ni me.je

Če ne bi bilo preizkušenj, bi preveč z lahkoto dosegli cilje

avtor Alenka Golob 3. maja, 2018

Rodila sem se dva meseca prehitro. Bila sem majhna štručka, saj sem tehtala le dober kilogram. Mami so ob mojem rojstvu rekli, da verjetno ne bom preživela, ker sem tako majhna in imam precejšne težave z dihanjem, pa vendar se nisem predala. Borila sem se že prvo minuto svojega življenja. Drug šok je mami doživela, ko so rekli, da z mano nekaj ne bo v redu. Takrat se je zavedala, da življenje z mano ne bo takšno, kot bi bilo z običajnim otrokom. Ampak bila je močna in sprejela je mojo drugačnost. Poskrbela je, da je v času odraščanja nisem občutila.

Jaz sem seveda napredovala mnogo počasneje od ostalih otrok. Sčasoma mi je s fizioterapijami in izvajanjem vaj doma uspelo, da danes hodim. To je bil moj prvi največji dosežen cilj v mojem življenju, saj so zdravniki trdili, da ne bom nikoli hodila.

Obdobje v vrtcu je bil zame najlepši čas mojega otroštva, saj ni bilo nobenih skrbi in obveznosti. Ko pa sem morala stopiti do drugih vrat, torej do vrat šole, pa se je zame začela nova bitka. Najprej se je morala boriti mama, da je dosegla vpis v normalno osnovno šolo. Od dne, ko sem začela obiskovati prvi razred, pa sem se morala začeti ponovno boriti in dokazovati jaz: da zmorem opravljati vse obveznosti enako kot vsi ostali moji sošolci in sošolke.

Za konec lahko rečem le to, da me je cerebralna paraliza, ki mi je bila položena v zibelko, naredila močno, borbeno in vztrajno.

Velikokrat se je zgodilo, da sem jih opravila boljše, čeprav so učitelji to težko sprejeli. Mnogokrat sem bila ponižana s strani sošolcev in učiteljev, vendar mi je to dalo moč in voljo, da sem stremela k svojemu drugemu največjemu cilju: končati osnovno šolo. Uspelo mi je. Vsem tistim, ki so govorili, da ne bom zmogla, sem dokazala, predvsem pa sebi, da z močno voljo in vztrajnostjo lahko dosežemo želene cilje. Pomembno je, da – ko se pojavijo trnove poti – ne obupamo. Menim, da če med doseganjem ciljev ne bi bilo preizkušenj, bi preveč z lahkoto dosegli cilje in nato, ko bi jih dosegli, ne bi bili tako ponosni.

~ ~ ~

Cerebralna paraliza je posledica možganskih krvavitev.

Zaradi nepravilnega dihanja, ker možgani niso dobili dovolj kisika, sem dobila krvavitve. Sliši se grozno, saj lahko ima človek zaradi tega velike telesne okvare ter tudi duševne motnje, kar je vse odvisno od tega, kateri del možganov je prizadet zaradi nastalih krvavitev.

~ ~ ~

Po končani osnovni šoli se je zgodba spet ponovila. Torej spet so govorili, da štiriletne šole ne bom zmogla, da naj raje grem na triletno. Seveda je mami spet dosegla, da so mi dovolili vpis v štiriletno srednjo šolo. Po končani srednji šoli pa sem si utrjevala pot popolnoma sama. Vpisala sem se najprej na Višjo strokovno šolo na Dobi v Mariboru, kjer sem študij uspešno zaključila z diplomo z oceno 10. Seveda sem morala vložiti v študij in diplomo dvakrat več časa kot ostali študentje, ampak tudi tukaj me je spremljala močna volja in vztrajnost, da dosežem želen cilj. Tudi ta pot je bila mestoma posuta s trnjem, a sem se jim znala izogniti ali jih izpuliti, kakor kdaj, z dobro zastavljenimi rešitvami. Po opravljeni višji šoli sem se nato vpisala na Doba fakulteto, kjer sem tudi tukaj študij uspešno zaključila z diplomo – prav tako z oceno 10. Študij je bil izredno zanimiv in tudi ta poklic mi je zelo všeč, saj imam rada delo z ljudmi. Največ trnovih poti sem imela pri zaključku tega študija torej, pri pripravi diplome. Vendar sem imela super mentorico, ki mi je pomagala najti rešitve. Motivirala in vzpodbujala me je, ko sem jaz že obupavala nad pripravo naloge. Brez njene motivacije in podpore mi ne bi uspelo. Še danes sem ji zelo hvaležna za vso pomoč, podporo in nasvete.

Danes vem, da če ne bi imela cerebralne paralize, ne bi bila takšna kot sem. V življenju je najpomembnejše to, da sprejmemo sami sebe, šele nato nas bodo sprejeli drugi. Zato živite življenje in cenite vsak trenutek, ki ga imate.

Po končani fakulteti se je moja bitka nadaljevala in sicer, bitka za službo. Z močno voljo in željo po delu mi je uspelo. Danes sem zaposlena v enem od podjetju v Mariboru, kjer opravljam administrativa dela. Zelo sem zadovoljna in srečna, ker imam dobra sodelavca, ki sta sprejela mojo invalidnost kot čisto nekaj normalnega. In ja, čeprav so mi svetovali, naj se kar takoj invalidskom upokojim, tega nikoli nisem hotela. Dokler bom lahko, bom delala – počutim se živo in koristno.