»Zmešano« življenje z nasmeškom na obrazu

»Zmešano« življenje z nasmeškom na obrazu

»Zmešano« življenje z nasmeškom na obrazu

avtor 22. oktober, 2019

Velikokrat so mi zastavili vprašanje, kako to, da sem vedno nasmejana in dobre volje. Odgovorim jim, da nisem čisto vedno. Drži pa, da me zelo malo stvari lahko spravi v slabo voljo ali pokvari dan. Ko ljudem razložim, kaj vse mi je to življenje že namenilo – od vojne do selitve do … – , se ne čudijo več. Zato, ker spoznajo, zakaj sem hvaležna in kako cenim vsak dan, vsako malenkost in vse ljudi, ki mi prečkajo življenjsko pot.

Vojna izpuli moje korenine

Prva sirena za splošno nevarnost je bila šok za vse nas.  V naglici smo odhiteli v kletne prostore bloka in zgroženi ugotavljali, da ti prostori nikakor niso bili primerni za skrivanje pred granatami.  Spomnim se vlage, smradu in umazanije.  A tudi siren in skrivanja v kleti  se zlahka navadiš. Doma je bila  vedno pripravljena pletena košara pri vratih, ki je vsebovala vodo, prepečenec in ostale nujne stvari. In ko se je oglasila sirena, jo je tisti, ki mu je košara bila najbližja, zgrabil, in že smo preskakovali stopnice do kleti. V začetku je bilo vse tako strašno in novo, a ko nekaj časa na Kakanj ni padla niti ena granata, se na tuljenje nismo več ozirali.

Hvaležna sem za vsak trenutek in cenim stvari, ki nam ne smejo postati samoumevne. Nikoli ne gre za stvari, ampak za odnose in ljudi. To je tudi odgovor na začetno vprašanje in razlog moji dobri volji in nasmehu. Vem, koliko slabše bi lahko bilo. Vsak trenutek šteje in vsak posameznik šteje. Globok vdih, izdih, nasmeh na obraz in gremo v nov dan.

Pisalo se je leto 1992 in jaz, otrok rojen v mešanem zakonu v osrčju Bosne in Hercegovine, mami Bosanki in očetu Slovencu, sem pristala v reševalnem vozilu. Ta me je pod pretvezo, da se odpravljam na nujen poseg v Ljubljano, uspel pripeljati v Slovenijo. Samo. Nisem se zavedala, kaj to pomeni. Takrat še ne. Rečeno mi je bilo, da me pošiljajo v Slovenijo na krajše počitnice, dokler se situacija v državi ne umiri. Danes, ko sem že sama mama, ko pomislim na takratno slovo, me zmrazi in obenem navdihne, kako pogumna sta morala biti mami in ati, da sta me, zavoljo moje varnosti, pri moji dvanajstih letih samo poslala daleč stran od sebe. To niso enostavne reči. Ostali smo brez vsega. S štirimi potovalkami smo zapustili vse, kar je bilo ustvarjenega v dobrih dveh desetletjih. Potem začneš znova. Iz nule. Hvaležni, da smo ostali živi in skupaj.

Knjiga je bila moja terapija navajanja na novo okolje in novo kulturo

Znašla sem se v novem okolju, jeziku, ki ga nisem razumela, med ljudmi, ki sem jih poznala, a so mi hkrati bili tujci. Nisem se točno zavedala, kaj vse sem prestala. To sem dojela leta kasneje. Ko so se vse stvari postavila v ustaljene tire in smo zaživeli kot povprečna, slovenska družina.

Delim nasmehe tujcem na ulici. Pomirjajo me sprehodi, kjer prisluhnem svojim pisanim žogicam v glavi in se z njimi pogovorim. Jutra so rezervirana samo zame.

Ob pisanju avtobiografske knjige »Slovenština in jaz«, ki je zame bila najboljša terapija, sem spoznala, kaj vse smo jaz in moja družina prestali v procesu navajanja na novo okolje. Z vsem spoštovanjem smo sprejeli svojo novo domovino, navade, se naučili jezika in proces asimilacije je bil praktično zaključen. Kljub temu in dejstvu, da me ime in priimek nista na daleč izdajala in da sem sem se vseskozi trudila govoriti izključno slovenski jezik, kar je bil tudi dogovor doma, pa sem naletela na posmehovanja, žalitve in poniževanje. Razumem, da smo orali njivo in seznanjali slovensko okolje s problematiko beguncev, a je kljub temu bilo zelo težko. Nisem želela obremenjevati staršev še dodatno s svojimi težavami, saj sta imela polne roke dela z reševanjem naših eksistencialnih izzivov.

Veliko ljudi mi je pomagalo uresničiti sanje

Bitka ni bila enostavna, velikokrat sem jokala v toaletnih prostorih in skrivala svojo žalost pred tistimi, ki so se mi posmehovali. Bodisi zaradi oblačil, ki so mi jih podarili dobri ljudje in sem jih ponosno nosila, bodisi zaradi kakšne napačno izgovorjene besede. Ko so se drugi otroci igrali, sem jaz brala in pisala spise. Morala sem nadoknaditi vseh šest let osnovne šole. Moj besedni zaklad je bil opustošen, imela sem tudi pomoči sošolke Teje, knjižničarke Mete in nekaj zlatih učiteljic. Po opravljeni maturi sem si čestitala. Nisem bila zlati maturant. No, vsaj po doseženih točkah ne. V vseh drugih pogledih pa je bil ta uspeh zame velik dokaz, da lahko dosežem zastavljen cilj. Bila sem v občutljivem obdobju pubertete, se soočala s kupom lastnih izzivov, nenehnim dokazovanjem in ugotavljanjem, kako se najbolje zliti v okolico, kjer sem pristala. Brez podpore družine mi najverjetneje nikoli ne bi uspelo. In tudi brez moje vztrajnosti, trme in prepričanja, da nikoli več ne bo tako slabo, kot je bilo v času vojne.

In zasvetila je Lumia

V najtežjih trenutkih in preizkušnjah, sem, četudi bi bilo najlažje biti odrezav in reagirati z enako mero kletvic in ponižujočih besed, ohranila mirno kri, svoj nasmeh in predvsem svoje dostojanstvo. Leta zatem sem spoznala, da je poleg odlične vzgoje, ki sem je bila deležna, močno vlogo vseskozi odigrala tudi moja ljubezen do bontona in vsega, kar je povezano z lepim vedenjem. Slednjega obožujem, od kar vem zase. Z aktivnostmi v sklopu moje Lumie – Akademije vrednot, poučujem o nujnosti  in pomenu moralne vzgoje, temeljnih človeških vrednotah in lepem vedenju.

Vedem se skladno z bontonom in se vedno počutim odlično, kar je najpomembneje, se ob meni dobro počutijo tudi drugi. Počutijo se spoštovano in vedo, da mi je mar zanje. Ta srčna strast me je vodila do točke, kjer sem danes. Nekoč le ideja, danes pa uresničene sanje.

Trdno sem prepričana, da se v nas skriva želja po kvalitetnih in spoštljivih odnosih, le poiskati moramo to zavedanje in ga spraviti na površje. Gonja za materialnimi dobrinami in umetna stiska s časom zame nista opravičilo. Vsak ima možnost in se odloča, kako bo razpolagal s svojim časom in komu ga bo namenil. Prioritete. Ali bo prijazen ali ne. Ali bo pomagal nekomu, ki potrebuje njegovo pomoč ali ne. Ali se bo obzirno in vljudno vedel, ko bo obdan z ljudmi ali bo poskrbel, da bo samo in izključno njemu fajn.

Vem, da ni enostavno in vem, da je pred menoj še dolga pot, vsekakor pa bom vztrajala. Nisem štela kolikokrat so mi govorili drugi, da mi ne bo uspelo, da je nekaj neizvedljivo. Vse je izvedljivo, sploh, če smo vztrajni, srčni in če vlagamo v svojo strast in prepričanja. Ker sem to zmogla jaz, zmore vsak.

Simona je 🙂

Sem pozitivno naravnava oseba, nepopravljiv optimist in nekdo, ki verjame v dobre lastnosti vsakega posameznika. Presrečna žena, dosledna in igriva mama, razumevajoča hči in trmasta sestra. Po poklicu sem profesorica sociologije in zgodovine, a me je radovednost gnala naprej. Odločila sem se za podiplomski študij Mednarodnih in diplomatskih študij. Skoraj enajst let sem opravljala funkcijo generalne sekretarke, bila mentor okoli 500 mladim. Ljudje so v bistvu od nekdaj moj hobi, kot je moj oče rad poudarjal. Najbolj srečna sem, ko sem obdana z mojo družino. Glasno se smejimo in pojemo. Družim se rada s prijatelji, kuhamo in uživamo v dobri hrani in pijači. Sprošča me priprava pogrinjkov. Brez glasbe si ne znam predstavljati življenja. Berem in rada prisluhnem ljudem, ki radi pripovedujejo. Avtentična sem v črnih oblačilih, ki se enkratno dopolnjujejo z mojim pisanim in živahnim karakterjem, kar le dopolnim s kvalitetno rdečo šminko na ustnicah.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.