Samantha Konec je dekle s pisano kreativnim umom in nemirnimi nogami. Spoznali sva se na eni izmed tropskih plaž filipinskega otočja, kjer sva z domačini tam pričeli ob večerih debatirati o življenju. Leto kasneje sem jo nato obiskala na Mallorci, kjer je opravljala prakso v pisarni arhitekta. Ker pa nje poklic arhitekte še zdaleč ne opredeljuje povsem, je ob aktivnem popotniškem duhu v prostem času tudi velika ljubiteljica več vrst športnega adrenalina in zagovornica navdihujočih oddihov v naravi.
Lepo te je videti po dolgem času, četudi samo na online klepetu. Začniva počasi: ko si si torej zaželela malce miru, detoksa in odmik od digitaliziranega sveta, si se pred nekaj leti za dva meseca podala v indijski tempelj. Kaj si pridobila tam, kar ti pomaga obdržati ravnotežje v vsakdanu še zdaj?
Pozdravljena Eva, tudi tebe je res prav prijetno videti. No, naj začnem tako nekako – sem romantična duša, ki rada veliko sanja. Rada živim hitro, sanjam pa rada počasi. Sanjarjenje me je pripeljalo do Indije, saj sem se leta 2018 odločila delati yoga teacher training.
Joga pod drevesom
Med študijem arhitekture sem denar služila kot inštruktorica aerobike, ljubiteljsko sem začela prakticirati jogo in zdelo se mi je smiselno, da nadaljujem s izobraževanjem za učiteljico joge. Ker rada potujem in sem bila ravno na koncu študija, sem vse skupaj skombinirala v potovanje v Indijo, da zraven pridobim še temeljno znanje za poučevanje joge. Mislim, da takrat nisem točno vedela, v kaj se spuščam, jogo sem predvsem prakticirala za dodatek k športu, kot pripomoček za raztezanje in vaje za moč. Ampak sem ugotovila, da je zelo površno reči, da je joga telovadba … Je celostna filozofija življenja, ki v bistvu išče nek smisel iz vsega, kar nas obkroža. Pravijo, da je joga filozofija povezanosti človeka z naravo, človekovih misli, podzavesti in fizičnega telesa, znanja z našimi dejanji. V grobem je nauk za zdravo in srečno življenje. Danes joge ne učim več, ker se ji nekako že par let uspe dobro izmuzniti iz mojega urnika, vendar moram reči, da je vsak dan v moji glavi.
Iz želje v glavi rastejo ideje, ki jih moraš posaditi
Povezanost z naravo in sprostitev potrebujemo vsakdan, kajne? Lani sem slišala, da je sredi tvojega stanovanja v središču Ljubljane zrasel vrt. Povej kaj več, zakaj in kako si se tega sploh lotila?
Ja, lani me je v prvem kovidnem valu odneslo v vrtnarske vode. Lockdown sem po dolgem času preživljala v Tolminu. Bila je pomlad, vreme je bilo super, jaz sem imela po dolgem obdobju intenzivnega dela v službi končno več prostega časa. Travniki so ravno začeli cveteti, jaz sem se rada sprehajala in lotila sem se nabirati vsega živega. Zelišča za čaj, vlaganje, juhe, itd.
Potem sem po koncu lockdowna morala nazaj v Ljubljano. Ker sem bila malo nesrečna, me je nono potolažil in mi naredil nizke vrtne grede za na balkon, kamor sva z nono zasadili sadike, vrt zložili v prtljažnik mojega avta in preselili smo ga v Ljubljano. Na žalost se je izkazalo za polomijo … Balkon je bil na severni strani, tako da ni nič kaj zelo veselo raslo. Ma, smo bili jaz in moj vrt v nekem prikrajšku sonca na tistem balkonu. Tudi jaz nisem potem več dolgo zdržala v Ljubljani (smeh).
Športni izzivi bogatijo moj vsakdan
Rekla bi, da nimaš večjih težav, dvomov ali oklevanj pri lotevanju česarkoli pravzaprav – zdi se, da živiš za nove izzive, osebno rast in nepozabne dogodivščine! Kako pa najdeš nekaj takšnega, kar te zares premakne, pritegne, nagovori? Imaš tudi ta hip na pladnju kakšen nov hobi, ki se ga lotevaš?
Rada imam izzive. Lani poleti sem si zamislila, da bomo z dvema prijateljicama v enem dnevu prepešačile od Triglava do Tolmina. To je nekje 40 km pa nekje 2000 m vzpona. Nam je uspelo in prav fajn smo se mele. Po nekaj dneh počitka sta isti prijateljici že skovali nov izziv. Spomladi (torej to pomlad 2021) naj bi pretekli Pohorje. V enem dnevu od Maribora do Slovenj Gradca. To je nekje 60 km in 3000 m vzpona. Takega podviga se težko lotiš brez priprav, zato smo zavihale rokave in že januarja začele s treningi. Jaz sem si na žalost na začetku aprila pri turnem smučanju poškodovala koleno in sem ta spomladanski tek opustila, vendar ostajam optimistična. Upam, da bom lahko vsaj spremljevalna ekipa na kolesu, če pa ne, bom pa navijačica (smeh).
Optimizem je stalno prisotna sestavina pri vseh mojih izzivih in dogodivščinah. Prej so bile moje misli usmerjene v tek in hribolazenje, potem sem nekaj tednov predvsem počivala. V tem času, ko sem bila prisiljena počivati, sem se želela izboljšati v peki kruha, potrebno je bilo načrtovati zasaditev za letošnji vrt, ki ga imamo ob hiši, počasi pa sem rehabilitacijo kolena nadaljevala na kolesu.
Kovid mi je pomagal približati domačnost
Verjetno je kak tvoj načrt o potovanju potem ustavila pandemija. Na srečo si ji uspešno ušla iz prestolnice. Zdaj si spet domače gore list – torej nazaj v Tolminu.
Če bi me vprašala še pred petimi leti, kje se vidim čez pet let, bi sanjala o Novi Zelandiji, Južni Ameriki ali pa Skandinaviji. Ali pa Japonski … No, prvi val kovida je bila zame ena taka prizemljitev, touchdown, pristala sem v domačem Tolminu in od tukaj se praktično nisem premaknila. Imam pa že skoraj eno leto občutek, da živim na nekem polovičnem dopustu, sem turist v svojem lastnem kraju. Delo od doma me je nekako prisililo, da si ustvarim in organiziram rutino, da ko delam, delam, ko pa končam, pospravim računalnik in grem ven. Včasih sem znala živeti tako, da je bilo dela kar malo preveč. Pa ne vem, če dela, ali je bilo vse posledica moje slabe organizacije. Potem sem nekako opustila delo ob vikendih in se osredotočala na odkrivanje okolice. Peš, na gorskem kolesu, pozimi pa na turnih smučeh. Vsak vikend, včasih sem se izmuznila tudi kakšen dan med tednom. Zmaga.
Torej šport in narava na eni strani, na drugi strani pa obožujem ustvarjanje. Ravno zato sem se odločila za študij arhitekture. Potovanja in ljubezen do lepega sta me nekako usmerila v oblikovanje interierjev, usmerjam se predvsem v hospitality [op. ur. gostoljubje], torej ustvarjanje interierjev restavracij, hotelov, turističnih namestitev, kar so na nek način ambienti za počitek, dobro voljo.
Kaj pa je tvoja hrana za dušo, kaj te motivira, navdihuje in pelje naprej?
Akcija. Dogodivščine, ki so kombinacija dobre družbe, ki jo vedno spremlja dobra volja, lepa narava, odkrivanje in učenje novega. Na tedenski bazi.
Ter mir. Tega si znam vzeti, ko ustvarjam. Naj si bo snovanje novega interierja, risanje na platno ali peka kruha. Prav tako na tedenski bazi.
No, moj pogonski motor je perfektna kombinacija obojega. Umetnost ravnotežja ene in druge strani. Sem tehtnica. Vedno lovim ravnotežje.
Ob vodi
Oblikovanje svoje sreče v oazah miru
Še nekaj, zaznala sem, da uživaš v sončni vzhodih in zahodih v hribih – je to nek ritual, zakaj?
Takrat je v zraku čarovnija. Je brez veze opisovati. To moraš čutiti.
Vrniva se k tvojemu kariernemu področju. Česa bi danes morali graditi več: dobrih ljudi/pasivnih zgradb/muzejev ljubezenskih pisem/zelenih mest, …?
Če ‘zgradimo’ več dobrih ljudi, smo zmagali v vseh pogledih. Če pa govoriva o arhitekturi, potrebujemo predvsem tak prostor, kjer se bodo ljudje počutili dobro in prijetno. Premišljen, aktualen, tak, ki ustreza potrebam današnjega časa. Z zavedanjem o zelenem, trajnostnem, predvsem pa z ozirom na prihodnje generacije.
Povezan pristop do ustvarjalnosti in luksuz samooskrbe
Pa bi nam lahko orisala svoj pogled na prihodnje desetletje morda? Kaj si želiš od sveta in kaj lahko svet pričakuje od tebe?
Predvsem si želim miru. Mislim, da so mi začele poganjati majcene korenine, zato si želim nekje ustaliti in si ustvariti dom. Svet je trenutno zelo divji, zato se kar fajn počutim v svojem zelenem soškem mehurčku. Pridobiti znanje o lokalnih pridelkih in postati čim bolj samooskrbna. Tako da si želim, da bo krompir in korenje dobro raslo, pa da bodo kure vesele. To je zame luksuz. To, da lahko ustvarjam v domačem okolju.
Že od konca svojega študija s svojo najljubšo prijateljico iz faksa delujeva kot arhitektki pod skupnim imenom, z željo, da ustvariva arhitekturno-oblikovalski studio, ki bo deloval na lokalnem nivoju. Z najinim delom si želiva oblikovati studio, ki se bo zavedal lokalnih problemov in jih reševal v skladu z aktualnimi in sodobnimi arhitekturno oblikovalskimi praksami. Hočem reči, da je enako pomembno pristopiti k projektu notranje opreme stanovanja v prestolnici ali pa oblikovanju kurnika v Posočju.
Na pomolu s prijateljico
Živim v okolju, kjer se razvija turizem, turističnih kapacitet je vedno le več, na drugi strani pa zmanjkuje stanovanjskih kapacitet za mlade, tako da še vedno obstaja trend odseljevanja. Tako da mislim, da je za naslednjih deset let veliko dela.
Če se tvoja pričakovanja ne izpolnijo in se odločiš preseliti na odmaknjen otok: katere 3 stvari vzameš zraven, ker so zate nepogrešljive?
Ha ha, potem bi s sabo najraje spakirala kar 3 prijatelje. Bi se že nekako znašli.
Dež prežene objem, ne slaba vest
Prosila bi te še za en zimzelen nasvet vsem tistim, ki nam včasih zmanjka energije: kako ostati lahkoten, ne glede na vse?
Oh, meni večkrat zmanjka energije. Takrat rada veliko spim in to počnem brez slabe vesti. Takrat mi mora biti udobno, zato je pomembno imeti svojo najljubšo deko, najljubšo skodelico za kavo ali čaj, najljubši objem, oziroma najljubši prostor pod soncem, kamor se lahko zatečeš. Mislim, da se je najbolj pomembno zavedati, da vse mine in da po vsakem dežju posije sonce.
P.S.
Samantha Konec je naš junijski DUET (dejansko udejanjen ekološki temperament). DUET se je razvil iz serije člankov POET (potencialna oseba ekološkega temperamenta). Tukaj dodajam, da sva tale najin intervju pripravljali prav v deževnem obdobju, zdaj smo pa že na pragu sončnega poletja, kar Samanthine besede lepo zaokrožuje.
Mimogrede, jaz se razprav z njo nikoli ne naveličam, kot tudi ne načrtovanja novih dogodivščin. In ker prav vsak izmed nas tu in tam potrebuje tudi oddih ob Soči, se le ustavite pri Samanthi, morda vam ponudi tudi kak dober lokalni nasvet za pohajkovanje ali pa vas preseneti z domačim receptom za pečenje kruha.
Do tedaj pa spremljajte Instagram profil @hisabubi.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Založba Gnostica
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.