Mariborčan, ki ga ljubezen odnese na Finsko

Mariborčan, ki ga ljubezen odnese na Finsko

Mariborčan, ki ga ljubezen odnese na Finsko

avtor 17. marca, 2022

Bilo je leta 2001. Bila je ljubezen na prvi pogled. Čeprav se je zdela pot zapletena, nič ni nemogoče. Tiina je prihajala s Finske in je bila ljubezen njegovega življenja … prišla je v Slovenijo, poročila sta se. Sprva je kazalo idilično in sanjsko, a se kasneje izkaže, da življenje v realnosti prinaša nekaj izzivov. A ljudje smo sposobni rešiti vse… skoraj vse. Kot pravi budistični menih Thich N. Hanh, je vsaka situacija rešljiva; odvisno je samo, kako nanjo gledamo.

Nekaj časa sta ostala v Sloveniji, nato ju je pot vodila domov; domov k Tiini, kjer so se odpirale tudi poslovne priložnosti za oba. Vaasa je kraj, kjer stanujeta še danes, tik ob morju, v zavetju prostranih gozdov, z njima domujeta mački. Dom je tam, kjer domuje srce. Čeprav se Mario Andrijaševič vsako leto rad vrača v rodni Maribor in njemu ljubo Dalmacijo, kjer je preživljal vsako poletje zadnjih 44 let.

Odločitev za selitev v tujino prinese priložnosti

V življenju je imel kar nekaj trenutkov, ki so posledično vplivali na potek njegovega življenja, ampak tista pika na i je bila, ko se je odločil, da gre iz Slovenije. Ko se je zavedal, da v Sloveniji dejansko nima niti približno takšnih možnosti si nekaj ustvariti, oziroma uresničiti svoje želje, je to bilo to. V prvi vrsti je to bila Tiinina zaposlitev, poznavanje jezika in bolj kot ne tudi odnos, oziroma prilagodljivost delodajalcev do tujcev. »Ne vem, kako je zdaj, ampak takrat je ni bil pripravljen zaposliti nihče z znanjem samo angleškega jezika,« razlaga Mario.

Prvi in največji dogodek, ki je najbolj vplival na njegovo odločitev o selitvi, je bila poroka. Kot drugo pa možnost zaposlitve. Če enega ali drugega ne bi bilo, se po vsej verjetnosti nikoli ne bi odločil za selitev. Tako da sta se po tehtnem razmisleku šest let po tem, ko sta se spoznala, torej pred 15imi leti, le odločila, da obrneta novi list in se odselita. Tiina je dobila službo takoj, on pa je, medtem ko si je urejal dokumente, za začetek odprl spletno trgovino s satelitsko TV opremo. Kmalu za tem se je zaposlil pri tastu kot vzdrževalec nepremičnin in okolice, katerega firmo je kasneje leta 2012 prevzel svak. In če je na kaj ponosen, je  ta neodvisnost in finančna brezskrbnost.

Vodi ga močan instinkt

Najbolj ga je oblikovala vztrajnost in prepričanje – jaz sem sposoben in ne rabim nikogar, da me vodi in sugerira, kako naj živim. Vztrajal je pri vseh ciljih, ki si jih je zastavil, ne glede na stopnjo težavnosti in zapletov, ki jih na tej poti ni bilo ravno malo. “Ne bi mogel reči, da so izzivi na kakršenkoli način spreminjali ali preoblikovali moj pogled na življenje,” ocenjuje Andrijaševič. Že od nekdaj je pač sledil svojim instinktom, delal, kar je verjel, da je prav. Je pa številne izzive tudi pričakoval in ga niso niti presenetili. Kako bo v prihodnje, se ne obremenjuje.

Mario sicer sebe ocenjuje za introverta, kar pomeni, da ne posveti ur in ur časa kavicam, dolgim klepetom s prijatelji in podobno. Čeprav tudi njega kdaj prešine, da je kot hrček v kletki, ki iz dneva v dan “goni svojo kolo do onemoglosti, da se mu zdi, kako daleč je prišel, pri čemer pa vedno ostaja na istem mestu,” si zna vzeti čas zase. “Ne obremenjujem se s tem, kar drugi mislijo o meni,” pojasni, ter dodaja, da je življenjska zgodba samo naše lastno doživetje in na nas je, kako bomo to doživetje izkoristili.

Življenje v tem trenutku in zdaj

”Življenje zame predstavlja doživetje. Je en velik izziv, poln vzponov in padcev. Je predstava, shema nečesa za kar bi se naj odločili pred inkarnacijo. Ne vem, predvidevam. Z drugimi besedami, biti živ zame pomeni čutiti in tudi občutiti. Je nekaj, česar ne moreš predvideti in biti imun,” pravi Mario Andrijaševič.

Dodaja, da je najpomembneje biti samostojen, biti optimist in se ne predati. “Ne glede na to, koliko polen ti pade pod noge. Biti to, kar si, in ne igrati nečesa, kar nisi in nikoli ne boš,” je prepričan Andrijaševič. “Zavedati se moraš, da si unikat in ne kopija nekoga. Da imaš ob sebi ljudi, ki te spoštujejo in imajo radi. In se ne obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, ker s tem delaš škodo samo sebi in nikomur drugemu,” zaključuje Mario svoj pogled na življenje. Pravi, da je eden njegovih ciljev, da ne čaka na upokojitev, da bo doživel marsikaj lepega in si privoščil življenje z veliko žlico.

Veliko ciljev prinaša veselje do prihodnosti

Svojo prihodnost vidi kot nedokončano knjigo, ki se trenutno nahaja v drugi polovici jedra. Glede na to, kjer je in kaj je dosegel doslej, je Mario prepričan, da ga čaka še veliko. Z ženo sedaj živita v najemniškem stanovanju, kar je tam sicer nekaj povsem normalnega, ampak kljub temu bi si želela imeti eno manjšo hišo. Kot drugo pa si želita kupiti stanovanje na hrvaški obali ali še bolje na katerem od otokov. Ve, da bo preteklo še precej litrov Drave, da bo dejansko dosegel ta oba cilja, ampak v prihodnost zre s polnim optimizmom, z radostjo in s številnimi pričakovanji.

Ugotavlja, da finančna varnost, ki bi temeljila na pokojnini, danes in v prihodnosti ni tako samoumevna kot pred 10 in več leti. “Vedno večja negotovost je prisotna, zato bomo za svojo finančno varnost poskrbeli kar sami,” prepričano pojasni.

Trmast, vztrajen in ponosen

Kdo je pravzaprav Mariborčan Mario? Zagnan, samosvoj, neodvisen, včasih trmast, a razumevajoč posameznik s točno določenim ciljem, v smislu, da za tem stoji in ne spreminja okvirjev. Kot otrok precej netežaven. Nikoli ni iskal problemov, vedno se je postavil za svoj prav in nikoli popuščal. Nikoli iskal pozornosti, ni imel rad prevelike družbe, le izbranih nekaj prijateljev, s katerimi je delil interese in želje.

Podobno velja za obdobje, ko je bil najstnik, le da si je takrat malo več drznil in včasih tudi malo preveč brezglavo tvegal. Včasih se je končalo dobro, včasih pa tudi ne. Za razliko od nekaterih njegovih vrstnikov je imel strožjega očeta, ki mu ni vedno pustil iti povsod, kamor je hotel. Šele kasneje je znal razumeti njegovo namero. Kot pravi Mario, ni bilo ravno enostavno, mpak če bi imel ponovno možnost biti najstnik, ne bi prav ničesar spreminjal. To pa zato, ker verjame, da je vse imelo svoj namen in brez tega danes ne bi bil to, kar je. Ponosen na to, kakšen je kot osebnost, kar je dosegel do zdaj, in z veseljem gleda naprej in pričakuje, kaj ga še čaka.

“Informacije iz medijev sprejemajte s previdnostjo”

Današnja situacija ni rožnata, je prepričan. “Niti približno, daleč od tega. Ne glede kam pogledamo, vsepovsod je prisotna paranoja, strah, pred nevidnimi, namišljenimi sovražniki …“, pravi Andrijaševič. Meni, da se vse to odraža na ljudeh v obliki stresa in posledično kroničnih boleznih ter drugih nevšečnostih.

Sam sicer ni zagovornik popolnega ‘odklopa’ od informacij o tem, kar se dogaja doma in po svetu. Meni pa, da naj jemljemo vse “z rezervo in vse, kar slišimo in vidimo na TV, delimo s tri.” Šele takrat si bomo lahko ustvarili svojo lastno sliko in presodili, če se je zaradi tega res vredno obremenjevati in temu posvetiti toliko čustev in časa, kot ga.

 

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Maria Andrijaševiča

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.