Navdihni.me tokrat predstavlja 32-letno Ermino Begović, prvo pokrito zdravnico v Sloveniji. Ermina je pred nekaj leti prišla iz Bosne in Hercegovine, tukaj si je ustvarila družino in dobila službo v bolnišnici v Celju. Kot pravi, se tukaj zelo dobro počuti. V profesionalnem okolju je zelo dobro sprejeta, pogledi mimoidočih na ulici, zaradi nošenja rute, je več ne motijo. Rada odgovarja na vprašanja o svoji religiji, ki ji veliko pomeni. Živi v Žalcu pri Celju, čez dva meseca se po porodniškem dopustu vrača v službo, ki je zanjo življenjsko poslanstvo.
Nošenje hidžaba je bila izključno njena odločitev
32-letna Ermina Begović, specializantka prvega letnika interne medicine v bolnišnici v Celju, je odraščala v mestu Zavidovići, v osrednji Bosni. V Sarajevu je doštudirala na medicinski fakulteti. Veri se je približala postopoma.
»Moja starša sta muslimana, ki sta odraščala v komunistični državi in nista povsem prakticirala vere. Sta se pa zelo trudila, tudi skozi temeljna načela vere, da otroke pravilno vzgajata in poskušata od nas narediti dobre, pravične, kulturne in poštene ljudi« razlaga Ermina, ki dodaja, da njena mama ni pokrita. »Mislim, da to govori dosti o naši družini, da ničesar ne vsiljujemo in da se za velike odločitve v življenju odločimo sami, po skrbnem premisleku« razlaga Ermina, ki se je z vero bolj povezala v šoli, preko branja knjig in pogovori s prijatelji.
Moj hidžab je moj način življenja
Ermina se je v 22. letu odločila za ruto oziroma hidžab oblačila. »Takrat sem začutila, da sem na to pripravljena in sem močno verjela, da mi bo hidžab prinesel samo dobre stvari, kar se je na koncu v mojem primeru res izkazalo za resnično,« doda Ermina. »Moj hidžab je moj način življenja. V njem se počutim res lepo in mi prinaša poseben občutek miru, svobode in duhovne izpolnitve,« iskreno pove naša sogovornica
Pogoji hidžaba
Hidžab ni zgolj obleka, ki pokriva telo, temveč zajema obnašanje, govor in zunanjo pojavo v javnosti. Obleka je le en vidik tega. Določeni standardi o nošenju oblačil morajo biti izpolnjeni. Deli telesa morajo biti pokriti. Obleke, ki ne smejo biti prozorne, morajo biti spodobnega videza, skromne in tako ohlapne, da ne opisujejo oblike ženskinega telesa. Seveda so odstopanja, kot v primeru Ermine, ki ob kirurških intervencijah nosi majico s kratkimi rokavi.
Vera je sopomenka dobrega
Na delovnem mestu v bolnišnici v Celju
»Moje mnenje je, da je vera globoko intimna stvar vsakega posameznika, ki vero potrebuje in se v njej dobro počuti. Mislim tudi, da vsaka vera lahko prinese samo pozitivne stvari, seveda vsem tistim, ki te pozitivnosti želijo prepoznati. Menim tudi, da dobro okolje, dobra družba z lepo energijo lahko posameznika navdihne oziroma lahko nekoga približa veri ali obratno. Pa ne samo veri, ampak vsemu dobremu nasploh,« opisuje Ermina.
S prihodom v Slovenijo, za kar je bila ključna ljubezen, se za Ermino glede tega ni nič spremenilo. Pripravljena na številna vprašanja glede svoje vere, je odšla v svojo prvo službo v Celjsko bolnišnico.
»Prvi dan pripravništva v Celju je bil tudi moj prvi delovni dan nasploh. Zato je bilo za cmok v grlu več razlogov. Ampak že po nekaj dneh, ko so me vsi lepo sprejeli in ko je delo potekalo zelo dobro, je bila trema pozabljena,« razlaga Ermina.
Njen odnos do lastne vere v bolnišnici je zelo dobro sprejet
»Sodelavci so čudoviti. Spraševali so me, vse jih je zanimalo in to mi je všeč. Rada odgovarjam na taka vprašanja. Če razumejo, je tudi meni lažje. Številna vprašanja o Islamu, ženskah v Islamu, načinu življenja, oblačenja in tako naprej, si vedno razlagam samo pozitivno. Mnenja sem, da več kot vemo, bogatejši smo. Zato vse, kar izvem o drugih religijah, o drugi tradiciji, gledam kot svojo nadgradnjo,« dodaja Ermina. »Omogočeno mi je, da se preoblačim v posebni sobi, da lahko molim v skupnih prostorih. To mi zelo veliko pomeni, me osrečuje in zaradi tega je moje življenje v Sloveniji lažje,« pojasnjuje mlada zdravnica.
Pacienti nimajo težav z mojo ruto
»Za študij medicine sem se odločila v tretjem letniku srednje šole, ko sem izbrala naravoslovno usmeritev. Takrat sem začela resneje razmišljati o poklicu in sem videla medicino kot zelo humano, koristno in najzanimivejšo znanost,« pravi Ermina. »Ko sem seznanila starše s svojo željo po študiju medicine, je oče, ki je strojni inženir, predlagal druge možnosti, ki bi bile lažje tako za študij kot tudi delo. Mami, ki je večino njene delovne dobe delala v lesni industriji, je bila bolj zadovoljna z mojo izbiro. Seveda sta me oba zelo podprla in mi po vsej svoji moči pomagala, ko sta ugotovila, da si to zares želim,« je Ermina srečna.
Ermina je že med študijem prihajala v Slovenijo, kjer je opravila del prakse. »Takrat sem videla, da z bolniki ne bom imela težav. Vseeno jim je, kako sem oblečena in kdo sem. Pomembno je le, kakšen odnos imam do njih, oni so v bolnišnici, ker so bolni in ker potrebujejo pomoč…,« se Ermina z veseljem spominja svojih prvih korakov.
Duhoviti odzivi pacientov na njen videz
Prepričana je, da je zdravniški poklic poslanstvo. »Imam poseben pristop do bolnikov. Nanje gledam kot na svojce. Bolnikom prinesem vodo, se pogovarjam z njimi, do njih imam zares lep odnos,« izpostavlja Ermina.
Nekateri so vseeno tu in tam kaj pripomnili glede rute. »Eden me je vprašal, ali mora biti ruta vsak dan druge barve. Vprašal me je, ali barvo izberem glede na to, ali sem poročena. To se mi je zdelo simpatično,« doda skozi smeh naša sogovornica.
Predsodki so tudi v Bosni
Odstopanje od hidžaba takrat, ko je to potrebno.
Ermina je imela med študijem priložnost, da nekaj časa dela tudi v bolnišnici v Hamburgu. Tam se zaradi multikulturnosti mesta ni ločevala od drugih. Kot pravi, ni jim bila niti malo čudna niti drugačna …
Predsodki pa niso samo v Sloveniji, temveč tudi v Bosni in Hercegovini. »Ko sem prišla v Slovenijo, so me vsi Bosanci oziroma znanci prepričevali, da so Slovenci zaprti in konzervativni, da ne bodo sprejeli rute, mene in moje verske pripadnosti. Češ da je za Slovence to preveč. Jaz pa sem v Sloveniji opazila, da me ljudje res gledajo in se obračajo za mano. Zdela sem se jim čudna. To sem si pojasnila takole: če vidim temnopoltega človeka ali Kitajca, ga tudi jaz vseeno opazim,« smeje doda Ermina.
Epidemija kovida 19 bila naporna tudi zanjo
Epidemija covida 19 pa je bila tudi zanjo huda izkušnja. »Psihično je bilo zame to zelo težko, ker več mesecev nisem mogla iti domov. Videoklici pa ne morejo nadomestiti pravega objema« pravi Ermina, ki je takoj, ko je bila za to priložnost, odšla domov za vsaj tri dni.
Ermina z družino živi v najetem stanovanju v Žalcu pri Celju. Upa, da bo nekoč dobila slovensko državljanstvo in si nato lažje uredila življenje. Zdaj ji je najpomembnejša specializacija. »Odločila sem se za interno medicino. Ker so ledvice moj organ, sem se odločila za nefrologijo, ki se ukvarja z ledvičnimi boleznimi,« dodaja energično.
Ermina Begović je vesela, da je v Sloveniji sprejeta takšna, kot je. To ji daje zagon, da se svojemu poklicu še bolj preda.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Ermine Begović
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.