srž za.me

Mama bi me naj zaščitila. Mi je pa hotela vzeti življenje

avtor Danaja Postružnik in Natalie Cvikl Postružnik 30. novembra, 2020

»Ozavestiti želim problem alkoholizma in duševnih bolezni. Vse preveč je zgodb znotraj »štirih« sten, ki tam tudi ostanejo. Nič ni spornega, če v neki točki življenja greš po pomoč. Nisi čuden, ni to enosmerna vozovnica za Polje. Ozavestiti želim, da smo ljudje, ki smo to preživeli, pogumni. Pogumno je priznati, da potrebujemo pomoč, da priznamo, da je to za nas dobro, in potem seveda, da smo pogumni in se javno izpostavimo. Zaradi vsega, kar sem dal v življenju skozi, lahko zares pomagam drugim ljudem. Babi mi je vcepila v moj stil življenja, da se dobro z dobrim vrača; in to želim delati,« so besede Damijana Janžekoviča, komaj 25-letnega mladeniča, ki se je pri 18 letih odselil od mame, ki ga je psihofizično zlorabljala.

Prvi spomini

Ko pomisliš na otroštvo, kaj privre na plano?

Zgodnje otroštvo, se pravi starost med tretjim in četrtim letom in pol, me spominja na vonj po postanem alkoholu, cigaretnem dimu. Mama je doma v veliki meri kadila in pila. To je vonj, ki me tudi na ulici vrne nazaj v občutke, ki sem jih doživljal kot majhen otrok. Takrat sem živel s prababico, babico, stricem in mamo.

Spomnim se, kako sem si večkrat po tleh zlagal kupe oblačil, da sem lahko spal na mehkem, ker postelje v veliki meri nisem imel urejene …

Damijan po enem od svojih predavanj

Prvi spomin, ki si ga lahko prikličem, je občutek krivde za prababičino nesrečo. Med tem ko je poskusila zaščititi mene, da ne bi padel, si je poškodovala kolk. Kmalu zatem se je v moji družini pojavilo psihično in fizično nasilje. Spomini sežejo na prve udarce, ki sem jih dobil tako jaz kot moja prababica. Očeta v mojem življenju ni bilo, umaknil se je že pri samem rojstvu. Sicer sem ga enkrat v življenju srečal in spoznal, a je bilo to le mimobežno srečanje. Kot je prišel, je tudi odšel.

Kako ste preživeli to obdobje, ki bi moralo biti polno nežnosti in ljubezni?
Zdi se mi, da kot otrok dogajanja sploh nisem doživljal kot neko preživljanje, ampak sem mislil, da življenje pač takšno je. Če drugega ne poznaš, je to nekaj, na kar se navadiš, in to postane tvoj vsakdanjik.

Sosedje se nikoli niso vmešavali v samo dogajanje. Nekateri trdijo, da niso vedeli, drugi, da si niso upali. Menim, da je sistem blokovskega življenja narejen tako, da živimo drug mimo drugega. Kar se dogaja znotraj »štirih« sten, tam tudi ostane.

Iskanje mamine ljubezni

Kako bi opisal svoj odnos do mame?

Odnos z mamo je bil večinoma takšen, da sem se nenehno boril za njeno pozornost in  ljubezen v želji, da bi me sprejemala kot otroka, da bi me imela rada. Spomini na tisto obdobje so boleči, grenki. Velikokrat je bilo prisotno psihično nasilje. Nenehoma me je kritizirala. Kasneje me je začela še pretepati. Naslednji dan sem se ji vedno opravičeval, ker sem mislil, da sem jaz povzročil njeno jezo ali bes, v bistvu sem jo s tem prosil za pozornost in iskal potrditev, da me ima vseeno rada. Danes na to gledam s čisto drugimi očmi, kot otrok pa sem mislil, da sem si to zaslužil, da mi je bilo namenjeno.

Zdaj vem, da je znala v veliki meri manipulirati z menoj kot otrokom in mojimi čustvi. V bistvu sem si samo želel, da bi me imela rada, da bi se mi opravičila za vse, kar mi je naredila, da bi me sprejemala takšnega, kot sem. Da bi znižala pričakovanja do mene. In ne, nikoli se mi ni opravičila.

»Ranjenčki« se trudimo zaživeti normalno

Takšne izkušnje so izjemno težke, kako ste sploh zaživeli »normalno«?

Travmatične izkušnje sem predeloval v veliki meri s pomočjo psihoterapij. Vrsto let, občasno še zdaj, sem hodil na terapije oz. sva s terapevtom več let vsak teden delala na tem, da sem se dvignil iz teh globočin. Pomagali so mi bližnji, tudi prijatelji, v srednji šoli tudi šola sama, svetovalne delavke, nekateri učitelji.

Starši mojega najboljšega prijatelja so bili ves čas prisotni in so me poskušali zaščititi. Kot starejši sem vedel, da je to proces, na katerem moram delati – osebnostna rast, predelovanje preteklosti, pogovori z drugimi, ki so doživljali podobne stvari.

»Ranjenčki« smo se vedno nekako “zavohali” med seboj. Z izkazovanjem čustev in empatijo, mnenji, izkušnjami in nasveti, smo drug drugega spodbujali, da smo splezali iz doline obupa.

Damijanova poslovna ekipa

Žal nisem sam, tudi ne med redkimi. Veliko nas je »ranjenčkov«, kot nas imenujem. Ljudi s takšnimi in drugačnimi izkušnjami nasilja ali drugih travmatičnih dogodkov, srečujem že vse življenje. Zdi se mi, da je to v naši družbi, v naši državi zelo prisotno, tako alkohol v družini, kot nasilje. Na tem področju ni nobene uradne statistike, ker je to še zmeraj potlačeno in skrito znotraj štirih sten. Tudi tisti, ki so to preživeli in šli naprej v življenju, so v sebi lahko razvili občutek krivde, občutek, da so si nasilje na nek način zaslužili, saj nam vsi pravijo, da so starši pač starši. Tako iz občutka krivde razvijejo jezo, to pa potem povzroči, da to jezo izživijo nad svojimi otroci in tako se to prenaša iz generacije v generacijo. Izjeme, kot sem jaz, ki sem se odločil, da začnem znova, da ne dopustim preteklosti, da bi vplivala na moje življenje, samo pot in partnerstvo, ki vodi v ustvarjanje družine, lahko razbijemo takšen vzorec. Vem in razumem, da v prihodnosti odnosa s svojo partnerico in družino, ki jo ustvariva, torej tudi odnosa s svojimi otroci, ne smem povezovati, primerjati ali celo enačiti z odnosom z mamo. Naloga vsakega od nas je, da preden se v življenju spusti v katerikoli odnos, znotraj sebe najprej sprocesira usedline predhodnih odnosov istega področja.

Potlačevanje in zanikanje, začetki iskanja pomoči

Kako pa je bilo v otroštvu, kako je reagirala šola, pa druge inštitucije?

Kot otrok sem bil zelo zaprt vase in v obdobju OŠ razen tistih, ki sem jim sam povedal, kaj se dogaja doma, ni vedel nihče, ker sem to tako dobro skrival. Nikamor se nisem zatekal po pomoč. Dvema dobrima prijateljema sem razložil, kaj se dogaja, in njuni družini sta naredili zame, kar sta lahko. Doma se je trudila in me ščitila babica. Tudi stric, ki je bil edina moška vloga, ki sem jo imel kot otrok, mi je dajal vzgled, oporo. Kasneje v srednji šoli razredničarka, ki sem se ji izpovedal, pa kmalu še svetovalna delavka. Od prisotnosti njihove podpore naprej, sem začel počasi delati na sebi, saj sem se naučil sprejemati pomoč. Pred tem sem se je izogibal, bilo me je sram, mislil sem, da si pomoči ne zaslužim.

V tistem obdobju sem se tolažil, da saj ni tako hudo, saj je drugje še huje.

Moja mama je bila tako pametna, da je vedela, kje tepsti, da se to ne bi videlo. Veliko sledi je bilo po telesu tam, kjer so jih zakrila oblačila. Pri športni vzgoji pa sem sam poskrbel za to, da nihče ni videl – preoblačil sem se zadnji ali pa na stranišču.

Po obrazu nikoli nisem imel nekih modric, posledic, ki bi kazale na to, kaj se mi doma dogaja. CSD mi ni stal ob strani, ni mi pomagal. Nihče ga niti ni vpletal do moje polnoletnosti. Šele takrat sem šel tja z družino najboljšega prijatelja.

In kaj se je zgodilo?

Takrat se je naredil zapisnik, podana je bila prijava za nasilje v družini. Na zagovor so poklicali mamo, ki je obrnila zadevo proti meni, da sem razvajen najstnik, ki išče pozornost. CSD mi je obrnil hrbet, njihovi delavci so me celo kritizirali. Zaradi izgube zaupanja v sistem sem se v celoti obrnil in umaknil od CSD in se nisem odzival na njihova vabila. Kmalu so vse pometli pod preprogo.

Drugih inštitucij nisem vključeval. Podporo, ki sem jo potreboval, sem našel v svojem krogu, se komu novemu izpovedal in na nek način s tem blažil svojo notranjo bolečino.

Kataliziranje in soočanje

Kako je potekal ta proces?

Prijatelj Primož

Moj katalizator so bili v veliki meri sprehodi, nekako sem v njih užival sam ali pa je šla z menoj babica. Z njo sem iskal načine za boljše življenje.

Vera v Boga mi je takrat predstavljala veliko oporo, čeprav sem se velikokrat spraševal, zakaj ravno jaz. Odgovore sem vedno znova našel s pogovori z osebo velikega pomena zame. Primož, ki je še danes eden mojih bližjih prijateljev, je v tistem obdobju vodil skupine birmancev. Z njim sem iskal načine za bogatejše življenje.

Potem pa seveda šport. Skozi treninge nogometa sem predeloval in iz sebe metal hude, težke občutke.

V gimnaziji sem začel razmišljati, da nisem edini, ki se mu to dogaja. Do takrat sem spoznal veliko ljudi, ki so doživljali travmatične zadeve in sem se odločil, da bi lahko o tem pisal. Najprej odlomke, zapise, po gimnaziji pa sem se odločil, da bom o tem napisal knjigo. Moj namen je dati ljudem, ki so imeli podobne ali še hujše izkušnje, vsem ljudem, ki so v tem trenutku ujeti v težki in na videz brezizhodni situaciji, upanje. To je nekaj, kar je takrat meni manjkalo. Podpora v knjižni obliki, ki bi mi pomagala graditi in krepiti upanje.

Sem si predstavljal, kako bi bilo fajn, če bi mi nekdo rekel, glej, tu imaš knjigo, ta človek je tudi doživel podobno zgodbo, je prišel čez to izkušnjo in jo predelal. Poskusi še ti.

Podpis pogodbe za izdajo Damijanove knjige

Iz velike želje po pomoči so se iz ene knjige rodile tri. Prva je zaključena in bo izšla konec tega leta ali začetek prihodnjega zaradi situacije s korono. Razdelil sem jih na tri tematike. Prva govori o nasilju in alkoholu; drugo knjigo bom posvetil duševnim boleznim – depresija, tesnoba in alkoholizem; v tretji pa bom zaokrožil celoto in jo zapisal v smislu osebnostne rasti. V njej bo zaključek moje boleče zgodbe, kako sem svoje življenje postavil na noge. Kako sem postal zrel človek. Kako sem si zgradil srečo iz upanja, ki se tako rado izgubi.

Hvaležnost za ljudi okoli mene

Imeli ste srečo, da so vas ljudje podpirali, da ste se odprli.

Ines in Damijan

Da, res je. Najbolj sem hvaležen babici, ki me je kljub vsemu obdajala z ljubeznijo, ki mi je manjkala. Potem seveda stricu. Od mene je starejši samo devet let, tako da mi je bil v tem obdobju kot starejši brat. Potem prijatelju Filipu in njegovi družini, ki so mi ponudili, da se preselim k njim, da se odcepim iz toksičnega okolja. Pomagal mi je Matevž in njegova družina, pri katerih sem vedno dobil prostor in možnost za umik. Tu je Primož, ki mi je vedno znova vračal vero v Boga, za katerega sem večkrat pomislil, da je pozabil name. Zagotovo sem hvaležen svetovalni iz moje gimnazije. Ona je vame vložila tri leta svojega časa, tako v službi kot popoldan. Imel sem njeno telefonsko, kadar koli sem se lahko zatekel k njej. Prav ona me je usmerila v ustezne službe, tudi do terapevta, ki ga, kot sem rekel, obiskujem še danes.

Ko sem začel z osemnajstimi leti delati preko študenta, me je podprl moj kolektiv. V veliko oporo so mi bili, me spodbujali, me tudi prenašali, ko sem imel “izpade”; ko sem vse predeloval. Ines, naša poslovodkinja, je prišla pred dvema letoma in pol in v tem času naredila ogromno zame. Tudi ona je imela svojo težko preizkušnjo, jaz svojo in to naju je v veliki meri povezalo. Njena trma in vztrajnost sta me pripeljali do zaključevanja enega obdobja življenja, ter na drugi strani začetka novega s podpisom pogodbe z založbo.

Ob polnoletnosti sprejmem pomoč prijateljeve družine

Kaj vas je spodbudilo, da ste odšli iz tega, kot sami pravite, strupenega okolja?

Ko sem postal polnoleten, so mi Filipovi starši ponudili, da pridem k njim. V tistem času je doma prišlo do trenutka, ko mi je poleg vseh groznih, en sam dogodek porušil svet, spodnesel tla pod nogami in me prizadel bolj kot vse prej. Takrat mi je mama namreč poizkusila vzeti življenje.

Nisem mogel več biti doma. Bilo je težko, ker sem bil navezan na babico in strica. Takrat me je svetovalna na gimnaziji z neizprosno direktnostjo predramila, ko mi je rekla, da ima občutek, da se vsakič izmuznem pomoči, ko mi je ponujena.

Predlagala je, da prekinem ta vzorec. Ja, sprejel sem pomoč Filipove družine in pri njih živel dve leti. Prvič v življenju sem dobil občutek, kaj pomeni, če imaš dva zdrava, osebnostno zgrajena, starša. Oba sta se trudila me obdajati z ljubeznijo, toplino, me spodbujala glede šole, študija. Z mano sta se pogovarjala tudi o drugih stvareh, ki jih prinese najstništvo. V teh dveh letih sem pri sebi opazil razlike, zaradi katerih sem lahko normalno zadihal.

Še dve leti kasneje – in sem na svojem

Po tem obdobju sem opazil spremembe na pozitivno. Bližal se je čas študija in takrat smo se odločili, da gremo vsak svojo pot. Odselil sem se na svoje. Zadnjih pet let živim v najeti sobici.

Najprej sem študiral samo angleščino v Ljubljani, pa nisem bil povsem zadovoljen. Nekako sem mislil, da bom študij dokončal, pa sem nekoliko obupal zaradi množice drugih stvari – predvsem zamudno je bilo pisanje knjige. Sedaj v Mariboru študiram pedagogiko in angleščino; po diplomi pa se nameravam vrniti v Ljubljano, kjer imam ambicijo delati magisterij iz zakonske in družinske terapije. Zdi se mi, da lahko zaradi vsega, kar sem dal v življenju skozi, to res ustezno implementiram za pomoč drugim. Babi me je že od malih nog vzgajala – dobro se z dobrim vrača … to mi je res vcepila v moj stil življenja; in to želim delati.

***

Prva pomoč, če opažate, da vas nekdo zlorablja

Ne tiščimo stvari v sebi, ampak jih dajmo ven, na plano.

Komunikacija. Komunikacija je ključna stvar. Je začetek. Ne tiščimo stvari v sebi, ampak jih dajmo ven, na plano. V zadnjih letih sem opazil, da se nam zdijo stvari, ki se nam dogajajo znotraj nas, nepredstavljive, nerešljive. A ko najdemo moč, da o tem spregovorimo, da damo to na plano, potem šele vidimo, kaj se da narediti, koliko je rešljivo, se pravi, prvi korak, in takrat nam pade kamen s srca. Ko enkrat daš te stvari ven, vidiš, da ni tako grozno, kot si mislil. Lažje pogledaš z neke nevtralne perspektive, opazuješ z različnih zornih kotov. Obrnite se na kogar koli, preko anonimnih forumov, telefonskih klicev, terapevti, prijatelji, z duhovnikom… Se mi zdi, da je komunikacija prva; pripravljenost spregovovoriti o tem. Tako vzpostavimo začetni proces.

***

Po svoji poti naprej

Kako pa naprej, kaj načrtujete?

Predavanje za mladince

Definitivno se vidim v družinskem krogu, dva do tri otroke, domača žival, živim srečno in lepo družinsko življenje kje na podeželju v hiši. Vidim se v pedagoškem svetu oz. da bom svoje izkušnje delil z ljudmi. Namen imam pomagati in se vključevati v različne izkušnje. Ne vidim se samo v enem poklicu. Nisem tip človeka, ki bi bil samo v proizvodnji ali samo terapevt. Se mi zdi, da se bom vpletel v več možnosti. Tudi v pisateljevanje; zagotovo to niso zadnje knjige, ki sem jih napisal.

Rad bi bil terapevt, rad bi imel tudi kakšna predavanja, seminarje, delavnice. Glede na to, da sem veliko časa vložil v študij angleščine, se vidim s kakšno dejavnostjo tudi v tujini.  Želim si raznolikega, dobrega življenja zame in tudi za mojo okolico. Čut za sočloveka mi je zelo pomemben. Moja ambicija je, sprožiti spremembe.

Če potrebuješ pomoč, jo poišči

Omenili ste veliko vlogo pomoči in različnih tabuiziranih bolezni.

Da, tudi to je eden mojih ciljev: ozavestiti želim problem alkoholizma in duševnih bolezni. Še zmeraj je premalo storjenega. Nič ni spornega, če v neki točki življenja greš po pomoč. Nisi čuden, ni to enosmerna vozovnica za Polje. To je pomembno izpostaviti, saj lahko preko terapij res naredimo veliko zase in za kakovostno življenje.

Ozavestiti želim, da smo ljudje, ki smo to preživeli, pogumni. Pogumno je priznati, da potrebujemo pomoč, da priznamo, da je to za nas dobro, in potem seveda, da smo pogumni in se javno izpostavimo. V Sloveniji je to še vedno neke vrste tabu tema. Mislim, da se tudi starši še ne znajo spoprijemati s tem, da otroci potrebujejo pomoč psihoterapevtov, psihologov. Strah, sram, o tem ne želijo spregovoriti. Svoje poslanstvo vidim v tem, da se tabu tema zmanjša, da se začne več govoriti o tem. Seveda pa si želim, da bi tudi država na tem področju naredila več. Želim si kvalitetno spremembo na področju dela CSD. V Sloveniji v veliki meri ne postopajo pravilno; vsaj kolikor zadnja leta spremljam medije, novice in izkušnje drugih ljudi. Po moje je odstotek škode večji od odstotka dejanske pomoči, ki jo izvajajo. To so moji cilji, kaj bo prihodnost prinesla, pa bomo videli. Sledil bom svoji poti.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Osebni arhiv Damijana Janžekoviča