odkrij.me

Kaj boš pa zdaj, ko si velika?

Avtor: Kaja Lukač 25. maja, 2018

»Kaj boš, ko boš velika?« Eno najpogostejših vprašanj, ki jih odrasli postavijo(mo) otrokom, ko nas zanima, kdo otrok je. Ne, kdo bo. Ali kdo si želi biti. Ali kdo bi bil v svoji pravljici. »Princeska, slikarka in učiteljica,« ker se za eno nikoli nisem mogla odločiti. In ker sem nekje nekako verjela, da gre eno z drugim. In da eno ni dovolj. Otrok si navadno premisli vsak mesec, kaj bi postal. A jaz ne. Od petega leta starosti in me drži še danes, 26 let kasneje. Moj odgovor na vprašanje »Kaj boš, ko boš velika« sicer še drži, a danes menim, da bi dejansko lahko bil »vztrajna, samosvoja in kreativna«.

Nekatere stvari so zapisane v našo kri, v našo sfero, energijo, vtisnjene v kožo, spomin v našo esenco. Kdaj sem začela ustvarjati, ne vem. Vem, da sem z namenom rojena v družini, v kateri je umetnost zmeraj veliko pomenila. Zato, da lahko kar najbolje razvijem sebe in tako največ doprinesem svetu. Mark Twain pravi, da sta v življenju najpomembnejša dva dneva. Dan, ko si se rodil, in dan, ko si izvedel, zakaj.

Napačno je vprašanje »Kaj boš, ko boš velika«. Iskreno: hočemo vedeti, kdo smo zdaj v tem trenutku. Samo to, kar smo sedaj, nas lahko iskreno osreči. Zato se v vsakem trenutku, ne glede na starost, iskreno vprašajmo: »Kaj boš pa zdaj, ko si velik-a?«

Po srednji šoli in raznih likovnih krožkih me je pot zanesla na likovno pedagogiko. Ker nisem bila sprejeta na fakulteto, za katero sem takrat menila, da je moj sanjski poklic, sem »pristala« na fakulteti, na kateri sprva nisem želela biti. A sem si po mesecu dni premislila, saj sem kljub svoji uporniški trmi čutila, da sem končno doma. Prvič sem slikala in risala na stojalu, a so moja dela prepričala celo mene. Kot da bi slikala v transu, tako lahkotno in logično. Kot da samo prerisujem, kar je pod risbo, kot da samo s čopičem naredim premaz in se pojavi podoba. Kot da samo osvobajam Davida, ki ždi v kamnu in čaka. In tako je prišel ta dan, ko sem izvedela, zakaj sem rojena. In začela se je nova pot, pot borbe za svoj potencial in potencial v nas vseh. Tako sem odrasla.

A potrebna je bila bolečina za pravi premik

Po fakulteti, prvih razstavah in po bolezni sem pristala na realnih tleh iskanja poklica v umetniških vodah. Kljub temu da sem po duši deloholik, sem naletela na mnoga zaprta vrata, izkoriščanja in kruto realnost zatiranja umetnikov. Tako me je iskanje službe popeljalo v Anglijo. Bila sem au pair, varuška na domu. Hkrati ustvarjala, se borila za obstoj svoje ustvarjalnosti, ilustrirala knjige, razstavljala tudi v Sloveniji in opravljala razna dela v Angliji. Starša sta me zmeraj močno in trdno podpirala, mi nudila vse, kar ljubeč starš lahko da, za kar sem jima neskončno hvaležna. Sem pa hkrati tudi tisti dvoletni otrok, ki hoče vse sam.

Po vrnitvi v Slovenijo se je prava pot šele začela. Ob delu na vseh koncih in krajih sem se poglobila vase, kaj je to, kar je res moje. Tako sem se po usposabljanju v programu Podjetno v svet podjetništva lotila podjetnosti. Tistega, za kar pa res nisem. A je nujno za obstoj tega, za čemer stojim. Za potencialom v nas vseh. Za nečim, kar je večje od mene. Tako sem ustanovila svojo umetniško šolo. S trudom, mnogimi tedni izčrpanosti, tudi prejokanimi nočmi, z urezninami in parimi noži v hrbtu se učim še trdneje verjeti v svoje delo. Ker sem se iz tiste plahe, sramežljive deklice s socialno fobijo zgradila v nežno, vendar neustrašno žensko, ki z največjim zanosom stopi pred javnost in stoji za svojim prepričanjem. Za vsakim svojim naslikanim portretom in za vsakim novim nasmehom svojega učenca, ko vidi, da zmore.

Umetnost je edina panoga, ki nas z ničemer ne omejuje. Kjer smo popolnoma svobodni, da si postavljamo lastna merila, in popolnoma svobodni, da jih prav tako kršimo.

Umetnost je zatirana iz vseh smeri, predvsem šolstva in mravljičarskega sistema. Pa tako izredno pomembna, da se spoznamo kdo smo, da se začutimo, da se začnemo imeti radi. Trdno verjamem, da imamo vsi skrit nek potencial, ki nas bo, ko ga bomo razvijali, osrečeval. Takšna vera vase nas dela močnejše tudi na drugih področjih. Ravno iskanje tega je v pedagoško-andragoškem delu zame največji izziv in lepota. Tako čudovito raznoliki smo si. Moje likovne delavnice so zasnovane predvsem na tem, da urimo svoje sposobnosti, se podamo tu in tam v svoje strahove, se raziskujemo in gradimo na svojih sposobnostih. Moto moje šole umetnosti Art of my Own (v angleščini ostaja, saj je ideja zrasla za časa bivanja v Angliji) je ravno to: Odkrij svoj izraz. Odkrila sem, kako velik pomen ima izražanje za naše življenje. Kakšne posledice pušča zatiranje le-tega pa sem občutila tudi na lastni koži. Vso zadrževanje energije zmeraj privede do bolezenskega stanja. In konec koncev ni tako pomembno, koliko smo dobri v določeni umetniški smeri, kako perfektni smo lahko in dosežki, ki nas ne nagrajujejo več. Zgolj omejujejo. Svoboda izražanja je najpomembnejša. Umetnost je edina panoga, ki nas z ničemer ne omejuje. Kjer smo popolnoma svobodni, da si postavljamo lastna merila, in popolnoma svobodni, da jih prav tako kršimo. Na tej osnovi gradim delavnice za otroke, nadarjeno mladino in za odrasle vseh starosti.

Podjetnica v umetnosti – moja pot

Hkrati je nujno, da raziskujem tudi svojo ustvarjalnost. Priznam, da je čas zase in čas za druženje postal zatiran. Upam, da le začasno. Poslanstvo, v katerega sem se podala, me vzame vso. Mojim domačim mnogokrat povzroča skrbi in vpliva tudi na druga področja mojega življenja. A tako je: v življenju je treba podpisati nevidne pogodbe. Ne glede na to, za katero pot bi se v preteklosti odločila, bi me zmeraj pripeljala sem. Zato neizpodbitno vem, da sem na pravi poti. In nobena izbira ni bila napačna. Samo malce drugačna pot bi bila. Presrečna sem, da lahko vzpostavim povezavo med platnom in mano. Da lahko prenesem to, kar vidijo moje oči na fizično obliko barv. Da lahko s potezami  pričaram točno to, kar želim dati drugim.

Tako iskreno in srčno si želim, da bi vsak imel priložnost doživeti te občutke lastne vrednosti, povezave z višjim jazom in realnostjo ustvarjenega dela pred sabo.

Priznam, biti samostojna podjetnica v umetniški smeri je težka pot. Vendar je tako lepa, ko za mano stojijo čudoviti ljudje. Tako čudovita, ko prepoznam raznolikost v delih svojih učencev, tako neustavljivo lepa, ko naslikam žar v očeh mojega portretiranca. Tako popolna, ko osrečim sebe in svoje, da se počutim kot princesa svojega življenja.

~ ~ ~

Kaja Lukač je umetnica, strastna plesalka, ki skozi čopič in glino pogleda v dušo – svojo in drugih ustvarjalcev. Je izjemno empatična, odlična z odraslimi in otroki, avtorica Žabice in mnogih drugih čudovitih izdelkov. Obiščete jo lahko www.kajalukac.com in www.artofmyown.com.

~ ~ ~

Kaj boš pa zdaj, ko si velika?

Fotografije: Kaja Lukač