Ko glasba postane bog

Ko glasba postane bog

Ko glasba postane bog

avtor 7. septembra, 2020

Najina zgodba o Kristijanu se začenja, ko je Val 202 Radia Slovenija objavil kandidate za ime tedna. Čeprav ne poslušam tega programa prav pogosto, sem slučajno prižgal radio prav v trenutku najave glasovanja. Med tremi kandidati je bil tudi »Kristijan Krajnčan, bobnar, violončelist in skladatelj, ki je kot prvi sodelujoči Slovenec na enem najprestižnejših in največjih tekmovanj za džezovsko violino, violo in violončelo na Poljskem prejel posebno nagrado«.

Glasbeniki, še posebej skladatelji, niso pogosto izpostavljeni v medijih, zato sem kot ljubitelj klasične glasbe in podpornik mladih glasbenikov napel vse sile, da povabim čim več svojih prijateljev in znancev, da glasujejo zanj in hkrati za glasbo, za umetnost, za kulturo. Z namenom ozaveščanja o pomenu našega skupnega delovanja. Naziv »Ime tedna« je prejel sicer drug kandidat, moj klic k podpori glasbenemu nagrajencu pa je potrkal tudi na portal »Navdihni.me«.

»Moja glasba je brez besed«

Najin poletni sredin popoldanski klepet je bilo pravzaprav šele najino tretje srečanje. Spoznal sem ga kot nadobudnega violončelista, ko sem na obisku pri njih doma z njegovim očetom Lojzetom in Big Bandom RTV Ljubljana pripravljal jazz koncert z varovanci Ustanove Gallus. Ko smo na Gallusovem dogajanju Mladi umetniki pod Vitrancem nekaj let kasneje nujno potrebovali bobne, pa nam jih je, že kot zagnan bobnar, nesebično posodil. Pogovor sva tako začela v spominih na toplino celotne Krajnčanove družine ob skupnih kratkih trenutkih v preteklosti.

Prva tema je bila seveda letošnja posebna nagrada Fundacije Zbigniewa Seiferta na Poljskem. Za Mednarodno tekmovanje Zbigniewa Seiferta v jazz godalih se je moral seveda pripraviti kot jazz violončelist, zato je igranju violončela posvečal vso pozornost in čas v zadnjem obdobju. Tako je uspel v improvizaciji premakniti svojo mejo, do kam lahko seže. Zelo sta pomembni tako mentalna kot tudi fizična pripravljenost in vzdržljivost, ko igraš uro ali uro in petnajst minut neprenehoma z vso možno energijo. Sicer pa je o tem težko govoriti, saj je njegova glasba »brez besed«. Pomembno je, da lahko ves čas držiš koncentracijo v svoji glavi in v glavi poslušalstva, kar je najbolj pomembno pri improvizaciji. Nikakor pa se ne smeš zatekati k enostavnim rešitvam, značilnim ob padcu koncentracije.

Z osebno preobrazbo do posebne nagrade

Tekmovanje je res na visoki ravni, tokrat prva nagrada sploh ni bila podeljena. Prišel je v polfinale, v finale ga komisija ni uvrstila. Predstavniki fundacije pa so bili nad njegovim izvajanjem tako navdušeni, da so mu podelili posebno nagrado v višini 1.500 € za umetniški vtis in visoko originalni slog igranja. Nagrada mu veliko pomeni, saj so v tej fundaciji ljudje, ki se spoznajo na glasbo. Iz preteklih izkušenj na tekmovanjih se jih najraje ne bi več udeleževal, ne verjame več vanje. Pa vendar, na to tekmovanje je šel za to, ker je sicer malo možnosti, da se predstaviš v mednarodnem prostoru.

Poleg tega imaš sicer še drugo možnost, da postaneš popularen »on-line« in z veliko všečki vzpodbudiš kakšnega promotorja, da te povabi k sodelovanju. Hkrati je imel tokrat tudi posebno motivacijo, ko se je vse ustavilo zaradi epidemije in se je v miru in zbrano lahko pripravljal za to tekmovanje. V dveh najbolj zoprnih mesecih si je zadal osebno preobrazbo, spremenil je način prehranjevanja, malo več se je začel ukvarjati s športom, krepil je moč volje, kar mu je vse veliko pripomoglo pri pripravah.

»Imel sem srečo, da sem dobil štipendijo nizozemske fundacije«

Marijan Zlobec je nekoč zapisal, da vsako leto študira glasbo med 70 in 100 slovenskih študentov po vsem svetu, nihče pa nima natančnega pregleda ne o številu ne o drugih zanimivih podrobnostih. Nekaj izbranih študentov v tujini vsako leto podpira tudi Ustanova Gallus, pa me je zanimalo, kako da se, ko se je odločil za študij na Nizozemskem, ni obrnil nanjo za podporo.

Na začetku so mu morali malo pomagati starši, potem pa, pravi, je imel veliko srečo, da je dobil štipendijo za tuje študente od nizozemske fundacije, povezane z njegovo šolo, ki je, žal, danes ne podeljujejo več. Štipendija je bila resnično zelo dobra, saj je lahko z njo, sicer skromno, pa vendar živel še dve leti po koncu študija. Imel je sicer tudi štipendijo ministrstva za kulturo, ki pa je bila občutno premajhna za pokrivanje vseh stroškov študija. Pomembno je bilo tudi, da je bila takrat Slovenija že članica EU, saj je bila tako šolnina dostopna, za nečlanice je bila bistveno višja. Za Ustanovo Gallus pa takrat še ni vedel.

»DrummingCellist« – ljubezen do bobnov in violončela

Kristijan ima status samostojnega kulturnega delavca in na vprašanje, od česa živi zdaj, v času krize, je z nasmehom odgovoril, da od ničesar, da pa mu zdaj ta nagrada pride zelo prav, čeprav bi jo raje porabil za nakup kakšnega instrumenta. Koncertov je bilo letos zelo malo. Če bo vse po sreči, se mu obeta odličen koncert septembra na festivalu Jazz Cerkno z »DrummingCellist« in Big Band RTV Slovenija. Projekt so tudi že posneli, izid albuma pa še ni znan.

“DrummingCellist” je njegov najnovejši solo avtorski projekt, v katerem igra violončelo in bobne; klasično in jazz glasbo. Združevanje nasprotujočih si idej pa ga zanima že od nekdaj, saj pravi da zanj “v svojem notranjem bistvu ni razlike med J. S. Bachom in Afriško glasbo.”

Vse je medsebojno povezano

Morda najbolj zanimivo razmišljanje ob najinem pogovoru je bilo prav o odnosu med klasično glasbo in jazzom, predvsem pa o vlogi improvizacije. Na Nizozemskem, kjer je Kristijan študiral, večina jazz glasbenikov zelo dobro pozna in tudi igra klasično glasbo. Kot jazz glasbenik začneš najprej poslušati, nato kaj zaigrati in na določeni točki te začne zanimati, da bi tudi kaj napisal. To se mu zdi, da gre v jazz glasbi vse z roko v roki. Ta tvoj oseben izraz in kompozicija.

Čim začneš pisati, pa se zaveš, kaj vse je že bilo napisano, kakšen material so ljudje razvijali, kakšne koncepte, harmonske, ritmične in melodične… In takrat se mu zdi, da se veliko jazz glasbenikov začne obračati, eni bolj v barok, drugi bolj k Stravinskemu, ki je jazz glasbenikom zelo všeč. Zanj je od samega začetka vse povezano, saj je pravzaprav začel s klasično glasbo in to ti za vedno ostane.

Nihče ne izstopa, nihče se ne skriva

Najino poletno kramljanje sva sklenila s Kristijanovim pogledom na to, kam bi sebe najbolj umestil glede na vse, kar zna in počne, kje se najbolj vidi, seveda v glasbenem smislu. Kar ga trenutno najbolj zanima, vsekakor ni žanrska umestitev, ampak v smislu igranja glasbe svobodna improvizacija z velikim občutkom za kompozicijo. »To je ena najzahtevnejših oblik igranja glasbe, ki zahteva veliko koncentracije, pa tudi zelo širok spekter igranja. To se pravi, lahko igraš z glasbeniki, ki obvladajo zgodovino, različne jezike različnih žanrov in tak bend je recimo Alex Simu kvintet.«

Začeli so z njegovimi kompozicijami, ki so bile napisane vnaprej in potlej so postopoma prišli v to, da so za začetek igrali svobodno, potem eno kompozicijo in nato spet svobodno. »Na koncu smo se odločili, da bomo igrali koncert samo še svobodno, ne da bi prej zapisali kakšen motiv. Ker pa so glasbeniki zares dobri, glasba zveni, kot da bi bila napisana. Tega še nisem doživel nikjer drugje. Skladba te drži ves čas na robu, nihče ne izstopa, nihče se ne skriva. To je zame odličen primer demokracije, ki deluje,« razloži Kristijan.

Ko igraš z odprtimi ljudmi, nikoli ni dolgčas

»Vsak ima nekaj samozavedanja in znanja, kaj govori skozi instrument. Kar pove, postane glasbena ideja in potem smo vsi odgovorni, da to idejo spravimo na višji glasbeni nivo. Potem tudi začutiš, kdaj je dovolj te ideje in kdaj pride druga, začutiš, kdaj lahko koga pustiš samega. In, kar je najlepšega pri tem, je to, da sploh ne potrebuješ zaigrati niti ene note,« pojasnjuje.

»Ko začnemo igrati, imam sam, na primer, to svobodo, da lahko cel koncert ne zaigram niti ene same note, če ni potrebno. Ves čas sem prisoten s poslušanjem in energijo. Pomembna je koncentracija na glasbo. Glasba postane v bistvu bog, ne v verskem smislu, temveč v smislu nekega ideala, ki je višji od tebe. In to je res zanimivo. Tudi vsak koncert se ne ponavlja. Moraš igrati z ljudmi, ki so odprti, ki ves čas iščejo nove poti in možnosti. Potem nikoli ni dolgčas.«

O Kristijanu Krajnčanu

Biti rojen v glasbeni družini je zagotovo nekaj posebnega. Lahko je čudovita popotnica za lastno glasbeno pot, še posebej, če imaš starše, ki te znajo vzpodbujati k temu, kar sam čutiš, da želiš ustvariti, kot pravi Kristijan. Kaže, da sta ta del svojega starševskega poslanstva mama Romana in oče Lojze odlično opravila. Če je Kristijan svojo glasbeno pot začel ob violončelu pri petih letih, je z desetimi sedel še za bobne in se tako po končani ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli na obeh instrumentih preselil na Nizozemsko, kjer je diplomiral iz jazz bobnov na Price Claus Konservatoriju v Groningenu in magistriral iz filmske glasbe na Amsterdamskem Konservatoriju leta 2013.

Tako je k svojima prvotnima umetniškima področjema dodal še tri: je tudi skladatelj, scenarist in režiser. Pri svojih štiriintridesetih letih ima za seboj že uspešno mednarodno umetniško pot. Kot bobnar in čelist je sodeloval pri 25 zgoščenkah in koncertiral v več kot 25 državah v Evropi, ZDA, Aziji, Indoneziji, Bližnjem Vzhodu in Afriki. Kot skladatelj filmske glasbe se je podpisal pod tri celovečerce in devet kratkih filmov. Kot režiser je avtor več kratkih filmov in glasbenih videov različnih žanrov, kot so jazz, šanson, klasična in rock glasba. Prejel je mnoge mednarodne nagrade na vseh področjih svojega ustvarjanja.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Urška Lukovnjak, Jan Pirnat

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.