Ko te camino pokliče, moraš iti

Ko te camino pokliče, moraš iti

Ko te camino pokliče, moraš iti

avtor 20. marca, 2019 0 komentarjev

Camino je zame odklop od resničnega  sveta, kot nekakšen vzporedni, pravljični svet, kjer je vse lepo in prav. Všeč mi je srečevati ljudi s celega sveta, odkrivati nove kraje in premagovati samo sebe. V današnjem času vsi nekam drvimo, stalno se nam nekam mudi, smo nenehno pod stresom. Na caminu pa se čas ustavi. Edina naloga je, da prehodiš določeno število kilometrov, da si najdeš hrano in prenočišče in prav nič drugega. Po moje večina ljudi tam išče prav to – čas zase. (op.ur. objavljeno na pomladno enakonočje, tik pred super polno luno – pravi trenutek za (samo)refleksijo in udejanjanje novega … )

Hajdi na pot

To pot sem spoznavala preko knjig, ki jih pri nas res ne manjka. Sem bolj tip za na kavč s knjigo v roki, ne ukvarjam se z nobenim športom. Seveda sem malo sanjala, da bom tudi jaz nekoč enkrat šla tja. Potem me je leta 2014 prijel nemir, v meni se je nabrala napetost, stres, ki ga nisem znala dati iz sebe. Zdelo se mi je, da se mi bo kar zmešalo, če ne bom šla. Camino me je dobesedno poklical. Pravijo, da ko te pokliče, se mu moraš odzvati.

Najmlajši član družine o preživljanju takšnega dopusta

Enej: Na caminu mi je bilo na začetku čudno, predvsem spanje na pogradih. Potem pa mi je postalo lepo in najbolj všeč mi je bilo, ko smo se kopali v oceanu. Prijatelji so me gledali čudno, učiteljem je bilo zanimivo, da sem šel hodit tako daleč …

Družino sem praktično postavila pred dejstvo, da grem. Bila sem tik pred 40. rojstnim dnevom. Mož ve, da potrebujem čas zase in me ne omejuje. Ne vem, kako bi se takrat odzvala, če bi on prišel z idejo, da on nekam gre sam za en mesec. Bila sem seveda malo sebična, pustila doma tiste, ki jih imam najrajši. Težko je bilo gledati objokani hčeri (10 in 13 let sta imeli), ki sta šli zjutraj v šolo, jaz pa na letališče. Šestletnemu sinu se ni sanjalo, kaj to pomeni, da mame ne bo en mesec.

Meni je ta mesec minil kot bi trenil. Na prvem pohodu sem se okužila z neozdravljivim virusom camina. Ko sem prišla domov, so ob polnoči vsi jokali in me objemali in vzdihovali, kako dolg je bil čas brez mene. Takrat je prišlo malo za mano, kaj sem naredila, da sem kar šla. Ampak mi ni žal. Srečna mama, srečni otroci. Otroke tudi sicer vzgajam v samostojne ljudi. Pa malo so videli, kaj vse neke čarobne vile skuhajo in operejo, ko je mama doma…

Najboljše testenine s paradižnikovo mezgo iz pločevinke

Otroci so čedalje večji in predvsem najstarejši hčeri je postajalo dolgčas od ležanja na plaži. Le še najmlajši sin si je želel čofotanja v vodi. Včasih, pred caminom, je bil tudi zame zakon dopust 10 do 14 dni ležanja na plaži v senci in v tem času prebrati čim več knjig. Otroke sem vprašala, če bi šli malo hoditi po Španiji. Starejša hči je vprašala, če bodo tam lepe plaže. Bodo, sem obljubila.

Kako vzdrževati kondicijo za takšno dolgo hojo?

Pred prvim caminom sem resno vsakodnevno trenirala, ker sem se bala, da brez kondicije ne bo šlo. Pa sem videla, da ni nek bavbav. Dobro je, da imaš nekaj kondicije. Sedaj vsako nedeljo zjutraj, ko otroci še spijo, narediva z možem 10 kilometrov. Če mi čas znese, grem tudi med tednom kdaj za kakšno urico sama malo v naravo. Kot družina pa jo večkrat kam mahnemo na kakšen izlet, ki vključuje vsaj nekaj hoje. Otroci kot otroci seveda malo godrnjajo, da morajo spet hoditi, ampak potem jim je seveda lepo. Zanimivo, da v Španiji ni niti enkrat nihče potarnal o tem.

Najprej sem vse postavila pred dejstvo, da bo vsak nosil svoj nahrbtnik. Z možem sva imela nahrbtnika težka okrog sedem kg, punci slabih šest, sin pa tri. Doma sem tudi povedala, da bomo sedaj tri tedne jedli makarone in da si ne bo kdo kaj izmišljeval. No, po kakšnih desetih dneh so otroci vprašali, da kdaj bom skuhala tiste obljubljene makarone. Pa smo jih; mislim da trikrat v treh tednih. Sedaj me sin sprašuje, kdaj bom doma skuhala tako dobre makarone, češ v Španiji so bili najboljši. Po moje so jim dober okus dali prehojeni kilometri. Na njih je bila namreč samo pločevinka paradižnikove mezge in vrečka parmezana.

Smrekovo mazilo, videospoti in pesmice

Doma so me skrbeli žulji, saj bi lahko ustavili naš camino. Vsako jutro smo si namazali noge s smrekovem mazilom in (o fuj!), nismo prali nogavic, ampak jih samo posušili na soncu.  To je moj recept proti žuljem. Nihče ni dobil niti enega!

Odzivi prijateljev, širše družine so bili različni. Sin je ob koncu šole en dan prijokal domov, da se vsi norčujejo iz njega, ker gre on v neumno Španijo hodit, sošolci pa gredo na morje. Takrat sem se malo vprašala, ali delam prav. Izkazalo se je, da sem naredila prav. Nihče noče več slišati o ležanju na plaži. Tudi sin ne. V zadnjem prenočišču na poti sem listala po knjigi vtisov in noter je napisal: »Bil sem z družino na caminu. Bilo mi je zelo lepo.«

Načrtovala sem kratke etape po 10, 15, 20 kilometrov. Le en dan je bilo potrebno prehoditi 27 kilometrov, ker vmes ni bilo prenočišča. Pa smo zmogli tudi to. Vmes smo prepevali, se hecali, snemali videospote in se veliko smejali, pa je šlo.

Vsega skupaj smo v treh tednih prehodili 300 kilometrov. Vzeli pa smo si tudi čas za kopanje, ogled muzeja in drugih znamenitosti ob poti. Na potovanju smo se kot družina še bolj povezali. Otroci, hčerki sta stari 14 in 16, sin 10 let, so spoznali, kako se z malo da preživeti.Seveda so vsi imeli s seboj telefone in bili rahlo nesrečni, ker ni bilo wifija po vseh prenočiščih, ampak so se vdali v usodo. Res mi je bilo lepo, ko sem sedela na klopci v parku in so se vsi trije guncali na gugalnicah, plezali po igralih in se skupaj po dolgem času igrali. Tudi 16-letnica se je skobacala v neke avtomobilčke za vrtčevske otroke.

Domišljija ti da krila, pardon, močne noge

Res ni bilo čisto nobene krize. Katarina je prišla en dan k meni na plaži v kraju Mino in mi rekla, da je to najboljše poletje ever. Nika je naslednji dan z usti do ušes vprašala, saj gremo drugo leto spet, a ne, mama. Nič nista stokali, le stalno pritiskali na fotoaparat in pošiljali slike prijateljem.Z možem nisva imela potrebe spodbujati otrok. Sin je začel malo tečnariti, da ne gre več nikamor, že skoraj na koncu, v industrijski coni pred Santiagom. Te industrijske cone so tudi meni najhujša stvar na caminu. Prideš ven iz miru v gozdu v asfalt in oblake izpušnih plinov, ampak tudi to je del poti in ga je potrebno sprejeti.

Nekateri so naš podvig sprejeli z občudovanjem in nam čestitali. Sem pa slišala tudi komentarje v smislu, da zdaj sem vlekla pa še otroke mučit v Španijo, pa da če je normalno, da 16-letna hči hodi 20 kilometrov vsak dan z mamo, namesto da bi žurala sama s prijateljicami na morju. Pač vsak ima drugačen pogled na svet in vrednote. 

Zjutraj smo zadnji, po osmi uri zapuščali alberg. Samo malo sem jih potresla in rekla, da vstanemo. Nataknili so čevlje, pojedli kos kruha in hajdi v nov dan. Spodbuda res ni bila potrebna. Hčeri in mož so hodili spredaj, ker so bili hitrejši od naju s sinom. Midva s sinom sva do onemoglosti prepevala Petelinček je na goro šel, z njim sem se igrala razne igre. Pohodne palice so bili čarobni meči, uporabljala sva čarobne moči ptic pevk, električnih drogov, oblakov itd. in so kilometri hitro minili. Najdaljše etape pa smo vsi prehodili skupaj.

3000 evrov – za nekoga veliko, zame neprecenljivo.

Prvič sem šla leta 2014 s sestro in z njeno znanko na francoski camino. Ta camino je bil najdaljši, najbolj se lahko odklopiš od resničnega sveta. Drugič sem šla v 2016 z možem na portugalskega od Porta do Santiaga. Možu je bilo tudi izredno všeč, ko sva skupaj hodila. Avgusta 2016, par dni po vrnitvi s camina, sem si na plaži na Hrvaškem zlomila gleženj, ampak sem aprila 2017 že šla s prijateljico Tatjano, ki je prehodila 1000 km Via de la plate iz Seville. Jaz sem jo spremljala prvih 200 km do Meride.

Lani sem šla s celo družino na angleški camino. Izbrala sem camino Ingles, ki je najkrajši, ampak ob koncu bi vsi dobili potrdilo o opravljeni poti, saj je daljši kot 100 kilometrov. Z družino je seveda bilo drugače. Nimaš toliko časa zase, imaš druge skrbi. Celoten strošek tritedenskega camina je tako bil za celotno družino manj kot 3000 evrov. Za nekoga veliko, za nas, neprecenljivo. Imam željo, da bi se za Abrahama sama podala še enkrat na francosko pot. Takrat bodo že vsi otroci veliki in se bom lažje odpravila spet sama od doma. Do takrat pa bomo hodili skupaj.

~ ~ ~

Kdo je Viktorija Kante?

Za knjižničarko iz Ajdovščine Viktorijo Kante bi lahko rekli, da velja rek: enkrat romar, za vedno romar. Najprej je po romarskih poteh po Španiji in Portugalski hodila s sestro, potem z možem, pozneje še s prijateljico, prejšnje leto se ji pridružila cela družina. Sedaj jo je poklical tudi slovenski camino. Nekaj malega ga je že prehodila. Upa, da bo ob službi, družini in delu v sadovnjakih našla kakšen prosti vikend in se odpravila na nove etape.  Kot pravi, je camino zdaj njen način življenja in preživljanja dopusta. To leto planira novih – družinskih – 300 kilometrov camina.

~ ~ ~

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.


Foto: osebni arhiv avtorice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.