srž za.me

Grofica, po katere življenju se pišejo romani

avtor Saša Gerčar 1. marca, 2022

Bivši sošolki se srečata na kavici

To je zgodba o Tanji, moderni grofici. Poznam jo že … uf, dolgo, še iz časov, ko je videla (ja, Tanja je sedaj slepa) in da, to ni bila edina življenjska preizkušnja. Ločitev, prebolela je raka … a znala je slediti svojemu poslanstvu – ohranjati kulturno dediščino slovenskih gradov. Kako torej danes postaneš grofica? Vzameš kredit na banki, greš na nepremičninsko agencijo, si ogledaš gradove v Sloveniji, izbereš enega, pošlješ vanj čistilni servis, pohištvo kupiš v Lesnini, kak mizar dodela omare, da vse ustreza sobanam, šivilja sešije zavese in kar ostane blaga, gre v oblačila po naročilu. Vmes se priključiš na mestni vodovod in kanalizacijo, kak mesec kasneje pa ti priklopijo še optiko. Ko je skoraj vse opravljeno, greš na občinsko upravo in svojemu imenu dodaš še naziv Grofica. Tako – narejeno! No, morda, nekje drugje in v drugih časih. Tanja Šubelj je izbrala povsem drugačno, bolj trnovo pot. A zato je polna dogodivščin in izzivov in ustvarja nepozabne spomine in dobre prijatelje.

Moja sogovornica je v zadnjih letih najbrž naredila več intervjujev kot Jan Plestenjak. Seveda, kdo pa ne bi želel govoriti z grofico! Slepo grofico, po katere življenju je Ivan Sivec spisal celo roman!

S Tanjo se poznava od kratkih nog. Z lahkoto uganem, koliko sva bili stari, saj obe praznujeva obletnico rojstva v začetku oktobra, v isti prvi razred pa so naju posadili kak mesec pred sedmim rojstnim dnem. Osem let sva gulili sosednje stolčke in porisavali iste šolske mize.

Dobro spiljena

Kot otrok je bila vesela, zgovorna in vedno pripravljena na vsak štos. Danes zatrjuje, da jo je pilila ulica, a vem, da je ulica dobila v obdelavo dober material. Tanja je bila brez kompleksov in strahov že v otroštvu.

Tudi če si bo treba vrtati po nosu

Na šolsko predstavo je prišel hipnotizer. Showman, ki je za svojo predstavo potreboval prostovoljce. Dobro smo vedeli, da bodo vsi hipnotizirani počeli neumnosti, skakali kot opice po mizah, si morda vrtali po nosu in govorili največje traparije. Kdo je med prvimi dvignil roko? Tanja, seveda. Brez zadržkov. Življenje se ji že takrat zdelo barvito in zajemala ga je z veliko žlico.

Debeli cvikerji, pa kaj?!

Baje je imela težave z očmi, a to ni bil nikoli predmet debate med nami sošolci. Če zdaj pomislim, je res nosila malo debelejše cvikerje, a sošolci nismo nikoli slišali niti enega vzdiha ali samopomilovanja, češ vid mi peša, starši me vozijo od Poncija do Pilata. Enaka med enakimi – vesela in povsem zdrava sošolka Tanja. Kdo ne bi bil presenečen, ko je slišal, da je pri 28 letih praktično oslepela.

Dogaja se ji za pet povprečnih življenj

Tanja Šubelj pred svojo kočijo

Govori, kot se oblači, barvito, glasno, odkrito. Hitro ti pove vse od težkih časov zakona, rojstva drugega sina, ko je zaradi pomote in namesto carskega reza rodila po običajni poti, ob tem popolnoma oslepela, pa do dogodka, ko je spoznala svojega sedanjega partnerja Cveta oz. danes grofa Alfreda. Razlaga o tem, kako se je borila in premagala raka, o njunem prvem »dvorcu«, ki je takrat nosil ime Gostišče Rus, pa o pravem večjem dvorcu Štatenberg, ki sta ga lani zapustila in se preselila v njun trenutni grad Dvor v Preddvoru. Med silovito in hitro pripovedjo o gradovih, omeni še društvo Svetloba, kjer s pomočjo strokovnjakov in prijateljev pomaga slepim in slabovidnim, hitro skoči še na temo Centra slepih in slabovidnih v Škofje loki, brez katerega pomoči ji ne bi uspelo, pa se v naslednjem stavku spet vrne na svoje gradove in njihove prekrasno poslikane stropove.

Fotografinja pač ne bo.

Ne čutiš, da pred tabo stoji slepa oseba. Bele palice ne uporablja in njene slepote se zaveš šele, ko si zaželi kakšne fotografije za spomin, potegne svoj pametni telefon ob tem pa v smehu pove, da fotografirati bo moral nekdo drug, sicer bomo na fotografijah vsi brez glav.

Po izobrazbi je pravnica, a navkljub svojemu poklicu in zgovornosti rada posluša, še bolj pa uživa v branju. Najbrž se številka prebranih knjig vrti že blizu 3000. Veliko bere z »Brailom«, pomaga pa si tudi z lupo. Nekoč se je jezila na svet, ker jo je obsodil na življenje v temi. Danes nič več. Včasih je celo vesela, da ne vidi, sploh, če je doma prašno ali umazano. To niso pomembne stvari. Pomembni so ljudje in odnosi, za razlikovanje dobrih ljudi od tistih slabih pa ne potrebuje oči.

Dolgih 30 let

Morda je minilo 30 let ali še ene par več, preden sva se ponovno srečali. Odrasla Tanja se je nekega dne oglasila z namero, da poskušava zbrati sošolce in organizirati obletnico. Kako po tridesetih letih zbereš generacijo, ki ni najbolj prijateljska z računalniki in kjer imajo nekatere sošolke že tretji, ne le drugi priimek? Če se v to vpleta Tanja, na koncu ne zbereš le razreda, ampak kar celotno paralelko in še razredničarko zraven. Prvič smo se zbrali na njeni prvi »graščini«. No, to še ni bila graščina, takrat je Tanja o gradovih še sanjala. S partnerjem Cvetom sta začenjala voditi domačijo Rus. On je zbiral starine, Tanja pa je z njih brisala prah in jih postavljala na ogled v stavbi ob gostišču. Na tisti obletnici smo si odprtih ust ogledovali starinarnico – prodajalno kot iz časov naših babic. NAŠIH! babic … glede na dejstvo, da je Tanja danes že sama babica, si lahko vsak sam računa, iz katerih časov je tista blagajna in nešteto škatel za piškote.

Šla je na ulico

Grofica Anastazija in grof Alfred na dvoru Preddvor

Leta 2013 sta s Cvetom sklenila, da gresta oznanit, kaj počneta. Oblekla sta se kot grof in grofica in se s kočijo zapeljala v staro ljubljansko jedro. V krinolini je bila, če ste se spraševali, kako se oblačijo grofice. Ona in njen dragi, z roko pod roko in sprehod v oblačilih, kot bi ravno nastopala v gledališču in si brez napornega preoblačenja in maske vzela trenutek predaha za kavico. Priznam, ko sem jo sama srečala v mestu in ob tem izvedela, da v soseščini ne snemajo reklame za kak kvalitetnejši staran Whisky in se Tanja v baročnih cunjicah sprehaja iz veselja, sem jo pogledala z rahlo priprtimi očmi. Meni, ki sem bolj sodobna duša, so vse te pocukrane in nališpane zadeve iz obdobja, ki sem ga videvala le na ameriških filmih, predstavljale kič. Ne, ne, mene žive ne spravite v te napihnjene in barvite obleke, a to ne pomeni, da Tanje ne bi občudovala in ji morda vsega tega poguma tudi malo zavidala.

Lahko tudi kurje pero v rit

Kaj pa na to pravijo njeni bližnji? Pokojna mami najbrž ne bi bila navdušena nad zaprašenim starim pohištvom. Ga ni marala. Obleke pa ja, pravi Tanja. Podpirala bi jo pri vsem, kar bi dala nase, četudi bi si vtaknila kurjo pero v rit. Danes ji stoji ob strani, ji pomaga pri zbiranju in vzdrževanju in je nanjo ponosna cela družina, oče, sin in hčerka, čeravno bi ji sin v prvih časih grofovskega oblačenja tiste cunje najraje snel, strgal in zažgal.

Grofica Anastazija sanja svetleče in bleščavo

Trgovina iz časov naših babic

Takoj ko sem jo vprašala o času, ki ga obujata, mi je postalo jasno, da Tanja pač ni mogla postati kaj drugega kot grofica Anastazija iz obdobja baroka. To je čas, ko se vse sveti in kot pravi, so jo najbrž v ta svet peljali že kristalčki, ki so se ji v začetku njene bolezni prijazno svetlikali na luči v njeni otroški sobi. Ali pa si je z domišljijskim bleščavim in svetlečim svetom začela polnit tistih 99 % vidnega polja, ki ji ga je vzela bolezen retinitis pigmentosa in ga, kot razloži nam laikom, zožila na velikost pogleda skozi slamico. O zaprašenem pohištvu, duhovih, ki tavajo po gradovih, knjigah in baročni glasbi razlaga, kot bi govorila o lastnih otrocih. S partnerjem ne le da zapuščenim in pozabljenim gradovom spet vdihujeta življenje, temveč za našo kulturno dediščino skrbita tudi tako, da postavljata na ogled staro lekarno, trgovino, šivalnico, tiskarno in kapelo s poročno dvorano, kjer se odvijajo tudi poroke … in to seveda malo drugače, svetleče in bleščavo.

Najprej je bila grofica brez gradu

Najprej so bile starine, potem kratki in malce manj kratki grofovski sprehodi po mestu, kjer sta bila marsikdaj deležna kakšne pikre besede, nato pa je nastopil čas za obujanje slovenske dediščine. Pri nas gradovi stojijo že 300 let. V njih so živeli slovenski grofje in prav oni so veliko naredili za slovensko kulturo. Zakaj ne bi na slovenske gradove spet naselili vsebine, ki bi bile zanimive in hkrati poučne za obiskovalce?!

Najprej sta prišla na grad Štatenberg pri Makolah, kjer pa se zgodba ni izšla. Obnovila sta ga in ga poskušala obuditi, a se nikakor nista mogla ujeti z lokalnimi skupnostmi. Ko sta bila celo kazensko ovadena, sta ga zapustila in s kamioni odpeljala pohištvo ter vsa oblačila na grad na Gorenjskem. Pove mi, da tu zgodba krasno teče. Odlično sodelujeta z vsemi lokalnimi skupnostmi in Zavodom za kulturno dediščino. Svetloba in smeh se spet naseljujeta za zidovi, ki so dolgo propadali.

Pa kako?! V svojem stanovanju še kuhinje iz Ikee ne znam postaviti?!

Da ne omenjam sesanja, pospravljanja in računa za kurjavo?!

Tanja za postavitev ne potrebuje oči. Pravi, da gradovi živijo v njej. Dovolj podrobno je spoznala Štatenberg, zato je za grad Dvor potrebovala le dve uri miru v njegovih spodnjih prostorih in seznam pohištva in zaves je bil pripravljen. Pove, da so italijanski in avstrijski arhitekti, ki so gradili tudi pri nas, dvorce postavljali po enakem sistemu. Pohištvo in težke zavese, ki jih kupujeta v Avstriji, se popolnoma ujamejo tudi s temi sobanami.

Vse vzdržujejo sami s pomočjo družine in prijateljev. Čeprav je grad dobro zgrajen tudi za hude zime, prizna, da je januarja res bolj mrzlo. Grejejo na bio maso, pa zelo dobro se oblečejo. In ja, pozimi se tam zato zadržujejo le ob vikendih.

Ne slepa, posebna in močna

Tanjo gledam enako kot v času našega otroštva – povsem zdravo in videčo Tanjo. Ni posebna zaradi omejenega vida. Posebna je zaradi tega, kar počne. Poskuša biti grofica. Posebna, ker kljub vsem oviram pogumno in ponosno uresničuje svoje sanje, na tej poti pa poskuša s tem navdušiti in razveseliti čim več ljudi. In mislim, da ji to tudi uspeva.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Tanje Šubelj, Janez – Bastian Novak, arhiv Visit Preddvor