Naš odnos. Naše vrednote. Naše sposobnosti brezpogojnega dajanja. Odločitev o življenju in smrti? POZOR: Ta članek ni za občutljive želodce… Kako se odločimo, kdaj je čas, da nekoga spustimo ali da vztrajamo in damo vse od sebe?
Najprej se je opazila utrujenost in nezaintersiranost
Vse se je začelo s tem, da sem opazila, da postaja naš pes Luksi utrujen, hitreje kot normalno, je nekako žalosten, nezainteresiran, to ni njemu podobno. Postali smo bolj pozorni in opazili črno blato, briketi so mu vedno manj dišali. Odpeljali smo ga k živinozdravniku, opravili so en kup raziskav. Nič niso odkrili, vse je bilo v redu, samo trombocitov praktično ni imel. Povedali so nam, da gre najverjetneje za zastrupitev in da upajo, da ga nismo prepozno pripeljali. Poslali so nas domov in nam dali vitamin K v tabletah. Nikoli nismo imeli težav z dajanjem tablet, tokrat je pojedel vse, samo tablete ne. Zato smo jo morali dajati na silo, na koren jezika. Takoj se je začel peniti in po nekaj trenutkih je bruhal. Poleg tega pa je začel rahlo krvaveti iz dlesni.
Transfuzija za pse?
Odpeljemo ga spet na veterino in obdržali so ga tam, da ga opazujejo in dodatno preiskujejo. Krvavitve so postajale vedno hujše. Sporočijo nam, da bo potreboval transfuzijo, ampak žal niso uspeli dobiti donatorja. Do tega trenutka nikoli nisem razmišljala, pa sem zootehnik, da živali tudi potrebujejo transfuzijo. Kje se torej dobi kri, je kot pri ljudeh, imajo bazo, imajo krvne skupine… In ja, imajo krvne skupine in tudi baza psov donatorjev obstaja. Najprej sem se spomnila na Luksijevo sestro, ki jo ima teta. Teta in njena Ajša sta bili takoj pripravljeni donirati kri zanj, no ja Ajša mogoče malo manj, res ne mara živinozdravnikov. In naslednji dan smo imeli termin, ker pa nismo vedeli, če bo prava krvna skupina, sem morala svojo raziskovanje nadaljevati. Prijateljica me je spomnila na društvo Srce za Bulle, kamor sem napisala post in odziv je bil neverjeten. Dve ženski sta se javili, da sta psa donatorja in da imata pravo krvno skupino in ogromno ljudi, ki je bilo pripravljenih svoje pse pripeljati na testiranje. Res hvala vam vsem.
Prvi občutek groze in nemoči
Naslednji dan greva oba z bratom na veterino, kjer je veterinarka pravkar Luksa peljala ven na stranišče. Bil naju je izredno vesel in midva sva ga prevzela. Čez par minut sta prispeli tudi teta in Ajša. Luksija smo še malo peljali okoli. Ko je lulal, me je skoraj kap. Lulal je krvavo, črno, potem je malo nehal in “polulal” strdke, izgledali so kot jetrca. Groza. Panika. Uff, morala sem se res zbrati, da nisem zapaničarila in prenesla te energije še na Luksa. Rekla sem si: “Ne Sara, ne gre zate, Luxi je priden, ker lula, ker to mora ven, saj smo na veterini, vse bo ok. Dihaj.” Mirno pokličem brata, da pride pogledat… na listih, na travi… videti je bilo, kot da bi bile tam koline.
Brat ohrani mirno kri in s tem tudi mene pomiri. Počasi odkorakamo nazaj proti veterini. Pri avtu se brat skloni k Luksu, ki zelo pospešeno diha in mu kri dobesedno kaplja iz gobca. Spogledava se in odločno rečeva: “Gremo noter.” Odpeljali so ga, da je dobil transfuzijo, in dejali, da bo ostal še eno noč na veterini, da ga opazujejo. To je bilo zelo grozno, ker je samo enkrat v življenju spal nekje drugje. Jaz pa sem šla po nekaj urah po sestrico Ajšo in jo odpeljala teti na Savinjsko. To dejanje me je kar zmrazilo: me je ubogi revež Luxi slišal, zavohal, jaz pa sem prišla po drugega psa in ne njega. Luksa sem lahko šla iskat šele naslednji dan okoli enih.
Ga pustiti samega ali biti z njim v oporo, pa čeprav mogoče v napoto veterinarjem?
Luks pri veterinarju
Niso vedeli, zakaj stvari ne gredo na boljše, zato so ga zdravili za več stvari oz. za avtoimuno bolezen in posledice, ki s tem nastanejo. Preverili so več bolezni in vsi testi so bili negativni… niso vedeli, kaj mu je, in so mu predpisali en kup zdravil. Povedali so, da bo potreboval še več krvi in omenila sem donatorje, ki sem jih našla preko oglasa. Kako je to vse potekalo, je še ena zgodba zase. Na Luksijevo srečo je prišla gospa Mateja iz Ljubljane z Oxijem, 90kg težko dogo, ki je daroval 2-krat po 450 ml krvi. Prvič je Oxijevo kri Luksi dobil že isti dan (dva dni po prvi transfuziji) in spet smo ga pustili samega do 6 ure zjutraj na veterini. Takoj naslednji dan pa še drugo, tokrat in vsakič od tu naprej, sva jaz ali/in brat ostala z njim in ga nisva več puščala samega. Ni nama bilo pomembno, da traja ure, preden stečejo transfuzija, infuzija in vitamini. Veva namreč, da je naš pes res čustven in ne predstavljam si, kako grozno mu je moralo biti, če je samo nekajkrat pomislil, da ga bomo tam pustili.
Oskrba doma 24h/dan
Hudo je bilo tudi doma, kjer je bil vedno nekdo z njim. Spala sem z njim v predsobi na tleh. Ves čas sem mu brisala krvne strdke, ki so prihajali iz gobca. Vohala to kri neprestano … Opazovali smo ga, ga božali, mu govorili, mu ponujali hrano, vodo … poskušali smo mu olajšati, kar je bilo v naši moči. Ker je bil tako šibek, sem previdevala, da bi mu ugajalo, če bi mu večkrat osvežili usta, zaradi konstante krvi v ustih, zato smo mu dajali mokro brisačo. Prav objestno jo je lizal in to je bil edini trenutek, ko je bil “živahen v očeh”. Njegov jezik pa je bil nekaj dni že čisto bel in res me je bilo strah. Ga bomo lahko sploh še rešili? Večino časa je spal. Globoko spal, tako da je oči obrnil na noter in trzal … včasih je bilo tudi to grozno, ker nisem bila prepričana, ali samo sanja ali ga kaj “zateguje” oz. boli. Vendar ni nikoli nakazal bolečine. Čisto vedno pa je nakazal, ko je želel ven na stranišče. Naj poudarim, da je Luksi drugače zunanji pes. Le redko, ob izjemnih situacijah, recimo za novo leto, je bil v moji sobi na postelji.
Kdaj bo boljše?
Pričakovali smo obrat na bolje, pa ga ni in ni bilo. Luksi je bil čisto ubog, izgubljal je apetit, en dan je jedel pečenga piščanca, drug dan ne, en dan je jedel lososa, tretji dan spet ne … hujšal, vidno, občutno … Nevem, ali ste sami bila kdaj v situaciji, ko vam je bilo res slabo. Ste lačni, samo ne morete nič jest, ker vam kar obrača želodec že ob vonju? Potem smo mu pa še morali dajati vitamin K v tabletah, ki so kar precej velike. Ker jih s hrano ni zaužil, smo mu jih dali na silo, in vsakič je po njej zbruhal še tisto malo, kar je pojedel. Zamenjali smo tablete za inekcije, ni šlo drugače.
Potem pa je moral še na četrto transfuzijo in po njej je bilo še slabše. Sedaj je bruhal kar tako, ne po tableti ali nekem “vidnem/očitnem” dejavniku. In dobil je še eno inekcijo na svoj “meni”, sedaj smo bili na 8 inekcijah in eni tableti na dan.
Vzporedna zgodba, ki para srce
Istočasno pa mi je pisala lastnica psa donatorja Oxija. Oxi se je drug dan po darovanju začel počutiti slabše, lastnica ga je peljala k veterinarju in to je bil čas, ko je bilo z Luksom najhuje. Skrb in hkrati občutek krivde, da se je gospa znašla v tem položaju zaradi nas. V takih trenutkih, ko si že ves zmozgan in se “sranje” kar nalaga, se počutim golo, brez energija za trezno razmišljanje. In v teh trenutkih se vedno pogovorim iskreno in direktno. Kajti nihče ne zna zavrteti časa nazaj in to je vse kar nam takrat ostane. Iskrenost in direktnost. Zato sem lastnici tudi napisala, da mi je hudo, da so zaradi nas v nastali situaciji. Ne samo zaradi psa samega, tudi zaradi nastalih dodatnih stroškov. Z bratom sva se odločila, da nakaževa nekaj denarja za zdravljenje, kriti zdravljenje si pa ne morava privoščiti, niti še nisva vedela, kakšen bo naš račun na koncu zdravljenja.
Lastnica naju ni obtoževala. Bili sva ves čas na vezi in še preden so ugotovili, kaj je Oxiju, je poginil 17. maja. 8 dni po donaciji. Bil je pravi junak, tako dobrosrčen, samozavesten in nežen, radoveden in umirjen, res zanimiv pes. Že pred tem je dvakrat daroval in s tem rešil tri “svoje”. Zelo smo hvaležni Oxiju in Mateji, in hkrati nam je izredno hudo, da se je tako končalo. Da je dobrota tako poplačana. Občutek krivde in žalosti. Težko… kaj reči? Kako pomagati? Hkrati pa sem bila že popolnoma izčrpana od skrbi za našega, ki še vedno ni bil boljši. Morala sem ostati zbrana za Luksija, morala sem ostati močna in ne podleči čustvom, ampak jih intenzivno preobraziti v hvaležnost in upanje, da vsaj ne bi bilo vse zaman. Trudila sem se po svojih najboljših močeh tudi stati ob strani Mateji ob izgubi Oksija z nasveti, kako se soočati z izgubo.
Dosegli smo najnižjo točko in resno razmišljali o evtanaziji
Pregled krvi je bil zaskrbljujoč, s trombociti ni bilo nič, nič se ni popravilo, samo ostale vrednosti so se še bolj poslabšale. Najbolj zastrušujoče je bilo, ko je vstal in se zaletaval v omare, vrata, kot da ne bi videl. Zanašalo ga je in delal je kroge na mestu. In prvič sem pomislila: “Oh ne, a je čas, da se poslovimo?” Groza, upala sem, da preživi noč, ker je bil brat dežuren in res sem želela, da ga še vidi.
Ampak noč je bila naporna, ves čas sem preverjala a še sploh diha. In je preživel, brat je prišel in pogovarjala sva se, kaj narediti. To je bil najbolj v temo zavit dan. Luksiju smo tudi plačali bioresonančno in bioenergijsko terapijo na daljavo. In upali smo na čudež, ker bilo je hudo boleče gleadati, kako počasi ugaša in kako se bori znotraj sebe… In ravno to je prevladalo, da si nisva drznila z bratom sprejeti odločitve o njegovem življenju, glede na to, da se je sam tako izjemno boril. Vse, kar je rabil, je bil mir, zdravila predvidevam (upam, da ga nismo preveč giftali za brezveze), čas, da pride k sebi, in malo razvajanja oz. nege ter neomejeno ljubezni.
Ko nekdo od naših dragih zboli, potrebuje vso našo skrbnost in ljubezen, ki ju premoremo
Težko je bilo ohranjati pozitiven odnos. Biti ljubeč, hvaležen, pozoren v njegovi družbi, hkrati pa odločen, ko mu vsiljuješ tableto. Včasih je bilo zelo težko ohraniti pozitivne misli in ne razmišljati o tem, kaj vse se lahko zgodi slabega, kako in zakaj je do tega prišlo, kaj če bi… itd… En kup različnih vlog je pri oskrbi človeka ali živali, ko enkrat tako omaga. Ko sva imela z bratom mamo na paleativni oskrbi, sva to že doživela, to skrb. Bila sva ob njej in kakor hitro je bila budna, sva ji ponujala pijačo, hrano (kuhala doma, samo da bi nekaj pojedla, da bi ji vsaj malo nekaj zadišalo), jo peljala na stranišče, jo umivala, ji vlažila usta, jo česala in čistila izpadajoče lase, dokler je niso obrili. Trudila sva se, da bi ji bilo zanimivo, se pogovarjala, brala knjige, jo peljala na vozičku na svež zrak… Brat je diplomiran zdravstveni tehnik, jaz pa sem imela izkušnje s tem, kako se počuti bolnik. Ste bili kdaj tako bogi, da vas je lulat, pa niste mogli vstati? Da ste bili žejni in je bila kuhinja enostavno predaleč? Ko vas vse tako boli, da vam je že rahlo vseeno za vse, samo spali bi, da prespite bolečino in muke, ki jih čutite v telesu? Možgani pa vam sploh ne delajo, o ničemer ne morete razmišljati, samo ste? Vsi problemi takrat postanejo minimalni in zavedamo se, koliko energije in časa izgubimo po nepotrebnem.
Verjamem, da smo vsi nekako soodgovorni za vse naše družinske člane (dvo- ali štirinožne), da se v teh trenutkih lahko popolnoma zanesejo na nas. In midva z bratom sva bila Luxiju popolnoma predana in se trudila po svojih najboljših močeh, da mu olajšava in polepšava, kar le lahko. Ni kazal bolečine, bil je le utrujen in telo je bílo notranje boje, kazal je voljo in bil je odziven, trudil se je. Vidno se je trudil za nas in tako sva tudi z bratom ostala močna.
Izgine en problem in pojavi se nov
Krvavitev v gobcu je po dveh tednih končno prenehala, urin se je počasi izboljševal. Potreboval je še četrto infuzijo. Končno, nekaj dni po tej, so pokazali krvni rezultati napredek, še vedno daleč od normativov, ampak kanček upanja. Krvavitve so popolnoma prenehale. Niso vedeli, kaj je s tekočino okoli trebuha, ali gre za krvavitve ali ne. Po parih dneh so to spet preverili in ni bilo dodatne tekočine, zato so se odločili samo opazovati.
Apetita pa ni bilo. Ko smo mislili, da je “glavni problem” odstranjen – krvavitve, smo dobili novo skrb. Kako ga pripravit do tega, da bo jedel? Kako dolgo bo telo zdržalo brez energije – hrane? Kaj mu še skuhati? Bili smo zelo izvirni s hrano in mu dajali na voljo vse, kar nam je prišlo na pamet; zaman. Pekli, kuhali smo mu meso, ribe, jajce, govejo/kostno juho, hrenovke… Mačke so se pa veselo redile. Niti to ga ni premaknilo, da so one dobile njegovo hrano (kar je v normalnih okoliščinah nedopustno). Tako je bilo boleče in hudo, ko veš, da je res jedec z velikim apetitom, in ko vidiš, da mu vsa hrana smrdi. Trudil se je in pojedel npr. v vodo namočen toast, enega v celem dnevu. Dokler ni po dnevih stradanja pojedel pol pečenice v trenutku in čez pol ure še ostalo polovico, naslednji dan mesni burek in kranjsko, tretji dan že nezačinjeno meso ter celo brikete.
Končno dobre novice
Ponovni pregled v tretjem tednu je pokazal, da se je njegova krvna slika končno izboljšala, do skoraj normalnega stanja, jesti je začel z velikim apetitom. Volje ima več kot moči, to je bilo vidno, ko je šel pes mimo hiše in je zalajal ter želel do ograje malo hitreje, kot je zmogel, in je padel na nos. Ali pa ko mu je muca vohala skledo, ker ni vsega pojedel, se je tudi preveč zagnal in padel na nos, ter v šoku obležal in ni mu bilo jasno kaj se je zgodilo. Jedel je na vsaki dve uri. Mesa, mislim, da bi lahko pojedel neomejeno in tudi to moramo paziti, da se ne prenaje naenkrat, ter da jé tudi brikete; da zgrize, ker meso on zgolta. Zdravila počasi odstavljamo. Še vedno ni potrjeno, za kaj je točno šlo. Pravijo, da je šlo najverjetneje za kombinacijo nečesa in zastrupitve.
Nočna mora, v kateri smo našli tudi nekaj sreče
Nočna mora se torej umirja in sledi dolga pot okrevanja, saj je izgubil kar 7 kg oz. 15 % svoje telesne teže. Pot do popolnega okrevanja bo še dolga, ampak tahujše je za nami. Po mesecu dni sedaj spet ostaja zunaj tudi sam, čeprav bi imel raje, da smo ves čas z njim. Ni mu do tega, da bi bil noter; je vendarle pes čuvaj in ima rad stvari pod nadzorom. Sedaj spiva v moji sobi, na postelji. Sam je odločno pokazal, da si želi tja, kakor hitro se je boljše počutil.
Sreča v nesreči je bila, da je bil prvi teden dogajanja brat na dopustu in je imel čas in glavo zanj. Sreča je bila ta, da je meni odpadlo delo v tujini zaradi COVIDA in sem imela možnost posvetiti vsa svoja čas in energijo našemu Luksiju.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Anje Sašek
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.