Za devetimi gorami in za devetimi vodami…. Tako bi začela opisovati pot do Lidije Šket Kamenšek, strastno pripovedovalko pravljic, učiteljico, ustvarjalko, pisateljico in predano mamo štirim šolarjem, zadovoljno ženo, katere družina je njen navdih, njen brusilni kamen, da se čas potem zablešči, zablešči in objame. Navdušujejo jo življenje, odnosi, ljudje, odločitve, rada opazuje in se sprašuje, rada gre na kavo, piše in razmišlja. Uživa z otroki, ko ustvarjajo, poslušajo pravljice, kolesarijo ali se potepajo. Srčno rada je v družbi iskrenih in srčnih ljudi, s katerimi se čutijo, podpirajo in ohranjajo sanje in hrepenenja živa ter skrbijo, da sežejo po tem, kar jim je najpomembnejše in uresničujejo svoje poslanstvo.
Lidija se predstavi: kot otrok, kot študentka in njena pot do družine
Kot otrok je bila eno samo občutenje sveta, doživetij, odnosov in ljudi, polna domišljije, sanj in hotenj. Živela je na deželi. Narava je bila njena poslušalka, sanjalka, svetovalka. Spominja se neskončnih ur ob domačem jezeru, kjer je sedela, pisala in sanjarila, kako bo, ko bo odrasla. Kaj vse bo počela, kam šla in kje bo živela. Potoček tam mimo je skrival mnoge zaklade, hkrati pa je bil tudi navdih za njeno prvo pesem, ko je potok zaradi močnega naliva spregovoril v njej, da ga je zapisala. Osnova šola je bila prostor njene socializacije, bogata knjižnica znanj in svetov, ki so se kasneje v njej tudi zgodili. Spomni se, da je tako želela biti podobna ostalim dekletom, da bi ji bilo lažje vstopati v odnose. A je tiho spoznavala, da jim ni tako podobna, kot bi si želela. V srednji šoli je ugotovila, da ji je lažje ohranjati misli in razmišljanja v poeziji in zgodbah hkrati pa ostajati v stiku z drugimi. Prijateljstva so se tako neopazno začela spletati in ohranjati. Pisalo in zvezek sta bila njena sopotnika povsod, pesmi in zgodbe pa sidro za doživetja, stiske, vprašanja in odgovore.
Družina ji je bila podpora na poti, pogosto je bila njena izpraševalka, je dobro, prav, smiselno. Študij v Mariboru jo je dregnil na globoko, tam se je spoznavala kot v ogledalu. ‘Končno sem našla svoj trop’, zadovoljno ugotovi. V duhu in prizadevanjih so si bili tako blizu, da se je v sebi oddahnila. Čas je dozorel, raziskovanje nemira, nemirnih otrok, težav s pozornostjo in hiperaktivnostjo se je začelo. S pomočjo mag. Aca Prosnika je ugotovila, da v bistvu raziskuje sebe, svojo hiperaktivnost, težave s pozornostjo. Njen notranji svet se je znova umiril. Ni čudna, le drugačna zaradi posebnosti, ki so dobile ime. S študijsko popotnico in diplomo Pedagoške fakultete v Mariboru je začela svoje sanje v razredu z učenci, ponosna, dinamična in zelo zahtevna učiteljica je bila, srčna za posebnosti, delovna in polna spontane umetnosti: poezije in pravljic. Takšni so postajali njeni učenci.
Pot v poklicanost učiteljice, ustvarjalke, pisateljice
Podiplomski študij je nadaljevala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in dobila naziv mag. znanosti s področja socialne pedagogike, predmet raziskovanja pa so bili otroci s težavami pozornosti in/ali hiperaktivnostjo oz. z ADHD. Poleg tega jo zanimajo še pravljice, kako pomagati z omenjeno literarno vrsto in učinke, ki jih takšna pomoč nudi. Zato se je tudi izobraževala s področja biblioterapije, bibliosvetovanja, logoterapije, geštaltpedagogike in v zadnjem času pa tudi nevrotaktilne integracije.
Okoliščine so jo vedno pripeljale tja, kjer je našla svoje navdušenje. Kot študentka je delala v knjižnici Pedagoške fakultete in prišla še bliže Alenki Rebula, ki jo je navduševala s svojimi deli. Takrat si je odgovarjala na vprašanji, kdo sem kot ženska in kaj slišim v sebi. Tudi Anton Trstenjak in Viktor Frank sta ji odgovarjala na vprašanje o smislu. Pravljice, ki jih je morala prebrati v času študija, so bile ravno tako njen navdih. Poleg branja, je odkrivala tudi tek, male maratone, ob katerih se je umirila in začutila v katero smer se mora obrniti. To je bilo tudi obdobje, ko se je navduševala nad visokogorjem. Vsako leto sem je povzpela na Triglav, najprej v skupini, nato je sedemkrat dosegla vrh sama, to je bila najiskrenejša pot k njej sami. Ustvarjala je tudi otroške oddaje na Štajerskem valu, ki so bile žive resničnosti šolskega vsakdana.
Potovanja, maratoni in nakit
Tudi potovanja so bila izraz njene radovednosti in iskanja, z nahrbtnikom se je večkrat odpravila v Srbijo, tam odtekla tudi maraton. Neža Maurer je bila njena umetniška mama, H. C. Andersen njen pravljični učitelj, učenci pa njeno zrcalo, kjer je ugledala sebe. In prav učenec je bil tisti stik, ob katerem se je uglasila še bolj na pravljični svet, skupaj z njim začela pisati, ustvarjati in ob njem odgovarjati, znova kdo je. Zelo so ji blizu učenci z izzivi, ki zaradi svojih posebnostih potrebujejo včasih samo razumevanje, drugič kakšne prilagoditve, pomoč, vedno pa ljubezen, podporo in spodbude, da nadaljujejo svojo pot. Danes izhaja iz svoje zgodbe, ustvarja, piše in pripoveduje pravljice, to je tudi njena strast. V prostem času ustvarja nakit, ki poudari žensko pristnost in lepoto. Radostna je, ko vidi da uhani in ogrlica naredijo žensko ženstveno v vsej njeni notranji moči.
Svojo pozornost nameni tudi raziskovanjem, branjem, preizkušanjem in pisanjem o ADHD. Članki, predavanja, delavnice na omenjeno temo jo vedno presenetijo, navdušijo, pisanje priročnika ADHD: NAŠA, VAŠA IN MOJA PRILOŽNOST je bil tudi njena strast in odmik od vsakdanjika. Zdaj je na vrsti založba, ki ga bo izdala.
Je mama štirim šolarjem in zadovoljna žena. Družina je njen navdih, njen brusilni kamen, ki jo rani, da se čez čas potem zablešči, zableščijo in objamejo. Navdušujejo jo življenje, odnosi, ljudje, rada opazuje in se sprašuje, rada gre na kavo, piše in razmišlja. Uživa z otroki, ko ustvarjajo, poslušajo pravljice, kolesarijo ali se potepajo. Zelo rada je tudi sama. Srčno rada je v družbi iskrenih in srčnih ljudi, s katerimi se čutijo, podpirajo in ohranjajo sanje in hrepenenja živa ter skrbijo, da sežejo po tem, kar jim je najpomembnejše in uresničujejo svoje poslanstvo. Vstajanje ob petih, je tudi navada iz knjige Ob 5ih vstani in svet ti bo ležal na dlani, ko meditira, piše jutranje zapise, ki izhajajo iz delavnic Umetnikova pot, še vedno vsako jutro teče. Pravi, da je veličastno je biti poleg, ko se rojeva dan in to je čudovita popotnica za ure, ki sledijo. Vse to je sidro za njen nemir, njene težave s pozornostjo in hiperaktivnost. Če jo srečate, teh posebnosti ne boste prepoznali, tek, meditacija in jutranji zapisi so jih kanalizirali in osrediščili.
Pretok svojih izkušenj in videnja sveta med svoje bližnje
Lidija pravi, da je njena resničnost in vrednote, ki jih živi in posreduje doma, učencem v šoli, sodelavcem in prijateljem. Je žena, mama, učiteljica, tudi pravljičarka, pesnica, športnica, oseba z ADHD, hči, prijateljica, umetnica, sanjalka, ljubiteljica narave, barv, tišine in samote, visoka občutljiva, resnična in pristna, takšna prihaja v njena jutra in takšna leže zvečer spat, takšna prihaja v odnose in jih zapušča. Ni začudena, če jo kdo, ki ga je pravkar spoznala, srčno objame, je počaščena. Že od nekdaj ve, da ni popolna in to jo osvobaja. Njeno nebo je vedno v pričakovanju, da razgrne svoja krila in poleti globoko v neznano. Vendar ni vedno pripravljena. Tudi to je moja resničnost.
Pomembnost prijateljic, prijateljev in ponos
Njena zaupna oseba je mož – pozoren, nežen, je pa tudi kritik, organizator, redoljub, učinkovit in hiter človek. Bogati pa se tudi s prijateljicami, ki so srčne, čuteče, mame, umetnice na svojem področju, pogumne in odločne ženske, vizionarke, duhovno bogate, podjetne, bojevnice, živijo iz svoje srčne zgodbe. Skozi te odnose se tako ohranja, goji in podpira vsa njena različnost.
Najbolj ponosna je na odnos, ki ga goji v sebi, do sebe in drugih: ‘Iskrenost, srčnost, vera, ko si prisluhnem in sledim čutenju. Pogosto smer ni v skladu z normami in načeli, ne gre v korak »splača se, pametno je«, ampak v soredju z odločitvami srca, poklicanosti, nagovorjenosti, sem le odziv na darove, ki so mi/nama z možem podarjeni. To so tudi najini štirje otroci, ki so radost, ponos, včasih tudi izziv, iskanje poti, a vedno hvaležnost’ pravi Lidija.
Ko se spremeni tvoj pogled na življenje in ko se življenje spremeni….
Očetova smrt jo je najbolj pretresla, žalovanje jo je razstavilo, da se je postavila znova iz same resničnosti, vse neresnično je odšlo. Nova se je učila prisluškovati, se slišati in iti za svojimi sanjami. To je bil čas, ko se je znova poslovila od domačega kraja in odšla v ‘njeno’ mesto Maribor. Začetek resničnosti ob odhodu očeta in kasneje vsakršen zavrnitve, so postale poligon za njeno vztrajnost, preverjanja pristnosti želja, tako je še danes. Ob besedici ne, ji je še vedno hudo, a iz tega občutenja zraste v še več moči in čuti duhovno podprtost. Tam pa vedno sreča glasnike dobrega, ki ji priskočijo na pomoč. Pravi, da je kot pravljična junakinja, ki skozi izzive raste, dobre vile in možiclji ji pomagajo, da ostane na poti in doseže svoj cilj. Zato je glasnikom dobrega neizmerno hvaležna, ravno tako glasnikom nejev in hudega.
‘Življenje je popotovanje od mene k tebi in nazaj k meni. Je pot, ki jo s srcem resničim. Se bogatim z odnosi, z resničnostjo in pristnostjo, z naravo v vseh letnih časih, z otroki, ki so čudež življena, z lepimi besedami, plemenitimi dejanji in naključji, ki to niso’ mehko pove Lidija.
Najpomembneje v življenju in največja radost
Najpomembnejše so ji vera v Boga, stik s sabo, mir, občutek zaupanja, sprejetost, zavest, da je vsak tam, kjer mora biti, da stori to, kar je potrebno, da je svet, odnosi, ljudje boljši kot so bili, preden so nas srečali. Srčika vsega pa je družina. Rojstvo otroka je zlitje človeškega in božjega, dotik Boga, milost in milina, ki nam je podarjena. Popolna predanost in izročenost. Nadčudež. Neskončno sem hvaležna za te milosti in za najine štiri otroke.
Misli o prihodnosti
Prihodnost ima vedno dve smeri. Ker se pozna, ve in zdaj tudi vi veste, da bo zadovoljna, če bo sledila sanjam, poklicanosti in viziji, ki jo v duhu pozna in je podprta v njej. Najprej bo odšla na Dansko in se spoznala z H. C. Andersenom v njegovi pristni in resnični zgodbi. Zagotovo bo delala z otroki s posebnimi potrebami. Podpora bo staršem, učiteljem, vzgojiteljem. Zapisala bo še drugi del priročnika ADHD – NAŠA, VAŠA IN MOJA PRILOŽNOST, ki bo osredinjen na mladostnike in odrasle. V njej pa bodo živele še pravljice, zapisane, pripovedovane in izdane v slikanici. Svoje potenciale bo uresničevala v delavnicah s pravljicami ne samo za otroke, tudi za odrasle, da skriti pomeni dobijo svojo priložnost za delovanje in delijo duhovne moči. Živeli bodo v ljubki hiši s psom, tega si želijo otroci. Ko bo dosegla te sanje, bo zasanjala nove, za še več sreče in zadovoljstva vseh.
Lidija v elementu
Kaj bi rada bralkam in bralcem položila na srce…
Prisluškujete si, prepoznavajte poti in začutite moči, pogum in odločnost ter se odpravite tja, kjer se resničijo sanje, kjer je vaš mir in milina, vaša resnična resničnost. Od tam prejmete največ sveta in tam lahko največ dajete svetu, zaključi Lidija, snovalka svoje pravljice.
Foto: osebni arhiv sogovornika in Izida Vita
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.