srž za.me

Življenje je potovanje z očem vidnimi in nevidnimi nameni

avtor mag. Zvonka Pangerc Pahernik 3. decembra, 2024

Nekoč davno, ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, sem razočarano ugotavljala: »Pa sem že mislila, da sem prišla na vrh, zdaj pa je pred menoj nov izziv!« In tako se je nadaljevalo – še en in še en vzpon, pa vmes kakšen padec, in spet navzgor … Vedno znova.

Življenje je zame potovanje z očem vidnimi in nevidnimi nameni. Doseganje prvih me za hip zadovolji, a kmalu začutim praznino in se zaženem v iskanje novega. Drugi, nevidni nameni pa ostajajo večen izziv. Spreminjajo svoj značaj, me preizkušajo, postavljajo vprašanja – včasih ena in ista, dokler ne odgovorim pravilno. Tu in tam se jim uprem, a so močnejša od mene. Modro (po Hesseju) ugotovim, da se je dobro z njimi pobotati in svobodo iskati znotraj bregov, ki so mi dani.

Zame je najbolje, če sem pridna – in to je moj začaran krog

Odraščala sem v času Jugoslavije v predmestju Maribora. Hitro sem dojela, da je zame najbolje, če sem pridna. To je pomenilo, da sem se bolj vdano kot zagnano učila in dosegala uspehe. Na ta način sem se potrjevala in to mi je odpiralo vrata. Postalo je moj začarani krog, na srečo dobrodejen, in sčasoma prerastlo v moj življenjski slog. Učenje in delo sta postala gibalo mojega življenja, morda celo moja cona udobja.

Moj življenjski scenarij: »Vuci, stara, vuci!«

Nekoč sem v hudo zasneženem zgodnjem jutru v osemdesetih, ko so bile zime še zime, hčerki na saneh peljala v vrtec. Tedaj sem v temi naletela na možakarja, ki sta se odpravljala na delo. Zaklicala sta mi: »Vuci, stara, vuci!« Malo se mi je zdelo smešno, malo sem bila pri svojih 27 letih užaljena, prepričana, da v temi ne vidita, da sem vendar mlada. Šele kasneje mi je postalo jasno, da me je doletel najkrajši možni opis mojega življenjskega scenarija. In nad njim se (večinoma) nič ne pritožujem. 😉

Zalomilo se je, ko sem začela vstopati v odraslo dobo, kar je od mene terjalo razvijanje medosebnih in čustvenih spretnosti. Domači in šola me marsičesa niso naučili, sem ugotavljala, in se v nekem trenutku nerada znašla v terapevtskem okolju. Tam sem se lahko razvila bolj celostno. Izjemen vpliv je name imelo materinstvo, saj je iz mene izvabilo ljubezen, kot je nisem poznala. Ponosna sem na to, še vedno je srž mojega življenja.

Odnosi so gonilo mojega osebnega razvoja

V zgodnjem otroštvu je vlogo pomembne osebe zame odigrala moja prababica. Bila je najbolj sončno bitje, kar sem jih kdaj doživela. Naša družina, sestavljena iz žensk treh generacij in odsotnega očeta, sicer ni bila pretirano ubrana in živeli smo skromno. A ona se na to ni ozirala, bila je bogata na svojstven način! Poleg njene igrivosti in srebrnobelih, svilnatih las mi je najbolj ostala v spominu njena naravnanost: vedno srečna, nalezljivo nasmejana in na nek angelski način vzvišena nad tegobami vsakdana. Pa jih ni bilo malo! Nekaj tega je ostalo zasidrano v meni in mi pomagalo v najtežjih preizkušnjah. Pri njej sem se naučila rešitve iskati in udejanjati na nepričakovane načine, nikoli v sporu.

Resnična pripravljenost na spremembe in osebnostni razvoj …

… Občasno se jim upiram – kdo se ne? Dobro je že, da se tedaj zavem svojih šibkih plati. Kdo neki je brez?!😊

Moji drugi najožji življenjski sopotniki mi vse do danes predstavljajo nove in nove izzive. Prav odnose nasploh doživljam kot gonilo svojega osebnega razvoja.  Vem, da mi ni težko zagnano plezati na nove in nove vrhove, težje se je ustaviti in nadaljevati v močni navezi. Vsaj meni, četudi gre potem hitreje in lažje.

Svoji temeljni osebnosti ne moremo uiti

V zadnjem letniku gimnazije sem nepričakovano prejela štipendijo American Field Service in leto dni preživela v Združenih državah Amerike, v zvezni državi Maine. Pri sebi sem načrtovala, da se bom tedaj izumila na novo, a morala sem se soočiti s spoznanjem, da svoji temeljni osebnosti pač ne morem uiti.

Hvaležna sem …

…  vsem, ki so bili krajši ali daljši čas moji življenjski sopotniki – še posebno tistim, ki so od mene vede ali nevede terjali razvoj delov moje osebnosti, ki bi jih sama raje pustila nedotaknjene, neizživete. Hvaležna sem tudi vsem, ki so v meni videli več kot jaz sama in so me na ta način sočutno povabili, da napredujem. Hvaležna sem tistim, ki so me izzvali k vse globljemu spoznavanju plasti človeške duše ter odpuščanju sebi in drugim – za zemeljsko nepopolnost. V smislu reka: »Človek sem in nič človeškega mi ni tuje!«

V odrasli dobi me je pomembno zaznamovalo skoraj 15-letno delovanje v alternativni terapevtski skupnosti. Po socialno-andragoški metodi jo je vodil dr. Janez Rugelj. Kot spremljajoča oseba, kasneje tudi kot laična terapevtka, sem se tedaj prvič soočila z izobraževanjem odraslih. Doživela sem ga na sebi in ga udejanjala skupaj z drugimi. Ko sem dobila priložnost, da se zaposlim na Andragoškem centru Slovenije (ACS), je to pomenilo logično nadaljevanje tega obdobja. Četudi brez izobrazbe iz andragogike sem do tedaj že imela izoblikovano stališče, da je izobraževanje odraslih, oziroma še bolje – vseživljenjsko učenje, nekaj najbolj naravnega in logičnega. Ozaveščanje o tem pa je postalo moje življenjsko poslanstvo.

Na ACS me prinese ‘naključje’

Kmalu bom dopolnila 44 let delovne dobe, od tega 29 let na ACS. Nekako se ne morem posloviti od svojega delovnega okolja ter sodelavcev na ACS in širše. Oboje doživljam kot svoj drugi dom, kot svojo skupnost.

Navdih …

V stalni navdih mi je narava – zunanja in notranja – v vsej svoji kompleksnosti, včasih tudi strašljivosti. Navdihujejo me ljudje, ki me z malimi ali velikimi potezami izzivajo k napredku. Posredniki na tej poti so knjige, gibanje, glasba, umetnost.

Na ACS sem prišla po naključju in se takoj počutila sprejeto. Sprva sem uporabljala predvsem znanja, pridobljena z magistrskim študijem poslovne informatike, ter zasnovala baze podatkov in  informacijske sisteme. Vzporedno je dr. Zoran Jelenc iz Velike Britanije prinesel zamisel o praznovanju učenja. Do tedaj petim festivalom učenja v svetu, poimenovanim Adult Learners’ Week/Tedni učečih se odraslih, smo se leta 1996 pridružili s Tednom vseživljenjskega učenja (TVU). Prevedla in prilagodila sem britansko zasnovo festivala in vse do danes delovala kot njegova nacionalna koordinatorica.

S Tedni vseživljenjskega učenja počastimo zgledne posameznike in skupnosti

Uspeli in celo zasloveli smo svojo drugačnostjo, izjemno povezovalno vlogo in vztrajnostjo. Naslednje leto bomo proslavili tridesetletnico TVU, ki se je sčasoma daljšal (iz petih dni na sedanjih pet tednov), širil (od zgolj izobraževanja do vključevanja vseh mogočih drugih vsebin), se občasno selil iz jesenskega obdobja na pomlad in obratno ter se končno ustalil v maju in juniju. Ustalilo se je tudi sprva strmo rastoče število prirediteljev (zadnja leta okrog 2.000) in dogodkov (8.000–9.000).

Moje poslanstvo …

… se je razgrinjalo vzporedno z mojim osebnim razvojem – kakopak! Iz dokaj vase zaprtega človeka sem sčasoma postala nekdo, ki zanosno deluje tudi v svojem okolju in skupaj z njim. Tam dajem in prejemam spoštovanje, potrjevanje, pripravljenost za skupne podvige …  Vse za višje Dobro.

Razvilo se je gibanje, ki je v široki javnosti vpeljalo in ustalilo izraz vseživljenjsko učenje. Povezalo je učeče se in tiste, ki jim lahko pri učenju dajemo svetovalno, izobraževalno, včasih tudi terapevtsko podporo. Seveda vsega nismo zmogli sami, pač pa smo leta 2021 vzpostavili mrežo koordinatorjev TVU. Letno v njej sodeluje okrog 35–40 območnih in tematskih koordinatorjev – večjih izobraževalnih ali drugovrstnih ustanov. V okviru TVU smo izpostavili in počastili zgledne posameznike in skupnosti, ki so drugim lahko za zgled. Včasih udarno, drugič subtilno smo se približevali tistim, ki bi učenje nujno potrebovali, da bi si izboljšali življenje in delo, a se soočajo z nepremostljivimi ovirami.

Spočetka sem se pripravi projekta upirala, sedaj diham z njim

Z relativno skopim, a stabilnim denarjem, ki ga država hvalevredno namenja tem prizadevanjem, smo dosegli veliko. A še vedno premalo. Na srečo so na pristojnem ministrstvu zaznali, da bi se lahko s širše zasnovanim projektom potegovali za evropska sredstva – sedaj projektom Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje (VŽU).

Pripravi projekta sem se sprva upirala, čemur je botroval odpor do administrativnih ovir, po katerih so veliki evropski projekti pregovorno znani. Toda roki za temeljno zasnovo projekta so se bližali in treba je bilo povezati vsa naša spoznanja, izkušnje in še neuresničene želje ter napisati koncept projekta. V njem je bilo predvideno nekakšno nadaljevanje projekta TVU, ki pa bi se raztegnil čez vse leto in prav tako slonel na mreži koordinatorjev. Predvideno je bilo sodelovanje strokovnjakov s področja družbenega marketinga. Naš dokaj majhen tim za promocijo na ACS je sicer vseskozi deloval zavzeto in z nesebičnim žarom, a za bolj prodorne, zlasti medijsko naravnane akcije to ni zadoščalo. Koncept je predvideval tudi močno podporo drugim dejavnostim ACS ter deležnikom na sorodnih področjih – doma in v tujini. Izrazito vidna vloga je bila dodeljena učečim se – sprva s prenovo instituta Priznanja ACS, morda kdaj kasneje z vzpostavitvijo Foruma učečih se – zagovorniške skupnosti za dobro učečih se.

In rodita se projekt Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje in medijska kampanja Lahko.si

Ko je priprava projekta Ozaveščanje za VŽU prešla v operativno fazo, se nam je sprva pridružila mag. Urška Bittner Pipan, ki sem jo iz naših prejšnjih skupnih podvigov prepoznala kot osebo, ki bo znala odlično uresničiti zasnovani projekt. Imela sem prav. Sama pri projektu z veseljem sodelujem v svetovalni vlogi, saj so mi dolgoletne izkušnje prinesle modrost in subtilnost, s katero je po potrebi mogoče malce uravnavati smer.

Stereotip, ki ga moramo preseči …

… je enačaj, postavljen med VŽU in IO. Izobraževanje odraslih je zagotovo nepogrešljiv, a še vedno pri mnogih nepričakovani člen v verigi vseživljenjskosti učenja. Ni pa edini. Z vzpostavljanjem te kulture in zavesti je treba začeti že v predšolski vzgoji ter v to vključevati vse generacije in skupnosti, od družine naprej. Le tako bo VŽU postalo nekaj samoumevnega, logičnega, naravnega.

Sčasoma se je izoblikoval 5-članski projektni tim, ki ga sestavljajo zavzeti, prodorni in primerno usposobljeni mladi sodelavci. Odlično so se vključili v naše središče, ki se je v tem času iz Promocijskega in informacijskega preimenovalo v Središče za obveščanje in ozaveščanje. Starejši po stažu smo jim torej predali štafeto, po najboljši močeh pa sodelujemo pri novih podvigih, predajamo izkušnje in pridobivamo nove.

Kako se izogniti Matejevemu učinku?

V zadnjem času pogosto omenjam začarani krog prepričanih ali Matejev učinek, po katerem bodo tisti, ki že imajo, imeli še več. Raziskave kažejo, da je res tako, saj izobraženi veliko pogosteje sežejo po učnih priložnostih kot tisti, ki imajo ali doživljajo različne ovire. Zaznavamo tudi večkratno ranljivost določenih skupin prebivalstva, ko nizki izobrazbi botrujejo revščina, neurejene družinske razmere, strah, sram in podobni dejavniki.

Želim si torej, da bi še posebno s tem projektom dosegali bistveno večjo vključenost, ki bi vsem prinašala potrebna znanja ter spretnosti za življenje in delo. Namenoma uporabljam nedovršno obliko glagola, saj je ta proces zaradi neprestanih sprememb in izzivov dejansko vseživljenjski. Želim si tudi, da bi se to dogajalo na način, ki povezuje, izenačuje neenakosti, radosti in krepi.

O mag. Zvonki Pangerc Pahernik

Zvonka je vodja središča za obveščanje in ozaveščanje ter vodja projektov TVU in EPUO na Andragoškem centru Slovenije. Je dobitnica Nagrade RS na področju šolstva za izjemne dosežke v vzgoji in izobraževanju za področje izobraževanja odraslih, 2014. V novembru letos je bila (kot druga Slovenka) sprejeta v Mednarodno dvorano slavnih za izobraževanje odraslih in nadaljevalno izobraževanje, ZDA.  Je diplomirana ekonomistka in magistrica znanosti (poslovna informatika).

Sebe opiše ko budna (»ves čas tankočutno na preži za uvidi in priložnostmi«), samosvoja (»prej intro- kot ekstrovertirana, raje izberem samoto, a se zavedam pomena druženja in sodelovanja«), stvarna (»prava kozoroginja; ne znam si delati utvar, a kljub temu vedno ciljam visoko – ker sem globoko prepričana, da je tako prav.«)

Najbolj pomembna oseba zame v tem trenutku je …

… moj vnuk – ker ob njem podoživljam svoje (sprva plahe) korake v življenje, se učim ne posegati ob njegovih (z mojimi očmi gledano) tveganih potezah, temveč brezpogojno sprejemati in ljubiti.

Trenutno se skupaj s timom ukvarja z velikim številom raznolikih aktivnostmi, med katere sodijo npr. portal Kam po znanje, glasilo e-Novičke, platforma EPALE, Knjižnica ACS, delovanje na družbenih omrežjih in drugih komunikacijskih kanalih. Redno organizirajo stanovsko srečanje Letni posvet o izobraževanju odraslih in še marsikaj. Osebno zelo ljub je Zvonki projekt Uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO). Teče od leta 2012 v vseh državah EU, a v vsaki v skladu z nacionalnimi prioritetami in vsakokratno vsebino posamezne, dvoletne faze. Do sedaj so organizirali veliko dogodkov (forumov EPUO), posneli številne videe, predvsem pa izpostavili zanimive ter povezujoče teme in ljudi.

Kontaktirate jo lahko na zvonka.pangerc@acs.si.

Vse najboljše za sedmi rojstni dan Navdihni me by Insights d.o.o., 2024

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv