vodi.me

Natalie: Moja življenjska lekcija je sprejeti hčerino bolezen

by Mirjana Mladič 1. februarja, 2019 2 komentarja

Natalie bo 25. 5. 2025 ena od govork na 8. obletnici revije in portala Navdihni me. Pridruži se nam!

Natalie Cvikl Postružnik je gorivo portala in revije Navdihni.me, direktorica podjetja Insights d.o.o. in bivša (marsikaj, naštejmo nekaj funkcij in delovnih mest): šefinja kabineta župana MOM, kabineta ministra za promet in zveze, direktorica odnosov z javnostmi in pooblaščenka za tržno komuniciranje (takrat) Zavarovalnice Maribor, predsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi, članica upravnega odbora NK Maribor in še in še. Ampak to so formalizmi, pravi. Predvsem je ženska, žena, mama trem hčeram in hčerka. Zase pravi, da je skrivnostna, kontradiktorna, danes odprta, jutri introvertirana. Trenutno uživa v vodenju različnih mednarodnih projektov, predvsem pa v poslanstvu poslovne coachinje, kot edina v Sloveniji certificirana za delo s konji in psi.

Katera vloga te v življenju najbolj zaznamuje?

»Ne glede na to, katere pozicije v poslovnem svetu sem imela ali jih imam, v mojem življenju največ šteje moje zasebno življenje. Ne morem se odločiti samo za eno vlogo – če ne bi bila hčerka, se ne bi rodila, da ne bi bila mama, si pa sploh ne predstavljam, čeprav tisti, ki me poznajo od malega, vedo, da me kot otroka, mladostnico moji morebitni otroci niso pretirano zanimali. Vedno samo živali, vedno. Ko sta me starša vprašala, kaj bi imela raje, bratca ali sestrico, sem menda odgovorila: »Psa.«. Mogoče sem zato ostala edinka. Psa sicer nisem dobila, zato pa jih imam zdaj več (štiri, op. avt.). A ko so me ljudje videli z mojimi otroki, so vselej presenečeni (»Kaj to so tvoje?«). Očitno nikoli nisem dajala občutka, da si želim postati mama.«

Pravi trenutek v življenju

»Vedno sem bila aktivna, športnica, povsod me je bilo polno, počela sem veliko stvari, nikoli nisem delovala konvencionalno. Primer: Vedno sem si želela moped, a mi ga starši niso hoteli kupiti, češ da je to za dekleta prenevarno. Potem je bil oče nekomu birmski boter in mu je za birmo kupil moped. Takrat sem si obljubila, da si bom, takoj ko bom mogla, kupila motor. In sem si ga. Zaslužila sem denar, si kupila motor in se z njim pripeljala domov, potem pa sem šla delat izpit.

Mnenja sem, da je za vsako stvar v življenju določen čas. Ko pride pravi trenutek, brez velikega razmišljanja in tehtanja narediš, kar je za tisti hip najbolj prav zate. Pa najsi bo nekaj tako enostavega, kot je nakup motorja, ali življenjsko pomembnega, kot imeti otroka…

Sam se lahko »mečeš na zobe«, a potreben je tim. Seveda vsak tim potrebuje »motorček«, vlečnega konja, »srčni spodbujevalnik«, kakor koli bi že temu rekli – človeka, ki verjame v zgodbo.

Vedno sem delala; in to najrazličnejše stvari: kot dijakinja čistila stopnišča v bloku, pometala ceste, kot študentka obirala sadje in delala na polju. Danes se poleg ostalega ukvarjam tudi s coachingi in timbildingi s konji, tako da mi biti umazan očitno leži (smeh), no, verjetno bolj stik z zemljo. Mislim, da ni stvari, ki je ne bi mogla početi. Poklic, ki ga ne bi bilo vredno opravljati, zame ne obstaja. Nenazadnje sem po formalni izobrazbi programerka, novinarka, profesorica tujega jezika, komunikacijska menedžerka in doktorska študentka menedžmenta …«

Kaj pa nogomet?

Vprašanje, kako je zajadrala v zgodbo o nogometu, sproži salvo smeha. »Kaj bo kdo rekel, da jaz kot ženska ne morem biti v upravnem odboru največjega nogometnega kluba v Sloveniji? Ne, ne, šala.« Takrat je delala v Zavarovalnici Maribor (največjega sponzorja kluba NK Maribor) kot pooblaščenka za tržno komuniciranje in pod taktirko predsednika uprave Draga Cotarja je bila sprejeta odločitev, postaviti organizacijo takrat finančno precej neurejenega kluba na noge. Prepričala sta Bojana Bana, da je postal direktor kluba in razvoj se je začel.

Najbolj zabavne anekdote so iz časov, ko so hodili na mednarodna gostovanja. Nekoč so v Italiji sedeli pri svečani večerji in razpravljali, Natalie je bila seveda edina ženska. Začnejo v angleščini… in potem tišina, se gledajo, spet tišina, gledajo njo, ona njih… Nato pa eden od Italijanov vpraša: »Gospa, ali ne boste prevedli?« Te situacije so jo pripeljale do tega, da je začela razmišljati o delovanju na področju enakosti spolov. Dejstvo, da je sama uspela priti v veliko struktur, kjer so bile ženske izjema, še ne pomeni, da jo to omogočeno vsaki ženski, ki bi si tega želela.

Motorček sprememb

Po dolgem obdobju uspešnega dela v ZM je bila na svojem položaju nezadovoljna že vsaj dve leti. Na srečo (kot to ugotavlja danes) je z delom kot predsednik uprave zaključil Drago Cotar… kar je bil znak, da se tudi njeno delo tam zaključuje. Zadnji čas, saj zaradi nezadovoljstva ni več funkcionirala, kot bi morala. Pa tudi novi izzivi, novo poslanstvo, so jo že klicali. 

Natalie si v drugačni vlogi, kot je vloga gonilne sile v projektih, ki spreminjajo, kar težko predstavljati. Delati nekaj, kar ničesar ne spreminja, je ni nikoli pritegnilo. V vsaki organizaciji, v kateri je bila, so se dogajale spremembe. Ko so bile zaključene, je potrebovala nov izziv. Ljudje to njeno nagnjenost k uvajanju sprememb pogosto radi enačijo s kriznim managementom. A Natalie se s tem ne strinja; prej obratno – njen izziv je rešiti, razviti neko »zgodbo«, ki se zdi že napol »potopljena«.

Na katere svoje projekte si najbolj ponosna?

»Sodelovala sem v veliko projektih, ki so se ukvarjali s spremembami. Vedno se spomnimo tistih, ki so nam najbolj blizu. Pot nas pelje naprej, iz enega vsebinskega področja na drugo. V tem trenutku bi izpostavila projekt, kjer se dogajajo res veliki premiki, in to je Equal Power to the Women, ki ga skupaj z ekipo peljemo v Makedoniji. V tej državi je položaj žensk bistveno slabši kot pri nas. Vse aktivnosti so usmerjene v to, da si bodo makedonske ženske dovolile biti to, kar si želijo biti. Pa naj bo to delo na domači kmetiji ali managerska pozicija v velikem podjetju – za oboje je prav, da imaš enake možnosti.

Zelo prijetno je bilo sodelovati v projektu Wings Wide Open (tukaj sva sodelovali, op. avt.), to je projekt, ki smo ga pro bono naredile zmešane ženske, bi temu rekla zdaj. Sodelovala sta dva mlada pubeca – pri tem projektu definitivno ni bilo »gender equality«, samo obratne (smeh). Pripravile smo projekt za celotno Podravje, z mariborsko občino na čelu: kako se razvijati, v katero smer iti, katera področja vplesti. In če bi takrat župan imel dovolj »jajc« (pisma o nameri sodelovanja je podpisalo več kot 50 občin, NVO in podjetij), da bi projekt upal speljati, bi bila situacija v Mariboru in Podravju danes bistveno drugačna, kot je.

Tretji projekt pa je sodelovanje v okviru Slovenskega društva za odnose z javnostmi pred več kot desetimi leti, ko smo s Sandijem Salkičem in Gregorjem Kosom ter nato Vesno Petkovšek v vodenje prevzeli društvo – zaradi različnih objektivnih in subjektivnih razlogov – v razsulu, s 47 člani. Ko smo mandat končali, je bilo članov društva več kot 500, bili smo mednarodno povezani, imeli smo šest delujočih sekcij, področne skupine po celi Sloveniji, izdali smo cel kup knjig, izdajali smo lastno revijo PR², in tako naprej. To je bil izjemno dober preobrat, a kot povsod, je tudi pri tem projektu sodelovala ekipa.«

Trajnostna projekta, ki ozaveščata in spreminjata družbo

Pri Združenju Manager je vodila triletni projekt Include.All (Vključi vse), katerega cilj je bil zagotoviti enakovredno vlogo žensk tudi na najvišjih pozicijah v gospodarstvu in družbi. V veliko zadovoljstvo ji je, da so k projektu pristopila velika slovenska podjetja in da ga še vedno izvajajo. V okviru projekta so izdelali Model 6 (ker je vključeval 6 področij); izvajajo ga, denimo, v Petrolu.

Največji preboj, najbolj trajnostno naravnan je Projekt Horus, slovenska nagrada za družbeno odgovornost. Zasnovali sta jo z Anito Hrast v sodelovanju društva PRSS in IRDO Inštituta za družbeno odgovornost. Nagrado so lani podelelili že desetič, in še naprej jo bodo, saj spreminja miselno naravnanost družbe. V tem projektu sodelujejo tako podjetja, javni sektor, kot ocenjevalci – ljudje, ki so mnenjski voditelji, in novinarji. Vsi vidiki so vključeni.

Kaj ti pomeni Navdihni.me?

»Navdihni.me je zame ventil – za preobračanje sveta iz jamranja, kriz, negativizma, ne gre, ne da se, ne (z)morem, nihče mi ne more pomagat… v odpiranje ventila, skozi katerega puhnejo zgodbe ljudi, ki so zmogli, ki še vedno zmorejo… takšne, ob katerih me oblije kurja polt, pri katerih se vprašam: če bi bila jaz v tej situaciji, ali bi zmogla? Vem, da bi, če bi morala, če bi bila v kakšni takšni situaciji. Takrat se ne sprašuješ, samo narediš. To so res ganljive zgodbe« (Natalie opiše navdihujočo zgodbo Mili iz Ukrajine).

Osebno se je je doslej najbolj dotaknilo kar nekaj zgodb – vsaka na svoj način. Denimo zgodba doule Nine, zgodbi mam in očetov otrok z avtizmom, Martinina zgodba, ki je diagnoza rak ni spravila v obup, Iva, ki je shodil, čeprav je imel samo odstotek možnosti … takih zgodb je veliko. Ne samo, da jo navdihujejo, navdušujejo jo.

Tri leta najboljša predavateljica na Dobi

Natalie je že deset let na Fakulteti Doba višja predavateljica.  Da so jo študentje in študentke izbrali za najboljšo predavateljico, zanjo pomeni, da so prepoznali njen vložek v njihovo znanje. Da ji ni vseeno, da se trudi. Da so prepoznali, in to trikrat, da dobro dela. Zelo dober občutek. Kar hudo je, ko se trudiš, pa tega nihče ne opazi, pravi.

Največja življenjska lekcija

Kaj pomeni vzgajati tri hčere?

To vprašanje je najprej zbudilo kar nekaj smeha. Seveda, ker ga je postavila mama treh sinov. »Dokler nisem imela otrok, sem imela v glavi točno predstavo, kako bo to izgledalo. Pri prvi hčeri se je nekaj stvari odvijalo »po planu«, nekaj pa ne. Potem pride druga, in je vse čisto drugače. Pa tretja, pa je spet vse drugače. Vzgoja je podobna življenju: nekaj stvari se dogaja, kot predvidevaš, drugim se prilagajaš. Dobesedno iz dneva v dan, iz tedna v teden. Pri tem se ves čas učiš. Zdi se mi, da so mi moje hčere bistveno večje učiteljice in vzgojiteljice, kot sem jaz njim. Če pa jim že želim kaj predati, potem je to načelo, naj se potrudijo za tisto, kar si želijo. Predvsem za to je vredno živeti. Vse ostalo je »klinac – palac«.«

Ena od hčera je diabetik. Kaj pomeni živeti s takšnim otrokom?

»Na začetku je bilo res hudo. Diabetik tipa 1, kot je moja hči, ni enako kot diabetik tipa 2, ko lahko z zdravim načinom življenja, zdravo prehrano, ipd., bolezen nekako omejiš oz. jo nadzoruješ. Hčerina trebušna slinavka ne dela. Če zmanjka inzulina, je konec. To pomeni, da ne moreš potovati v kakšne države, kjer se lahko zgodi, da se inzulina ne da dobiti. Posledično to pomeni, da je treba načrtovati. Jaz pa sem zelo spontana oseba. Ta bolezen me je naučila, da je spontanost sicer čisto v redu, ampak da tudi z načrtovanjem ni nič narobe. (smeh) Pa s pripravami, strukturo.«

Natalie: »Poslanstvo ni eno, vsak človek jih ima (lahko) neomejeno. Sama sem svojega menjala že vsaj petkrat v življenju, pa najbrž še nisem zaključila. Ko sem začutila, da se določena zgodba počasi zaključuje, da se je izpela, je bilo to vedno konsistentno s spremembo mojega poslanstva. V situaciji, ko sem začutila, da je čas, da grem dalje, sem vedno postajala zelo nezadovoljna. Trajalo je, preden sem ugotovila, da je težava v meni. Ko se določeno obdobje zaključi, je treba iti naprej, ne čakati, da se bo nekaj spremenilo izven tebe. Ker se ne bo.«

»Prvič v življenju sem dobila občutek, da nečesa ne zmorem. Pred tem ni bilo stvari, ki sem si jo zastavila, zadala, da je ne bi dosegla. Denimo, rekli so mi, da zaradi dvojne skolioze ne bom mogla imeti otrok, če ne bom šla na operacijo. Pred 35 leti je to pomenilo kovinsko »štango« v hrbtenico. S to napovedjo se nisem strinjala, (p)ostala sem športnica, in potem sem imela iz čistega inata tri otroke.« (smeh).

»Drugi tak primer je, ko sem po študiju v Nemčiji prišla domov, odpirala se mi je priložnost za študij v ZDA. Videla sem razpis za vodjo INDOK centra na občini – niti vedela nisem, kaj to pomeni. Takrat je bil župan Križman, pri katerem je včasih delala moja mama, ko je bil na univerzi. Rekla mi je: »On je ful dober šef. Strog da je kaj, malo tudi muhast, ampak od njega se boš veliko naučila.« Jaz pa sem vedno hotela sodelovati z ljudmi, od katerih sem se lahko veliko naučila. Prijavila sem se, pogojev nisem izpolnjevala (niti delovna doba,kaj šele strokovni izpit)… in bila sem sprejeta. Brez zvez in poznanstev. Imela sem samo močno predstavo o tem, da hočem delati pri njem. Že uvrstitev v ožji izbor je bila šok, nato pa me je na razgovoru vprašal, če se bojim novinarjev. Kot diplomirana novinarka (eden od mojih poklicev), sem bila začudena: »Ne, zakaj pa bi se jih morala bati?« Kasneje mi je postalo jasno, zakaj…« (smeh)

»No, potem je prišlo rojstvo Danaje in pri njenih enajstih letih diagnoza diabetes tip 1. Prvič v življenju sem bila nemočna. Storiti nisem mogla nič, samo sprejeti. Poskusili smo vse, zdravilce, vse mogoče alternativne metode, šamanizem, reiki… nič se ni dalo. Takrat se je moj pogled na svet zelo spremenil. To je bila najtežja lekcija mojega življenja – sprejeti nekaj, česar ne moreš spremeniti.«

Velika ljubezen – konji

V konje se je zaljubila v zgodnjem otroštvu. »Dolgo nisem vedela, kaj me na njih tako zelo privlači. Prebirala sem številne razlage, dokler nisem naletela na študijo, v kateri so ugotovili, da konj vibrira na bistveno višji frekvenci kot človek. V stiku s konjem človek prevzame njegovo frekvenco, zato se ob njem vsak počuti tako dobro.« Konji za Natalie predstavljajo svobodo, moč, neustrašnost (sicer so zelo boječi, vendar so videti neustrašni), odražajo, kar se dogaja v človeku, delujejo kot tim (v čredi), hkrati pa si vzamejo prostor zase. »Zelo plemenite živali so,« pravi. Spet sva našli skupno točko: obe sva neštetokrat gledali film, risanko Spirit (za tiste, ki je ne poznate: konj po imenu Spirit pripoveduje zgodbo svojega življenja na Divjem Zahodu, svoje preizkušnje, svoj pogled na delovanje »belega« človeka in na drugi strani Indijancev. Čudovita zgodba z veliko izjemno močnimi sporočili.).

Kot mednarodna licencirana coachinja je Natalie kmalu začela razmišljati, kako bi ljubezen do konj lahko povezala s svojim poslovnim poslanstvom. Coaching je v svetu dobro razvita in poznana metoda spoznavanja sebe, ki tudi v Sloveniji uspešno utira pot med uporabnike. Naloga coacha je, da v pravem trenutku postavi pravo vprašanje, s katerim pri sogovorniku sproži notranji razmislek. Sodelovanje konja v tem procesu je logično nadaljevanje, saj so konji opremljeni z izjemno intuicijo. Zaradi tega delujejo v interakciji z ljudmi kot katalizator tega, kar se dogaja znotraj človeka.

Natalie med različnimi metodami, ki jih pri coachingu s konji uporabljajo v svetu, ni našla nobene, ki bi jo v celoti prepričala, zato je razvila svojo, model SEC. Njen pogled na coaching je namreč nekoliko nekonvencionalen. Uporablja različne metode, orodja, modalitete – pač kar najbolj pomaga posamezniku pri dosegu zastavljenega cilja. Ob tem je ne zanima le, kako bo s coachingom pomagala posamezniku, ampak tudi, kako s coachingom razvijati delovne time in pomagati vodilnim menedžerjem/kam.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Foto: Ernad Ihtijarević, Mediaspeed