inspire.me

»Iz prostovoljstva črpam smisel življenja«

avtor Advertorial 13. oktobra, 2020

Od nekod se nam zdi znana, ko obiščemo Petrolov bencinski servis v Mostah. S širokim nasmehom in s toplino nas takoj prevzame. Potem se spomnimo, kje smo jo srečali: to je Ines, tista Ines Ćeman, ki je skupaj z ekipo Zavoda Naš Kuža (ustanovil ga je znan slovenski raper Rok Terkaj) sprožila vseslovensko akcijo zbiranja hrane za zapuščene živali. O njej pravijo, da je po naravi nežna, mirna, preprosta in skromna oseba, ki bi pomagala vsakomur, tako ljudem kot živalim. A to ni njen edini prostovoljski projekt; kar nekaj jih je nanizala v svojem življenju. Kot tudi kar nekaj izgub, tudi ločitev. 39-letna Ines dodaja, da jo kljub temu – ali morda prav zaradi tega – motivira ljubezen do življenja samega.

Naučila me je trdnosti in vere vase

Pravite, da vas vodi ljubezen do življenja; od kod prihaja ta filozofija?

V mojem življenju so mi bile od nekdaj vzornice predstavnice ženskega spola, najbolj pomembna od njih pa je moja babica, s katero si delim neverjetno podobnost, tako vizualno kot karakterno. Pri njej me najbolj navdušuje njena življenjska zgodba, iz katere je izšla kot prava velika zmagovalka. Iz svojih izkušenj me je naučila trdnosti, stabilnosti in vere tako vase kot v vse, kar je višjega od nas.

Najbolj me je pritegnila z lekcijo črpanja moči iz nemoči in obupa, z osebnimi izpovedmi, v katerih sem našla ocean znanja o premagovanju samega sebe in svojih strahov. Rojena sem na njen rojstni dan in v družini velja izraz, da sem enostavno njena kopija. V šali to velikokrat negiram, saj je karakterno tudi trmasta, prenatančna, prezahtevna in vedno rada v centru pozornosti,  čeprav vse njeno vidim tudi v sebi.

Moje največje življenjsko spoznanje je, da se ne gradimo in ne postajamo močnejši samo v obdobjih sreče in blaginje, zares rastemo takrat, ko smo najbolj šibki in ranjeni. V vseh preizkušnjah življenja se imamo možnost sami odločiti, katero čustvo bomo takrat hranili in ga izpostavljali. Zato je vredno v življenju vse dobro in vse slabo sprejeti in spustiti od sebe ter ne pozabiti na hvaležnost, saj se je zagotovo zgodilo z namenom.

Hranim empatijo in pazim, da se ne izčrpam

Na kakšen način vaša ravnanja navdihujejo druge?

Situacije, ki so se zgodile meni, mnogim predstavljajo nepremagljiv in čustveno neozdravljiv položaj. Mnogi si želijo vedeti, kako preživiš toliko izgub in kako se je sploh mogoče spopasti z bolečino. Od tu, torej iz sebe in svoje zgodbe, črpam nasvete, črpam moč. Hranim empatijo, ki je pri meni izredno visoko razvita, in se istočasno zaščitim pred izčrpavanjem svojega izvora. Empatija je lahko namreč zelo pogubna za tistega, ki je ne zna ali ne zmore filtrirati.

Moje življenje in izkušnje bi strnila v nasvet, ki sem ga slišala od mojega dobrega prijatelja Aleša: Ko se dotakneš dna, ni panike, ker takrat gre lahko samo še navzgor.

Menim, da sm trenutno največji zgled svoji desetletni nečakinji Lini. Na trenutke sem velik navdih tudi drugim osebam na področjih, kjer me najbolj potrebujejo. V moji širši družbi (tako sodelavci kot prijatelji) imamo navado, da se učimo drug od drugega, tako da smo do neke mere drug drugemu za zgled. Verjetno sem vzor predvsem s to poosebljeno močjo, ki se pri meni hitro opazi in jo moram kdaj pa kdaj tudi nadzorovati, saj lahko hitro postane pregroba ali vsiljiva.

Iskala sem usklajen življenjski ritem

Kako se je proces spreminjanja življenja odvijal pri vas?

Prišlo je obdobje, stara sem bila nekje 26 let, ko sem potrebovala stabilnost na več nivojih kot zgolj in samo finančno. Načrtovanje osamosvojitve s stanovanjem, partnerjem in psom (smeh), ki vodijo v družinsko življenje, za seboj potegne potrebo po stalnosti oziroma uvajanju rutine. Do zaposlitve pri Petrolu je bilo skorajda vseeno, kdaj in do kdaj se spi in ali je skuhano ter oprano. Priznam, da so zame skrbeli starši. Potem pa se je prebudila želja po tem, da bi zase in še za koga skrbela jaz sama in tako so bile potrebne spremembe.

Na Petrolu sem se zaposlila, ker mi je bil všeč koncept podjetja in sem želela biti del tega. Potrebovala sem red in disciplino, pa tudi varnost in svobodo – z zaposlitvijo tukaj sem končno uskladila ritem z ostalimi življenjskimi izzivi. Delo na Petrolu mi tako omogoča delo z ljudmi, vsakodnevno učenje in napredovanje, užitek in svobodo.

Tu in tam smo tudi terapevti

Kakšen je vaš “Petrolov” dan?

Zelo intenziven – samo jutro se začne s kavico in hitrim sestankom z izmeno, s katero delam, nato pa se lotim dela. Moja opravila so raznolika; od pisarniških, do prodajanjih kot tudi na trenutke terapevtskih, saj imamo zelo pristne odnose z našimi rednimi strankami. Vmes skupaj malicamo, drugače pa je prisotno veliko smeha, zabave in posledično produktivnosti.

Veliko podjetij ima ob prihodu v službo tako imenovane pristopne kontrole (po domače: mašine za štempljanje), kjer zaposleni s kartico ali z vnosom kode evidentirajo svoj prihod in odhod z dela. Pri nas je prihod evidentiran z objemom, sploh povratki z dopustov, ko se ne vidimo po teden ali dva. Stalne stranke, s katerimi smo res domači, pa ob vsakodnevnem prihodu pozdravimo z vprašanjem, ali je prišel narediti zgolj prijavo o prihodu ali potrebuje kaj več (in s tem je mišljena potreba po pogovoru).

Zaposleni so res najbolj pomembni, sploh tisti v prvi »bojni« liniji

Sliši se sanjsko, a verjetno vidite tudi kakšno možnost izboljšave?

Drži; podpiram prizadevanja nove uprave Petrola z Nado Drobne Popović na čelu, ki več pozornosti namenja maloprodaji, saj v strategiji ponovno v ospredje postavlja prav bencinske servise in prodajalce. Njena ideologija mi je všeč in jo podpiram. To ne pravim zato, ker sem del maloprodaje, ampak zato ker sem mnenja, da nobeno podjetje s še tako dobrimi temelji, dobrim imenom in finančno stabilnostjo ne more ostati vse našteto, če ne skrbi za zadovoljstvo zaposlenih v prvi »bojni« liniji.

Možnost izboljšave vidim v stimuliranju napredovanja zaposlenih. Kot drugo pa bi dala več priložnosti zaposlenim, da delijo svoje znanje in izkušnje iz prve roke, saj ga imajo veliko več kot si mislimo.

Divje ideje se rojevajo iz spontanosti

Že večkrat ste omenili svobodo; ali tako pridete do novih zamisli?

Skoraj na dnevni ravni imam kakšne neverjetne ideje, ki sprva delujejo kot neizvedljive, potem pa se na koncu izkažejo za super opravljeno delo. V službi imam pri svojih idejah odlično podporo kolektiva, ki me zdaj pozna že tako dobro, da jih zanima, kakšen rezultat pričakujem, potem pa »zahtevajo« mir in svobodo pri odločanju, kako do rezultata priti.

Ker svobodo dobijo, sprejmejo odgovornost za delo; ker se odgovornosti zavedajo, delo opravijo tako kot treba in krog se zaključi. Dajati svobodo je pravzaprav zaupati, in to je ena ključnih vrednot Petrola. Obenem je dati svobodo v resnici opolnomočiti sodelavce.

Super ideja s Fundacijo Naš Kuža

Kako ste povezali svojo ljubezen do živali in svoje delovno mesto?

Delovala sem v zavodu za živali, hkrati pa sem bila zaposlena na Petrolu. Iskala sem način, kako to dvoje povezati. Zavod je nastal iz Facebook skupine Fundacija Naš Kuža, katere začetka se spomnim, kot bi bilo včeraj. S sodelavko Petro sva kot vsak dan v službi dan začeli s kavo pred izmeno. Spomnim se, kako je komaj čakala, da mi pokaže posnetek. Na njem je naš raper Rok Terkaj zgroženo in žalostno govoril o pozabljenih, zanemarjenih in nezaščitenih kužkih, ki nujno potrebujejo pomoč.

Živali so najbolj topla, iskrena, pristna in čuteča bitja tega sveta – če nimaš rad živali, ne moreš imeti rad sebe, kaj šele ljudi okoli sebe; vsaj tako je moje mnenje. Živali me preprosto prevzamejo s tem, kakršne so.

Pozval je in odzvali smo se. Tako se je porodila ideja, s katero na Petrolovih servisih v Sloveniji in v okviru organiziranih akcij tudi drugje zbiramo hrano ter druge izdelke za domače živali. Ta trenutek imamo čez 9000 članov. Januarja smo praznovali šele peti rojstni dan, rezultati pa so na vseh nivojih odlični in zaradi naše povezanosti vedno čustveno obarvani.

Ko se mi je sesul svet, sem spoznala nekoga, ki je potreboval mojo pomoč

Ne delujete le na področju skrbi za živali, vodijo vas tudi drugi prostovoljski projekti.

Da, prostovoljstvo je zame nekaj, kjer človek vloži del sebe, to počne z veseljem in dobrimi nameni, v zameno pa ne pričakuje nič, razen pozitivnega razpleta. V mojem življenju ima dodano vrednost. Od tu črpam smisel življenja. Neprecenljivo je opazovati rast nečesa, v kar vlagaš sebe in svojo energijo, na drugi strani pa čudovito doživeti poplačilo za svoje delo skozi lastni napredek, ki ga večinoma sploh ne pričakuješ.

Trenutno sem najbolj aktivna v prav posebnem prostovoljnem projektu, ki sem si ga sama izbrala pred približno dvema letoma, ko sem spoznala svoj novi kolektiv v podjetju. Takrat sta bila trpljenje in bolečina moja hrana, ker se mi je tik pred tem sesul svet, življenje pa obrnilo na glavo. Namenjeno je bilo, da sem v tistem obdobju spoznala nekoga, ki je imel več razlogov in močnejše argumente za hranjenje jeze, žalosti, obžalovanja in zamere. A je namesto tega hranil in negoval ljubezen, veselje, upanje, hvaležnost in odpuščanje. Ta naš sodelavec, sicer še študent, je na svoji življenjski poti izkusil ogromno bolečine in trpljenja. Večkrat ni videl izhoda. Večkrat pomislil na konec. Pa vendar je tu.

Zavezala sem se sama pri sebi, da mu pomagam na svet spraviti njegovo življenjsko zgodbo. Verjamem, da bo reševala mnoge in pomagala neštetim, tako kot je on pomagal meni. Po dveh letih lahko s ponosom rečem, zdaj tudi že uradno, da smo knjigo napisali in podpisali pogodbo z založbo. Luč sveta bo zagledala konec leta.

Vse se zgodi takrat, ko se mora

Kaj so vaši načrti za prihodnje?

Moja družina

Prepuščam se toku in dopuščam možnost življenju, da me usmeri tja, kamor mi je namenjeno. Rada bi se vrnila na študij in dopolnila svoje izobraževanje. Prekinila sem ga iz finančnih razlogov. Sem del generacije, ki se je na neki točki odpovedala študiju, ker je bila zaposlitev nujna za preživetje, izredni vpisi pa ne prav poceni.

Živeti ne bi mogla brez svoje družine, dobrih in bližnjih odnosov s prijatelji in prijateljicami, živali, dobre hrane in odličnih knjig.

V glavi imam še kar nekaj zamisli in projektov, ki bi se jih rada lotila v prihodnosti. Eden od projektov je vezan na Petrol in tudi uresničljiv, nisem pa ga še predstavila. Vodi me prepričanje, da se vse zgodi točno takrat, ko se mora, ko je ideja dovolj zrela in idejni vodja pripravljen. Ideja pa je za enkrat vezana na moje trenutno področje: zaposleni na prodajnih mestih. Tu vidim veliko potrebe po stiku, prepoznavanju, delu z nami in za nas.

Nekaj izbranih projektov Ines

Z našo energijo pomagamo pri razvoju Miše

Petrolov projekt Naša energija povezuje živi že skoraj desetletje. V sklopu tega so organizacijam in posameznikom, namesto za nakup poslovnih daril, namenili že več kot 600 tisoč evrov. Pomagali so tudi deklici Miši Prelog, hčerki enega od Petrolovih sodelavcev. Pobudnica donacije, v kateri se je združilo 18 prodajnih mest, je bila Ines Ćeman.

»Mišino zgodbo sem najprej dve leti spremljala od daleč; odkar pa je pred štirimi leti Aleš postal moj sodelavec, jo opazujem od blizu. Miša je stara devet let in ima cerebralno paralizo. Petrolovci smo ji na pomoč priskočili trikrat. Prvič smo zbrali sredstva pred šestimi leti, ko kot dve leti stara deklica ni zmogla ne sedeti, ne kobacati, kaj šele stati ali hoditi. Tako je bila deležna prve intenzivne fizioterapije. Miša je napredovala in postala kandidatka za operacijo. Po operaciji, ki jo je v Ameriki opravil dr. Park, smo Petrolovci pred tremi leti Miši pomagali drugič. Spet smo zbrali sredstva za intenzivne fizioterapije, da bi Miša po operaciji lahko čim bolj napredovala. In je! Ko Miša obišče naše prodajno mesto, ni v vozičku. Miša prikoraka s svojo hoduljo. In ne samo to, Miša je lansko jesen na rehabilitaciji naredila čisto prve samostojne korake. Po tretji donaciji pa pridno trenira in redno obiskuje osnovno šolo,« razlaga Ines.

Pogrešana oseba na našem prodajnem mestu

Pisal se je januar 2019, ko je Ines s sodelavci opazila starejšega gospoda v parkiranem vozilu ob njihovem servisu. Ostajal je še nekaj dni, vsake toliko zagnal vozilo, da se je nekolikanj zagrelo, in na vsa njihova vprašanja odgovarjal, da čaka svojega sina. Četrti dan je prinesel preobrat: avto ni več vžgal … Ko so preverjali, kako in kaj je z gospodom, so ugotovili, da nima denarja, ni jedel in tudi mobilnik se mu je spraznil. Ines je s kolegi_cami sprožila akcijo, s pomočjo telefona (ki so ga napolnili), so našli sina v Avstriji. Povedal je, da oče že peti dan velja za pogrešanega in ga išče vsa dežela. Ima Alzheimerjevo bolezen, odpravil pa se je kupiti psa; ob tem zašel čez mejo in pristal v Ljubljani. Šlo je za znanega avstrijskega dramskega igralca Eugena Starka.

»Na lokacijo pridejo policisti, reševalci in dve uslužbenki avstrijskega veleposlaništva. Gospoda Starka odpeljejo, avtomobil ostane pri nas, sin je na poti v Slovenijo. Nekje globoko v nas obstaja želja, da bi se nekega toplega dne pojavil na vhodu v prodajalno našega prodajnega mesta, vendar bo pri zgolj želji verjetno tudi ostalo, pa nič za to. Zavedamo se, zdaj še toliko bolj, da naključja ne obstajajo, da se vse zgodi z razlogom, ob pravem času, na pravem mestu.«

Petrolovci vračajo družbi tudi skozi korporativno prostovoljstvo

V Petrolu so letošnji konec septembra že deveto leto zapored izvedli akcije korporativnega prostovoljstva Vračamo družbi. Letošnje akcije so v duhu trajnosti in samooskrbe posvetili delu v naravi. 55 Petrolovcev prostovoljcev je na sedmih akcijah širom Slovenije uredilo okolico vrtca, vrta pomoči potrebnega starostnika, živalskega vrta, šole, gradu, pravljične dežele in rečnega nabrežja. Akcije so pospremili s sajenjem sadik avtohtone jablane zlati delišes, lipe, črnega bezga, divje trte, malin, zelišč, jesenskega radiča.

Ob tem so srčni Petrolovci skozi mesec september širom Slovenije po svojih poslovnih stavbah postavili zabojnike za zbiranje humanitarne pomoči za šolarje. Za najšibkejše so zbirali maske in razkužila, ki pomagajo v boju proti epidemiji Covida-19. Zbrano pomoč so predali lokalnim društvom Zveze prijateljev mladine Slovenije, in sicer v Ljubljani, Mariboru, na Ravnah na Koroškem, v Celju, Jesenicah in Novem mestu.

Iz prostovoljstva črpam smisel življenja

Foto: osebni arhiv Ines Ćeman

Naročnik prispevka je Petrol d.d.

Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.