Saša, pa zakaj si se tako zakurila za kure, me marsikdo vpraša, ko mu vročim svoje darilo, svoj izdelek – KUREdar za 2020.
Hmmm, dvomim, da bi me kdorkoli spraševal za razlog, če bi naredila koledar, ki bi ga krasili narisani mucki, ampak kokoš – ali bognedaj kak pujs ali krava – pa burijo duhove bolj od dogajanj na britanskem dvoru.
Torej, kakšno zgodbo o mojih kurah bi želeli brati? Tisto v srce segajočo piarovsko ali tisto resnično, ki morda niti ni nič posebnega?!
Lisica, jarek in kokoš.
Naj najprej naložim nekaj osladno promocijskega v stilu večne kurje ljubezni.
Tisto zgodbo o nekem megleno jesenskem večeru, ko sem se utrujena vračala iz službe in mi je pred avto skočila lisica. Veste, živimo na obrobju Ljubljane in podobni prizori niso nič nenavadnega. Sunkovito sem pritisnila na zavoro, avto je obrnilo za 90 stopinj in pristal je v bližnjem jarku.
“&€&#%!!!” lahko si mislite, kaj vse je letelo iz mojih ust, ko sem s svojim avtom, ki le po videzu kaže (saj veste, danes je vsak avto videti kot terenec) možnost izkopavanja iz blatne luknje, ki sem jo “osvojila” dobrih 300 metrov pred svojim domom.
Pritiskala sem na gas, najprej v prvo, rjovelo in brnelo je po celi vasi, kolesa so se vrtela, blato je letelo naokrog … nič.
Kaj sem hotela, pustila sem prižgane luči, vključila vse smernike in pot pod noge do doma. Še sreča, da imamo pri sosedovih majstre z vsemi pritiklinami za uspešno jarkovünvlečenje.
Bel kupček perja …
Ne bom opisovala mučnega navezovanja in porivanja … glavno, da je pol ure kasneje moj avto spet stal na cesti.
In glej ga vragca, na mestu, kjer je nasukal moj avto, ugledamo bel kupček perja. Zaradi vsega blata in pomendrane trave se je komajda še lahko videlo, da je ta kupček bela putka, ki se je zvila v klobčič kot prestrašena mala muca.
Niti mignila ni, ko sem jo počasi dvignila v svoje naročje.
Gospodinja, ki je ob vsem kravalu prišla iz domačije, mi je povedala, da njihove kure že nekaj dni kokodakajo in vreščijo. Zdaj ji je postalo jasno, da je kurji koncert povzročala lisica in da sem s svojim mimovozom očitno preprečila pokol, ubogo putko pa rešila pred usodo lisičje večerje.
Seveda se ni jezila za pomendrano travo, jaz pa sem dobila še paket domačih jajc.
Moje malo kurje srce …
A tu zgodbe ni konec; z mojo putko imava od takrat poseben odnos. Kot kaže, je s svojim kurjim srcem … saj možgan kure pač nimajo velikih … dojela, da sem ji prav jaz pomagala, da bo še nekaj časa nosila jajca in tlačila travnata tla moje soseske.
Od takrat dalje hodim tja po domača jajca, seveda se vedno ustavim ob kurniku, ona pa vedno prikokodaka do ograje in se pokljunčka ob mojo roko.
Kdo ob tem ne bi postal kurji navdušenec in ob koncu leta narisal par kurjih akvarelov in jih povezal v izdelek, ki me bo ves čas spominjal na mojo Koko?!
Bi bilo fajn imeti takšno zgodbo, kajne?!
Nooo, ampak ta je izmišljena. Res sem se kakšnega jesenskega deževnega večera pozno vračala domov, zagotovo sem bila utrujena, tudi lisica mi je že kdaj prečkala pot in ja, celo kure, kurnik in domača jajca imamo 300 metrov pred domom, ampak ej, jaz sem odlična voznica in četudi bi mi lisica skočila pred taisti avto, ki je terenec brez pogona na štiri kolesa, bi najbrž zadevo zvozila.
Verjamem, da so kokoške v tistem kurniku prijetne in da bi zagotovo kakšna postala ljubljenka mojega srca, ampak jaz se tam še nisem ustavila. Kljub napisu, da imajo domača jajca. Se mi vedno preveč mudi.
In rodi se Kura.
Resnica je takšna, da sem se nekega dne pred mnogo mnogo leti prijazno ponudila vaškemu gostilničarju, da mu pomagam pri njegovi Facebook strani. Odprla sem stran in začela razmišljati, koga vse naj povabim k sledenju. Popolne neznance??! In najprej naj se z njimi povežem s svojim profilom???!! Naka! To pa že ne! Sem šla po nasvet k prijateljici, ki mi je predlagala naj odprem svoj “lažni” profil, tak seksi profil, ki bo vsakega vaškega frajerja spodbudil k prijateljevanju z mano. Da bi zadevo še bolj plastično predstavila, mi je poslala slike prsatih rdečeličnih deklet v nekakšnih dirndlih (ali kako se že reče tistim predpasnikom iz filma Moje pesmi moje sanje) z nasvetom, naj se poimenujem kakšna Mici ali Hajdi.
“Ej, sori, to pa jaz ne bom znala biti! Sem prevelika kura za to!”
In tako se je rodila Kura.
Kure postanejo moj zaščitni znak
Odprla sem profil Kura (ki FB) fura. Tisto v oklepaju je bila le moja pobožna želja, saj mi FB nikakor ni dovolil ali posodil svojega slavnega imena, zato sem postala in ostala Kura Fura.
Prijatelje sem hitro pridobivala, nikogar ni bilo sram ali strah prijateljevati z nekom, ki se istoveti s to prijazno, zmedeno in domačo živaljo. In nekateri so me Kura začeli tudi klicati. In mi pošiljati slike in videe smešnih kurjih prizorov. Kura na gugalnici, kura, ki s svojim lastnikom surfa na morju, ofucana kura, prekrasna kura s puhastim perjem … Kure so postale moj zaščitni znak.
V svojem osebnem CGP se poistovetim s – Kuro
Nekaj let za tem se je zgodila moja izgorelost, pobiranje s tal, novi cilji in vpis na fakulteto za dizajn. Prvi letnik, predmet ilustracija in profesorica nam da nalogo, da pripravimo celostno grafično podobo. Sami zase. Logotip, slogan, vizitke, promocijski material … zase osebno. Ampak – zase v živalski obliki. Aaaa???!!
Seveda so si sošolci izbirali leve, tigre, sošolka se je našla v pridni čebeli, jaz pa sem imela rešitev na dlani, kajne?
Kokoš bom. Bolj ko sem raziskovala kurjo bit, bolj mi je kokošji svet postajal ljub in blizu. Ja, ja, res sem zmedena in furjasta, a pogosto znesem tudi kakšno “jajce” in kdaj pa kdaj je jajce tudi zlato. Kokodakati znam. Na dolgo. Moj mi včasih reče naj skrajšam. Ne znam, saj veste, kura pač.
Kura postane navdih tudi pri darilnem izdelku
A čeprav so mi moji, prej neznani, počasi pa novi virtualni prijatelji, stalno pošiljali kakšne kurje novice, je v času študija moja virtualna kura vseeno bolj kot ne počivala in prišla spet na plan ob mojem zadnjem študijskem projektu.
Naloga: izberite si enega izmed medijev – znamko, koledar ali embalažo za poljubni produkt. Imate popolnoma proste roke glede vsebine, le ilustrirati morate z akvareli.
Hmmm …. ker sem bolj praktične narave, sem takoj zavrgla misel na škatlico, katere uporabnosti ne poznam; tudi z znamko ne vem, kaj bi počela, saj že 100 let (ajde, tam nekje)) nisem izven virtualnega sveta nikomur pisala. Tudi tistih stenskih koledarjev ne uporabljam … jih pravzaprav nikoli nisem, a vseeno, obstajajo babice in dedki, ki si ga bodo z veseljem obesili na steno. Torej – koledar bom risala!
Kura meseca!
Pa vi sploh veste, kako težko je, ko vam nekdo da popolnoma proste roke?! Tedne sem si kravžljala možgane in v mislih risala kozolce. Saj se to upodablja na koledarjih, kajne?! Ali pa tiste Micike in Hajdike, ki pristanejo na stenah mehaničnih delavnic.
Seveda, piške, pomanjkljivo oblečene ali celo gole piške! Mogoče malo bolj zrele piške. Kure! S kuro meseca!
Iz koledarja je nastal kuredar, moje kokoške so postale kure meseca, dobile prave človeške lastnosti in zaživele svoje življenje. Najprej na faksu, letos kot darila prijateljem, naslednje leto pa gredo v svet – kot poslovna in osebna darila.
Kura mi dovoli sproščenost in spontanost
Bolj ko me je kurji svet navduševal in bolj ko sem se ob tem zabavala, več prijateljev se je našlo, ki so me pred kurjimi demoni svarili. “Saša, ne se dajati v nič, ne istoveti se s kurami!”
Ha, očitno so me močno cenili in verjeli v mojo moč razuma, ki tako hitro podleže prvim vplivom kurje mode, sprva le malce zbegano išče ključe, v drugi fazi postane veganka, ki zoba le še koruzno zrnje in na koncu konča kot uboga nespametna žrtev v zobeh novodobnih poslovnih zveri.
Prva zgodba ne drži, saj nisem življenja rešila nobeni kuri, kura je rešila življenje meni.
Do izgorelosti me je pripeljala misel, da sem sposobna premikati gore, da vlečem kot slon, da je v življenju treba garati kot mravlja in biti priden kot čebela. Za vsako željo izraženo v očeh mojih bližnjih sem se vedno borila kot levinja in pogosto kot zvesti pes mirno in pričakujoče čakala na pozornost in malce čohanja za ušesi.
A kura, … kura v meni mi je končno dovolila sproščenosti in spontanosti. Če sem kura, sem lahko klepetava, norčava, zmedena, šibka, smešna in predvsem nepopolna.
Fotografije: Saša Gerčar
Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.