Mraz in Zima sta po starih legendah mož in žena. Ideja o dedku Mrazu in starki/babici Zimi je globoko zakoreninjena v zahodni kulturi, vendar ni mogoče natančno določiti enega samega izvora te zgodbe. Obstaja več različnih mitoloških in kulturnih vplivov, ki so prispevali k razvoju obeh likov. Vsekakor naše razumevanje, da prihaja ideja o dobrem možu, ki obdaruje otroke ob novem letu, iz Rusije, nikakor ne drži. Je pa res, da so jo uporabili kot alternativo »kapitalističnemu« darovalcu ob Božiču. Sam sem se lotil podrobne raziskave, od kod ideja izvira, potem, ko sem videl zelo zanimiv dokumentarec na tv-kanalu BBC Earth. Tam so pojasnili, da je stara več kakor 10.000 let.
KJE JE BILA DEŽELA DOGGERLAND?
Ideja o dobrem darovalcu sredi zime naj bi izhajala iz dežele Doggerland. Le kje v Evropi je ta dežela? Žal, danes je potopljena.
Dežela Doggerland, ki jo je morje poplavilo ob koncu ledene dobe pred 10.000 leti.
Ob koncu ledene dobe, ki se je zaključila okrog 10.000 let pred našim štetjem, se je gladina morske gladine dvignila za skoraj 10 metrov. To je bistveno spremenilo videz celin. Te so dobile obliko, kot jo poznamo danes. A pred tem je med drugim obstajalo kopno v danes plitkem Severnem morju, ki ga raziskovalci imenujejo Doggerland. Do sedaj so menili, da je to izmišljena, legendarna dežela. A sedaj podvodni arheologi najdejo številne artefakte in dokaze, da so tam bila naselja. Prav tako najdejo vedno več različnih človeških izdelkov. Med najpomembnejšimi dokazi so najdbe ribiških orodij, ostanki živalskih kosti in leseni predmeti, ki so bili najdeni med izkopavanji na morskem dnu. Poleg tega so se najdbe ohranile tudi v sedimentnih plasteh, ki so jih proučevali geologi in arheologi. Po dosedanjih raziskavah je bila na tem območju že zelo razvita kamenodobna kultura, ki se je pričela ukvarjati s taljenjem kovin, seveda predvsem bakra.
Poleg arheoloških najdb so znanstveniki uporabili tudi sodobne tehnologije, kot je geofizika, za kartiranje podvodnega reliefa in struktur, ki kažejo na obstoj nekoč kopnega območja. S pomočjo sonarjev in drugih naprav so ustvarili podvodne karte, ki prikazujejo potencialne oblike in geološke značilnosti Doggerlanda. Vse te raziskave in dokazi nam omogočajo, da si ustvarimo sliko o nekdanjem Doggerlandu in kako je bilo videti območje pred potopitvijo. Kljub temu pa je obsežnost in natančnost tega nekdanjega kopnega območja še vedno predmet raziskav in razprav med znanstveniki.
Taljenje ledu je bilo tudi dokaj dolgotrajno in sedaj ugotavljajo, da je območje dokončno potonilo nekje okrog leta 7.000 pred našim štetjem. Prebivalci Doggerlanda so se umikali pred dvigajočo se gladino morja in se razseljevali. Menda bi jih največ odšlo proti vzhodu, torej na Norveško, Švedsko, Finsko. Selili so se čez severno Evropo še naprej v Azijo. Seveda to niso bile trenutne selitve, temveč so trajale vsaj 2.000 let.
ŠAMAN OBDAROVALEC
Regija je bila torej naseljena s paleolitskimi in mezolitskimi ljudmi, ki so živeli v harmoniji z naravo. Čeprav o Doggerlandu nimamo veliko zgodovinskih podatkov, lahko predpostavimo, da so tudi tam živeli šamani ali podobni duhovni vodje.
Šamani so bili in so še vedno prisotni v različnih kulturah po svetu. So duhovni vodje, ki imajo sposobnost vzpostaviti stik z duhovnim svetom in prehajati med različnimi dimenzijami zavesti. Njihova vloga je bila in je še vedno pomembna pri ohranjanju ravnotežja med ljudmi in naravo, zdravljenju, praznovanjih in obredih.
V deželi Doggerland so se šamani verjetno ukvarjali z različnimi vidiki duhovnega sveta, kot so komunikacija z duhovi prednikov, živalmi in naravnimi elementi. Verjeli bi, da imajo šamani posebne zdravilne in prerokovalske sposobnosti ter da so sposobni prenašati sporočila med svetovi. Poleg tega so verjetno vodili obrede in praznovanja, ki so bili namenjeni počastitvi narave, letnih časov in drugih pomembnih dogodkov. Ti obredi so vključevali ples, petje, uporabo glasbil, meditacijo. Ob tem so uporabljali zelišča ali druge naravne snovi za dosego spremenjenega stanja zavesti.
Dežela je bila zelo naravno bogata in je dajala dovolj hrane ter vsega drugega za dobro življenje tamkajšnjih skupnosti. A s spremembo klime in z razseljevanjem, se je vse začelo spreminjati.
Tako naj bi se našla skupnost nekje na področju današnje dežele Laponije (sever Švedske), kjer je šaman ob zimskem solsticiju (najkrajši dan in najdaljša noč) razdelil čez vse leto nabrano hrano in druge darove med pripadnike plemenske skupnosti. Ta običaj naj bi prinesli iz prvotne domovine, dežele Doggerland. Kasneje pa naj bi se ta skupnost začela seliti proti jugu in vzhodu.
Finski Joulupuki (zgodnja upodobitev) in
Prav to naj bi bila osnova za stare mitološke pripovedi v severnih deželah (danes Skandinavija, severna Nemčija, Poljska, severna Rusija, zahodni del Sibirije). V njih je govora o potopljeni deželi (Doggerland), o skrivnostnem in izgubljenem kraljestvu, ki je povezano z magičnimi bitji, kot so vilini, vilenjaki in škrati. V nekaterih različicah zgodbe je zapisano, da naj bi dedek Mraz in starka Zima prišla prav iz Doggerlandskega kraljestva. Prav te zgodbe so osnova za razvoj sedanjih likov dedka Mraza in starke Zime. A seveda tudi osnova za zgodbe in ustvarjanje lika Božička.
Tako v skandinavski folklori obstajajo liki, ki so povezani z zimo in obdarovanjem. Na primer, v švedski
švedski Jultomten s kozlom vpreženim v sani (kasnejša upodobitev)
tradiciji je znan lik Jultomten, ki je starček z dolgo brado, ki prinaša darila otrokom ob novem letu. V finski tradiciji je znan kot Joulupukki, kar dobesedno pomeni “božični kozel”. To je zanimiva ideja, saj je bilo znano, da so šamani pri obredih nosili rogove različnih živali, predvsem pa kozlovske rogove. Oba navedena lika sta sicer po opisu podobna sedanjemu liku dedku Mraza in, kot sem omenil, nosita belo brado.
Nizozemski Sinterklaas
A kozlovska figura je zagotovo pripomogla k oblikovanju lika parklja, ki spremlja enega od dobrih mož in kaznuje poredne otroke.
V germanski mitologiji obstaja lik božanstva z imenom Wodan, ki je bil bog vojne, modrosti in čarobnih moči. V nekaterih različicah se Wodan pojavlja kot starček z dolgo, belo brado, ki obdaruje otroke pozimi ob spremembi letnega časa (zimski solsticij).
Sodoben Santa Claus
Tudi na Nizozemskem imajo podoben lik, ki se imenuje Sinterklaas. Njegov opis je izredno podoben sedanjemu dedku Mrazu. A prav tako tudi sv. Miklavžu.
Mogoče je prav ta opis največ prispeval k sodobnemu videzu lika obdarovalca otrok.
Nizozemski priseljenci so lik prinesli v ZDA . Njegovo ime so naslednje generacije popačile v Santa Claus. V 30. letih prejšnjega stoletja pa so se pri Coca-Coli domislili, da bi ga lahko uporabili za svoje propagandne namene. Oblekli so ga v rdeče korporacijske barve in mu v roko dali steklenico kokakole. Sveti Miklavž je tako postal povsem druga oseba.
Sicer so k liku Skandinavci dodali leteče jelene, Irci prižgane sveče in Nemci okrašene smrečice.
Ded Moroz in Sneguročka (tudi Snježurka), desno je verzija v svetlo modri obleki.
V ruski tradiciji sta Ded Moroz in njegova vnukinja Sneguročka (tudi Snježurka) priljubljena lika, ki prinašata darila otrokom. Ded Moroz je poročen z zimo Staruho. A Sneguročka je mlada in čarobna deklica, ki je povezana z zimo in snegom. Na podlagi starih legend so ga sovjeti ustoličili leta 1930. Ob tem je dobil še svoja nova oblačila.
KOMERCIALIZACIJA LIKA
Vse stare tradicije je v 16.stoletju preglasil sveti Miklavž, ki je prinašal sadje, sladkarije in tudi igrače. Prihajal je ob dimniku, na katerem so bili obešeni čevlji. Začeli so se oblikovati obredi, ki obstajajo še danes. Hkrati so drugi postavili Jezuščka (kasneje Božička) kot darovalca, čeprav je praznik počasi postajal vse manj religiozen. V 19.stoletju se je to razvilo v družinski praznik.
Na primer, leta 1570 je v Strasbourgu v Nemčiji nastal božični sejem. Okrasna božična drevesa so od takrat postala stalnica. V naslednjih dveh stoletjih so bila priložnost za obdarovanje otrok novoletna praznovanja v začetku januarja. V Parizu so na pločnikih postavili majhne hišice, podobne današnjim kočam, v katerih so mladim ponujali igrače in sladkarije. Trgovina z igračami se je razmahnila v 18. stoletju, ko so nastale specializirane trgovine za otroke. V tem obdobju so se pojavile tudi druge osebe, ki so prinašale darila, kot so trije modri v Italiji, božiček v Franciji in Weihnachtsmann v Nemčiji.
V osemdesetih letih 19. stoletja so veleblagovnice oblikovale božične izložbe, kot jih poznamo danes, mit o božičku pa je v tem letnem času začel igrati bistveno vlogo v otroški domišljiji. V samo nekaj stoletjih se je božič iz v osnovi verskega praznika spremenil v praznik, v katerem so darila, družina in otroci v središču praznovanja.
Ne smemo pozabiti na vpliv medijskih predstavitev dedka Mraza, kot so risanke, knjige in televizijski programi. Preko teh medijev so se širile podobe Dedka Mraza, ki so bile podobne tistim v drugih državah. A vse skupaj je pripeljalo do komercializacije lika in praznovanja. Trgovine in mediji so ustvarili marketinške kampanje, ki so poudarjale vlogo dedka Mraza pri novoletnem obdarovanju.
NAŠ DEDEK MRAZ
Dedek Mraz je postal priljubljen lik pri nas v Sloveniji preko vpliva različnih dejavnikov, ki so se sčasoma združili in oblikovali slovensko različico tega božičnega lika. Naj naštejem nekaj ključnih elementov, ki so pripomogli k popularnosti Dedka Mraza pri nas.
Prvi je nedvomno vpliv sovjetske, ruske različice Deda Moroza. Ko se je zgodila komunistična revolucija v Sovjetski zvezi (Rusija), so morali najti nekaj alternativnega, da so »preglasili« idejo, kot so takrat razmišljali, kapitalističnega obdarovanja in lika, ki je takrat bil glavni obdarovalec, to je bil sv.Miklavž. Ob tem se je na zahodu že pojavil Božiček, ki je bil oblečen v rdeče oblačilo. To je bilo potrebno spremeniti. Nekdo se je pač spomnil na staro šamansko tradicijo in je lik privlekel iz »skrinje«. Seveda so ga morali ob tem malo preurediti, da ne bo kdo to povezoval še s kakšnim poganskim verovanjem. Predstavili so ga kot prijaznega, starega moža z dolgo belo brado, ki je oblečen v oblačilo modre barve. Tako se je že po barvi razlikoval od »kapitalističnega« Božička.
Ob tem je potrebno poudariti, da ima Slovenija bogato dediščino ljudskega izročila, ki tudi vključuje običaje povezane z zimskim solsticijem. V nekaterih predelih so obstajale tradicije zimskega obdarovanja. Darila otrokom v vseh prinašajo dobri možje. Tudi te lokalne tradicije so pri nas vplivale na sprejetje dedka Mraza kot simbola novoletnega obdarovanja.
Poglejmo še, kako so po drugi svetovni vojni pri nas uvajali lik dedka Mraza. Po vojni so takratni oblastniki začeli razmišljati, da bo potrebno nekaj narediti, da se znebijo »verskih simbolov« ob novoletnem darovanju.
Maksim Gaspari – dedek Mraz (1952)
Pred »uporabo« dedka Mraza so od leta 1945 naprej najprej uvedli na novo izumljeno praznovanje Novoletne jelke. Na vsak način so se želeli otresti Božiča. Sicer so takrat še javno organizirali miklavževanja. A ta so bila bolj cirkuške redstave s pravljično gozdno scenografijo in z nagačenimi živalmi, akrobati, glasbeniki, a tudi s partizani in njihovim orožjem ter pripovedmi partizanskih borcev. Poslej je Novoletna jelka (takrat pogosto pisana z veliko začetnico, božič pa z malo) postajala vse pomembnejša in je postopoma izrinjala iz javnega življenja druga obdarovanja. Za obdarovalca otrok so poskusili narediti nov lik, ki je sicer temeljil na Miklavžu z dolgo belo brado in belimi lasmi, pokrit s kučmo starega očanca, v rokah pa je držal listino dobrih del. Naslednje leto so Novoletno jelko kot praznik posebej izpostavljali in zapisali, da »novoletna jelka nima ničesar skupnega z nekdanjimi božičnimi proslavami, temveč je to praznik, ki nalaga odraslim predvsem veliko nalogo, da najmlajše na najlepši način uvajajo v življenje našega socialističnega občestva«.
Leta 1952 pa je sedanjo podobo dedka Mraza v Sloveniji narisal slovenski slikar Maksim Gaspari (1883-1980). Naredil je tri razglednice, ki so prikazale lik dedka Mraza in je še danes edini »pravilen« lik tega pravljičega moža v Sloveniji. Naredil jih je na podlagi razgovorov in naročila v okviru Ljudske tehnike Slovenije (od 1972 imenovana ZOTKS, Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije). V tem sodelovanje je nastal slovenski dobri mož, ki ni bil uvožen z vzhoda ali zahoda. Zanj so značilni svetel plašč, polhovka in slovenski ornamenti. Ob tem je obveljalo, da dedek Mraz pri nas živi pod vrhom Triglava ali na Pohorju.
Po Gasparijevih načrtih je Ljudska tehnika Slovenije naročila nekaj deset enakih plaščev, v katere je bil potem dolga desetletja oblečen dedek Mraz po vsej Sloveniji. Plašč je bil narejen iz ovčjega kožuha z dlakami obrnjenimi navznoter. Bogato je bil okrašen s pisanimi ornamenti, ki so bili vezeni ali celo iz usnja in našiti. Dedku Mrazu je bilo v njem strašansko vroče.
Tam so na začetku poskrbeli tudi za hranjenje teh plaščev čez poletje. Pred hrambo so jih vsako leto očistili gledališkega pudra in šminke, ki jo je na plašču neizogibno pustil dedek Mraz.
Starka Zima
A kasneje so se vedno bolj pogosto začeli pojavljati dedki Mrazi v drugačnih plaščih. A ti delujejo ceneno, varčevalno in improvizirano. V teh drugačnih plaščih ne delujejo tako mogočno, pravljično kot prav v Gasparijevem plašču. Na srečo je vedno del oprave vsaj prava polhovka. Brez polhovke dedek Mraz ne more biti slovenski lik.
STARKA ZIMA
O njej pa skoraj ni virov. Pojavlja se ob dedku Mrazu. Iskal sem njene upodobitve, a je omembe vredna le Gasparijeva, ki jo je narisal leta 1943. Na njej otroci kepajo starko, ki jim grozi s svojo palico.
Viri:
- TV-kanal BBC Earth, dokumentarec Doggerland, 2023
- Wikipedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Dedek_Mraz
- Janez Bogataj, Novoletna jelka in dedek Mraz, 2019
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Vse slike, fotografije: internet free
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.