A za Američane delaš? To pa mora biti hudo naporno! Ni čudno, da si izgorela?!!!
V delovni knjižici mi piše, da sem bila pri istem delodajalcu približno 17 let. No, ja, čez prste. V resnici se je delalo malo čez rob na začetku in malo pod robom na koncu.
Zaupala sem na pošten pogled in sveto obljubo, da me bodo zaposlili takoj, ko bodo za to urejeni vsi potrebni papirji. Prej ko bom uredila vse potrebno, hitreje se bom lahko tudi uradno prijavila, so rekli. Vzeli so me namreč za ustanovnega direktorja podjetja, ki ga še ni bilo. Tako da, ja, pol leta kasneje je bilo vse pripravljeno in tudi jaz sem se lahko lepo korektno vpisala med delavne ljudi.
Na koncu pa je bilo tako, da sem bila nekaj časa le uradni zapis na papirju. Delala bolj malo ali nič. Bila sem že globoko v godlji, ki jo danes imenujejo izgorelost.
Diploma bo …
Nerada povem, ker nisem ponosna, a vseeno dam prednost resnici – v svojih mladih letih svojega študija nisem zaključila. Nisem diplomirala. Vsa razlaga o upiranju mami, ki je svojo edinko celo mladost forsirala k doseganju čim boljših ocen, je le prelaganje odgovornosti. Bolj kot prvo drži slednje, in sicer da me te družbeno ekonomske vede niso zanimale. Tam sem ujela fanta, ki je danes moj mož, še nekaj pohajkovala po fakultetnih predavalnicah, nato pa zagrabila prvo priložnost za zaposlitev. Vleklo me je v samostojnost in življenje.
Bom končala kasneje, sem si govorila. Pa nikoli nisem.
Ker sem vedno imela srečo.
Srečo, ko sem dobila svoje prvo resnejše študentsko delo. Tipkanje uvozno izvoznih dokumentov. Na pisalni stroj. Mi gimnazijci pa tipkarskih mašinc nikoli nismo od blizu videli. A, na Iphonu, če nisem nikoli tipkala? Jah, moj takratni ”phone” je imel okroglo številčnico. Tako sem tiste tipke skorajda iskala s kompasom. Ampak, ej, imela sem srečo, da so me tam zaposlili “za redno”. Najprej za čas nadomeščanja porodniške, potem pa so mi na srečo pogodbo kar podaljšali.
Po dveh letih sem menjala službo in jo, jaz sfalirana študentka, dobila v mladem zagnanem računalniškem podjetju. Mati so bentili, saj se v tistih časih dobre velike ugledne jugo firme ne menja za nekaj čudnega, majhnega in predvsem ne nekaj privatnega. Pazite, pisalo se je leto 1990!
Čista sreča, seveda, ko je tista velika firma dve leti kasneje šla v stečaj, moja nova pa veselo rasla.
In sreča se še kar nadaljuje … z možem in otrokom …
To, da sem na faksu ujela najboljšega fanta, ki je kasneje postal moj mož, je seveda sreča. Kaj bi le drugega bilo.
Zanosila sem po nekaj letih nesrečnih poskusov. Ne znam opisati občutka, ko sta se v začetku leta 95 črtici končno obarvali modro. Sreča najbrž!
Sreča je bila tudi, da sem kljub občasnim krvavitvam, prisilnemu nekaj mesečnem ležanju v postelji in celo vmesni hospitalizaciji, donosila krepkega in zdravega fanta. Danes je to že velik mož, ki živi v tujini. A imam srečo, da se imamo radi, se obiskujemo in redno kličemo.
Čas bo tudi za srečno srečko …
Dojeli ste, kajne?! Drži se me sreča. Sicer moja srečka še nikoli ni zadela. No, ja, do nedavnega je res še nikoli nisem kupila, a ko sem dojela kakšna srečnica sem, sem začela znova in znova vplačevati eno samo isto kombinacijo. Ni vrag, da enkrat le zadenem glavni dobitek!
Eno leto igram in zadela nisem še ničesar. Imam pač takšno srečo, da me življenje špara stresa. Kaj bi se človek vnemar razburjal za manjše vsote! Čakamo na tisto eno in edino nagrado, ki mi bo prinesla ravno toliko, kot potrebujem. In očitno za zdaj ne potrebujem ničesar.
Še sreča, da ni »zizal« …
Leta 1995 sem bila pred porodom nekaj mesecev na bolniški. 7 mesecev polnega počitka. Ne, ne ležanja na plaži, ampak doma v postelji. Še ceneje.
Baje smo pazili, da ne bi otrok ven padel. Ni. Če to ni sreča! Po porodu sem končno zadihala s polnimi pljuči in prejšnji primanjkljaj kilometrine hitro notri prinesla z nočnimi prenašanji in sprehajanji našega malega kričača. Čez dan pa kolobarjenje – pumpanje mleka, pomivanje posodic, jok, držanje stekleničke, podiranje kupčka, jovo na novo – pumpanje, pomivanje, jok … jah, tudi z dojenjem sem bila na strani tistih srečnic, ki so hranjenje sina lahko prepustile tudi drugim. Lahko, ker običajno tistih drugih ni bilo zraven. Z dojenjem pri nas ni bilo sreče. Mulac ni vlekel.
Zaradi tega in ljubečih staršev, ki so me tisto zimo porinili na smučarske počitnice, medtem pa pazili na našega nekaj mesečnega kričača, se je vse zgodilo tako, kot se mora. S srečo na moji strani.
Internet, japiji in faks mašina z odzivnikom …
Leta 1995 si je internet že utiral pot do naprednih japijev, v poslovni komunikaciji nas povprečne raje pa so kraljevale faks mašine. Kakšno leto poprej je naš stari (tako ljubeče kličem možka) stopil v poslovni projekt s svojim bratom. Kakšen projekt? Mah, še sama nista vedela, ampak zdelo se jima je ključno, da si kot prava podjetnika nabavita svoj prvi faksimile. Oba sicer zaposlena v večjih korporacijah, sta v poslovne vode vstopila smelo in v timskem duhu. Vsak polovico sta prispevala za tisto nobel stvarco, ki je imela tudi telefon in (ohhh, kako fensi) malo kasetico, na katero so lahko klicoči posneli svoje sporočilo.
Ta nobel mašina je takrat že leto dni krasila dnevno sobo mojega svaka, zato se mi je ob menjavi stenskih koledarjev zdelo primerno dodati tudi tehnološko napredni pridih in faks postaviti tudi v naše dnevne prostore. Pred odhodom na smučanje sva posnela najino prvo odzivno sporočilo in kot majhen otrok sem se veselila poslušanja sporočil, ki naj bi se v času najine odsotnosti v duhu hollywoodskih filmov, kar vrstila na naši tajnici.
Prijavim oba in glej hudirja …
In ohja, tik pred počitnicami sem poslala svojo prvo prošnjo za novo službo. Nov družinski član, novo stanovanje, odličen čas tudi za nove poslovne izzive.
Ker sem človek anticipacije, sem z iskanjem začela že v prvi tretjini svoje porodniške.
Očitno so hormoni naredili svoje, saj sem se smelo prijavila na mesto direktorja, ki so ga iskali za novo (to be) ustanovljeno podjetje v lasti Američanov. Pravzaprav sem prijavila svojega tastarga in zraven poslala še svoj življenjepis. Češ naj vzamejo oba, ker midva fantastično delujeva skupaj, sanjala pa o idealnem scenariju, kjer moj dobi službo, jaz pa opravljam posle tajnice, komercialistke ali kaj podobnega.
(Ne)sreča pa taka …
Nič od Hollywooda, po vrnitvi s počitnic, naju je na odzivniku čakalo eno samo sporočilo. Od Američanov. Ah, nesreča pa taka – direktor je bil v Ljubljani ravno v času najinega smučanja. Ker sva že imela tako fensi aparat, ki je posnel njihovo sporočilo, se je spodobilo, da pokličem nazaj in razložim okoliščine najine odsotnosti.
In … sreča za naju, nesreča za druge … pač … takrat niso izbrali nikogar. Razgovore so ponovili, se pogovarjali z obema in izbrali mene.
Mene!!! Sfalirano študentko.
Sreča!!!
Matr, dobim svoj mobilc, kakšna sreča!
Na polovici porodniške sem začela tekati po odvetniških pisarnah, bankah, iskati poslovne prostore, ustanavljati firmo. In dobila svoj lastni mobilni telefon!!! Sreča čista!
Samo pokažite mi tisto, ki je takrat v svoji torbici nosila kilogramski cegel, s katerim si lahko poklical s katerekoli lokacije.
Da ne govorim o veselju in občutku sreče, ki me je prežemalo, ko je podjetje raslo, ko sem v njem zaposlila svojo prijateljico, prijatelja, še par simpatičnih oseb, nekaj let kasneje tudi moža, odprla novo podjetje na Hrvaškem, dobila povišico, dve ali tri, prvič potovala v Ameriko in tako naprej.
Kaj če izpustim …? Kriva? Lena? Nemarna?
Srečko kupujem redno. Vsakič za 5 krogov vnaprej. Iste številke. Ne upam si izpustiti niti enega kroga. Si predstavljate, da bi moja kombinacija zadela ravno takrat, ko bi jaz termin izpustila??!!
Kriva, kriva!!! Butasta, lena, nemarna … karkoli že, vsekakor pa samo jaz in edino jaz odgovorna za svojo življenjsko napako.
In če bi … no, ajde, bodimo optimistični, KO BO moja srečka zadela? To bo zgolj sreča, ki me večno spremlja.
Ste me vprašali zakaj sem izgorela?
Moje poslovne srečke niso več zadevale in pričela sem klecati pod težo lastne odgovornosti, krivde in občutka nesposobnosti. Sploh ker sem službo dobila zgolj zaradi sreče.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Insights d. o. o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.