagić: Zaupam življenju

Ema Bašagić: Zaupam življenju

Ema Bašagić: Zaupam življenju

avtor 24. november, 2019 0 komentarjev

Ema Bašagić se je v Slovenijo preselila z bivšim možem iz BiH. Živela v zvezi, kjer jo je mož zlorabljal, zbolela in prebolela raka, zadušila svoje poslanstvo, ter se končno odrekla krivdi, sramu, žalosti. Pri 33-letih je dobesedno čez noč pretrgala negativne spone ter zaživela z dvema otrokoma na svojem. Dve službi, veliko dela in odrekanja. Da si je nazadnje končno spet prisluhnila. Sedaj dela, kar jo veseli in zna reči ne – razen svoji vnukinji (doda v smehu). A z energijami drugih je previdna; svoj poklic raje opravlja po telefonu. Kaj je njen poklic? Preberite in začutili boste, zakaj je Ema naš tokratni navdih. 

Kdo je Ema?

Na vprašanje, kdo sem, ne najdem pravega odgovora. Sebe bi definirala kot nemiren duh, ki nenehno raziskuje skrivnostno in neznano. Od nekdaj se nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da je poanta življenja rojevanje, odraščanje, šolanje, zaposlitev, poroka, imeti otroke, na koncu se postarati in umreti.

Meni osebno je bila tovrstna definicija življenja od nekdaj nesprejemljiva. Že v mladosti sem globoko čutila, da smisel življenja ne more biti samo zgoraj našteto. Da mora biti nekaj več.

Da smisel življenja ni in ne more biti samo reprodukcija človeške vrste.

Torej, sebe bi definirala kot osebo, ki se je pred 20 leti odtrgala iz žrela sistema, se podala na pot raziskovanja o tem, kdo smo, od kod prihajamo in kam se vračamo. Po tej poti intenzivno hodim že 20 let in ne nameravam odnehati. Ob vsem znanju, ki sem ga po poti pridobila, vedno znova ugotavljam, da je še ogromno, tega kar bi rada spoznala, doživela in se naučila. Sama sebi dopovedujem, da nimam časa niti umreti.

Mož je odkril temne sence mojega življenja

Kako ste prišli v Slovenijo?

Po končani srednji šoli leta 1986 sem se zelo mlada poročila in se z bivšim možem preselila v Slovenijo.

Kako se je vaše življenje znašlo na stranski poti?

Ko sem zadušila svojega notranjega otroka, svojo lastno osebnost. Že kot otrok, ko sem še hodila v šolo, ko sem izražala ambicije po izobraževanju, sem hotela iti v elektrotehnično šolo, a je bil moj oče strašno proti. Pa sem si vpis vseeno izborila in sva bili s prijateljico edini dekleti v razredu. Prišli sva v drugi letnik, ko se je izvedelo, da nas bo poučeval izjemno strog profesor matematiko, fiziko in še dva druga tehnična predmeta. Moji prijateljici ti predmeti niso ležali, zato se je takoj prepisala v drugo šolo. Jaz pa sem odšla za njo, ker nisem hotela ostati edina punca. Tako sem pristala na trgovski šoli … Tudi študirati sem želela nekaj v povezavi z letalstvom, vojsko, policijo… to me je privlačilo. Oče pa je bil striktno proti … in tako sem naredila triletno trgovsko, takoj dobila službo … to sem vedno obžalovala.

Tudi na drugih področjih se nisem poslušala. Ves čas sem opažala, kako sem drugačna, že v samih pogovorih, npr.: moja botrca je imela štiri otroke, midva z možem pa dva. Veliko smo se družili, ker smo prihajali iz istih oz. bližnjih vasi. Teme pogovora so bile standardne, a se nikoli nisem našla v njih. Lažje sem se pogovarjala z njunimi otroki! In tako sem se počasi, korak za korakom, zatirala, se prilagajala drugim, okolici, možu, družbi … in ugotovila, da sem pri 33-ih postala čisto nekaj drugega, kot sem bila v otroštvu.

Zaradi zastarelih prepričanj naših najbližjih – družine, družbe in sistema – zaradi nizke zavesti in zavedanja, zadušimo svoje pravo bistvo. Iz dneva v dan se oddaljujemo od sebe, ne da bi se tega zavedali.  Ko in če to kasneje spoznaš, ugotoviš, da skozi dober del življenja tavaš kot zombi. Popolnoma nezaveden … živiš v spečem stanju, delaš in funkcioniraš kot robot.

Kakšna je bila vloga moža v vašem življenju?

Moj bivši mož je bil od Boga poslan, da mi aktivira najbolj temne sence duše. Boljšega aktivatorja in učitelja si skoraj ne bi mogla zamisliti. Je oseba, ki sem ji hvaležna za vse, kar sem v odnosu z njim doživljala. Šele kasneje prideš do tega spoznanja, da ima vsak zakaj tudi svoj zato. Da energija ljubezni pride z razlogom, da osebo aktivira pri nekih spremembam. Če pogledava mene – jaz sem se že sama zaradi družbe začela zapirati kot školjka. On me je pa zaklenil. Če ne bi bil tak težak karakter, se jaz ne bi nikoli odprla. Življenje z njim je bilo tako naporno in če bi bil malo bolj nežen, se ne bi nikoli razvila, ker sem potrpežljiva, vztrajna …  Psihično in fizično me je uničeval, napadal … če ne bi bil tak, je vprašanje, če bi se kdaj upala osvoboditi …

Pustil je močan pečat v mojem življenju.

A kar je pomembno, je, da ko je konec vsega, znaš uvideti, zakaj se je zgodilo in živeti v normalnih odnosih naprej.

Vsiljena krivda pripelje do raka

Katere simbole, znake ste “spregledali” in nato končno uvideli?

Ema Bašagić za Navdihni me by Insights d.o.o.

Ema Bašagić za Navdihni me by Insights d.o.o.

Bistvenega pomena je spoznanje in zavedanje, da dokler smo gluhi in slepi, dokler smo omejeni v zavesti, niti ne moremo videti niti prepoznati nikakršnih znakov in simbolov.

Človek, ki globoko spi, ne vidi neurja, ki se dogaja zunaj. Največja iluzija, v kateri sem bila, je bilo čakanje, da se nevihta umiri, in prepričanje, da je udihniti svež zrak med nevihto nevarno dejanje. Vedno znova so prihajale nove nevihte, toda jaz sem slepo čakala in verjela v čudež.

Ko sem prišla  Slovenijo, sem kmalu ugotovila, da je mož kopija mojega očeta. Ta omejenost, zatrtost mojega pravega bistva, mi ni dovoljevala, da zberem pogum za spremembo že takrat. Potrebovala sem 16 let!  A tako je; to, kar nam je namenjeno, se mora zgoditi, ne moreš prehiteti. Ta, ki ima velik potencial in velik ego, oz. bolj trdno kot spiš, hujše in bolj trde lekcije potrebuješ, da se ego razbije.

Dokler nisem pri 39 letih zbolela z rakom. Diagnoza rak je bila najboljše, kar se mi je zgodilo.

Kako ravnati z vsiljeno krivdo?

Za začetek, potrebno je sprejeti dejstvo da sploh imamo program (vzorec ) krivde v sebi. Krivda, tako kot vsako drugo čustvo, je nekaj, kar je znotraj nas. Ne da se je videti, ne moreš je slišati, niti je ne moreš stehtati. Krivda samo je. Je naša, ni tuja, obstaja pa zaradi drugih. Pomembno je, da sprejmemo, da je krivda destrukcija, ki nikomur ne koristi. Krivda je kot slaba dediščina. Pogosto jo podedujemo in za dodatek plačujemo visoko ceno, če se ne odločimo, da se je znebimo.

Ko iskreno priznaš samemu sebi, da je krivda v tebi, sledi sprejemanje tega čustva, ki je del trenutne celote, torej sprejemanje naše nezdrave dediščine. Za sprejemanjem pride soočanje in ozaveščanje.

Vse zgoraj našteto je potrebno najprej teoretično sprejeti. Za teorijo sledi praksa … praktični del sprejemanja, ozaveščanja, odpuščanja in transformacije krivde.

Oklepati se krivde je enako, kot pustiti lase, da zrastejo dolgi, kljub temu da se zavedaš, da ti dolgi lasje ne pristojijo. Da z dolgimi lasmi izgledaš postarano, da imaš z njimi preveč dela in da te dolgi lasje “stanejo” veliko več, kot če bi se postrigli na kratko.

Moja oba starša sta umrla zaradi težav s pljuči (krivda in žalost), pa nista bila kadilca.

Spraševala sem se, kaj lahko pričakujem, če nadaljujem z ujčkanjem občutka  krivde. Po genetiki imam odlično predispozicijo, da me doleti enaka usoda kot moje starše. Ko to razumeš, ko to ozavestiš in prepoznaš, ko dejansko veš, v kaj drviš, lahko v relativno kratkem času transformiraš katero koli destruktivno čustvo. Ni se potrebno mučiti pet, deset ali več let, da odpustiš karkoli ti škoduje.

Smo v času, ko so dogajajo zelo hitre transformacije in manifestacije, ko je med nami ogromno svetlobnih delavcev, ki pomagajo na poti do transformacije in spremembe, ogromno je pripomočkov ipd. Naše je samo, da se odločimo, zavihamo rokave in začnemo z delom na sebi.

Snela sem rožnata očala in začela živeti na svojem

Kako ste se uspeli iztrgati iz spon zlorab moža? Koliko ste bili takrat stari?

Osebno menim, da mora vsak človek dozoreti za določene odločitve in življenjske poteze. Ne glede na to, kako si pred tem močno želiš spremembe, ne glede na to, kako sanjaš in pričakuješ boljše življenje. Osebno menim, da se zgodi usodni trenutek, ko je namenjeno, da narediš nov korak.

Veliko ljudi napačno razume usodne dogodke v življenju in mislijo, da je usoda vsak trenutek življenja, pa ni tako. Usodi ne ubežiš, pa če se še tako trudiš. Tisto, kar nam je namenjeno, se bo zgodilo, hočemo ali nočemo. Vmesni prostor, med usodnimi dogodki, je namenjen svobodni volji, ki jo imamo prav vsi.

Torej, kako sem se iztrgala? Tako, da sem do usodnega udarca po poti dozorela, spoznala in si snela rožnata očala. Zavedala sem se, da bo pot trnova in težka, toda volja, želja in pripravljenost so mi dajale veter v hrbet.

Podobno je kot pri porodu. Če nam je po usodi namenjeno imeti otroka, se bo ta otrok rodil. In ko pride trenutek, ko otrok hoče ven, nimamo časa strašiti se, kako bomo rodili, koliko nas bo bolelo, ali nam bo uspelo ipd. Enostavno greš čez popadke. Ko rodiš, se počutiš blaženo, ponosno in zadovoljno. V trenutku, ko se otrok rodi, so vse bolečine in muke preteklost.

Ko sem se ponovno rodila, sem bila stara 33 let. Tako kot Kristus 🙂

Kako preživeti s 700 tolarji (tremi evri?)

Zadostovalo je, da sem prišla do banke, kamor sem se napotila po kakršnokoli pomoč. Na okencu sem rekla, da ne grem ven, dokler mi ne odobrijo limita, kredita, kar koli. Po izpolnjenih papirjih na banki sem se odpravila do trgovine, kupila Salomonov oglasnik in plastenko vode, se usedla na klopco v parku in začela vrteti telefonske številke najemodajalcev.

Še danes ne razumem, kje sem našla suverenost, da sem se z bodočo najemodajalko pogovarjala, kot da imam milion tolarjev v denarnici. Isti oglasnik sem uporabila za iskanje dodatnega dela.

Že isti dan sem spala v “novem domu”. Imela sem srečo, da sem takoj, isti dan dobila sobo v Domžalah, da je lastnica delala na CSD-ju in je razumela mojo stisko, mojo situacijo … pa še verjela mi je, da ji bom plačala, ko dobim denar. Menda je začutila iskrenost. Boga sem samo prosila, da mi banka karkoli odobri.

Lastnica, gospa Zora, je naslednji dan organizirala akcijo na centru in so mi njene sodelavke zbrale najbolj nujne stvari za začetek. Ekstremno hitro se je vse odvijalo v pravo smer in naenkrat sem imela streho nad glavo in osnovne stvari za preživeti.

Okolico moraš znati odmisliti in včasih znati tudi prositi

Kako je vašo odločitev po razhodu sprejela okolica, kako mama, brat, otroci?

Razen otrok, drugi nikakor, iskreno povedano. V tistih časih je bila omejenost ljudi veliko večja, kot je danes. Moram priznati, da so me tisti, ki sem jim najbolj verjela in od njih po tihem pričakovala pomoč, najbolj razočarali. Govorim o ljudeh, za katere sem v preteklosti menila, da smo prijatelji.

Čez čas je vse prišlo na svoje mesto. Primarna družina se je sprijaznila, ker jim druge izbire nisem dala. Vsi ostali že dolgo časa niso vredni omembe. Za mene osebno so ostali tam, kjer so bili. V preteklosti.

Otroci so mojo odločitev sprejeli nad vsemi pričakovanji, pozitivno seveda.

Kaj pa služba? 

Služba je bila zadnji poligon, s katerim sem se ukvarjala. Z mnenji sodelavcev se mi ni zdelo pomembno ubadati.

Kmalu sem ugotovila, da z minimalno plačo in z enim prostim dnevom na teden nikamor ne bom prišla. Glava mi je delala kot stroj. Začela sem intenzivno razmišljati, kako naj pridem do več denarja. Fokus sem imela izključno in samo na otrocih, delu in zaslužku in boljši prihodnosti.

Hvala Bogu, tudi bivšo službo sem kmalu odpisala, kar nikakor ne obžalujem.

Kdo vam je pomagal – a ste znali prositi za pomoč?

V prvi vrsti je splošno znano, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Drži kot pribito. Torej, lotila sem se dela. Poleg redne službe in dveh šoloobveznih otrok sem v začetku pospravljala in čistila hiše.

Znala sem vprašati in tudi prositi za pomoč. Nisem imela časa ukvarjati se s sramom in podobnimi zadevami.

Najemnino je bilo treba plačevati, otroke šolati, začela sem delati izpit za avto, položnice, hrana ipd.

Ja, pomagali so mi ljudje, ki jih pred ločitvijo osebno nisem poznala, in sicer tako, da so mi ponudili delo, dali kakšne kontakte ipd.

Nihče mi ni dal denarja ali česarkoli zastonj. Zastonj sem dobila nekaj posteljnine, brisač in posode od delavk iz CSD Domžale.

Za vse ostalo, torej najemnino, stroške, hrano, oblačila za otroke ipd. sem sama služila. Delala sem dve službi na dan, od 6h zjutraj do 22h zvečer, vse dni v tednu, razen nedelj.

Delala sem vsak dan cel dan, otrok nisem nič videvala, pri teh letih je začelo zdravje pešati ipd. Do trenutka, ko mi je počil film in sem vse skupaj pustila. V enem mesecu sem vse odpovedala in se odločila, da bom prišla do več denarja.

In sem uspela.

Gnala sem se do meje izgorelosti

Kako nadaljevati življenje po takšni izkušnji?

Ema Bašagić za Navdihni me by Insights d.o.o.

Ema Bašagić za Navdihni me

Lepo. Najprej se nekaj časa smiliš sam sebi, jeziš se na Boga in ljudi, jočeš in obupuješ, potem pa ugotoviš, da imaš vedno dve možnosti.

Propadeš ali umreš lahko kadarkoli, lahko pa poskusiš kaj drugega. Res pa je, da po poti nimaš časa ukvarjati se z mnenji drugih ljudi, da moraš vzeti v zakup, da boš tarča govoric v vsakem primeru. Da bo zelo, zelo težko, to tako ali drugače veš, ampak … če ne poskusiš, ne veš, kaj zamujaš.

Stopiš na novo pot, po poti padaš, se dviguješ, brišeš prah z dlani in vedno znova nadaljuješ.

Kako ste se postavili, kako zgradili samozavest, samopodobo? 

Ko sem bila vedno bolj izgorela in izčrpana od 16-urnega dela, ko sem spoznala, da se bom težko z metlo in krpo premaknila kam naprej, ko so bili otroci vedno bolj prepuščeni sami sebi zaradi moje odsotnosti, sem se ponovno odločila za nove poteze.

Samozavest in samopodobo si gradim v bistvu zadnjih nekaj let. Ravno zato, ker sem bila na čistem dnu, so dnu sledila nebesa. Nekoč sem bila brez vsega in kasneje sem imela vse materialno, o čemer sem nekoč lahko samo sanjala.

Dokler me pri 39-ih ni doletela bolezen in diagnoza rak. Po diagnozi sem pristala na trdih tleh in ugotovila, da te denar in materialne dobrine ne naredijo srečne_ga. Ugotovila sem, da sem v silni želji po preživetju in življenju iz sanj potlačila vso nesnago od otroštva naprej, se zapodila k dokazovanju, da znam, da zmorem, da lahko, da nisem slaba.

Imela sem priložnost spoznati ljudi, ki imajo denar, ki si lahko privoščijo praktično vse, kar si zaželijo, in takšne, ki komaj preživijo čez mesec.

Ni razlike, eni in drugi so enako nesrečni, eni in drugi so enako nezadovoljni, eni in drugi so enako zgubljeni. Eni in drugi zbolevajo z enakimi boleznimi, eni in drugi na isti način trpijo.

Ničesar ni, kar moram. Le to, kar želim.

Kaj pa zdaj, kako naprej?

Že vrsto let intenzivno delam na sebi, osebnostno in duhovno. Ponovno sem obudila svoje prirojene sposobnosti videnja in čutenja. Rada berem, pišem, imam faze, ko uživam v kuhanju. Veliko časa preživim zunaj na prostem, na zraku in v naravi. Družim se z otroki in vnukinjo, uživamo v skupnih trenutkih. Ko mi ustreza, sem rada mami, babi in žena v pravem pomenu besede, ko mi ne ustreza, nisem nič od tega. Enostavno poslušam sebe in svoje telo. Nič ne delam za druge ali na silo. Nič več mi ne treba in ničesar ni, kar moram.

Končno uživam v svojem delu, rada berem in pišem in se vedno nekaj učim. Ko začutim, da mi nekdo ne ustreza, se upam in znam reči ne. Ne glede na to, ali je to lastni otrok, brat, tašča ali stranka. Šibka sem edino pri vnukniji. Zanjo bom šla palačinke peči sredi noči, če je treba 🙂

Naučila sem se poslušati sebe, svoj notranji glas in prepoznati razliko med egom in srcem. To je zelo, zelo pomembno za vse nas.

Za naprej, ne vem. Pustim se presenetiti. Zaupam življenju.

~ ~ ~

Kaj počnete sedaj poslovno? 

Poslovno “vedežujem” 🙂 Iskreno povedano, nisem samo vedeževalka, ker v resnici berem energije ljudi. To pomeni, da vidim to, kar vidijo vedeževalci, in za dodatek vidim širšo in globljo sliko. Ničesar mi ni možno skriti.

Vidim očem skrito in tisto, kar se ni možno naučiti iz interneta ali knjig. S tem darom sem se rodila, po poti sem ga čisto zakopala, nisem si ga upala uporabljati, niti o tem pogovarjati v preteklosti, ker sem bila “ožigosana” kot čudna.

Že nekaj časa zaupam in verjamem temu glasu, tem slikam in simbolom, ki mi dostavljajo informacije o ljudeh, situacijah … Delam izključno in samo po telefonu, kajti v svojo bližino, v svoj dom ne spuščam takšnih ali drugačnih energij.

~ ~ ~


Foto: osebni arhiv Ema Bašagić

Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.