Pred kratkim mi je prišla v roke zelo zanimiva pesem. Pozanimal sem se o njej in o njenem avtorju. Odkrita dejstva so bila zelo posebna in presenetljiva. Od takrat v družbi vedno preberem to pesem in postavim nenavadno vprašanje. Naj to naredim tudi v tem prispevku.
Slana in nenadni sneg
sta pobrala majsko cvetje,
gola gmajna sta in gozd.
Boljši čas vzcveti v obeh,
ko spet podari poletje
njima – meni ne – radost.
A morda mi podari jo
moja ljubljena Gospa,
sicer v žalost mi dehtijo
rožice in detelja.
Dana ji je vsa krepost –
srečenosno čisti, lepi,
ki me v večno skrb peha,
da ne vem, kaj je prostost,
mrem pod sužnjimi oklepi
zvest tlačan brez upanja.
Ko bi le mi dopustila
poljubiti ustnice,
bi v življenje povrnila
mi zgubljeno upanje.
Vprašanje se glasi: »Pred kolikimi leti je bila ta pesem napisana?«
Torej, kaj menite, kdaj je bila napisana? Naj malo pomagam, večina odgovorov je bila v razdobju od sto do dvesto let v preteklosti.
A popolnoma vsi so bili napačni. Morda tudi vi menite, da ste zadeli čas nastanka. A verjetno se tudi vi motite. Pravilen odgovor je – pozor, posluh – pesem je bil napisana pred približno osemsto leti! Napisal pa jo je Konrad I. Žovneški (Souneški, von Sounegge), prednik grofov Celjskih, ki je živel od leta 1200 do leta 1255. Letnici rojstva in smrti sta približni, saj ne obstajajo natančni zgodovinski podatki.
KDO JE BIL KONRAD PRVI ŽOVNEŠKI?
Živel je v obdobju, ki ga zgodovinarji imenujejo »visoki srednji vek«, in obsega dobo od leta 1000 do leta 1300. V šoli so nas podučili, da je bilo to mračno obdobje srednjega veka, ki je bilo polno grozodejstev, krutega tlačanstva in vojn. Vendar moje raziskovanje kaže drugačno podobo takratne Evrope.
Predniki grofov Celjskih so bili svobodni gospodje Žovneški (1130-1341). Na Žovneku pri Braslovčah so si okrog leta 1130 postavili družinski grad. Njihova posest v porečju Savinje je bila majhna, obsegala je gradova Žovnek in Ojstrica ter stolpasta gradiča Šenek in Libenštajn. V množici nesvobodnega nižjega plemstva so bili Žovneški ena redkih svobodnih plemiških družin in so uživali velik ugled. Porekla Žovneških do sedaj ni bilo mogoče odkriti. Njihov neznani izvor je številnim zgodovinarjem v preteklosti vzbujal domnevo, da so Žovneški potomci domačega slovanskega plemstva, ki se mu je uspelo prebiti med konkurenčno tujo elito.
Najbolj ploden med njimi je bil Konrad I., ki je zaplodil številno družino, toda sin Leopold III. je kot nosilec družinske politike s sedežem na Žovneku leta 1286, kmalu po poroki, umrl brez potomcev; prav tako sta brez potomcev umrla brata Konrad II. in kasneje Gebhard III. Vsi upi so prešli na Ulrika II., sina Ulrika I., ki je ob materi Ani Sternberški skupaj s sestro Ano odraščal na Lembergu. Poročil se je z Vovbržanko, pripadnico svobodnjaške (nižje plemiške) družine. To je bilo bistveno za vzpon grofov Celjskih. Družina je prvotni žovneški grb – dve rdeči prečki na srebrnem polju – zamenjala s tremi zlatimi zvezdami na modrem polju.
KANTAVTOR – BARD – TRUBADUR – MINNESÄNGER
Vendar je iz življenja Konrada I. najbolj presenetljivo to, da je bil srednjeveški kantavtor. Takrat so jim v naših prostorih imenovali »minnesängerji«.
Kántávtor je v glasbi izvajalec lastnih skladb, torej je skladatelj, besedilopisec, pevec in brenka na kitaro. Marsikdo meni, da je to novodobna »pogruntavščina«. A izvajalce te vrste smo v Evropi poznali že vsaj od začetka našega štetja, morda pa še celo prej. V angleško govorečem prostoru mu pravijo »bard«, za francosko govoreče je to »trubadur« (originalno »troubadour« ali »trouvères«), poznavalci nemškega jezika pa mu pravijo »minnesänger«.
Prav v obravnavanem obdobju se je na jugu Francije razvila posebna oblika besednega in književnega ustvarjanja, imenovana »dvorna ljubezen«, kjer je šlo predvsem za opevanje lepote, čistosti in nežnosti dvorjank. Trubadur je bil tako dvorni pevec.
Minnesängerji so bili nemški sodobniki francoskih trubadurjev, vendar se njihove pesmi po karakterju in vsebini nekoliko razlikujejo od pesmi francoskih vitezov. Petje minnesängerjev je bilo večinoma enoglasno, brez instrumentalne spremljave. A so bile tudi izjeme, nekateri so igrali na lutnjo, kitari podoben instrument. Beseda »minne« je nemška srednjeveška sopomenka za »ljubezen«. Torej so to bili pevci ljubezenskih pesmi.
Iz zapuščine Konrada I. so ostale tri pesmi, ubrane v maniri takratne viteške poezije na temo visoke duhovne ljubezni. Ohranjene so v Velikem Heidelberškem rokopisu. Zapisane so v takratni srednjeveški nemščini, ki jih je v slovenski jezik prevedel dr. Anton Janko (Anton Janko in Nikolaus Henkel, Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Žovneški, Gornjegrajski, Ostrovrški, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1997, s. 29.).
Upodobitev pesnika v Codex Manesse nemara predstavlja prav Konrada I.
Prav v Konradu I. se najverjetneje skriva neznani nemški viteški lirik Der von Sounegge, ki je sredi 13. stoletja pisal pesmi v nemščini. Živel je tipično življenje viteškega pesnika in sodeloval na mnogih pesniških turnirjih, ki so jih prirejali širom Svetega rimskega cesarstva, kamor so takrat spadali tudi naši kraji.
Tako se je z bratom Leopoldom III. leta 1224 udeležil turnirja v Brežah, ki ga je priredil potujoči vitez in pesnik Ulrik Lichtensteinski. Povedati moram, da mu ni uspelo zmagati, bil je drugi za Ulrikom. To vemo, ker je le-ta turnir opisal v svoji pesmi Služba dami (Frauendienst).
Druga pesem Konrada I. prav tako opeva neuslišano vitezovo ljubezen do visoke dvorne dame.
Ljubezen moja sladka, ti me siliš,
da moram Nji, ljubezni vredni, peti,
in ko se skoz oči v srce mi vsiliš,
storiš, da moram le po Nji hlepeti
do dna srca, ljubezni temelja.
Edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.
Tudi tretja pesem je zapisana v tem stilu in s podobnim refrenom na koncu vsake kitice.
Presladka ljubezen, ti si me premagala,
da moram peti preljubi,
za katero se je moje srce vedno borilo,
presladki, ki se lahko prerije skozi moje oči,
ljubko do dna mojega srca;
kajti razen Boga si nihče ni mogel izmisliti,
tako ljubkega smeha s tako rdečih ust.
Kje je kdo videl tako lepo in dobro ženo,
v vseh laških in nemških državah?
Vede se kot angel, ker dobro je vzgojena.
Na vsem svetu se ji nič ne morem primerjati,
ne vem, kje bi mogel najti ljubkejšo ženo;
kajti razen Boga si nihče ni mogel izmisliti,
tako ljubkega smeha s tako rdečih ust.
Zagotovo je Konrad I. zapisal še mnoge pesmi v podobni maniri, ki jih je prepeval na mnogih viteških pesniških turnirjih po vsej srednji in severni Evropi, a se žal niso ohranile. Vendar so tudi te dovolj pripovedne, da smo spoznali resničnega srednjeveškega pesnika in pevca, torej pravega srednjeveškega kantavtorja.
NEMIRNO OBDOBJE
Na koncu naj pokažem še nekaj zgodovinskega ozadja takratne Evrope.
Veliki zemljevid Evrope okrog leta 1190.
Okrog leta 1200 je prenehala vladavina vikinških vladarjev na severu Evrope. Na zahodu je pričelo rasti in se širiti Frankovsko kraljestvo. Na vzhodu je delovalo še vedno močno Bizantinsko cesarstvo. Severno od njega so se pričela oblikovati kraljestva slovanskih narodov. Osrednja Evropa se je tudi pričela stabilizirati in v 11. stoletju se je pričelo vračati in rasti prebivalstvo na severni strani Alp. Zapolnjevali so prostore, ki so ostali po koncu Zahodnega Rimskega imperija. To področje je postalo znano kot Sveto rimsko cesarstvo (latinsko: Sacrum Romanum Imperium). Sveto rimsko cesarstvo je bila naddržavna, multinacionalna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti s področja današnje Nemčije, Avstrije, Francije, Slovenije, Švice, Liechtensteina, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Italije, Češke in Poljske. Ustanovil ga je Oton I. leta 962. Sestavljala so ga razne mestne državice, plemiška »neodvisna« posestva in grofije. Na vzhodni meji sta se oblikovala Madžarsko kraljestvo in kraljevina Poljska. Katoliška cerkev je pozvala frankovske in sveto-rimske viteze, da napadejo Seljuške Turke in pričele so se križarske vojne.
V Španijo so se naselili arabski osvajalci in ustanovili državo Al-Andalusia. V svetu je pomembno še, da je bil v tem obdobju na vrhuncu Mongolski imperij, ki ga je oblikoval Džingiskan. Leta 1258 je uspel zasesti mesto Bagdad.
To je bilo obdobje ponovnega vzpona literature, umetnosti in duhovnosti. Pojavljati so se pričele ideje o etnocentrizmu, ki so kasneje pripeljale do sodobnih nacionalnih identitet. Pričela so rasti italijanska mesta, ki so kasneje pripeljala do renesanse. V evropski prostor so se vrnila dela Aristotela, povzeli so ideje arabskih učenjakov. V tem času ima največji vpliv na Evropo Bizanc, ki doseže svoj vrh v 12. stoletju. Prav v tem obdobju so bile zgrajene vse katoliške gotske katedrale v Evropi.
O Mariboru in ustvarjanju
Ob koncu še en zanimiv podatek, ki je povezan z mojim Mariborom. Leta 1209 je v listini vojvode Leopoldi VI. von Babenberg Maribor omenjen kot trg (forum) Marchpurch. V listini z dne 4. decembra 1254 pa se prvič omenja kot mesto (civitatem) Marpurg. Torej to je bilo prav v času največjega vzpona Žovneških.
Prav ta ohlapna »državna« politična tvorba Svetega rimskega cesarstva je uspela nekako združiti mnoge manjše skupnosti in jim prinesti daljše mirno obdobje brez večjih bitk in vojn. To je omogočilo mnogim plemičem, »alkimistom«, filozofom in drugim, da so lahko v miru ustvarjali in potovali.
Sam sem bil prav presenečen, da so v večjih mestih in na pomembnejših dvorih imeli celo festivale visokih dvornih poetov in pevcev. Idealno okolje za Konrada I. Žovneškega, srednjeveškega kantavtorja.
Foto: wikipedija
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.