Igor Mikložič je človek z velikim srcem in še večjo dušo. Moder, globok, rahločuten, duhoven. Njegove besede trkajo na zavest, če jih znaš poslušati in slišati. Je oseba, ki s svojo prisotnostjo vpliva na soljudi, saj se v njegovi družbi vate naselijo občutki miru, ravnovesja in sproščenosti. Zaposlen je v javni upravi, na občini, svoje poslanstvo pa vidi v pomoči drugim in dvigovanju družbene zavesti. Večkat ga srce odnese pod nebo z jadralnim padalom, nesreči navkljub, kjer si napolni baterije in se opomni, kako majhen je človek v vsem tem stvarstvu, pa vendar eno z njim. (op. ur. avtorica prispevka Amadeja danes praznuje rojstni dan … in naj ji to darilo – kot vam – polepša dan)
Kdo je Igor v svojem bistvu in kaj je tisto, kar te napolni?
Sem sproščen moški, zanima me ogromno stvari. Najbolj me veseli letenje z jadralnim padalom, brskam po duhovnosti in s tem posledično raziskujem tudi sebe, rad kolesarim, smučam. Baterije mi napolnijo trenutki v krogu mojih najljubših, dviguje me dobra glasba, ki jo začutim, včasih ob glasbi tudi zaplešem. Seveda me polnijo tudi športne dejavnosti, s katerimi se ukvarjam. Najboljši trenutki so, ko se spustim po strmini s smučmi, ko me napolni sreča.Najraje bi kar vriskal, ko smučke tečejo, polagaš krivine, mimo tebe šumi veter, narava je vsa v belem, nobene skrbi. Isto je tudi v zraku, ko si delim nebo s pticami. Lani sem se srečal z beloglavim jastrebom in občutek je bil fantastičen! Taki trenutki me navdajo z občutki blaženosti, oči se osolzijo od radosti in duša zapoje. Napolnijo me s svežo energijo in novim zagonom. In ti občutki so neprecenljivi, kajti noben milijon na bančnem računu ti ne pomaga, če nimaš tega v sebi in tega ne znaš videti, opaziti, začutiti.
Tudi družina zahteva svoje (smeh). Mladina je v glavnem odrasla, zdaj dobimo samo še vnuke. Posledično preko teh odnosov, partnerskih in odnosov z otroki, človek spoznava sebe, in vidi, kje so njegove zmožnosti, kje so meje, kaj se še moraš naučiti in kaj si se že naučil. To včasih vidim tudi pri vnukih, ki mi dajo kako potrditev ali nastavijo ogledalo. Ko si mlad, tega ne razumeš, včasih narediš kakšen kiks, neumnost, mogoče se komu nehote zameriš in ne upaš zaživeti na način, kot bi duša želela.
Ovire v življenju so največje lekcije pri osebni rasti
Zakaj misliš, da je tako, da ne upamo razpreti kril in uresničiti tega, kar nas veseli?
Po mojem mnenju smo v prvi vrsti mi tisti, ki si postavljamo omejitve. Je pa res, da so del programa tudi starši in okolica, pa tudi šolstvo. Ko postaneš bolj zrel, pač greš preko tega. Ljudje se včasih omejujemo iz dveh razlogov. Prvi je moč, kar je super, da smo tako trdni in močni, da se ne uklonimo vsaki sapici, ki zapiha mimo. Včasih pa nas omejuje naš lastni strah. Strah pred neznanim, strah, ker si ne upamo poskusiti.
Katere ovire si uspel premagati?
Dolgo časa je bilo moje samozavesti bolj malo, ker so mi jo zbijali starši. Res je, da je to del starševske ljubezni in vzgoje, pa tudi strahu, ker so se bali zame. Ampak potem se lahko zgodi, da skoraj ne upamo prestopiti ulice, ne da bi razmišljali, da se lahko kaj zgodi. To je ena od omejitev, ki so mi jo straši dejansko vcepili. Nekateri otroci sicer niso tako dojemljivi, ampak očitno sem imel močne starše. Skozi življenje s športom, sploh ekstremnim, sem prestopil te meje in omejitve v samozavesti.
Začel sem s potapljanjem pri 16-ih letih, kjer sem raziskal globine in morje, v zrelejših letih pa sem si zgradil samozavest, ko sem se začel ukvarjati z jadralnim padalstvom. Srečal sem se z velikimi izzivi, včasih pa opazil, da je moja samozavest prerasla realne zmožnosti. K sreči se je to srečno končalo in potem sem uvidel, da nisem neki bog, ampak še vedno človek iz mesa in krvi. Spoštovati moram naravo, fizikalne zakone in nenazadnje tudi samega sebe, svoje sposobnosti in to, koliko sem zmožen iti preko sebe.
Kljub nezgodi fantastičen občutek miru
V mislih imaš nezgodo pri jadralnem padalstvu. Kdaj se je v tebi zgodil ta preskok, da si poslušal svoje srce, ki te še vedno vleče pod nebo?
Imel sem nezgodo, ker sem šel preko svojih meja, ko sem mislil, da sem pojedel že vso znanje tega sveta, sploh kar se tiče letenja. Potem se mi je enkrat zaprlo padalo in k sreči sem pristal na grmovju, ne na skalah. Šele takrat sem začel v celoti upoštevati naravo in vse nasvete, ki sem jih dobil skozi šolanje.
Ko je prišel trenutek, ali bom preživel ali je to zadnji trenutek mojega življenja, se je čas ustavil in se razvlekel v neskončnost. Lahko sem razmišljal o vsem mogočem, kaj se je zgodilo, kaj se bo zgodilo, kakšne posledice to prinaša. Tisti trenutki so bili razvlečeni v eno samo večnost. Prisoten je bil fantastični občutek miru, zavedanje, vsesplošna prisotnost. Nisem razmišljal, če bom mrtev ali ne, ampak o samem neskončnem miru. Ni me bilo strah, nisem bil paničen. Reagiral sem tako, kot sem moral in je bilo prav. Ta občutek miru se je vame naselil spontano, kot da sem povezan z vsem stvarstvom, kot da mi narava stoji ob strani; občutil sem varnost, ne glede na situacijo.
Ta nesreča me ni prestrašila, da bi z letenjem odnehal, nasprotno, dobil sem še večji zagon in veselje, hkrati pa tudi navdih z obstojem življenja, človeštva.
S kakšnimi poškodbami si jo odnesel?
Bile so odrgnine, ko sem se naslonil na drevo, levji delež je verjetno odneslo padalo. Naslednji dan sem šel že s kolesom okrog Bohinja. Se je pa spremenil moj odnos do neznanega in zaradi nesreče raziskujem duhovnost, kaj je onkraj vsega tega. Včasih se rad pogovorim s kom, ki je že imel kakšno izkušnjo, ki je klinično umrl; kap ali kaj podobnega. To mi da vedeti, da je človeška moč oziroma znanje zelo omejeno, oziroma si je verjetno tudi ne dovolimo uporabiti; da smo neke vrste zapečateni.
Sem v trenutku, popolnoma prisoten
Je kdaj tako, da imaš na tleh težave, potem pa se dvigneš v nebo, jih pogledaš z nove perspektive, pogled se ti osvetli in prideš obogaten z idejo, kako težavo rešiti?
Ko sem v zraku, pozabim na vsakdanji svet in se osredotočim na letenje, na naravo in njene lepote. Pozabim na situacijo, v kateri je svet, čeprav iščem alternative, kako bi tudi sam pomagal. Če se bomo vsi ljudje začeli spreminjati, mislim, da imamo možnost, če pa nas bo samo nekaj posameznikov, ki bomo delali na sebi, bo trajalo dlje.
Ampak več nas bo, prej se bo svet obrnil na bolje. Imam upanje, da bo svetu uspelo. Vsak kanček svetlobe in ljubezni bo spremenil svet. Slej ko prej bomo ljudje spoznali, da pehanje za denarjem ni vse. Prepoznali bomo, da moramo živeti za svoje užitke, da bomo nekje v sredi, eno z ljudmi, da ne vstopamo v hudobijo, torej da smo dobri do sebe in soljudi.
V življenju ni naključij, so le izkušnje in pot, ki ti je namenjena
Delaš na občini, v javni upravi; birokracija, racionalnost. Kdaj in kako se je začela tvoja pot k duhovnosti?
Z duhovnostjo sem se srečal že leta nazaj. V nekem trenutku, ko mi življenje ni šlo po želenih tirnicah, sem se vprašal, kaj delam narobe. Po spletu okoliščin, kajti v življenju ni naključij, me je pot popeljala proti duhovnosti. Potem sem začel spoznavati sebe, razglabljati o odnosih in se učiti. Že kar nekaj stvari sem naredil v tej smeri, uspelo mi je tudi v družini. Vsaka stvar pride v tvoje življenje z namenom, da te malo zbudi; tudi v moje. Našel sem pot v duhovnost, raziskoval sem sebe in svoje odnose. Spoznal sem različne tehnike stabiliziranja in uravnovešanja energij v telesu, kot so 5D, zlata terapija, bioenergijsko balansiranje … Z osveščanjem preko pogovora tako pomagam sebi, družini in prijateljem. Sam sebe znam porihtati in ne pomnim, kdaj sem šel k zdravniku po zdravila. Bolečino običajno sam odpravim; če bi si slučajno kaj zlomil, bi obiskal zdravnika, da mi to naravna in mi da mavec.
Kje čutiš, da je tvoje poslanstvo, kam te vleče srce?
Moje poslanstvo je pomoč; tudi preko pogovora. Delam na občini, s strankami, so dokumenti, ki zahtevajo svoje časovne omejitve, in včasih je to kar stresno. Opažam, da je vse lažje, če ljudem pravočasno pomagaš. Razumem, da hoče imeti vsak človek hitro urejene zadeve. Nikoli ne veš, kaj prinese jutrišnji dan: lahko se zgodi kakšna nesreča in postopki se lahko zavlečejo v neskončnost. Je pa res, da mimo zakonodaje ne morem, saj se je potrebno držati predpisov. Posledica vsega dela na sebi je tudi ta, da včasih začutim, kaj je z ljudmi narobe. Zgodi se, da nekdo pride zelo žalosten v pisarno, se mu utrne kakšna solza, od mene pa odide z nasmehom na obrazu. To je morda del mojega posanstva, da preko službe, ki jo opravljam, delujem na okolico, da se širi zavest k pozitivnosti, k svetlobi.
Moč pogovora in prekinjanje družinske karme
Svet bi bil lepši, če bi se znali več pogovarjati, ne samo ogovarjati.
Drži. Menim, da ima vsak pravico, da živi svoje življenje, da se uči, uživa, brez obsojanja, norčevanja in zasmehovanja okolice. Raje kot ogovarjanje ponudimo sočloveku sočutje in pomoč. Ampak pustimo času čas, saj bodo ljudje dojeli, slej ko prej. Če te nekaj moti v dani situaciji, to pomeni, da je tvoj problem, da moraš sam razčistiti s seboj, kajti če imaš s sabo razčiščene pojme, lahko v največjem kaosu ostaneš miren in stabilen in te nič ne sesuje. To je res lep občutek.
Vse preveč odnosov rešuje probleme s prepiranjem, ampak ko je huda ura, je včasih bolje pustiti stvari take, kot so, da ujma mine in se nato naslednji dan lepo pogovoriti. Veliko nesoglasij opažam v odnosih, kjer je tudi denarna stiska. Osebno občudujem ženske, ker imajo tisti posebni šesti čut, da začutijo, kaj je s tabo narobe. Mi moški tega ne znamo. Ampak še enkrat poudarjam – pogovor, v vseh sferah družbenega življenja, tako doma, kot v službi, šoli itd.
Vsak človek naj najde lastni vir svetlobe in sledi svojemu srcu
Kako lahko ohranimo svoj notranji mir? Sploh v interakciji z drugimi, kako zaščititi svoj mir in pozitivno energijo in ne dovoliti, da jo nekdo okrne z negativo?
Najbolj enostavna zadeva je ta, da se preprosto umakneš. Marsikdo bo silil vate, vedno bolj in bolj. Kot čustveni vampirji, ki se nalepijo nate in dokler ne posrkajo vse tvoje dobre energije, ki jo imaš, tako dolgo te ne spustijo iz rok. Potem ko se lepo napolnijo, grejo veselo naprej, ti pa si zamorjen, se slabo počutiš, si utrujen. Ni nam treba tega. Če že moraš biti v družbi takih ljudi, priporočam globoko dihanje. Ljudje, s katerimi se družim, svetujejo tudi, da si zalepiš popek z obližem, kajti s tem blokiraš pretok energij, ki se izmenjujejo preko popka. Je pa res, da če te nekdo vsaj malo pozna, ti lahko pritiska na šibke točke, ki jih imaš in se hrani na tak način.
Če opaziš nekoga, s katerim se lahko sproščeno pogovarjaš, imata iste teme za pogovor, ne podcenjuje drugih ljudi, pozitivno razmišlja … taki ljudje so super družba in s takimi bi se naj vsi družili. Kakor hitro pa se ljudje začnejo ogovarjati, norčevati, energija in vibracija padeta in potem se več ne počutiš dobro. Gre za energijske povezave, kraje energij … Ko nekdo »jamra«, ko nekdo vseskozi tarna in joče, gre za neke vrste pridobivanje energije. Isto kot recimo diktatorski mož, nasilni mož: on se napaja s svojimi dejanji do šibke žene, po drugi strani pa tudi žena tarna in se dela šibko in posledično ona to energijo vleče na ta način.
Upam, da se bo spremenila zavest ljudi
A vendar smo ljudje močnejši od tega, da bi se morali napajati iz sočloveka, najdemo lahko svoj lasten vir. Vsi smo rojeni s povezavo s svetlobo, na svet pridemo dokaj nedolžni in šele sčasoma dobimo z vzgojo navodila, kako se moramo obnašati. Če bi bili ljudje sproščeni, če bi sledili svojemu srcu, bi bilo vse drugače. Bili bi bolj povezani z naravo, v kateri vlada spoštovanje, obstaja zakon močnejšega, ni izkoriščanja, če za to ni potrebe. Srečen in izpolnjen človek, ki bo stremel k sebi in usresničevanju svojih sanj, ne bo čutil želje in potrebe, da se svetu dokazuje z materialnimi dobrinami.
Upam, da bomo ljudje dejansko začutili, da smo vsi nekje podobna ali ista bitja, da bomo spoštovali drug drugega in resnico ter da bomo ustvarili spoštljiv svet. Zdaj se vedno bolj zdi, da prihajamo v dekadenco in da nekatere stvari uhajajo izpod nadzora. Upam, da se bo spremenila tudi zavest ljudi, da stopimo skupaj z odgovornostjo in pomočjo drug do drugega. Prej ko bomo ljudje spoznali, da moramo držati skupaj, prej bo svet lepši.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Igorjev osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.