Lahko žaba pleza po drevju? Lahko, če je drevesna žaba. Lahko človek hodi po steni? Lahko, če ga v vetrovniku podpira močan veter. Lahko grafitar iz svojega ilegalnega početja naredi donosen posel? Lahko, in živ dokaz za to je Teo Ivančič, ki je prvi grafit na steno očetove garaže naredil pred desetimi leti. Danes ga podjetja in mesta najemajo, da na njihove stene riše logotipe ali ustvarja t.i. street art.
Zato pravi, da ni več grafitar, ampak slikopleskar. »Kaj pa je to drugega, če rišem po naročilu, če nekomu čez celo steno narišem logotip, zraven pa dodam še malo artistične note, da ne izgleda ravno kot nalepka? To je pač sodobno slikopleskarstvo, pri katerem le uporabljam osnovno grafitarsko orodje, to je sprej. Sam sem priteral zgodbo tako daleč, da ne uporabljam šablon, zato delam dlje časa. Eni znajo to cenit, drugi ne, na koncu mi je to čisto vseeno,« pravi Teo.
Ne, brez kape se pa ne slikam. Pravzaprav me le redki lahko vidijo brez pokrivala.
Teo Ivančič Teoson, grafitar
Prvi »slikopleskarski izdelek v grafitarski tehniki« je naredil za prijatelja, ki je odpiral športno trgovino ravno v času, ko se je Teo spraševal o smiselnosti svojega ilegalega grafitiranja. Težave s policijo: »mene in še nekaj drugih so zašpecali. To je bil tak focen realnosti«. Vprašanje denarja: »malo sem se vprašal, koliko denarja porabim za ta špas? V eni točki sem porabil toliko sprejev, da naš uvoznik tega ni več folgal, pa sem se odločil in jih začel sam uvažat. To še vedno počnem, da jih lahko dam našim grafitarjem ali pa Zvezi prijateljev mladine po pametni ceni.« Razmislek o načinu življenja: »v enem obdobju življenja sem rabil ilegalo, adrenalin, da sem razčistil določene zadeve s sabo. To mi je bila mini terapija. Potem pa pride sončen dan, ti pa deset ur buljiš v steno in se vprašaš, kaj ti je tega treba. Saj je fino na koncu pogledat izdelek, ampak sončen dan je pa mimo.«
Rekapituacija razmisleka ga je pripeljala do odločitve, da svoje znanje unovči. »Na začetku je bil res kar velik šok, ker je ta moj poklic čista ekskluziva. Nisem jaz frizer, da bi ljudje vsak mesec hodili k meni. Ko eno stranko obdelam, sem jo naredil za naslednjih 10 let.« Ampak stranke so se začele kar množiti: NK Maribor, Mestna občina Maribor, razstava v Pokrajinskem muzeju Maribor. Začela so prihajati vabila iz tujine. Za razstave in za ogromne slikopleskarske projekte street arta, s katerimi številna velemesta privzdigujejo degradirana območja in ustvarjajo poseben mestni pečat. Vmes je svoje delovanje razširil na grafično oblikovanje, Filipu Flisarju porisal olimpijsko čelado, bil trener bordanja, izdelal nekaj skejterskih ramp in seznama še kar ni konec.
Skušam se imeti fino in izkoriščati talente, ki jih imam, pa zagnan sem. Ko se za nekaj odločim, to izpeljem do konca. Širok krog poznanih pa mi omogoča, da od tega lahko tudi živim.
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.