Ko najdeš svoje življenjsko poslanstvo po 50-tem

Ko najdeš svoje življenjsko poslanstvo po 50-tem

Ko najdeš svoje življenjsko poslanstvo po 50-tem

avtor 23. marca, 2023

Srečen je, kdor najde svojo pot in poslanstvo ter z veseljem dela to, v čemer je najboljši in kar ga veseli. To je tudi največja pridobitev za okolico in širšo skupnost. Vendar pogosto preteče kar nekaj vode, da najdemo sebe in svojo pravo željo v sebi, svoj izvor in svoje ‘žarenje’, da ugotovimo, kar nas osrečuje in si upamo biti to, kar globoko v sebi čutimo, da bi radi živeli.

Saša Prajnc je bila radoveden otrok kar pomni in zanimalo jo je veliko stvari. Kot majhna je sanjala, da bo slavna pevka in igralka, neko obdobje da bo vzgojiteljica ali učiteljica, zelo rada je risala in razmišljala o arhitekturi, pa tudi psihologija jo je zelo zanimala. Na koncu, po srednji šoli, je odločitev padla za ekonomijo, ker bo tam pač nekoč lažje dobila službo. A trenutno se izobražuje za svoj nov poklic, poslanstvo, za obporodno spremljevalko – doulo. Tako jo je nekega dne ob gledanju filma spreletel občutek, da bi si v življenju želela početi to. Sicer, kot pravi Saša, ni imela pojma, kaj vse to pomeni, vendar je začela raziskovati in življenje jo je pripeljalo enostavno do pravih ljudi. Tako je steklo izobraževanje in sedaj je tu, na začetku svoje nove poti.

Lastne zdravstvene težave sprožijo premislek o »razlogu biti tukaj«

Nekateri doživijo AHA trenutek, pri drugih se stvari sestavljajo nekaj časa. Tako je bilo tudi pri Saši. Pred nekaj leti so se nenadoma začele zdravstvene težave pred menopavzo. Prej ni bila nikoli bolna. Tako je bilo to nekaj novega in razlog za raziskovanje, kaj se dogaja v njenem življenju. Vpisala se je na posebne delavnice. S tem se ji je začel odstirati poseben prostor, ki je bil čisto zanemarjen; in sicer – ‘kje sem jaz in kaj čutim’.

Začela se je  spraševati, ali je to res življenje, ki ga živi. Ugotovila je, da je njeno življenje skupek nalog, ki jih ‘mora’ opraviti, izgubila pa sta se radost in veselje. Tega njen življenjski ritem v službi in doma enostavno ni dopuščal, tega ni zmogla kar naenkrat spremeniti. Maternica oziroma močne krvavitve pa so jo kar opozarjale, da tako ne bo šlo naprej. Vedno bolj je ugotavljala, da je na eni strani sistem, ki ne upošteva ženske cikličnosti, in na drugi strani ljudje, ki imajo svoje poslanstvo in ga vsak dan živijo ter delajo s strastjo. Vedno več takih ljudi ji je prihajalo na pot. Nato pa njeno telo ni več zmoglo takega tempa in bolniške so se vrstile skoraj vsak drugi mesec. Saša se z grozo spominja:  »Moji izvidi sicer niso pokazali nič posebnega, jaz pa zjutraj nisem mogla vstati. Celo telo je kričalo, da potrebuje počitek. Občutek, da izgubljam nadzor nad življenjem, je bil grozen. Strah me je bilo, kako bom zmogla še naprej. Po mesecu dni bolniške, ki sem ga skoraj prespala, me je zdravnica poslala nazaj v službo, saj nisem želela jemati antidepresivov. In potem je šlo samo še navzdol. Nisem bila sposobna in nisem zmogla tega tempa, tako sem kasneje ostala brez službe.«

Brez službe, s strahom in tesnobo … se začenjam dojemati celostno

»Največja učna lekcija zame je bila dojeti, da ne bom umrla, če sem brez službe. To je bilo eno tako močno prepričanje v moji glavi, da brez službe ne moreš preživeti. Na začetku je bila ena sama tesnoba. Strah po preživetju in vprašanje brez odgovora, kako naprej, sta bila zastrašujoča«, se spominja Saša.

»Je pa življenje tako poskrbelo zame, da imam ob sebi prijatelje in družino, ki me srčno podpirajo in stojijo ob strani v najtežjih trenutkih in me bodrijo. Neznansko me je bilo strah, ampak počasi s pogovori, delavnicami, terapijami in meditacijo, se je moje telo začelo zavedati, da ni konec sveta, da obstaja še kaj drugega življenju. Sebe sem začela dojemati bolj celostno. S tem sem se morala soočiti in si priznati, da na pragu menopavze vstopam v neko novo obdobje svojega življenja in se tako učim življenja na novo – živeti življenje«, priznava Saša.

Kaj v resnici potrebujemo: stvari ali ljubezen?

Veliko stvari v vsakdanjem življenju je morala spremeniti in se naučiti živeti bolj skromno. Nekoč nakupovanje brez globljega razmisleka (obleke, čevlje), jo je pripeljalo do uvida, da ima oblačil in obutve dovolj do konca življenja. Začela se je  voziti s kolesom po mestu in ne več z avtom.

Ugotavlja, da ima še vedno veliko stvari, ki jih v življenju sploh ne potrebuje in da je neke vrste svoboda, če imaš stvari malo. Pač tiste, ki jih res potrebuješ. In ljubezen ter podporo svojih najbližjih. »Ponosna sem tudi na svojega sina, ki je znal sprejeti situacijo in si celo našel službo preko študenta, v kateri je zelo zadovoljen, zraven pa še uspešno študira in opravlja izpite«, pove Saša.

Življenje po ‘življenju’

Pred kratkim je bila kot doula na njenem prvem porodu. »Nisem vedela, kako bo, saj sem imela le neko teoretično znanje. Vesela sem bila, da se je mamica odločila, da bo porod potekal v eni izmed porodnišnic, ki so zelo naklonjena naravnemu porodu in še zelo prijazna in podporna babica je bila zraven. Kljub temu da je bil porod težek in dolg, sem bila ves čas ob mamici in ji pomagala pri premagovanju bolečin. Tiste nočne ure so bile dolge, a po drugi strani so minile in ob mamici z njenim partnerjem mi ni bilo čisto nič težko. Želela sem ji ugoditi v vsaki njeni želji, da bi se lahko sprostila in porodila otroka. Največja radost in globoka ganjenost me je prevzela, ko sem zagledala najprej otrokov obraz in nato še telo. In potem to majhno telesce na mamičinem trebuhu, ki ne joka, le opazuje, kaj se dogaja okrog njega in se povezuje z mamico. Zame je to sveti trenutek novega življenja, ki mu je bilo dovoljeno v miru in nežnosti raziskati prve trenutke na tem svetu«, je ganjena Saša.

Spoštuje ženske, ki so pripravljene na svoj porod pogledati tudi z drugih, čustvenih vidikov ter se soočiti z občutki bolečine, se opolnomočiti ter doživeti svojo največjo moč. Podpira ženske, ki si upajo in se pripravijo za to pot in odstirajo tabuje, kot so: roditi doma, roditi brez protibolečinskih sredstev, ne prerezati takoj popkovine po porodu in pustiti otroka, da sam »pripleza« do dojke, dojiti otroka do njegove odstavitve in še veliko drugih stvari, prepričano zatrjuje Saša.

Obdobje grajenja zaupanja, življenja strasti in oživljanja talentov

Saša pove, da ji zelo koristijo njene skoraj 30-letne izkušnje pri delu z ljudmi, saj ve, da je vsak človek edinstven v svojih izkušnjah, vrednotah in občutjih. In to ji pride sedaj zelo prav. Verjame, da vsak človek deluje na sebi dober način. Je pa tudi pomembno, če imamo v sebi strahove, da se o tem pogovarjamo in zaupamo ter to želimo ozavestiti, da nas več ne omejuje.

»Pri podpori ženske, ki rojeva, mi je najpomembnejše to, da jo naprej dobro spoznam in spletem z njo neke vrste prijateljstvo in zaupanje, ker jo potem lahko v polnosti podpiram v njenih najtežjih in hkrati najlepših trenutkih. Rada delim svoje izkušnje in tudi rada poslušam druge in jim dajem oporo v težkih trenutkih«, pove Saša.

Ob novem poslanstvu se ji odstirajo čisto nove dimenzije sebe. Na sebe in svoje telo je začela gledati in ga čutiti bolj z ljubeznijo. Notranji kritik se počasi spreminja v notranjega opazovalca. Življenje živi z radostnim občutkom v sebi. Da to, kar dela, dela s strastjo in se vsak dan zjutraj zbudi z občutkom, da je na pravi poti. Da je lahko to, kar je. No, nekaj raziskovanja bo še potrebnega, kajti v dolgih letih “prejšnjega” življenja, ko je bila pridna punčka, je svoje potrebe in talente potisnila nekam globoko in jih je potrebno oživiti.

Pot v prihodnost: doula z ljubeznijo do starševske ljubezni

»V meni obstaja tisti notranji občutek, da sem na pravi poti. Veselim se ustanovitve društva ZLATI MESEC – društvo za podporo ženskam, ki bo podpiralo ženske, najprej v času nosečnosti, poroda in kmalu po porodu, kasneje pa lahko še kje drugje. Kot doula pa najprej želim raziskati in se »specializirati« za poporodno doulo, kar pomeni da bi nudila podporo ženskam v prvih 6 tednih po porodu. Tu izhajam iz svoje situacije, ko sem pred 23 leti rodila sina in nisem imela v bližini nobene osebe, ki bi mi lahko pomagala na dnevni bazi s svojimi nasveti ali prisotnostjo, partner pa je bil ves dan v službi (takrat še ni bilo očetovskih dopustov).

Velik poudarek dajemo porodu, kar je v redu. Je pa zelo pomembno, da je par pripravljen tudi na obdobje po porodu, saj otrok zelo spremeni način življenja že, če je vse v redu, kaj šele, če se pojavijo kakšni izzivi. Sam porod ima tudi zelo velik vpliv na otroka in mamico, kako bo njun odnos in povezovanje potekalo po porodu. Vedno več raziskav namreč potrjuje, da otroci, ki se rodijo na naraven način v njihovem tempu in brez nepotrebnih intervencij in z ljubečim povezovanjem z mamico/očkom, so bolj mirni, lažje se vzpostavi dojenje, itd. S tem povezovanjem in ljubečim stikom z obema staršema se vzpostavlja največji zaklad in popotnica za otrokovo življenje. In če v prvih tednih mamica ne more skrbeti le za dojenčka in počivati, drugi pa naredijo vse ostalo, se njeno telo ne more tako hitro opomoči in nuditi oporo otroku. Zato so meni ti prvi tedni tako pomembni, saj so neke vrste dota za zdravje predvsem mamice  vse kasnejše življenje. Lahko ima to vpliv tudi na menopavzno obdobje. Prav v tem obdobju bi si želela podpirati starše, da bodo zmogli in dali sebi ter otroku tisto  najpomembnejše – ljubezen,« nas iskreno opominja Saša.

Smisel in želje za življenje po 50-tem

Nikoli ni prepozno. Četudi na pragu menopavze, lahko začnete na novo. Ni vedno lahko, ampak se splača. Da ne jemljemo stvari preveč resno, ker je veliko bolje ko se sprostimo in si priznamo, da nismo popolni in potem lahko – zadihamo življenje. Sledite svojim sanjam in raziskujte!, priporoča Saša.

»To se morda sliši klišejsko, ampak jaz sem dobivala več znakov, da bom delala z ženskami in otroki, a mi ni bilo jasno, kako. Potem je prišel trenutek, ko se je nekaj zgodilo in je glas rekel: To je to!’« se spominja Saša. Včasih nas življenje potisne v na prvi videz “brezizhodne” situacije, a se na koncu pokaže, da smo to potrebovali, da smo lahko šli po svoji poti naprej, ki je bolj radostna, odprta, vesela, strastna.

»Želim soustvarjati boljši svet in hvaležna sem za vsakega otroka, ki se rodi naravno, mirno, v ljubečem okolju in za vsako žensko, ki v rojstvu svojega otroka najde nov smisel, se opolnomoči in stopi v svojo moč! Globoko sem hvaležna družini in prijateljem, da me podpirajo na tej poti. In ne samo, da me podpirajo, tudi verjamejo vame. Hvala iz srca!,« končava s Sašo ta srčni pogovor.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: Moj Foto

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.