srž za.me

Monikinih pet otrok čudež ljubezni

avtor Nataša Grah 25. avgusta, 2022

Monika Lepener je ena od številnih žensk; samo po sebi bi rekli – nič posebnega. A bi ‘fejst udarili mimo’, kot se reče. Je žena in mama, a tudi svetovalka, zaupnica, družabnica, organizatorka, pozitivka. Je vztrajna, modra, preudarna, iznajdljiva, je strastna v stvareh, ki se jih loti in ki so ji v veselje. Rada je obdana z ljudmi. Zakaj nam je lahko Monika vzor? Soočila se je z lastno diagnozo (»samo tega otroka boste imeli, veste«) in diagnozo otroka (»ne moremo ga operirati, preveč je tvegano«) ter oboje v sodelovanju z naravo ovrgla. Njenih pet otrok je čudež. Njen sin je prav ‘normalno’ nagajiv otrok. In njena ljubezen je podpora srčnosti in razumevanju vseh družinskih članov.

Življenje zmeraj prinese trenutke, na katere nimamo vpliva – in omogočajo rast

Kot otrok je bila dokaj plašna, a marljiva v šoli, zanimalo jo je ogromno stvari, obiskovala je številne krožke, še take bolj »fantovske« in »tehnične«. Navdušila se je tudi nad igranjem harmonike in končala nižjo glasbeno šolo. Po končani osnovni šoli jo je pot zanesla na Drugo gimnazijo v Mariboru, kasneje pa na študij veterine v Ljubljani.

Na osnovi življenjskih izkušenj, saj je oče invalid in mama je zbolela za rakom, ko sta obe s sestro hodili še v osnovno šolo, je iz težkega in nepredvidljivega obdobja dobila dragocene izkušnje življenja. Naučila se je, da življenje prinese tudi trenutke, na katere nimaš vpliva. Da lahko pride do situacije, ko lahko v nekem trenutku samo prosiš, upaš in si želiš, da bodo se bodo stvari dobro iztekle, se obrnile tako, da bo zate dobro. In ugotovila, da so to trenutki, ki te krepijo, ki ti omogočijo rast.

Hobi ji prinese moža

Hobi ji prinese moža

Ko se je obdobje preizkušenj v družini malo umirilo, je našla čas za delo z otroki in z veseljem delala kot animatorka. Na enem od takih taborov je spoznala tudi sedanjega moža, ki je njena srednješolska ljubezen in oče vseh njenih petih otrok. Kot mnogi študenti, sta se tudi Monika, ki je študirala v Ljubljani, in Marko, študent v Mariboru, srečevala z razdaljo. Prav ta ločenost ju je pripeljala do tega, da sta se, čeprav oba še študenta in brez redne službe, poročila takoj po Monikini vrnitvi v Maribor. Oba sta si želela postati starša, a tudi tukaj je življenje ubiralo svoj tempo in delalo ovinke. Prva nosečnost se je končala s spontanim splavom.

»Otrok ne bo več, veste«

A ljubezen je Moniko in Marka pripeljala do rojstva prvega otroka. Že kmalu je sledilo globoko razočaranje, saj so ji tik po rojstvu sina zdravniki rekli, da otrok več ne bo. »Zaradi rodil v katastrofalnem stanju boste ostali pri tem edincu,« so bili prepričani zdravniki. A je Življenje medicino postavilo na laž že prvi mesec po postavljeni diagnozi in nato še trikrat.

Otroci so prihajali eden za drugim in vsak je bil sprejet z radostjo. »Velika družina mi pomeni prostor, okolje, kjer se uresničujem kot ženska, partnerica in mami. Je okolje, v katerem se vsi učimo, prilagajamo, rastemo. Varno okolje, kjer se otroci pripravljajo na življenje, saj se imajo radi, si pomagajo, se učijo sobivati, prilagajati, odpuščati, popustiti, debatirati, predstavljati in zastopati svoja stališča, se dogovarjati, uveljaviti svoje želje, tudi tekmovati in se primerjati, nuditi pomoč in se znajti v družbi,« opisuje Monika. Oba z Markom se trudita otrokom privzgojiti vrednote, ki jim bodo dobra popotnica in v času preizkušenj v pomoč. »Želim si, da ko otroci odrastejo, ostanemo povezani kot družina,« pravi Monika, saj se »v tem trenutku zdi, da nam vsem kot družbi to manjka.«

Ko Filip zboli, Monika išče pomoč v komplementarni medicini

Monika Lepener z otroki ljubezni

Z veseljem, ki ga je Filip kot prvi sin prinesel v družino, pa so prišle tudi skrbi. Spanec je kratilo Filipovo zdravstveno stanje – imel je ponavljajoče izlivno vnetje ušes in mu je grozilo, da bo zaradi tega oglušel. Za operacijo je bil preveč tvegan, druge rešitve pa uradna medicina (razen konstantnega uživanja antibiotikov, ki tako niso pomagali) ni našla.

V tem obdobju so se po pomoč obrnili v naravo in s pomočjo naravnih prehranskih dopolnil uspeli izboljšati otrokovo zdravstveno stanje. Posledično se je dvignila kakovost družinskega življenja. V prvi vrsti se je Filipu toliko izboljšalo stanje, da so ga lahko operirali in mu rešili sluh. Pa tudi družina je imela več možnosti za družabne aktivnosti – »spet smo se lahko družili, hodili na kopanje in živeli,« pripoveduje Monika.

Usvojila je mnogotera znanja

Monika, ki je bila do takrat zaprisežena zagovornica uradne medicine, je spoznala novo pot. Zaradi odličnih izkušenj s komplementarno medicino je začela iskati več informacij. In več je vedela, bolj je zaupala. Tako je do sedaj nabrala kar nekaj znanja, se izobraževala na tem področju in postala zelo prepričana v to, da nam narava (lahko) veliko da(je). Svoje znanje z veseljem deli s širšo družino, prijatelji, vse pogosteje pa se nanjo obračajo tudi ljudje, ki jih osebno ne pozna.

Na začetku je informacije iskala s pomočjo spleta, v različnih knjigah, prebirala strokovne članke. Poslušala mojstre zeliščarstva. Obiskovala je razne delavnice in neformalna izobraževanja. Pred kratkim pa je pridobila tudi certifikat za opravljanje darkfield mikrosopije (pregled žive kapljice krvi pod mikroskopom), o čemer Monika spregovori s posebnim navdušenjem. Ob vsem prebranem se je veliko naučila o kombinacijah posameznih zelišč, o potrebah človeškega telesa ter o tem, da se lahko s preventivnim uživanjem kakovostnih prehranskih dopolnil izognemo marsikateremu izzivu na področju zdravja. Pa tudi o tem, da se prehranska dopolnila med seboj zelo razlikujejo po kakovosti.

Tudi ko otroci zapustijo gnezdo, ostaneta partnerja – partnerja

Najpomembnejša prioriteta Moniki predstavlja družina, skrb zanjo in partnerski odnos, nenazadnje tudi skrb zase. Pomembno je, da mož in žena skrbita za partnerski odnos v enem preprostem zavedanju, da sta bila najprej partnerja, šele nato starša in da bosta partnerstvo živela tudi takrat, ko bodo otroci zapuščali gnezdo. Kar je pa pomembno glede vzgoje, da otrokom dajeta jasno začrtane meje in sta pri vzgoji složna.

Za svoje zdravje smo odgovorni sami

»Najpomembnejše, kar sem se tekom let naučila – vsak mora najprej sam poskrbeti za svoje zdravje in za zdravje svojih najbližjih. Ko se bomo začeli zavedati, da smo za svoje dobro počutje in zdravje odgovorni mi sami in nihče drug, bo prihodnost postala bolj optimistična.«

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.

Narava, vir miru in ljubezni

Fotografije: osebni arhiv Monike Lepener